Marijan Lačen
8.1.2019

Župnik Tone Vrisk, velik človek po duhu

Župnik Tone Vrisk, velik človek po duhu
Jurij BERLOŽNIK Tone Vrisk, župnik.
Aktualno

Marijan Lačen ob slovesu od prijatelja, črnjanskega župnika: "Tone je energijo za svoje neumorno in uspešno delo črpal v svoji fari in jo plemenitil z bogatimi spoznanji tujih ver, kultur, običajev in jo nesebično delil in dajal svoji okolici, svojim faranom ter jih tako bogatil in plemenitil. Oni pa so mu to vračali z iskreno ljubeznijo... Brez dvoma je bila njegova največja vrednota izredno visoka stopnja strpnosti in nekonfliktnosti. Saj kako pa bi sicer človek lahko prebil z njim dneve in dneve v tujem svetu in potem to znova in znova ponavljal..."  

Vzpenjati se na 6000 m visoko goro zaradi pomanjkanja časa brez poprejšnje aklimatizacije pomeni slabost, ki te sili na bruhanje, težko dihanje, ko se ti zdi, da se ti bodo ob vsakem vdihu strgala pljuča, ko ti je edina prava želja, da bi se ulegel in mirno zaspal, ko ti pred očmi poplesavajo zvezde in razločno vidiš le te, vse ostalo pa je tam nekje daleč od tebe. Toda ne da bi vedel, od kod in kako, je v tebi neustavljiva želja, ki premaguje vse težave in ti daje nerazumljeno energijo in misel, naprej, naprej, do vrha. In naenkrat stojiš na njem. Ne, vrh ni premagan, saj ta stoji tukaj že tisoče let. Premagana pa je človeška slabost, lagodnost, in to ti daje novih moči za nadaljnje življenje. Kilimanjaro pa je nespremenjen.

V zatohli sobi, napolnjeni s težko tropsko vlago, ko se obleka kar lepi nate, ko se ti jezik zapleta in ti oči zaliva pot, iščeš posteljo, ki bi imela najboljšo, najbolj intimno lokacijo, da bi nanjo položil po celem dnevu hoje utrujeno telo in lahko nekaj ur umirjeno zaspal in je seveda ne najdeš. Kako jo tudi bi, v prostoru, nekaj manjšem od šolske učilnice je nameščenih petindvajset postelj. Potem se pač uležeš na najbližjo in v trenutku zaspiš. Ko se zjutraj zbudiš, ta, ista soba deluje že čisto domače, naslednji večer pa je že čisto prijetna. Soba, za katero si še pred dvema dnevoma dejal, da vanjo ne bi dal niti svoje slike, kaj da bi v njej sam spal. Nikaragva je čisto drug svet.

Ko na prvo vprašanje, kaj bi bilo za jesti, dobiš odgovor, domačo čorbo ali nekaj podobnega, in ko poskusiš z vprašanjem še enkrat, dobiš enak odgovor. Zato tretjič sploh ne poskusiš. Vdaš se v usodo, da bo pač domača čorba, karkoli že to bo. Dva dni brez pametne hrane, lakota se je poleg v želodec zažrla že tudi v glavo. Kljub lakoti vonj, ki pride do mize skupaj s skledo, ki umivanja očitno ni videla že od prejšnje generacije, ni nič kaj prijeten. Še najbolj spominja na lastne nogavice po tedenski hoji. In okus? Za tega pa ni besed na tem svetu. Ampak skleda je kar hitro spraznjena, pa ne pod mizo, temveč v želodec. Kako bi že rekli doma, to ni niti za svinje. Tukaj pa so merila čisto drugačna. To je Nepal.

Nekaj divjih brzic je že mimo, uspešno izpeljanih. Čas je za počitek in uživanje v vročem subtropskem soncu. Nasloniš se nazaj  ter leno zazreš v zasnežene očake. Voda, sicer po barvi in gostoti podobna jutranjemu kapučinu, čoln počasi in mirno potiska navzdol. Zatišje ne traja dolgo, ni več daleč do najbolj divjih brzic. Pa se pripravimo nanje, a problem je v tem, da ne veš, kaj bi moral storiti, da bi se pripravil nanje. Zato se vsak samo pogrezne v svoje misli. Začne se. Naenkrat imaš tistega pred sabo, globoko pod sabo, naslednji trenutek pa že visoko nad sabo. In to se v divjem ritmu ponavlja, tako da čez nekaj časa sploh ne veš več, ali si zgoraj ali spodaj. Potem pa, skala, obrat in prijatelja na sprednji poziciji katapultira iz čolna. Čoln nese naprej, gosta voda se peni, njega, njegove glave pa nikjer, o, moj bog, kaj je z njim. Večnost ne more biti daljša kot trenutki, ki so potekli, ko končno priplava na površje in hlastno v vsemi pljuči, kot da bi zajemal vso vesoljstvo, zajame blagodejni zrak. Rio Mendoza, Argentina, ni za vsakogar.

Debela polenovka iz ust se ji še cedi kri. Vonj okoli nje, riba kot riba, ko še ni pečena. Nihče ne kaže ravno pravega interesa, da bi se je lotil, vsi bi raje šli k pripravi krompirja ali solate. A bo potem kosilo brez ribe! Pa tako dobra je, ko je pečena, sedaj pa tako odvratna. Nekaj časa traja besedno preigravanje, kdo bo koga, kdo bo prej omagal, a še pravi čas se najde dogovor, da je nato kosilo pravi čas na mizi, z dišečo ribo vred. Sami kuharski mojstri, ki nimajo veliko znanja za dobro in pravo kuhinjo, z uspešnim dogovorom pripravijo slastno kosilo. Uspešen in nekonflikten dogovor v reševanju kakršnihkoli težav ali zapletov je in je bil vedno osnova prijetnosti in dobrega počutja na dolgih potovanjih. Okoli in okoli Islandije.

image
Nika HÖLCL PRAPER ”Brez dvoma je bila njegova največja vrednota izredno visoka stopnja strpnosti in nekonfliktnosti.”

Ljudje so ga poznali kot prijaznega župnika, kot zaupanja vrednega dušnega pastirja, kot uspešnega organizatorja, kot dobrega človeka, gospoda Antona Vriska namreč. Meni pa je bilo dano spoznati ga v življenjskih situacijah, ki so človeka postavile pred težje in tudi nevarne izkušnje. V situacije, ki zahtevajo celega človeka, v situacije, v katerih se pokaže tista prava, neigrana človeška narava in resnične človeške lastnosti. In v teh situacijah se je Tone vedno znova in znova izkazal kot trdna osebnost. Ni bil gornik, še manj alpinist, niti raftar niti kuhar, a je vse te veščine širom po svetu uspešno opravljal. Brez večjih težav in brez nepotrebnega negodovanja se je znal prilagoditi vsem situacijam, pa če so bile še tako drugačne od njegovega vsakdanjega življenja. Ob srečevanju z vedno novimi sopotniki na trekingih so ob informaciji, da je to pa duhovnik, kar malo zastali in verjetno mislili, ja, kaj bomo pa z njim, znal vedno vzpostaviti takšna razmerja, da je bil sprejet kot enakovreden član. To pa je blagodejno vplivalo na splošno prijetno vzdušje. 

Brez dvoma pa je bila njegova največja vrednota izredno visoka stopnja strpnosti in nekonfliktnosti. Saj kako pa bi sicer človek lahko prebil z njim dneve in dneve v tujem svetu in potem to znova in znova ponavljal. Nikoli, in res nikoli, med nami, ki smo prebili skupaj veliko časa, ni prišlo do prepirov ali celo sporov. Skupaj z Milanom Savellijem smo pravzaprav bili malo čudna druščina, Tone duhovnik, Milan partijski sekretar in jaz nekaj vmes. In kako smo lahko funkcionirali? Krasno, brez problemov, s strpnostjo in spoštovanjem drug drugega. Vsak je poznal ideološko in politično prepričanje drugega in nikoli in nikdar nobeden ni poskušal prepričevati drugega. Ničkolikokrat smo si rekli, če bi naši ideologi, teologi, politiki pokazali toliko strpnosti in spoštovanja drug do drugega kot mi, bi bila ta naša draga Slovenija popolnoma spravljena.

Pred leti je odšel Milan, letos na samega novega leta dan pa Tone. Tone, ki je energijo za svoje neumorno in uspešno delo črpal v svoji fari in jo plemenitil z bogatimi spoznanji tujih ver, kultur, običajev in jo nesebično delil in dajal svoji okolici, svojim faranom ter jih tako bogatil in plemenitil. Oni pa so mu to vračali z iskreno ljubeznijo. Tone je bil velik človek po duhu.

Tone, tisoče in tisoče korakov si naredil po celem svetu, tisoče poti prehodil, v iskanju svojega in obče človeškega bistva. Želim in upam, da si bil pri tem izpolnjen!