Urška Polanc
12.6.2021

Rudi Fajmut trenira, ko bo z vozičkom že osmič krenil na mejo

Rudi Fajmut trenira, ko bo z vozičkom že osmič krenil na mejo
Urška Polanc Rudi Fajmut: ”Lani sem za podvig na mejo porabil pet ur, a nisem bil dovolj dobro pripravljen.” 
Popularno

Triinšestdesetletnega Prevaljčana Rudija Fajmuta, invalida, ki biva v domu Hmelina v Radljah, koronavirus tudi letos ne bo ustavil, da bi izpeljal svoj podvig iz se z vozičkom povzpel na mejni prehod Radelj

Te dni lahko Radeljčani na lokalnih cestah vsak dan srečajo Rudija Fajmuta, stanovalca doma starejših občanov dom Hmelina, ki na invalidskem vozičku nabira kondicijo za svoj tradicionalni vzpon na bližnji mejni prehod z Avstrijo (Radelj). Leta 2013 je zaradi sladkorne bolezni izgubil nogo, nato so Prevaljčana sprejeli v radeljskem domu, že kmalu za tem pa ga je zagrabila želja po rekreaciji. Danes na svoj račun prejema številne spodbudne besede, sprva pa so mu njegov podvig na mejo odsvetovali.

Bog ne daj, da me prime postelja

"Seveda, vsak (zdravstveni) delavec se boji za svojega pacienta, stanovalca, a bil sem trmast in sem šel. Bog ne daj, da me kdaj prime postelja. To me je rešilo," je povedal. Na občasne bolečine v rokah se je postopoma navadil, tudi treninge primerno prilagaja - vedno prične na ravninah, potem pa ga zamikajo bližnji klanci -, nam je povedal 63-letnik. Aktualni datum njegovega vzpona in nato spusta z mejnega prehoda, ki ga bo letos zvozil že osmič, je trenutno 19. junij, a pod pogojem, da mu bo ta dan služilo tudi vreme. Ta teden trenira na polno, lažje treninge pa si obeta prihodnji teden, nam je razložil, ko smo ga zmotili med vožnjo na relaciji dom Hmelina - Vodni park.

image
Rudi Fajmut: "Zdaj, ko nabiram moč, mi kuharice pravijo, da ne smem jesti samo solate, ki jo redno uživam. Tako mi same dodajo še kakšen konček mesa." 
Urška Polanc

Lani je za podvig na mejo porabil pet ur, a pravi, da ni bil dovolj dobro pripravljen. Več kot petdeset dni že trenira letos, v normalnih razmerah pa bi za pripravo potreboval manj, je priznal. Tako kot domala celemu svetu, je letos tudi njemu načrte prekrižal koronavirus, ko je moral tako kot ostali stanovalci tudi po mesec dni preživljati izoliran, v svoji sobi. "Čas sem si krajšal s križankami, televizijo. Veliko so nas selili zaradi vseh con, nato smo se cepili. Sam nisem zbolel, za enkrat smo to prebrodili," je povedal.

Cesta na Radelj je "zagulena"
Da si spremstva na svojih etapah ne želi, sploh pa ne v avtih, je opozoril. "To bi bilo ubijalsko, še bolj bi se 'zmatral' in ne bi zdržal do vrha. Drugače je, če se kdo le pelje mimo, takrat z veseljem pozdravim, potrobim na svojo hupo. V skrajnem primeru imam telefon. Cesta na Radelj je kar "zagulena", višine ne obožujem preveč, a ko se peljem navzdol, je dosti globač," je povedal. V dolino ponavadi pripelje v eni uri, s pomočjo njegove edine zavore - rok. Pa naj se to sliši še tako neverjetno, Rudi pravi, da je tako najenostavneje bremzati, bremze njegovega vozička namreč že na ravnem ne primejo. Voziček, danes z zavidljivo kilometrino, je prejel pred petimi leti v dobrodelni akciji, ki jo je pričela družina Ternik. Še danes mu aluminijasti voziček rdeče barve dobro služi, pravi, za manjša popravila pa še zmeraj poskrbi sosed doma starostnikov - Zlatko Ternik.

image
Rudi Fajmut: "V dolino se ponavadi pripeljem v eni uri, s pomočjo edine zavore - rok."
Urška Polanc

"A bo le danes šlo nazaj?," je na glas razmišljal pred napornim vzponom na klanec pri ribniku Reš. "Pa se v strmini pogosto ustavite," smo ga še vprašali. "Na začetku sem se tudi po desetkrat, obrnem se po strani in odpočijem, to ni tak problem. Ko se enkrat navadiš, gre," je povedal.
Ko ga opazijo vozniki, se pogosto ustavijo in mu želijo pomagati. "Pomoč odklonim, ne bi prišel kam, če bi me vsak potiskal, vlekel. To da bi rabil pomoč, še prehitro pride. Če si ne bi želel, se ne bi spuščal v to," razmišlja.

Rad ima Radlje
Zadovoljen je, da v Radljah ni dosti makadamskih cest, tudi sicer pa ugotavlja, da se je kraj od leta 2014, ko je prišel, invalidom vse prijaznejši. Ceste, pločniki, so urejeni, a še vidi prostor za izboljšavo. Za nekatere invalide s slabšimi vozički so namreč lahko problematični robniki na pločnikih. Tudi sicer pa se je na bivanje na drugem koncu Koroške lepo navadil, priznava. "Zakaj bi silil nazaj na Prevalje, če mi je tu dobro. Tu so mi prvi ponudili prostor. V domu me znajo lepo pocartljati, zdaj, ko nabiram moč, mi kuharice pravijo, da ne smem jesti samo solate, ki jo redno uživam. Tako mi same dodajo še kakšen konček mesa. Z lepo besedo se da vse urediti," razmišlja.
Da mu redni treningi pašejo, dobro tudi vplivajo na njegovo zdravstveno stanje, saj sicer "grehe" dela s hrano, priznava. Zdaj ta mesec se sicer upiram pri hrani, a drugače ne gre, hitro bom pridobil nazaj. Za sladkorno boleznijo je zbolel pozno, petnajst let živi z njo. "Pričelo se je z opozorili, nato tabletami, na koncu pa z izulinom, ki se ga potem težko znebiš, priznava. Z izgubo nogo sem se verjetno sprijaznil še prehitro, ampak je šlo," je povedal. Marsikdo mu je po tem dejal, zakaj ni poskusil z zdravljenjem v tujini, da bi tam kaj rešili, a za to bi potreboval sredstva: "Zdaj je tako in s tem bomo šli naprej, z leta v leto, mogoče pa se mi 'rata' z vozičkom odpeljati še do Prevalj."

image
Na mejnem prehod Radlje leta 2016. 
Arhiv Večera