Marko Kovačevič
28.2.2021

Marko Šuler: Nekoč sošolec Tine Maze, od nje se je veliko naučil

Marko Šuler: Nekoč sošolec Tine Maze, od nje se je veliko naučil
Igor Napast
Šport

Marko Šuler se je vrnil v Ljudski vrt in zasedel pisarno športnega direktorja.

Tega se ne bom mogel rešiti," se je kar sam nasmehnil, ko je odgriznil doslej največji kos zarečenega kruha. Le dobro poldrugo leto je minilo, odkar je s šopkom v roki in zlato medaljo okrog vratu oznanil konec igralske kariere, hkrati pa dodal, da je nogometna zgodba zanj končana. No, vsaj delno se je napovedi držal, na igrišču se je nogometni upokojenec v kopačkah pojavil le še enkrat, se pridružil veteranski ekipi Nogometne zveze Slovenije, ko se je bodla s Hrvati, a se je po tisti tekmi tako dolgo sestavljal, da od telesa ni več iskal nove potrditve za pravilnost odločitve o igralskem penzionu. Ga pa je druga plat premamila dovolj prepričljivo, da si je postregel z zarečenim kruhom. Lani so bili pri snubljenju dovolj vztrajni v Dravogradu, letos v Mariboru. Ne, nogometna zgodba zanj ni končana. V eni najbolj izpostavljenih funkcij v slovenskem nogometu pač ne gre drugače. Od torka je Marko Šuler športni direktor vijoličastih.

"Velikokrat je dokazal, da ima vrednote kluba zapisane v DNK," je odločitev, da na čelo športnega dela postavijo 37-letnega Slovenjgradčana, utemeljilo vodstvo NK Maribor. Pa jih do tega sklepa ni pripeljal le zadnji mesec, ko so ga spoznali v vlogi pomočnika Oliverja Bogatinova, zdaj že nekdanjega športnega direktorja, ki je po slovesu naslednika obtožil, da je "ob močni podpori konstantnih sil, ki delujejo izven uradnega dela kluba, v slačilnico vnesel nemir in porušil red". Da je njegov DNK obarvan vijoličasto, je Šuler, ki se v javne polemike z nekdanjim šefom noče spuščati, dokazal mnogo prej. Šest let je bil nekdanji slovenski reprezentant nogometaš Maribora, steber in komandant obrambe, odločen glas v slačilnici in vodja na igrišču.

​Nižja cena, najboljša poteza

Dejstva, da je Šulerjev pečat v Ljudskem vrtu neizbrisljiv, čeprav v novi vlogi šele vleče prve poteze, kot bo skorajšnje imenovanje trenerja članske ekipe, ni več mogoče spremeniti. Bil je prepričan, da je povlekel najboljšo potezo, ko je decembra 2013 sprejel ponudbo takratnega prvega kadrovika Zlatka Zahoviča. Z vrnitvijo v domovino si je sicer zbil ceno, ki jo je postavil kot v tujini uveljavljeni legionar in udeleženec svetovnega prvenstva, a si je vse skupaj povrnil z uspehi. Že statistika je dovolj zgovorna: za Maribor je zbral 174 nastopov, zabil za osrednjega branilca povsem spodobnih devet golov, štirikrat dvignil pokal za slovenske prvake, dvakrat z vijoličastimi okusil elitni del lige prvakov … Nič čudnega torej, da ste ga bralci v akciji, ki jo je Večer pripravil skupaj z NK Maribor ob 60-letnici kluba, uvrstili v idealno enajsterico, med nogometaše, ki so najbolj zaznamovali obdobje po osamosvojitvi države.

Na gimnaziji s smučarsko kraljico
Že kot najstnik se je Marko Šuler družil s šampioni. No, s šampionko v nastajanju. Na gimnaziji na Ravnah sta bila sošolca s Tino Maze. Tudi od smučarske kraljice se je priljubljeni Šuki veliko naučil. "Tina je nekoliko poseben tip človeka, ki pa jo zelo zagovarjam. Ogromno stvari je, ki se jih lahko naučimo od nje, tudi motiva, spoznanja, da moraš za uspehe garati sam, kot da je cel svet proti tebi. To je edina pot, ko se podajaš v velik svet, velikim vložkom naproti," je v enem od intervjujev za Večer dejal o svoji sošolki.

Čeprav je ni nikoli iskal, to še zdaleč ni bila edina potrditev, ki jo je dobil s tribune. Ko je v rokah že imel šopek za konec igralske kariere, so navijači v Ljudskem vrtu skandirali njegovo ime. Ni bilo vedno tako. Bil je med igralci, ki so jim Viole v finišu sezone 2015/16, v kateri je Mandarićeva Olimpija Štajerce (prvič) sklatila s prestola prve lige, očitale, da so frizure in tetovaže vrhunec njihovih karier. Pa jim ni zameril. "Nikoli nisem bežal od odgovornosti. Po uspehih se raje držim v ozadju, ko so težave, pa stopim naprej. V športu so take stvari običajne, ne bojim se jih. V prejšnjih klubih sem jih veliko doživel. Na Poljskem so navijači sredi avtoceste ustavili avtobus in me postavili predenj," se z zbadljivkami z ulice ne obremenjuje Korošec. Znal je povzdigniti glas, tudi trenerjem in Zlatku Zahoviču, arhitektu evropskega Maribora, ni le kimal, avtoriteto med soigralci je zgradil na igrišču. Če je bil na začetku v Mariboru med glasnejšimi, je proti koncu kolege na terenu usmerjal bolj umirjeno. Ko je povzdignil glas, so že vedeli, da je prepozno.

​Smuči in plesne čevlje zamenjal za trofeje

Pa vsega tega ne bi bilo, če si že kot šolar, ki je iskal svojo športno ljubezen, ne bi ... premislil! V otroštvu je smučal, treniral ples - mama in plesni učitelj mu še danes, kot sam pravi, malo zamerita, da je prenehal -, za nogomet pa se je odločil relativno pozno, pri 13 letih. Je pa šel hitro čez mejo, se nogometa učil v celovškem SAK-ju, klubu koroških Slovencev, kamor sta ga starša vozila tudi takrat, ko se mu ni najbolj ljubilo na trening. Domača igrišča je spoznaval v dresu Dravograda, vmes kratek čas brcal za ravenski Fužinar v tretji ligi, poleti 2004 pa prvič okusil prvo ligo. Z Gorico se je prebijal med najboljše, se na položaju štoperja učil od takratnega kapetana Mirana Srebrniča in z vrtnicami dvakrat, v letih 2005 in 2006, stopil na nogometni Triglav.

image
Andrej Petelinšek

Opazili so ga v Belgiji, štiri leta je bil član Genta, pol leta je preživel na posoji v Izraelu, se pred Mariborom ustavil še na Poljskem, kjer v dresu Legie iz Varšave ni spoznal le, kako vročekrvni so ultrasi, ki so tudi ob vodstvu njegovega kluba na tribunah znali lomiti stole, ampak tudi, kako je od blizu videti pokal za poljske prvake. In to dvakrat! Tudi selektor Matjaž Kek ga ni spregledal, po debiju na prijateljski tekmi na Madžarskem marca 2008 je še 38-krat oblekel dres slovenske nogometne reprezentance. Trikrat je poslušal Zdravljico na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki, od reprezentance pa se je pri 31 letih poslovil kar z zapisom na twitterju, kjer zdaj sicer ni več aktiven. Prijateljska tekma proti BiH v Stožicah, kjer ga je zamenjal kasnejši cimer, prijatelj in partner v zadnji liniji za evropske podvige Maribora Aleksander Rajčević, je bila Šulerjeva prva pod vodstvom selektorja Srečka Katanca in hkrati zadnja za Slovenijo. "Nisem se več videl v zgodbi, ker mi ni bila prava," je nekaj let kasneje dejal o reprezentančnem slovesu.

​​Opremljal za Ronalda in gradil stanovanja

Kup vrhuncev je odnesel v igralski pokoj. Dovolj, da se je njegova napoved o piki za nogometno življenje zdela iskrena. Pa saj je tudi bila. Že kot nogometaš se je preizkusil v poslovnih vodah, leta 2018 je z družinskim podjetjem sodeloval pri opremljanju hotela portugalskega zvezdnika Cristiana Ronalda v njegovem domačem mestu Funchal na Madeiri, nato pa se je preusmeril v nepremičninske posle. Priključil se je skupini investitorjev, ki je med drugim septembra lani končala gradnjo bloka z 20 stanovanji v Slovenj Gradcu. Če sta mama in učitelj že dobila potrditev, da enega od svojih talentov ni zapravil, ko se je kot branilec na igrišču svojih nalog, tudi tistih bolj umazanih, vedno loteval s (plesno) eleganco, jo bodo na drugem področju morda dobili tudi poslovni partnerji. Poslovna žilica mu bo na nogometni tržnici zagotovo prišla prav.

image
Igor Napast

"Vztrajali so," je pojasnil, zakaj je snedel svojo besedo in se pustil prepričati o vrnitvi na sceno. Lani je postal predsednik Dravograda. Tudi zaradi številnih otrok, vključno z njegovim starejšim sinom (mlajšega, sicer športnika, žoga še ne zanima), ki se na Koroškem ukvarjajo z nogometom. Še vedno je v vlogi predsednika koroškega kluba, svoj status tam bo reševal sproti, a vendarle je dal rojakom jasno vedeti, da so njegove prioritete zdaj drugje. V Mariboru. Morda ni naključje, da so vijoličasti doslej zadnji naslov prvaka slavili z Markom Šulerjem, nogometašem, najboljšo partijo aktualne sezone pa v Sežani odigrali z Markom Šulerjem, športnim direktorjem.