Ana Protner
9.1.2021

(DNEVNIK) Ana Protner: Razumeti in čutiti dobro vino

(DNEVNIK) Ana Protner: Razumeti in čutiti dobro vino
Ciril Horjak
Popularno

Leta 2018 in 2019 vinska kraljica, del vinarske družine Protner iz Vodol. Po Višji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru je študij nadaljevala na Turistici v Portorožu in tam diplomirala. Sedaj je študentka magistrskega študija na EPF. V Hiši Joannes Protner se kakopak posveča vinu in skrbi za marketing, predvsem pa poudarja povezovanje vinarjev in vinsko kulturo.

/ PETEK, 1. JANUAR

Najraje bi začela z jutrom kot običajno: zbudim se okrog pol sedme, spijem zeleni čaj. Ne, žal to ni bil ta dan. Zbudila sem se krepko po 7. uri z mačkom, takšnim, da je bil že tiger. Občutek, da je novo leto? Sploh ne. Neki petek, ko si v četrtek z razlogom, da je mali petek pač zabluzil. Nadaljevanje preživljanja mačka ... brez zveze, da izgubljam besede, vsi poznamo ta dan, ta občutek. Proti večeru se moj dan razjasni. Sarma. Nikoli nisem bila ljubiteljica sarme, dokler nisem pojedla tiste prave, od Mirča in Manje s Tezna. Novo leto bi podoživljala naprej in nazaj samo zaradi te sarme. Pa sej te veš, keri je Mirč s Tezna? No zdaj tudi veš, da on dela te sarme, božanske. Sreča je v malih stvareh ali v lončeni posodi sarm.

/ SOBOTA, 2. JANUAR

Začelo se je leto drugače od lanskega. Lani ob tem času smo pričakovali leto kot vsako do sedaj. Hitro se je list menjal in letos nadaljujemo enako, kot smo končali. V zamiku ob planu učenja, ki sem ga naredila, začenjam toniti v juhi, ki sem si jo sama skuhala. Ampak zakaj bi nadoknadila, saj so bili prazniki. Ob sprehodu po vinogradu, z našim Džonsom, prijaznim dolgodlakim nemškim ovčarjem, opažam ogromno ljudi, ki se že od prejšnje karantene sprehajajo po Malečniku. Smešno mi je samo to, da se tako množično nikoli niso sprehajali. Je to prinesla korona ali so ljudje začeli na naravo gledati drugače? Ne vem. Če ne živiš v mestu, so ti takšni vedenjski vzorci zmeraj zanimivi. Še bolj tisti ljudje, ki grejo na sprehod in odvržejo odpadke. Puščanje svojega odtisa so očitno razumeli narobe.

/ NEDELJA, 3. JANUAR

Končno pride nek občutek. Drugačen. V nedeljo me začne prijemati strah. Končno občutek, da je novo leto? Gledam na ponedeljek kot na nekaj groznega. Občutek kot v osnovni šoli, ko imaš drugi dan grozno beden govorni nastop, ki se ga itak nisi učil, pa moraš znati vse na pamet. A bila je čisto klasična nedelja, prva v letu. Občutek se spremeni ob gledanju novega filma ob obletnici NK Maribora. Moja družina je popolnoma nogometna družina in potem pridem jaz, ki pač poznam kakšen klub.

Ne mislim tega, kot da me nogomet ne zanima. Večkrat grem na tekmo NK Maribora in tudi drugih klubov po svetu. Da bi odštevala trenutke, kako bo igral neki klub XY, in svoje popoldneve preživljala z gledanjem tekem, pa žal ne. Ampak ta film ne predstavlja samo kluba, nogometa, navijačev in bakel. Predstavlja mesto, predstavlja toti naš Maribor. Kot je v njem večkrat omenjeno in zagotovo drži, je toto mesto drugačno. Včasih v Ljubljani in drugod slišim neke opazke čez Maribor, Štajerce in podobno. Pa saj smo jih že vsi slišali. Ampak na koncu dneva je naše mesto tisto, ki ima dušo. Ki ima humor, iskrenost in nekaj, česar drugje ne najdemo. Glavni se mi zdi humor. Včasih, ko pridem kam in kaj povem - niti ne v tako hudem črnem humorju -, ljudje naenkrat gledajo čudno. V Mariboru prej najdemo tekmovanje v črnem humorju, kot da bi te kdo pogledal črno. Mariborčani smo pač posebni in ta posebnost daje mestu nek čar.

image
Ana Protner
Ciril Horjak

/ PONEDELJEK, 4. JANUAR

Dan, ko naj bi se vse začelo znova, v novem letu. Prvi delovni dan. Vrnitev v realnost. Doma naredimo plan, kako bo potekal teden, in pregled, česa vse kdo ni naredil in bi moralo biti opravljeno že zdavnaj. Gledam negativizem, objavljen na socialnih omrežjih. Spremljam ljudi, ki se stalno pritožujejo nad letom, nad ukrepi, nad vlado, nad generalno vsem, kar se nam dogaja. Vsak ima svojo zgodbo, svoje področje, ki se je zaustavilo ali postalo zaradi koronakrize težje obvladljivo. Poslušam pritoževanje ljudi, zaposlenih in na čakanju, ljudi, ki ne morejo v kafič na kavico. A po drugi strani gledam vinarje, gostince, vse dejavnosti, ki zaradi trenutnih razmer ne prodajo nič ali je njihovo delo samo grozno ovirano. Ko le pogledam nazaj, skozi leto, se sprašujem, ali je bilo res tako slabo. Absolutno, s finančnega vidika je bilo dokaj porazno. Slepiti se, da denar ne prinaša sreče, je smešno dejstvo. Plačane položnice in domača topla postelja prinašajo zadovoljstvo. Dejstvo, ki drži, pa je, da denar ni vse. V preteklem letu smo doma, v družinskem podjetju, naredili velike premike, o katerih dvomim, da bi jih vse izvedli, če bi bilo leto "normalno". Zasajanje novih vinogradov, obnova, postavitev terase, posodobitev kmetijske mehanizacije, nove etikete, vina, žganje ... Vsako situacijo lahko poskušamo izboljšati na več načinov in iščemo nove dolgoročne rešitve, ki bi nam prišle prav po krizi. Ne me narobe razumeti, niti najmanj nismo uživali. Kriza je terjala svoj davek, še ga terja, ne vemo, kdaj bo poplačan. Samo želimo se je lotiti z večjim optimizmom, saj to je edina stvar, ki jo imamo. Moj pokojni dedek je vedno rekel, vlagaj v krizi, seveda, če ti to situacija dopušča ...

/ TOREK, 5. JANUAR

Sedim na terasi, končno lep, topel sončen dan. Naša nova terasa nad vinogradi v Vodolah v Malečniku ti da nekaj, kar težko opišeš z besedami. Da ti nekaj več. Postavili smo jo v lanskem letu, v prvi karanteni. Projekt, za katerega smo se odločali kar nekaj časa, na koncu smo izbrali "tajming", o katerem nismo bili točno prepričani, da je pravi. Pa vendar smo zadeli terno. Razmišljam o novih idejah, investicijah, spremembah in nadgradnjah obstoječih projektov. Trenutno vse stoji, ne izvajamo degustacij, druženja so prepovedana, čakamo na nove ukrepe in spremembe. Degustacije niso samo pridi, natoči, gremo dalje. So način, kako gost dojame kmetijstvo, družino, delo na zemlji in na koncu izdelek, vino. Razumeti in čutiti dobro vino in hrano ni alkoholizem in požrtija, temveč način boljšega življenja, uživanje v dobrih stvareh. Je sprejemanje zgodovine, tradicije in kulture. Je zmožnost ceniti delo kmeta, vinarja, vinogradnika, ki se trudi celo leto. V primerjavi z drugimi kmetijskimi panogami se v vinarstvu vino prodaja vse leto.

Te misli ne pridejo same. Zato potrebuješ kakšen kozarec vina in veter, ki razpiha oblake v mislih. Sedim na kavču sredi terase. Edinem kavču, ki smo ga zaradi slabega vremena pustili zunaj.

/ SREDA, 6. JANUAR

Začetek dneva po ustaljenem urniku. Sneg - prvič v tem letu. Sicer mokri sneg, ki ga nimamo najraje, ampak je veliko bolje od prejšnjih deževnih dni. Moji dnevi so si skoraj enaki. Faks, delo za faks, delo doma. Vsako leto do sedaj smo januar začeli s počitkom. Decembra smo ogromno delali. Delo doma, zabave, poslovna darila, zaključki, tudi na Trgu Leona Štuklja smo na Čarobnem decembru imeli hišico. Takšna so bila za nas zadnja leta. Medtem ko si vsi zadajajo plane, želje, obljube, smo mi imeli polne glave od dela. Čarobni december je nekaj let za nas Mariborčane pomenil bazo, kjer se v decembru dobiš ali greš tja vsaj pogledat. Ta december smo videli lepo okrašeno mesto, a zaradi situacije brez Čarobnega decembra na trgu. Bila je božična tržnica, kjer smo skupaj z Maister ginom, prvim mariborskim džinom, imeli stojnico z darili, na Glavnem trgu. Super izkušnja, predvsem da ljudje vidijo tvoje delo, optimizem. Ostati v stiku z ljudmi z upanjem, da ne postaneš pozabljen.

Dan nikoli ne more biti slab, če si pojedel kaj dobrega. Doma večkrat jemo za nas ne preveč eksotične stvari, ampak vem, da se nekaterim obrača želodec ob misli na kaj drugega kot na belo kurje meso. Torej danes žabji kraki, jutri goveja lička. Predsodke o hrani sovražim. Vzgojena sem bila v duhu "če ti ne paše, kar je na mizi, ne rabiš jesti".

/ ČETRTEK, 7. JANUAR

Ob dolgem pitju zelenega čaja z mislijo, kako se ura premika nazaj in ne naprej, počasi začenjam dan. Mrzel dan. Dan za degožiranje penine. Pridelujemo belo in rose penino po tradicionalni metodi. Extra brut. Postopek pridelave penine je drugačen in daljši od pridelave vina, kajti naša penina zori vsaj 36 mesecev na kvasovkah. S posebnimi napravami penino, ki jo mesec dni pred tem vsak dan obrnemo za tretjino obrata, odpremo, iz nje gre usedlina. Sprva je steklenica, v kateri nastaja penina, zaprta s kronskim zamaškom, ki se pri tem postopku odstrani. Dodamo ji ekspedicijski liker in jo "zaštoplamo". Na to pride žička in penina se postavi leže nazaj v boks. Ker so nam magnum steklenice penine (1,5 litra) v decembru skoraj pošle, smo pripravili tudi te. Sledi etiketiranje steklenic.

Ob koncu se prileže kuhano vino, da si z njim pogrejemo roke in dušo. Z veseljem bom z vami delila recept. Za dobro kuhano vino je osnova dobro vino: liter vina, 0,4 litra vode, vanilijev sladkor, cimet, klinčki, janeževa zvezda, pomarančna lupina. Vse začimbe morajo biti v celem. Sladkor dodajamo po želji, odvisno, kakšno imate življenje.

"Boš koštal malo?" Štajerski árgo.