Nejc Strojnik
14.6.2021

(INTERVJU) Korošec Bogdan Gabrovec, predsednik OKS: Najlažje je športu in kulturi zmanjšati sredstva

(INTERVJU) Korošec Bogdan Gabrovec, predsednik OKS: Najlažje je športu in kulturi zmanjšati sredstva
Sašo Bizjak Bogdan Gabrovec bo z drugim mandatom na čelu OKS zaključil čez leto in pol. Vnovič ne bo kandidiral. ”Toliko let sem že v športu, da moram nekaj malega imeti še zase,” pravi. 
Šport

S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije o prihajajočih olimpijskih igrah, slovenski ekipi in pričakovanjih. Tudi o koronavirusu in vplivu, ki ga je ta imel na šport, cepljenju športnikov in izzivih, ki ga čakajo do konca mandata.

Olimpijske igre v Tokiu so vse bližje, do odprtja je še le okoli 40 dni. Nekaj vprašanj okoli reprezentance in potnikov na Japonsko je še.

"Kar nekaj tekmovanj, ki odločajo, ali se bodo športniki uvrstili na igre, je še. Vedno začnem z judom, športom, ki ga najbolj poznam. Upam, da se štirim judoistkam, ki že imajo zagotovljeno vozovnico, pridruži še kdo. Tukaj je še zgodba košarkarjev, ki se bodo v Litvi borili za prvi nastop na igrah. Veliko pomeni, da je vlada potrdila naturalizacijo Mika Tobeya. Gre za 213 centimetrov visokega centra, Američana, ki igra v Valencii. S to dopolnitvijo imamo veliko več možnosti."

Veseli pa tudi dejstvo, da bo reprezentanci lahko pomagal Luka Dončić.

"Sam sem bil včasih v razmišljanju kar malo hudoben, ko uvrstitve Dallasa v tako imenovani polfinalni blok nisem pričakoval. Luka je bil v ekipi Dallasa prevečkrat sam, brez prave pomoči soigralcev. Če se vse stvari izidejo, se lahko košarkarska reprezentanca z malo sreče res prvič uvrsti na olimpijske igre. Do 27. junija se dogaja še pri atletiki, pri plavanju se bi lahko Katji Fain priključil še kdo. Tekmovanj, kjer bodo možnosti za osvojitev norm, bo še nekaj. Nekaj možnosti je potem tudi še za zeleno mizo, a tega si ne želimo."

Zakaj?

"Imamo zelo stroga pravila. Pri športu, ki je v razvoju in je na tak način prepoznan v našem odboru za vrhunski šport, se lahko pogovarjamo o 'wild cardu'. Drugod je pomemben rezultat. Če rezultata ni, se na igre ne gre, kar se je do zdaj vedno pokazalo kot dobro. Je pa bila izjema Urška Žolnir, ki je leta 2004 dva dni pred igrami izvedela, da bo med potniki. Ampak ona je bila takrat že profilirana tekmovalka."

Ki je na koncu osvojila bronasto kolajno.

"Spomnim se, da ni imela niti opreme, v Atene je šla v svojih supergah. Nato so ji kolegice pomagale, ji posodile stvari. Na koncu je osvojila tretje mesto. Ta uvrstitev je bila, seveda v pozitivnem smislu, tako zanjo kot za slovenski judo usodna. Pomenila je nov zagon, dokaz, da se da uspeti. Ne glede na to, da smo majhna država, smo trenutno med desetimi najboljšimi državami na svetu. Hvala bogu, da se je takrat tako končalo."

image
Takole so se leta 2004 veselili kolajne Urške Žolnir. Od leve: Janez Kocijančič Janez, takratni predsednik predsednik OKS, trener Marjan Fabjan, Urška Žolnir in Bogdan Gabrovec, ki je bil v tistih časih predsednik Judo zveze Slovenije. 
Igor Napast

V zadnjem času se veselimo tudi uspehov kolesarjev.

"Kar zadeva ekipni nastop, imamo res velike možnosti, težje se bo odločiti, kdo bo Slovenijo zastopal na kronometru. Tam je omejitev na enega tekmovalca, kar pomeni, da bo odločala trenutna forma. Se pa tempiranje na olimpijske igre lahko hitro konča drugače. Igre so vsaka štiri leta, v tokratnem primeru je od zadnjih minilo celo pet let. Lahko se zgodi kakšen zdravstveni zdrs, zdaj še kak pandemijski. Da o poškodbah v zadnjem trenutku ne govorim. Zaradi takih poškodb se vrže stran celotno pripravljalno obdobje."

Bo pa letošnja ekipa, sploh če se na igre ne uvrstijo košarkarji, glede na igre v preteklosti številčno kar nekoliko okrnjena.

"Okrnjena bo v smislu števila, to že, ne pa tudi v smislu kakovosti. Bi pa rad poudaril, da morebitna uvrstitev košarkarjev pomeni tudi korak proti temu, da se lahko nadejamo kake dobre uvrstitve. Moštev v ekipnih športih na igrah ni veliko. Spomnite se hokejistov, kako pozitivno so nas presenetili. Z malo sreče bi se pri hokejski lahko zgodil premik še naprej. Ekipni športi že s samo uvrstitvijo na igre naredijo ogromno. Mest ni veliko, konkurenca pa je ostra."

Slovenska ekipa na olimpijskih igrah bo res številčno okrnjena, to že, ne pa tudi v smislu kakovosti

Dejali ste, da se lahko nadejamo dobre uvrstitve košarkarjev. Si upate kaj napovedati?

"Za te olimpijske igre sem glasno napovedal, da ne bom nič napovedoval, niti približno ne bom ocenjeval ali govoril o kolajnah. Ko sem bil še predsednik odbora za vrhunski šport in sem dal kako izjavo, ki se potem ni čisto uresničila, se ni končalo dobro. Igre v Riu so bile tak primer. Napovedal sem šest medalj, na koncu je Slovenija osvojila štiri ter eno četrto in peto mesto. Ne čutim potrebe, da bi karkoli napovedoval, nehvaležno je. Tudi tekmovalec zaradi takega napovedovanja nekje zadaj v glavi čuti pritisk."

Veliki pritiski javnosti so že nekaj časa usmerjeni proti Janji Garnbret.

"Kolegom iz Planinske zveze Slovenije sem svetoval, da punc (na olimpijske igre je poleg Garnbretove uvrščena še Mia Krampl, op. p.) ne obremenjujejo. Tudi to je samo ena tekma. Naj uživata, igre pa jemljeta kot eno izmed velikih tekmovanj. Breme, da si favorit, se ti lahko maščuje. Ko Garnbretova zadnjič po dolgem času ni zmagala, sem v medijih že zasledil špekulacije, ali se je začela ta njena premočrtnost obračati navzdol. Neumnost. Je pa dejstvo, to ve tudi sama, da mora, ker bo v Tokiu štel rezultat vseh treh disciplin, še nekoliko izboljšati hitrostno plezanje."

Ampak tudi v tej disciplini je precej napredovala.

"Prav neverjetno je, kako je napredovala in še napreduje. Hitrostnega plezanja se v Sloveniji dolgo niti ni dalo trenirati, saj nismo imeli infrastrukture. Zdaj so takšno steno zgradili v okolju njenega nekdanjega partnerja Domna Škofice pa v Celju in Kopru. Tri plezalne stene, primerne za trening hitrosti, so v Sloveniji. Še ne tako dolgo nazaj te možnosti ni bilo. Vozili so se v Avstrijo in na Hrvaško. A če hočeš pridobivati na hitrosti, moraš precej trenirati."

image
Ponekod se namesto z vsebino ukvarjajo s problemi vodenja, s problemi, kdo bo kaj zaslužil. Tukaj niso več športni vzgibi, ampak komercialni, pravi Bogdan Gabrovec.
Sašo Bizjak

Kako pa gledate na to širjenje družine olimpijskih športov? Prav športno plezanje bo na letošnjih igrah zastopano prvič.

"Vedno sem bil proti deljenju športa na olimpijske in neolimpijske. Ni fer in ni v redu. Iz preprostega razloga, ker športnikom zato niso dane enake možnosti. Tudi karate bo letos prvič, dodali so ga zato, ker so igre na Japonskem. Vse kaže na to, da ga na naslednjih v Parizu že ne bo več. Ni prav, da se dela takšna segregacija v kontekstu izbire športa. Zgodba pri karateju je takšna, da ima ta 14 svetovnih zvez oziroma inačic. Ko pa gremo v tradicijo, je karate eden. To, da šport dajo v program in ga nato vzamejo ven, je slab model. Morda bo leta 2032, ko bodo morda, hipotetično, igre spet v Aziji, v programu spet karate. Tudi limit, ki je postavljen pri 10.560 športnikih, se mi ne zdi pravilna odločitev. Kakšna pa bi bila razlika, če bi jih bilo 11.500? Ne prav velika."

Tudi proti centralizaciji ste. Ko so lani v Slovenj Gradcu ustanovili Teqball zvezo Slovenije, ste dejali, da je dobro, da ima sedež na Koroškem in da ni vse osredotočeno na Ljubljano.

"Slabo je, da tega ne prakticiramo še bolj. Regijski princip in razširjenost panog v smislu regionalne razpršitve je super. V Sloveniji imamo 212 občin, olimpijski komite ima 15 regijskih pisarn, ki skrbijo za širino športa. Je pa res, da je od infrastrukture in tradicije odvisno, kako se bo neki šport razvijal. Slovenj Gradec je bil nekoč poznan samo po rokometu. Dolgo je trajalo, da se je uveljavil tudi judo. Pa ne le v Slovenj Gradcu, tudi drugod na Koroškem. Ko bomo v Slovenj Gradcu (Bogdan Gabrovec se je rodil v Mariboru, a od leta 1976 živi v Slovenj Gradcu, op. p.) končno imeli pokrit 25-metrski bazen, bi lahko zacvetelo tudi plavanje, ki ga zdaj na Koroškem zaradi bazena povezujemo zgolj z Ravnami. Infrastruktura je bistvena. Nekateri objekti v državi pa precej stari in bodo celo propadli, če se ne bo našel denar za obnovo. Z malo denarja se da marsikaj zelo dobro, ustrezno obnoviti, tudi na novo zgraditi. Ampak tudi tisto malo denarja moraš imeti."

Omenili ste infrastrukturo. Kakšno je stanje v Sloveniji na tem področju?

"Ravno zadnjič sva se s predsednikom nogometne zveze pogovarjala, da je ta, kar zadeva nogometa in futsala, kar solidna. Pri dvoranskih športnih, rokometu, odbojki, košarki in podobnih, smo nekje na 70 odstotkih. Borilnic, če smo pošteni, se je zgradilo kar nekaj. Na področju infrastrukture je vedno več tudi zasebne iniciative. So pa določene zveze, ki imajo zelo dobro infrastrukturo, ne znajo se med sabo zmeniti v hiši. Takšne težave so denimo pri streljanju pa še kje. Ponekod se namesto z vsebino ukvarjajo s problemi vodenja, s problemi, kdo bo kaj zaslužil. To niso več športni vzgibi, ampak komercialni. Tako to ne gre. V Sloveniji gre za šport še vedno večina sredstev iz žepov družin, nato so po vrstnem redu občine, ki sofinancirajo klube in društva, potem pridejo na vrsto panožne zveze, na koncu pa OKS. Taka je hierarhija."

Zelo pozitivni so odzivi okoli slovenske olimpijske bakle, ki so jo naredili v ravenski jeklarni v SIJ in zdaj potuje po Sloveniji. Do odprtja iger v Tokiu bo obiskala vse slovenske občine. Kako projekt vidite vi?

"Res je, odzivi so odlični, o čemer sem bil prepričan, še preden smo začeli, in odzivni učinki še niso bili znani. Vse sodelujoče, od ideje naprej, bi zelo pohvalil. To je tisto, kar si želimo v OKS, da se združijo lokalno, nacionalno in ljudsko okolje. In prav bakla ima tak pristop, nosijo jo nekdanji tekmovalci, bivši olimpijci, zaslužni športniki, mladi. Vsebinski pristop je odličen in prvič se bo zgodilo, da bo neki tak simbol prisoten v vseh 212 slovenskih občinah. Težave smo imeli samo z dvema občinama, kjer niso bili najbolj navdušeni nad sodelovanjem, a na koncu je prevladal, rekel bom, športni razum. V vseh ostalih okoljih so idejo sprejeli z odprtimi rokami. Omenil bi tudi zapestnice, 10 tisoč smo jih naredili v sklopu potovanja bakle. In ne boste verjeli, ampak jih je že zmanjkalo, mi pa smo šele na tretjini poti. Pred kratkim sem se pogovarjal z gospodom Šimonko iz SIJ-a, ki je odobril izdelavo dodatnih zapestnic. Veste, te zapestnice otrokom veliko pomenijo, so neki simbol, ki jim bo ostal."

image
Takole so se leta 2004 veselili kolajne Urške Žolnir. Od leve: Janez Kocijančič Janez, takratni predsednik predsednik OKS, trener Marjan Fabjan, Urška Žolnir in Bogdan Gabrovec, ki je bil v tistih časih predsednik Judo zveze Slovenije. 
Igor Napast

Imajo pa pri aktivnostih okoli bakle tudi že omenjene regijske pisarne veliko vlogo.

"Zagotovo. Regijske pisarne imajo povezovalno vlogo, takšno sodelovanje med OKS, regijskimi pisarnami in lokalnim okoljem si lahko samo želimo. Konec koncev so regijske pisarne tu zato, da regijo povezujejo."

Greva od pozitivne zgodbe k nekoliko manj pozitivni. Epidemija, ki je še vedno razglašena, je precej grobo posegla tudi na področje športa. Se strinjate, da je prav šport ena najbolj prizadetih panog?

"Zanesljivo. Slika je kar grozljiva, težave so z motiviranostjo oziroma bolje rečeno z nemotiviranostjo športnikov. Vse to okoli odpiranja in zapiranja šol, trpele so prostočasne dejavnosti. Bile so omejitve, zapiranje občin, regij, prehodi, cone, čuda in pol. Negativna je tudi psihološka zgodba, potem so tu še fiziološke posledice. Otroci so se zasedeli in zredili. Analiza, ki jo je s svojimi sodelavci naredil profesor Jurak s Fakultete za šport, je pokazala, da so kognitivne sposobnosti športnikov padle za 21 odstotkov in pol. Tega se ne da nadoknaditi. Ne moreš se vrniti nazaj, ne gre. Podobno je pri poškodbah v vrhunskem športu. Redki so tisti, ki se po težji poškodbi po letu dni vrne na vrh. To so fenomeni. Tukaj vidim največjo škodo ob finančni. Omenil bi tudi trenerje, dajmo jim reči športni prekarci, ki so se morali preorientirati, si poiskati druge službe. Najhuje je to, da ko enkrat odideš iz športa, ne bom rekel, da ga zasovražiš kot športni delavec, zagotovo pa nisi več s srcem tako zraven kot prej. Ogromno kadra smo izgubili v tem času. Pri svojih vnukih vidim, kako jih je bilo treba na primeren način spodbujati, da so se vrnili v trenažni proces. Šest, sedem ali osem mesecev pusti posledice. Pa dva vnuka trenirata nogomet, vizionarski šport, kjer se vsak vidi v Messiju, Ronaldu in tako naprej."

Kako torej sedaj postopati?

"Mora se zgoditi rekonstrukcija športa, pomembna je animacija, a ne na silo, temveč na spontan način. Tukaj se mora vključiti država, ki med krizo ni odigrala takšne vloge, kot bi jo lahko. Najlažje je športu in kulturi zmanjšati sredstva. Mislim, čakaj malo. Že tako je šport trpel zaradi zaprtosti, zdaj pa še rezi. Ogromno napora čaka zveze in klube, tudi olimpijski komite, da se vse skupaj vrne v predhodni tok. Sčasoma, dolg proces bo tole."

Ministrstvo bi lahko naredilo več. To je dejstvo, ki ga vsi poznamo

Kakšno pa je bilo v tem času sodelovanje med OKS in vlado ter vami in ministrico Simono Kustec?

"Ministrstvo bi lahko naredilo več. To je dejstvo, ki ga vsi poznamo. Nekateri zapleti so bili tudi na individualni ravni. Ni pa vse bilo negativno. Dvanajst let smo se trudili, da bi delež dohodnine, ki jo lahko posameznik donira, povišali na en odstotek. To se je zgodilo, pomeni pa, da se bi lahko denar, ki ga šport dobi iz tega naslova, povečal z desetih na dvajset milijonov. Če se bo športna sfera seveda dobro organizirala in te donatorje pridobila. To pomeni, da imajo lokalna okolja večjo možnost za dodatno financiranje. Povedati moram tudi, da so bili športniki vključeni v vse oblike pomoči, ki jih je vlada namenjala preko PKP-jev. Tu ne smem biti krivičen, to je bilo narejeno."

Zavzemate se tudi, da bi šport prejel dodatna sredstva s prerazporeditvijo davka od iger na srečo.

"Če bi naredili to, bi pokazali, da država šport ceni, da se zaveda, kaj šport narodu pomeni. Da bodo klubska okolja imela perspektivno in zavedanje, češ, poglej, nekdo skrbi za nas. Dajmo pol tega denarja v športne namene, saj ne nazadnje tudi pride iz naslova športnih stav. In če ne bi bilo športa, ne bi bilo niti športnih stav. Enostavna zgodba. Ta enostavnost je prepoznana pri petih, šestih ministrih, tudi pri predsedniku vlade. Ampak pri nas vse teče počasi. En tak primer so preventivni zdravniški pregledi za športnike, ki jih bodo odslej imeli plačane. Zakon je bil sicer sprejet že leta 2007, 14 let pa smo potrebovali, da smo s pravilnikom to uredili."

Prej ste omenjali nekatere zaplete, eden takih je bil tudi okoli cepljenja športnikov proti covidu-19. Se vam zdi, da je OKS naredil dovolj in pravočasno reagiral?

"Mi smo odreagirali sproti. Šli smo po merilih. Vedno. Najprej varnost starejših. Niti slučajno si nismo želeli kakšnih privilegijev. Ko je pa šlo za športnike, ki gredo na olimpijske igre, se ne hecati, da bodo morda cepljeni s cepivom AstraZeneca. Kdaj pa bodo prejeli drugo dozo? Čez tri mesce, ko bodo že na igrah? Tukaj se je zapletlo."

Nekateri vodilni so imeli očitno napačne podatke. Lahko, da so jih imeli celo zavestno, kdo bi vedel

Takrat ste bili kar ostri.

"Nekateri vodilni so imeli očitno napačne podatke. Lahko, da so jih imeli celo zavestno, kdo bi vedel. A je vlada še isti dan zaplet odpravila z odlokom. Mi smo bili vseskozi pošteni, nismo hoteli preskakovati vrst, ko se je možnost za cepljenje povečevala, so prihajali na vrsto kategorizirani športniki, teh je v Sloveniji nekaj čez šest tisoč, potem pa je tukaj še dobrih 53 tisoč športnikov v tekmovalnih sistemih. Tudi okoli tega na začetku nismo našli skupnega jezika, a se je po posredovanju zdravstvenega ministra to razčistilo in zadeve so stekle normalno."

Kakšen pa je napredek okoli zaposlovanja športnikov v javni upravi?

"Se izboljšuje, sporazum živi. Policija je dodatno zaposlila 13 športnikov, na dobri poti je tudi vojska, ki bo naredila še poseben sistem naborništva in perspektivne športnike uvedla v ta del ter jim dodelila štipendije v višini 500, 600 evrov. V tem letu je sicer cilj, da pridemo na 150 športnikov, zaposlenih v javni upravi, do konca naslednjega leta pa do sporazumne zgodbe, to pomeni 200 športnikov. Z 200 športniki, zaposlenimi v javni upravi, pa lahko rečemo, da smo dosegli svoj cilj."

Konec naslednjega leta se vam tudi izteče mandat. Pravite, da se boste takrat poslovili z mesta predsednika OKS. Zakaj?

"Šestnajstega decembra prihodnje leto ob 17. uri. Hotel Union v Ljubljani. Fiksno. Toliko let sem že v športu, da moram nekaj malega imeti še zase. Dva mandata sta bila dovolj, takšna upam, da bodo tudi nova pravila. In pa da funkcija ostane na volunterski bazi. Ko nekdo na zgodbo gleda z osebnega vidika in ne s športnega, je pri meni izgubil vse atribute."

Ste šele drugi predsednik OKS v samostojni Sloveniji. V kakšnem odnosu sta si bila s prvim predsednikom, zdaj že pokojnim Janezom Kocijančičem?

"V zelo dobrem, njegova prehitra smrt je velik minus. Znal je zelo ustrezno, umirjeno in na prijateljski način svetovati, včasih kako stvar tudi uveljaviti. Njemu so v evropskem prostoru pravili deda ali oče. Zagotovo prerana smrt, velika škoda tudi za slovenski šport, ampak takšno je življenje. Na žalost."

 Od ena do pet
Kdaj ste se nazadnje borili na tatamiju?
"Uf, samo, da pomislim … Leta 2015. Na ekshibicijskem dvoboju z eno izmed tekmovalk. O imenih ne bi govoril, je bilo pa zanimivo. Kako zelo čutiš, ko ne treniraš in ti prsti ne delajo več."
Je šport prisoten tudi v vašem prostem času?
"Vedno več se ukvarjam z vnuki. Kolikor se le da, kolikor imam kondicije, pa je nimam veliko, skušam teči za njimi (smeh). Igramo tudi nogomet, koš imamo doma. Je pa tega časa res malo. Včasih se zamislim in ugotovim, da si ga ne poiščem več. Zelo malo tudi spim, 4 do 6 ur na noč. Tukaj je še podjetje, s katerim se preživljam."

Naredite pa ogromno kilometrov z avtom, kajne? Tudi vozite radi hitro.
"Na leto prevozim med 80 in 100 tisoč kilometri. Glede hitrosti sem se nekoliko umiril. Tudi zaradi kazenskih točk, kazni in predvsem žene. V zadnjem letu sem čisto po neumnem dobil tri točke. Je pa res, da nikoli ne vozim hitro v naseljih, tega se držim."

Katera je bila vaša najdaljša pot?
"Leta 2002 sva skupaj s trenerjem juda iz Slovenj Gradca Ruslanom Yankovskim prevozila pot od Splita prek Zagreba v St. Petersburg in naprej v Moskvo, od tam pa v Doneck in Novosibirsk ter nato nazaj. Mislim, da je bilo takrat narejenih 17 tisoč kilometrov. Štiri- ali petkrat smo prespali. Bilo je zanimivo, tudi zaradi mejnih prehodov."

Celo življenje ste zelo aktivni, se sploh vidite kot upokojenec?
"Če bo glava sodelovala, bom, ko se upokojim, napisal knjigo. Naslov bo Moja življenjska zgodba iz močvirja do Olimpa, potem pa tri pikice. Žena je sicer namesto treh pikic dodala in nazaj (smeh). To bom res naredil. Veliko stvari se je nabralo, ob vsem skupaj bi rad poudaril, da se s poštenjem še vedno največ doseže. To bi rad spravil na papir, čeprav s slovenščino in slovnico nikoli nismo bili dobri prijatelji (smeh)."