Nejc Strojnik
21.3.2020

Zaradi izrednih razmer so se s Kitajske umaknili v Črno, zdaj bi radi nazaj

Zaradi izrednih razmer so se s Kitajske umaknili v Črno, zdaj bi radi nazaj
EPA Na kitajskih letališčih so trenutno ukrepi precej strožji kot sicer.
Aktualno

Zgodba Zale in Marka Rančigaja, ki sta epidemijo novega koronavirusa doživela že na Kitajskem. Zdaj se z izrednimi razmerami nepričakovano soočata še v Sloveniji.

Kitajska je Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) 31. decembra obvestila o več primerih pljučnice, ki jo je povzročil novi koronavirus. Nekaj manj kot mesec dni kasneje WHO v svetu razglasi izredne razmere. Virus je izbruhnil v mestu Wuhan na Kitajskem, ki je od Pekinga, kjer živita Marko in Zala Rančigaj oddaljen dobrih 1.000 kilometrov. Trenutno sta z dvema otrokoma pri njenih starših v Črni na Koroškem. Zala je z otrokoma v Sloveniji od 29. januarja. Odločitev za "umik" iz negotovih kitajskih razmer je padla iz danes na jutri. Ostati na Kitajskem ne bi imelo nobenega smisla, predvsem zato, ker so kitajske oblasti datum zaključka počitnic premaknile za en teden in naknadno sporočile, da se šole zapirajo za nedoločen čas. Marko, ki opravlja delo konzula na slovenskem veleposlaništvu, je zaradi delovnih obveznosti ostal v Pekingu, v domovino se je vrnil pred nekaj dnevi, da bi se se družina lahko skupaj vrnila na Kitajsko.

image
Nejc Strojnik Slovensko veleposlaništvo v Pekingu, kjer je zaposlen Marko Rančigaj (drugi z leve), je v začetku januarja, še pred razmahom virusa, obiskala tudi delegacija iz Črne na Koroškem.

Zelena, rumena in rdeča koda

"Na koncu se je izkazalo, da bi bilo bolje, če bi naredili obratno in bi z otrokoma že sredi marca odpotovala nazaj na Kitajsko," pravi Zala. Na Kitajskem se namreč razmere počasi umirjajo, prelomen je bil četrtek, ko prvič niso zabeležili nove domače okužbe s covid-19. Ne glede na vse pa so razmere na Kitajskem daleč od običajnih. Na letališčih namreč na podlagi vprašalnika in razgovora ločujejo ljudi in jim podeljujejo zelene, rumene in rdeče kode. "Zelena barva lahko pomeni strogo 14-dnevno domačo karanteno. V nekaterih blokih zaradi kontrole izhoda na vrata namestijo senzorje. Hrano lahko naročaš le prek spleta," pove Marko. Drugod za spoštovanje karantene skrbijo varnostniki in uprave stanovanjskih naselij. Ti so v večstanovanjskih stavbah v Pekingu pristojni za sprejemanje posebnih ukrepov za zajezitev epidemije in njihovo izvajanje. Težje je, če prejmeš rumeno ali rdečo kodo, kar pomeni, da obstaja sum, da si pozitiven. "V tem primeru te odpeljejo v posebej za to namenjena mesta (skupinske karantene), kjer so razmere daleč od dobrih. Ponekod ni niti oken, tudi sanitarije niso samoumevne," razložita sogovornika. Tam si zaprt vsaj štiri, največkrat pa kar 14 dni, pri čemer stroške, ti znašajo med 20 in 80 evrov na dan, nosiš sam. Rdečo kodo dobiš, če je na letalu, s katerim letiš kdo okužen, rumeno pa, če potuješ skozi katero od 24 držav, ki so na seznamu "nevarnih". Slovenije na seznamu še ni, je pa Avstrija. "Kitajski ukrepi so strožji od priporočil WHO. Dajejo sicer vtis, da so njihovi ukrepi uspešni, a ljudje niso najbolj zadovoljni. Takih razmer niso navajeni, a verjamejo, da se bo vse skupaj uspešno končalo. Trenutno se najbolj bojijo tujcev, prepričani so, da je Kitajska virus premagala, bojijo pa se, da ga bodo zdaj ponovno uvozili tujci," razloži Marko.

image
EPA

Kljub izboljševanju razmer je večina kitajskih šol še vedno zaprtih. Odpirajo jih postopoma. V določeni provinci se po nekaterih podatkih lahko odprejo, ko je ta 30 dni brez novega pozitivnega primera na covid-19. V tem trenutku pogoje izpolnjujejo tri province. "Se je pa šola na daljavo odprla takoj po počitnicah in deluje dobro (virus se je razmahnil ravno med 14-dnevnimi počitnicami ob kitajskem novem letu, op. p)," kitajsko šolanje od doma pohvali Zala. Sinova Ambrož in Jakob obiskujeta prvi in četrti razred, kar znese štiri do šest ur dela dnevno za starejšega in nekaj manj za mlajšega. "Na začetku je bilo kar stresno, saj se moramo starši pripraviti na vse tematike. Otrok v četrtem razredu še ni sposoben povsem samostojno delati. Zahtevno je za starše, otroke in tudi za učitelje. Moraš imeti urnik, se organizirati, nato gre," pove Zala. Učitelji za motivacijo otrok skrbijo tudi s tem, da najbolje rešene naloge pokažejo celemu razredu. "Starejšega sina to zelo motivira in vedno z zanimanjem čaka, če bo učitelj objavil njegovo nalogo."

Šolanje od doma izkusila v dveh državah

Otroka sta kmalu po prihodu v Slovenijo pričela obiskovati tudi osnovno šolo v Črni, kar pomeni, da hkrati delata obe šoli. Z vpisom so sicer počakali 14 dni od prihoda v Slovenijo, priskrbeti so si morali tudi zdravniško potrdilo, da so zdravi, potem z vpisom ni bilo težav. "S šolo v Črni sem zelo zadovoljna. Tudi otroka sta rada hodila. Otroci in učitelji na šoli so ju super sprejeli. Brez predsodkov," pove Zala, ki je dodala, da podobno ne more reči za nekatere starše. "A ni bilo večjih težav. Odrasli bolj zaznamo, da nekje nismo zaželeni. Otroka tega občutka nista imela."

Črnjanska osnova šola se je, tudi s pomočjo Ambroža in Jakoba, s simpatičnim videom še pred zaprtjem naših šol odzvala na razpis kitajske organizacije, ki skrbi za dobrobit otrok. V razpisu so pozvali države in otroke sveta, da v znak podpore kitajskim otrokom posnamejo kratek video.

Šolanje od tega tedna tudi v Sloveniji poteka od doma, prepovedano je tudi zbiranje na javnih mestih, ukrepi države so vsak dan strožji. A še vedno precej bolj mili od tistih, ki jih je uvedla Kitajska. "Tam ni heca. Če na Kitajskem narediš prekršek pristaneš v nemilosti policistov. Ljudje to vedo in ukrepe spoštujejo. Sam menim, da se je treba ravnati po priporočilih WHO in se obnašati samozaščitno. Preventivno obnašanje je najbolj pomembno. Prav tako je koristno, da takega obnašanja naučimo otroke, da bodo, ko se bo morda čez čas spet pojavila epidemija virusa na to bolj pripravljeni," razmišlja Marko in doda, da se mu bolj kot represivni ukrepi zdi pomembno osveščanje in objektivno informiranje.

image
EPA Življenje v Pekingu se počasi vrača.

A kljub temu, da so v teh slabih štirih mesecih kot družina prestali marsikatero preizkušnjo, so iz vsega potegnili tudi kakšno pozitivno stvar. Predvsem otroci pridejo do zavedanja, da je potrebno v hudih časih stopiti skupaj in si pomagati po najboljših močeh. Otroke lahko in moramo ob taki situaciji naučiti solidarnosti, saj je lahko nesreči izpostavljen vsak. "Ko v Sloveniji še ni bilo epidemije, je bilo super. Otroka sta smučala, uživala v naravi, družili smo se z domačimi. Res lepi trenutki," pove Zala, “tega otroci na Kitajskem takrat niso imeli” Marko pa jo dopolni: "Bistveno tukaj je, da lahko greš v naravo, na sonce. Na Kitajskem je pozimi pogosto slab zrak. V Pekingu se je sicer pred približno desetimi dnevi začelo življenje, odpirajo, sicer z omejitvami, se nekatere restavracije, stekel je javni prevoz, z delom so začeli frizerji … Življenje se počasi normalizira." Za zdaj so sicer vrnitev v Peking, predvsem zaradi slabih letalskih povezav preložili. Si pa nadejajo, da se bodo na Kitajsko lahko kmalu vrnili.