Žana Vertačnik
11.9.2021

(INTERVJU) Miroslav Cerar: Politika me ni premamila, hvala bogu

(INTERVJU) Miroslav Cerar: Politika me ni premamila, hvala bogu
Robert Balen
Šport

Z enim najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov, 81-letnim nekdanjim telovadcem in pravnikom Miroslavom Cerarjem po tem, ko se je kot vodja delegacije vrnil z letošnjih olimpijskih iger na Japonskem. O športnih uspehih, politiki in kariernih odločitvah. Tudi o ljubezni in drugih lepotah življenja.

Kako ste v teh dneh? Kaj počnete?

"Predvsem se odzivam na svoje lastno počutje. Moram pa priznati, da nisem čisto pravi penzionist, dejaven sem v okviru našega Olimpijskega komiteja, iz domačega Grosuplja skoraj vsak dan prihajam v Ljubljano in opravljam različne obveznosti. Družim se z otroki in vnuki, spremljam šport, se srečujem s kolegi, ne samo iz gimnastične stroke, tudi z drugimi … Moja aktivnost je drugačna, kot je bila nekoč."

Ste si že odpočili od olimpijskih iger in Tokia? Je bilo intenzivno?

"Da, sem se že uspel aklimatizirati in privaditi nazaj na običajno življenje. Sem v postolimpijskem počutju, če lahko tako rečem."

Pred 57 leti ste na Japonskem blesteli vi. Prvič ste postali olimpijski prvak na konju z ročaji in na drogu dodali še bronasto kolajno. Kako se je bilo letos vrniti tja?

"Že 57 let! To je malenkost daljša zgodba, res je, da sem se vrnil letos, ampak vračal sem se že pred tem, večkrat. Olimpijske igre, ki sem se jih udeležil v tej lepi in častni funkciji, kot vodja in član naše odprave, pa so v bistvu bile pika na i. Že nekaj časa namreč dobro sodelujemo z japonsko ambasado in smo redno v stiku. Sem tudi častni član slovensko-japonskega poslovnega kluba že nekaj let. Prizadevamo si za poglabljanje odnosov med državama, ne samo na športnem, ampak tudi gospodarskem in kulturnem področju."

Zakaj vam je, poleg vseh nostalgičnih občutij, dežela vzhajajočega sonca še ljuba? Kaj v njihovi kulturi vas je najprej pritegnilo?

"Potovanja v tako eksotične dežele so bila v mojih časih zelo redka stvar. V prvi vrsti je bil dogodek že to, da si se sploh uvrstil na olimpijske igre. Čeprav meni rezultatsko nikoli ni bilo težko, ne pomeni, da je to bilo samoumevno. V drugi vrsti pa je bilo to, da smo lahko odpotovali v deželo, ki smo jo takrat relativno slabo poznali. Čeprav smo se v šoli učili o njej, smo se šele tam z njo srečali iz oči v oči, se soočili z realnostjo. Vedno mi je bila zanimiva japonska natančnost, pa točnost in odgovornost. Vrsta podrobnosti je, ki odlikujejo njihov narod. Treba je seveda razumeti, da v času mojega tamkajšnjega nastopa na igrah niso bili preveč priljubljeni, glede na to, kaj vse so med drugo svetovno vojno počeli. To je bil poskus renesanse naroda, države in popravljanja ugleda. Ampak mi smo na vse skupaj gledali s športnega vidika."

image
Robert Balen

Če kdo, potem vi dobro veste, kakšni so občutki, ko športnik prejme odličje. Ob čigavem prejemu odličja na letošnjih igrah so vas najbolj prevzela čustva?

"Res je. Težko bi izpostavil enega. Bil sem navdušen nad vsakim nastopom naših športnikov, seveda še najbolj, kadar smo prejeli medaljo. Občutenja, ko prejemaš odličje, pa so seveda različna, včasih si ves vzhičen in evforičen, ponosen si vedno. Sicer je to odvisno od karakterja do karakterja, se mi pa zdi, da so danes športniki bistveno bolj odprti, skačejo in se ovijajo v zastave. V mojih časih je bilo to bolj zadržano, morda bolj spoštljivo, na stopničkah smo stali brez dodatnih grimas in sprejemali to čast. Dvigovanje zastave in poslušanje himne sta res posebna občutka, ki ju včasih pospremijo tudi solze. Veste kaj, to je občutek, ki se ga ne da niti deliti niti ponavljati."

Čeprav športniki hlastajo po njih, pa v športu niso vse samo kolajne.

"Prav gotovo. Olimpijske igre so veselje in razočaranje. Mnogi ne potrdijo svoje kvalitete, imajo smolo ali pa v tistem trenutku odpovedo iz kakršnegakoli razloga in svojih sanj ne uspejo uresničiti."

Dober primer so košarkarji, ki so, čeprav so ostali brez odličja, v Sloveniji sprožili evforijo.

"Dokazali so svojo kvaliteto v vseh ozirih, rezultatsko in z vidika timskega duha, ki so ga vzpostavili. Ampak moram pa povedati, ko včasih kdo reče, da je četrto mesto kot tretje, ali pa srebrna medalja kot zlata. To seveda ni res. Ampak vsi se malo 'pocukramo' s tem. Niso pa zame preostali uspehi kakorkoli manj vredni. Poglejte samo naši kajakašici, ki sta se zvrnili v vodo! Garaš za to leta in leta, potem se ti pa zgodi nekaj takšnega. Zato me fascinirajo prav vsi, že res, da so najbolj odmevni prvi, drugi in tretji, jaz osebno pa sem vesel tudi vseh drugih dosežkov. In tako je bilo tudi letos."

Ko ste se športno udejstvovali, ste med ljudmi sprožali navdušenje, na konju z ročaji so vas poimenovali kralj konja, zlati konjenik, tudi bog konja. Kdaj ste čutili največjo podporo svojega naroda?

"Jaz sem se v svetovni javnosti pojavil kar zgodaj in hitro so spoznali, da sem dober. Javnost je zelo kmalu začutila moje rezultate. Potem pa nehote čutiš njihova pričakovanja in ti ni vseeno, čeprav tekmuješ zase in se osredotočaš nase. Ampak jaz sem se vedno skušal izključevati od te napetosti in pričakovanj. Podobno se je tudi naši plezalki Janji Garnbret letos vnaprej pripisovala medalja. Poznam ta občutek in zelo dobro je 'odmigala'."

Koliko cenimo športne uspehe v Sloveniji? Kako hitro gredo mimo?

"Treba je biti toliko zrel in realen, da se zavedaš, da ko si enkrat na piedestalu, te vsi hvalijo in kujejo v zvezde. Če nisi naslednji hip, tega ni več v tolikšni meri. Glede na naše rezultate in majhno populacijo pa smo izjemni in menim, da šport povezuje slovenski narod. Mislim tudi, da naša javnost dobro ve, kdo so in kdo so bili odlični športniki. Ko je treba malo drugačne podpore, pa smo včasih v primanjkljaju."

Še v Jugoslaviji so si želeli tudi, da bi bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Pa sem odklonil

Kdaj ste bili vi nazadnje v telovadnici in poprijeli za gimnastične rekvizite?

"V resnici ni tako dolgo tega. V Tokiu sem prijel za konja z ročaji, ko sta me za fotografiranje prosila predsednika svetovne in evropske gimnastične organizacije. To je bilo sicer izjemoma, ko je bilo tekmovanja že konec, ker nismo smeli imeti preveč kontakta in prihajati v tekmovalni prostor."

V kateri telovadnici ste našli ljubezen svojega življenja?

"Zanesljivo v Telesnovzgojnem društvu Partizan Narodni dom Ljubljana. Ko pa je iz letnega telovadišča v Ljubljani, iz skladišča, zrasla telovadnica, je bila to velika pridobitev za nas, ki smo telovadili v tistih skromnejših časih. Ko so bili Rusi in Japonci tukaj, so rekli, naj jim pokažemo, kje treniramo. In niso mogli verjeti, da je to telovadnica, iz katere so izhajali naši rezultati. Tako da sem bil še bolj vesel. Včasih je lahko objekt ne vem kako krasen, ampak mora imeti dušo. In naša jo je imela, tukaj smo rasli, spominjam se zaprašenosti od magnezija, ko smo vlekli orodje sem in tja, ga postavljali in pospravljali. Tisti čas je bil čas skupnega sodelovanja, nobenih pripomočkov za varovanje ni bilo, ampak smo bili odvisni od sotelovadca in trenerja, ki nas je lovil pod orodjem."

In vi ste lovili tudi vašo življenjsko sopotnico Zdenko Cerar.

"Tudi tam sem jo lovil, da. Tam so se tkale močne vezi. To so lepi spomini, ona je telovadila kot veliko drugih deklet. Če vsak dan hodiš v telovadnico, ona pa tudi, je to res 'fajn'. Tudi študirala sva skupaj, imela sva skupne interese. In to veliko pomeni, to pomeni, da te partner lahko lažje razume."

Enkrat ste dejali, da so bili nekoč človeški odnosi lepši in boljši.

"Nočem biti nostalgičen, ampak poglejte danes recimo odnose v službah, kjer poteka borba za položaje in za vsako ceno. Če tako splošno gledam, moram vztrajati pri svoji trditvi. Pri telovadcih so bili odnosi vedno lepi. To je šport, ki nas je vzgajal. Res, da moraš biti tudi drugod discipliniran in priden, ampak odnosi se utrjujejo že s tem, ko drugemu pomagaš. Blazine in telovadno orodje smo s skupnimi močmi vleki in prestavljali, asistirali smo drug drugemu. Ni bilo monitorjev in posnetkov naših izvajanj vaje, ampak smo morali delati po občutku in se zanašati na to, kar nam je povedal sotelovadec ali trener. Razmere so pogojevale, da smo bili bolj povezani. Seveda smo bili tudi konkurenti, ampak v tujini sem bil brez trenerja in mi je kdaj tudi največji konkurent priskočil na pomoč. Tudi na letošnjih olimpijskih igrah so se marsikdaj pokazale športne človeške vrline. Ampak včasih je bilo tega malenkost več. Sem pristaš tekmovalnosti, vendar ne za vsako ceno.

image
Robert Balen

S partnerko ste živeli zelo aktivno in dinamično življenje.

"Zelo naporno je bilo, ko sva imela še študijske obveznosti. Tudi ko sva imela otroke, je bila večinoma skrb na njej. Jaz sem bil včasih tudi po kakšen mesec odsoten. Ampak smo kar prerinili skozi."

Kako se vam je spremenilo življenje po tem, ko je odšla?

"Seveda se je spremenilo, zelo. Otroci so sicer 'na svojem', v tem imam eno veliko zadoščenje. Ker nisva bila ambiciozna, kot so dandanes nekateri starši, ki od otrok pričakujejo preveč. Odprla sva jim pot, da so se ukvarjali s športom, dala sva jim osnovno telovadno znanje, kar je pogoj za vse druge športne panoge. Kar se tiče mene, pa moram priznati, da je velika razlika, ko ostaneš sam. Mi je pa v zadovoljstvo, da se z otroki dobro razumemo, pa tudi z vnuki. Koliko jih imam zdaj, osem! Pa tudi pradedek sem že."

Zagotovo ste bili največkrat povprašani po sinu Miru, ustanovitelju politične stranke in predsedniku dvanajste vlade. Kako ste se odzvali, ko vam je sporočil, da se podaja v politiko?

"Mi doma še vedeli nismo, pa so že krožile govorice. In smo mu rekli, naj nam pove, kaj čara s politiko. Skorajda zadnji smo izvedeli za njegove namere. Pojasnilo pa je bilo v tem smislu: 'Predavam in teoretično se ukvarjam s tem, rad pa bi še nekaj konkretnega naredil in pomagal.' In te konkretnosti ne bo, sem mu rekel, če okoli sebe ne bo imel dobre ekipe. Sicer pa se kasneje pri njegovih političnih podvigih nisem vmešaval, sam se je odločal in želel je biti neodvisen. Zanesljivo je imel dobre namene, ne glede na to, kako so ga obravnavali kritiki. Saj se je tudi sam zavedal, da je naredil kakšne napake. Vesel pa sem, da ni imel nobene koruptivne zadeve ali česa podobnega."

Omenili ste ekipo, ki si jo je izbral. Kaže, da se ni obkrožil z isto mislečimi političnimi sopotniki.

"Ne govoriva dosti o tem, ampak bil je presenečen zaradi ravnanja in odločitev nekaterih. Ne želim biti razsodnik, ampak res je zelo pomembno, da imaš okoli sebe zanesljive in strokovne kadre. Mene sicer v politiki nekaj moti, in sicer to, da niso obdani s strokovnjaki, dobrimi poznavalci materije. Pa tudi, ko gre za interes države, je čisto vseeno, v kateri stranki si. Tako kot v familiji. Če ne držijo vsi skupaj, rezultata ni."

Kako ste se vi kot oče počutili, ko se je večkrat znašel na tnalu?

"Mi smo se zelo poredkoma dobivali v družinskem krogu in ga v zvezi s tem nismo spraševali. Predvsem pa nam je rekel, naj nas ne obremenjuje, kaj vse pišejo negativnega. In smo se odločili, da nas ne bo. Mi smo ga poznali in nismo niti dvomili, da ne bi tak tudi ostal. Je pač tako, da je treba vzeti v zakup, da novinarji tudi ne morejo samo lepo pisati o tebi. Drugo je, če je zlonamerno ali če gre za potvarjanje resnice, ampak če nekoga predstaviš z druge plati, pa ni tako hudo. Človek mora biti kritičen do samega sebe."

Koliko še spremljate dnevnopolitično dogajanje?

"Manj, kot sem včasih. Ker nekakšne stvari mi niso všeč ali pa me razburijo. In zakaj bi se razburjal? Čeprav drži, da mimo tega pa tudi ne gre …"

Je vas kdaj zamikalo, da bi se podali v politiko? So vas kdaj vabili na katero od športno-političnih funkcij?

"Večkrat. Ampak me nič ni premamilo, hvala bogu. Sem pa bil pet let v državnem svetu kot zastopnik športa. Želeli so me videti tudi na županski funkciji. Še v Jugoslaviji so si želeli tudi, da bi bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Pa sem odklonil, v resnici se nisem niti dobro zavedal, kaj bi v tej vlogi počel. Je pa res, da sem se takrat tudi moral boriti za lastno eksistenco. Po tem, ko sva z ženo kot pripravnika opravljala povsem zastonjsko delo, sem odprl odvetniško pisarno in vse moral urediti povsem sam. Od poslovnega prostora do strank, nobene pomoči nisem imel. Tri leta sem se nagaral, niti enega dneva dopusta si nisem vzel. Ko sem začel advokaturo, je bilo, kot da bi začel telovaditi. Dan za dnem, vse od začetka.

Glede na naše rezultate in majhno populacijo smo izjemni in menim, da šport povezuje slovenski narod

Zdaj ste z mnogimi častnimi funkcijami slovenski ambasador športa v svetovnem merilu, zagovarjate fair play in športne vrednote nasploh. Povejte, se športni svet vrti v pravo smer?

"Zelo hitro in globoko v šport prodira nesrečni kapital. Ampak najbolj pametno se mi zdi, da se kljub profesionalizmu ohranja tako imenovana dvojna kariera. Športniki ne smejo pozabiti na izobrazbo in privajanje na to, kako živeti po tekmovalni karieri. Saj v določenih športnih panogah je omogočeno, da si, če so pametni, naberejo kapital, da lahko tudi kasneje lepo živijo. Ampak treba je vedeti, ko končaš, se hitro pozabi na marsikaj, če je komu treba še kaj dati, pa je sploh težko. Pa saj ne gre samo za finance, človek z izobraževanjem tudi raste in zori. Imajo pa dandanes v duhu mobilnosti športniki tudi večje možnosti, lahko so v tem ali onem klubu, tej ali oni državi. Tudi to daje širino, že tuje jezike se v takem okolju učiš neprimerno hitreje."

Koronavirus je in bo puščal posledice na športni dejavnosti. Kako pa se vi osebno prebijate skozi to obdobje? Mnoge je pahnilo v osamljenost.

"Kar v redu sem. To sem vzel precej realno, ukrepov se ne držim fanatično, ampak v okvirih zdrave pameti. Če grem v gozd in hodim, ja, bog, povejte mi, ali ni boljše, da dihaš normalno in uživaš v naravi, kot da se omejuješ? Pa daleč od tega, da bi virus podcenjeval."