(INTERVJU) Med prejemniki priznanj JSKD tudi Rosina Katz-Logar in Lenart Katz, koroška Slovenca iz Žvabeka

Sta bila presenečena, da sta postala prejemnika srebrne plakete JSDK? Kaj vama pomeni? Menita, da Slovenija dovolj pozorno spremlja in nagradi delo koroških Slovencev? Kakšni so bili odzivi na priznanje v domačem okolju?
Rosina Katz-Logar: "Zelo sva bila presenečena, ker nisva imela pojma, da je Krščanska kulturna zveza iz Celovca predlagala tudi naju. Veseliva se nagrade in jo sprejmeva za vse naše odlične sodelavke in sodelavce, brez katerih kulturno delo v tej obliki ne bi bilo mogoče. Da Slovenija nagradi tudi koroške Slovence, ki se zavzemajo za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem, je zelo lepa gesta. Odzivi na priznanje so bili nadvse pozitivni."

Kulturno delujeta v Žvabeku (Schwabegg), drugem največjem naselju v dvojezični občini Suha (Neuhaus) na avstrijskem Koroškem. Občina šteje nekaj več kot 1.000 prebivalcev. Po zadnjem popisu iz leta 2001 se je za pripadnike slovenske narodne skupnosti izreklo nekaj več kot 13 odstotkov prebivalcev. Po bogatem kulturnem dogajanju sodeč, so v kraju in občini zanj ugodne razmere. Verjetno pa je k uspešnosti vajinega poslanstva veliko prispevalo tudi to, da sta oba delovala na pedagoškem področju in imata tudi široko glasbeno znanje.
Rosina Katz-Logar: "Glasbeno znanje je pozitivno vplivalo na najino delovanje. Leta 1978 sem ustanovila otroški zbor Pevsko-instrumentalna skupina, ki še danes obstaja kot ženski zbor. Sama sem ta zbor vodila 21 let. Deklice so v tem času postale mamice in celo babice. V zboru zdaj sodeluje 14 pevk, vodi pa ga Vera Sadjak iz Pliberka. Najraje pojemo ob spremljavi instrumentov, klavirja, violine in kitare."
Lenart Katz: "Ni bilo vedno tako. Dostikrat so nam delali težave, bodisi občina, fara ali posamezniki. Naše kulturne skupine niso imele primernih prostorov za vaje, šolo je pa občina za naše društvo dalj časa zapirala, dokler ni od kulturnega ministrstva prišel nalog, naj občina šole odpre za kulturo. Da sva oba učitelja in še poročena, je gotovo bil razlog, da sva bila skupaj z drugimi odborniki uspešna. Najina glasbena podkovanost pa je nedvomno prispevala svoje."

Časi sicer niso naklonjeni velikopoteznemu načrtovanju, pa vendar, kakšne načrte imata za prihodnost? Načrtujeta še kakšen kulturni projekt, poleg obstoječih?
Lenart Katz: "Katoliško prosvetno društvo (KPD) Drava, ki je bilo ustanovljeno leta 1910, bo zaradi pandemije covida-19 letos avgusta praznovalo 110-letnico obstoja in istočasno 30 let osamosvojitve Slovenije. Na praznovanje bomo povabili vse kulturne skupine, ki delujejo v občini Suha, in tudi naše prijatelje iz Libelič v Sloveniji. To bo velik projekt, ki naj bi povezoval vse generacije in oba naroda, ki živita v občini Suha, in dodatno še prebivalce iz Libelič v Sloveniji."

Bili ste učitelj na ljudski šoli v Žvabeku in pozneje tudi ravnatelj. Ali bi lahko na osnovi izkušenj rekli, da se je odnos vaščanov do dvojezičnega pouka skozi čas spreminjal? Kakšno jezikovno popotnico glede slovenskega jezika dobijo otroci v ljudskih šolah? Koliko je slovenščina v resnici v rabi tudi doma?
Lenart Katz: "Sam sem bil svojčas šolar v Žvabeku, in to v času, ko so skoraj vsi otroci govorili še slovensko, tako doma kot tudi v šoli. Odnos do slovenščine pa se je zelo poslabšal, ko je vodstvo šole prevzel sicer dvojezični učitelj, a slovenščini nenaklonjen. Ne spomnim se, da bi z mano kdaj spregovoril slovensko, čeprav bi to po službeni dolžnosti moral. Tedaj so bile prijave za dvojezični pouk zelo maloštevilčne, in šele ko so prišli pravi dvojezični učitelji, je število prijavljenih spet naraslo. Vseeno otroci v šolah ne dobijo tiste jezikovne popotnice, ki bi jo potrebovali za vsakdanje življenje. Družina je prej ko slej osnova in glavni nositelj slovenščine."

Ste tudi dolgoletni predsednik Katoliškega prosvetnega društva Drava (KPD Drava) v Žvabeku. Od sekcij je najbolj znan Oktet Suha. Katere kulturno-umetniške skupine še delujejo pod društvenim okriljem? Zakaj je društvo pomembno za slovensko narodno skupnost?
Lenart Katz: "Več kot 45 let sem predsednik KPD Drava, v katerem vsa leta delujejo razne kulturne skupine. Od leta 1978 naprej deluje otroški zbor, ki je z leti dorasel v ženski zbor. Nekaj let je na Suhi deloval tudi otroški zbor. Leta 1981 pa smo na Suhi ustanovili Oktet Suha. Vmes je delovala tudi igralska skupina Žvabek. Najnovejša skupina društva pa so Lutke Suha.
S tem, da smo najstarejše kulturno društvo v občini Suha, in ker skozi vsa leta skrbimo za slovensko kulturo in narodno zavest, smo vsekakor pomembna ustanova za slovenski živelj v tej občini. Skrbimo pa tudi za dobre odnose z narodom soseda, in s tem prispevamo pomemben delež k dobremu sožitju v občini."

Bili ste med soustanovitelji Okteta Suha pred dobrimi 40 leti in še danes ste njegov pevec. V čem je skrivnost dolgoletnega in uspešnega delovanja okteta, ki goji predvsem slovensko ljudsko pesem, pa tudi nove, izvirne pesmi domačih avtorjev? Imel je namreč tudi do 60 nastopov na leto, skupno več kot 1.500. Nastopal je v domačih krajih, v Sloveniji, Italiji, Belgiji, Franciji in v Ukrajini, na Češkem, Madžarskem, Švedskem in Nizozemskem ter bil na pevskih turnejah v ZDA, Kanadi, Avstraliji in Argentini. Izdal je 12 zgoščenk. Je prejemnik evropske nagrade za ljudsko glasbeno umetnost in tudi srebrne plakete JSKD.
Lenart Katz: "Skrivnost dolgoletnega delovanja Okteta Suha je gotovo v tem, da so si pevci trdni prijatelji, da zasledujejo iste cilje ter da žrtvujejo zelo veliko svojega prostega časa za vaje in pevske seminarje, in zato uspešno in kakovostno delujejo. S tem je Oktet Suha postal tudi zanimiva pevska skupina za drugače govoreče in zahvaljujoč temu, ponesel slovensko pesem skoraj po vsem svetu."

Priprave na lanski festival vokalnih skupin Suha 2020, ki junija že od leta 1993 poteka na suškem gradu (in od leta 2000 tudi v Dravogradu), ste morali v zadnjem hipu odpovedati zaradi pandemije covida-19. Festival Suha je postal sinonim za ugledni dogodek, na katerem nastopijo najboljše mednarodne skupine. Kako izbirate nastopajoče?
Lenart Katz: "Lanski festival smo morali zaradi pandemije covida-19 odpovedati in ga preložiti na letošnje leto. Skupine, ki nastopajo na festivalu Suha – Dravograd, že vsa leta uspešno izbira Jokej Logar, vodja Okteta Suha, in to v glavnem po spletu."

Od leta 2000 se festival v sodelovanju z Dravograjskim oktetom oziroma sekstetom in Občino Dravograd ponovi tudi v Dravogradu, zadnja leta v cerkvi sv. Vida. Od kod ideja za ta dogodek?
Lenart Katz: "Ideja za sodelovanje z Dravograjskim sekstetom se je porodila po eni strani zaradi mnenja, da je škoda povabiti kakovostne skupine iz vse Evrope samo za en nastop. Ker pa sta občini Suha in Dravograd pobrateni, se je ponudila možnost, da sta obe prevzeli tudi soprirediteljstvo festivala."

Večina pevskih zborov v zadnjem letu dni ni nastopala, Oktetu Suha pa je to uspelo. Avgusta 2020 ste zapeli udeležencem čezmejnega pohoda na Libeliški gori. Oktobra lani ste nastopili s koroškimi ljudskimi in umetnimi pesmimi v Unionski dvorani v Mariboru in v Celovcu, obe prireditvi sta bili posvečeni 100. obletnici koroškega plebiscita. Sta bila to vaša zadnja nastopa? Kakšne protikoronske ukrepe je sicer država sprejela za to področje delovanja?
Lenart Katz: "Pevskih vaj trenutno Oktet Suha zaradi koronavirusa nima, tudi na daljavo ne. Nastopi so v Avstriji strogo prepovedani, tako da Oktet Suha trenutno miruje."

Učitelj oziroma učiteljica na podeželju in še na dvojezičnem območju gotovo 'ne hodi v službo', temveč – če opravlja svoje pedagoško, kulturno in narodno poslanstvo – postane to njegov oziroma njen način življenja. Kako ste vi dojemali vlogo učitelja?
Rosina Katz-Logar: "Zelo rada sem poučevala v glavni oziroma srednji šoli v Pliberku, in se danes, ko sem že skoraj osem let v pokoju, vedno znova veselim, ko srečam svoje nekdanje šolarke in šolarje. Najpomembnejša sta mi kot učiteljici bila pozitiven odnos in spoštovanje otrok, ki sem jih poučevala."

Je bilo dejstvo, da ste bili učiteljica, 'olajševalni' ali 'oteževalni' dejavnik za vaše kulturno udejstvovanje?
Rosina Katz-Logar: "Moje kulturno delovanje je bilo od vsega začetka povezano tudi s šolo, ker je veliko otrok, ki so sodelovali v otroškem in mladinskem zboru našega društva, obiskovalo glavno šolo v Pliberku. Da sem bila učiteljica in tako imela dostop do številnih otrok iz Žvabeka in okolice, je moje kulturno udejstvovanje olajšalo. Cela vrsta današnjih pevk v Pevsko-instrumentalni skupini KPD Drava sodeluje v zboru od vsega začetka, torej 43 let."

Kako ste za kulturo in umetnost pritegnili mlade, sploh v zadnjih letih, ko jih 'kradejo' računalniki in svetovni splet?
Rosina Katz-Logar:"Pred pandemijo smo se vsako soboto srečali v Hiši kulture in z našim timom pripravili za otroke zanimiv spored. To so bile igre, kreativni projekti, lutkovne, gledališke in radijske igre, risanje, petje in posebni vsakoletni etnološki projekti za božič, veliko noč in materinski dan. Meseca novembra že 30 let vabimo na medkulturni projekt, pri katerem sodelujejo tudi domači umetniki. Odkar imamo od leta 2015 svoj kulturni dom, je naše delovanje zelo olajšano. Hvaležni pa smo občini Suha, da smo veliko let lahko delovali v ljudski šoli, še prej pa v farni dvorani, kar nam je omogočil gospod župnik, Simon Wutte."

Ustanovili in več kot dvajset let ste vodili Pevsko-instrumentalno skupino Žvabek. Kaj je ključno, da se skupina, zbir različnih posameznikov, tako dolgo obdrži in je uspešna?
Rosina Katz-Logar: "Najpomembnejši je prijateljski odnos med pevkami in seveda tudi dosti priložnosti za nastope. V vseh teh letih smo organizirali za zbor tudi celo vrsto izletov in tako krepili skupnost. Na vajah v Hiši kulture se zelo rade zbiramo in po vaji še malo poklepetamo. Velik del pevk aktivno podpira društveno delo. Zdaj pa tudi že nastopa mladina, ki ima svoje predstave in jih lahko tudi uresniči."

Imate tudi tako imenovano novinarsko žilico. Nazadnje smo brali vaš zapis v časopisu Kleine Zeitung o avgustovskem čezmejnem kulturno-zgodovinskem sprehodu na območju Libeliške gore, ko je okrog 60 pohodnikov v organizaciji Biroja za slovensko narodno skupnost dežele Koroške obiskalo tudi Libeliče tostran meje. Kako pomembna se vam zdi moč zapisane besede?
Rosina Katz-Logar: "Od vsega začetka sem imela veselje s tem, da kulturno delo, ki ga opravljamo, tudi predstavimo. V društvu vsako leto izdajamo celo vrsto info listov v občini Suha in tudi zunaj nje. Ključno se mi zdi, da ljudje izvejo, kaj se v društvu dogaja. Pri časopisu Kleine Zeitung pa me veseli, da lahko predstavim tam tudi umetnike, osebnosti, kulturne dogodke, knjige in dejavnosti naših društev v nemškem jeziku."