Melita Forstnerič Hajnšek
12.2.2021

(INTERVJU) Breda Zakotnik, pianistka in pedagoginja: Hugo Wolf povezuje

(INTERVJU) Breda Zakotnik, pianistka in pedagoginja: Hugo Wolf povezuje
Osebni arhiv Breda Zakotnik
Kultura

"Naš čudoviti umetniški kozmos vendarle zaživi šele tedaj, ko se lahko vsi med sabo povežemo v velik, naraven življenjski habitat, kjer je za vtis celote odločilna vsaka malenkost, ki ne sme umanjkati. Kakor v čudovitih, zdravih pohorskih gozdovih."

Ste izjemna ambasadorka Wolfa, Slovenj Gradca in Slovenije že dolgo. Kdaj je v vaše življenje vstopil Hugo Wolf? Kaj vas je, pianistko, pritegnilo k največjemu skladatelju svetovnega formata, ki izhaja iz vaših krajev?

"Moja mama je bila violinistka, članica orkestra SNG v Mariboru, vsako operno predstavo sem že v otroških letih obiskala večkrat - to je bil zame seveda najboljši vstop v svet pevcev.

Morda mi je bilo štirinajst let, ko sva z gospo Ado Thumovo posneli nekaj Wolfovih samospevov, seveda takrat še nisem dojela globine poezije, vendar me je njegova enkratno koncentrirana glasbena moč takoj pretresla - do danes. Dobro se spomnim, denimo, v kakšnem duhovnem in telesnem stanju visoke koncentracije sem bila, istočasno pa emocionalno v letečem navdušenju poljuba muze, ko sem prevzela klavirski part na prvem mednarodnem tekmovanju Hugo Wolf v Salzburgu."

Že vrsto let vodite mednarodno solopevsko šolo v Wolfovi rojstni hiši v Slovenj Gradcu, ste članica Društva Huga Wolfa že ves čas, od ustanovitve 1993., kajne?

"Že kakih deset let pred ustanovitvijo solopevske šole v rojstni hiši Huga Wolfa sem občasno prihajala s pevci in pianisti s salzburškega Mozarteuma v Slovenj Gradec. Podpiral nas je tudi takratni kulturni ataše avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani Walter Simon."

Je odnos do Huga Wolfa pri nas primeren, je vedenja o njegovi glasbi dovolj? Kako se je skozi čas, v zadnjih skoraj treh desetletjih, kar obstaja Društvo Huga Wolfa, ta odnos spreminjal? In koliko o Wolfovem slovenskem poreklu vedo zunaj? Vi, ki živite v Avstriji, lahko to recepcijo od blizu motrite.

"Wolfova umetniška zapuščina je svetovno znana. Glasba njegovih samospevov je na zelo zahteven način navezana na nemško poezijo, a po mojem ne spodbuja nikakršnih tendencioznih sodb; vrata v svet njegove glasbe so odprta vsem, ki jih je njegov genij prevzel in jih res zanima. Čeprav so Wolfa velikokrat umeščali v različne politične kontekste, zlasti po njegovi smrti, in v okoliščinah nastanka novih nacionalnih držav po razpadu stare Avstrije ter v času nacizma in druge svetovne vojne, je njegova duhovna dediščina v svojem bistvu svobodna in neodvisna.

Wolfova duhovna dediščina je v svojem bistvu svobodna in neodvisna

Udeleženci naše solopevske šole prihajajo iz številnih dežel. Posebno doživetje zame je medsebojno spodbujanje ob odkrivanju esence Wolfove glasbe: pevca iz Slovenije navdušita jasnost in moč teksta, kot ga lahko interpretirata le pevka in pevec, ki jima je nemščina materni jezik, obratno pa nemško govoreči prisluhnejo slovenskemu smislu za melodiko, ki v Wolfovem primeru nespregledljivo prihaja iz domačega, pretežno slovenskega okolja rojstnega kraja. To dvoje je vselej glavna poanta našega skupnega dela na seminarju, ki je zaradi tega morda poseben, nekoliko drugačen kot drugod po svetu. Ta dvojnost nemškega in slovenskega elementa v Wolfovi glasbi bi bila denimo imenitna iztočnica za raziskovalno študijo kakšnega muzikologa; primerov, ki dokazujejo to mojo tezo, je namreč zelo veliko.

Wolfova slovenščina je bila verjetno pomanjkljiva, a obdan je bil s koroško melodiko, ki jo tudi jaz, kot Mariborčanka, zelo ljubim … Kadarkoli pridem k Plesniku na Legen pri Slovenj Gradcu, kjer običajno bivam, me vselej prisrčno objame ljubeznivi čar melodične besede 'a veš' - torej, če dobro prisluhneš, je Wolf čisto 'tapravi Slovenjgradčan'!"

Wolfovi samospevi so najbrž posebno poglavje v vašem odnosu do njegovega dela. Kako jih vpletate v študijski program? Ga vaši študentje radi izvajajo?

"Pot do Wolfovih zahtevnih samospevov je sicer dolgotrajna, a tudi zelo bogata in polna presenečenj. Poskusi dokončne opredelitve Wolfovega dela in razporejanja v razne predalčke so vselej obsojeni na neuspeh, kljub temu je profesionalni študij kot okvir seveda zelo pomemben, a na tečajih se pogosto zgodi, da potencial te glasbe sproži nepričakovano energijo, ki lahko pripelje do imenitnih rezultatov.

Odločilna je temeljna vloga poezije, toda tudi pri njej je igralsko-dramatična kreativnost le dober humus, na katerem se lahko razvijajo avtentične pevske kvalitete. Wolf nas s svojo intenzivnostjo vzgaja in nas bistveno podpira pri odkrivanju lastnih zmožnosti vživljanja v čudežno moč glasbe.

Če mlade interprete in tudi mlado publiko, ki je voljna prisluhniti glasbi, navdušimo za umetnost in jim pomagamo, da vzpostavijo osnovo za življenje iz lastnega potenciala, je to po mojem mnenju že velik uspeh, še posebno pomemben v tem današnjem času. Pot do teh vrednot pa pelje ne samo preko informacij, odločilnejši so izkušnje in spoznanja - spoznanja tudi tistih vplivov, ki nas včasih nezavedno zavirajo pri razcvetu, a niso nič drugega kot navidezno udobje površnega kulturnega potrošništva, egomanije, stresa kariere, prevar, bahaštva in kratkotrajnega medijskega cirkusa."

Slovenci na Mozarteumu, ob vas še Irena Grafenauer ..., pritegnete vsako leto na to ugledno institucijo tudi mnoge mlade slovenske glasbenike. Kar nekaj jih je, ki so danes že v vrhunskih svetovnih orkestrih, denimo flavtist Martin Belič.

"SOAK - poletna šola Mozarteum me je povabila, da prevzamem poseben Wolfov seminar, na katerega so se prijavili tudi slovenski študenti. Zanimiva izkušnja je bil nato moj scenski eksperiment leta 2010 ob 150. obletnici Wolfovega rojstva na odru 'Grosses Studio' Univerze Mozarteum (posnet je na DVD). Med sodelujočimi iz mojega razreda za interpretacijo samospeva ter še s štirimi pianisti in štirimi harfistkami (iz Avstrije, Italije, Holandije, Rusije, Japonske, Litve, Kanade) so bili tudi slovenski in hrvaški gostje, naš komorni zbor in sodelavci iz dramaturškega oddelka."

image
Zaključni koncert mednarodne solopevske šole v Wolfovi rojstni hiši v Slovenj Gradcu
Osebni arhiv

V lanskem Wolfovem letu ste načrtovali prav na Wolfov rojstni dan koncert z Bernardo in Markusom Finkom v Elizabetini cerkvi. Koncert ste naposled le izpeljali 25. septembra.

"Koncert smo z veliko dobre volje 25. septembra vendarle izpeljali. Seveda smo bili pa ves čas od pomladi tudi v skrbeh, ali bo koncert sploh možen. Imeli smo ne samo srečo, temveč na svoji strani tudi neutrudljivo voljo članov Društva Huga Wolfa v Slovenj Gradcu in predsednika Marka Košana, zame so porok in zagotovilo za ustrezen umetniški nivo. Dobro poznajo ta posebni 'drugi svet' umetnosti, svet zahtevnega, prizadevnega dela, natančnosti, koncentracije - zato ni potrebnih velikih besed, saj vedno znova najdemo kakšne nove ideje, ki se kažejo tudi v smiselno oblikovanih koncertnih programih, z dragocenimi, tudi z umetniško žilico podloženimi prevodi besedil. Za lanski koncert nam je uspelo pritegniti tudi dramskega igralca Bojana Maroševiča, ki je te prevode bral, pela sta Bernarda Fink, Marcos Fink, jaz sem igrala na Bösendorferju … Projekt se je v moji glavi pojavil že leto prej, vsebinsko pa se je resonanca razvila kar aktualno: z naslovom Kje našel bom tolažbo (eksistencialno vprašanje, ki ga zastavlja romantični pesnik Eduard Mörike izzveni kot dramatični krik v nebo, še zlasti v aktualnih okoliščinah). Naredili smo okvir za deset samospevov iz Španske pesmarice, ki se naslanjajo na srednjeveški duhovni misticizem.

Tako je dobil koncert, ki je bil prvotno načrtovan točno za Wolfov 160. rojstni dan - 13. marca, pravi meditativni karakter v 'razredčeni' publiki z maskami v cerkvi svete Elizabete … Koncert je za svoj program Ars posnel tudi Radio Slovenija."

Slovenj Gradec se je kljub koroni izjemno izkazal z naborom prireditev, Maribor, ki je tudi povezan z Wolfom, tukaj je eno leto živel, se šolal in napisal prva dela, pa v celem letu ni organiziral niti ene same prireditve, koncerta ali dogodka. Za vse najbrž ni bila kriva korona.

"V Slovenj Gradcu je Wolf preživel otroštvo, ne morem si zamisliti idealnejšega kraja za inspiracijo in nemoteno, koncentrirano delo pri pripravah za koncerte in seminarje. Gre za tistih več kot 70 odstotkov umetniškega dela, ki se dogaja 'navznoter' in odloča o tem, kaj izžarevaš 'navzven', potem ko si na odru.

Slovenj Gradec je zaživel s Hugom Wolfom, v sorazmerno kratkem času se je zgodilo ogromno - v prvi vrsti je tukaj že sam muzej v Wolfovi hiši. Ta veliki profesionalni projekt, s katerim je mesto v smislu investicije izkoristilo partnersko sodelovanje v projektu Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, je na način in v čast geniusa loci zelo lepo uspel in hvaležni smo vsi, ki smemo biti tukaj aktivni.

V Mariboru je seveda situacija drugačna. Spominjam se pa Wolfove opere Corregidor, ki je v SNG odlično uspela leta 1990, s kar šestnajstimi polno zasedenimi predstavami!

Kontekst Wolfove glasbe je, če lahko tako rečem, tako rekoč idealen v teh nesrečnih časih, ko zaradi epidemije ne smemo nikamor in smo potisnjeni med štiri stene … Morda je ravno zdaj dober čas za premislek in nove ideje … za branje Eichendorffa … Pa ne gre samo za 'resne teme', nekateri Wolfovi samospevi tega pesniškega mojstra imajo v sebi zelo zabaven humor."

Študirali ste na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kot koncertna pianistka pa diplomirali na Dunajski visoki šoli za glasbo. Do leta 2015 ste bili redna profesorica za interpretacijo samospeva in oratorija na Mozarteumu. Komorna glasba in samospevi so bili v težišču vašega dela in Mozart. Kako vidite svojo lastno profesionalno pot? In kako ves čas povezujete obe državi, ki jima pripadate?

"Najprej moram poudariti, kako globoko sem hvaležna vsem, ki so mi podarili znanje, posebej na začetku v Mariboru: dr. Roman Klasinc nas je muzikalno, s širokim obzorjem, vodil tudi praktično … Beethovnove simfonije smo na primer spoznavali kar na klavirju štiriročno.

Potem sem odšla na Dunaj, 's trebuhom za kruhom'. Že med študijem sem imela možnost sodelovati na zanimivih mojstrskih tečajih in tekmovanjih v Parizu (M. Lefebvre). Tam sem srečala tudi Sandorja Vegha, nakar sem več let na njegovih tečajih kot korepetitorka (Nemčija, Portugalska, Anglija) z veliko inspiracijo širila svoj repertoar.

V poletjih, v avgustu, sem sodelovala na poletnih tečajih v Luzernu, kjer sem bila bogato nagrajena z znanjem gospe Burge Schwarzbach, ki je vodila čisto svojstvene seminarje za razvoj vokalnega telesa. Z njo sem bila nato povezana dolga leta, mnogo tega znanja pa skušam uporabiti sedaj tudi pri svojih seminarjih. A dogajajo se vedno nova odkritja, tega ni nikoli konec!"

Bili ste asistentka slovitega dirigenta Nikolausa Harnoncourta. Kakšen je vaš spomin nanj? Ukvarjali ste se s historičnimi vidiki izvajalske prakse. Prav posebej ste se posvečali interpretaciji Mozartovih del. Nastopali ste v mnogih prestižnih dvoranah, kot so Semperjeva opera v Dresdnu, v berlinskem Schauspielhausu, v amsterdamskem Concertgebouwu, v Palau de la Musica v Barceloni in tako naprej. Kje je bilo najbolj vznemirljivo?

"Na glasbeno življenje v Salzburgu sta po Herbertu von Karajanu bistveno vplivala Sandor Vegh in pozneje Nikolaus Harnoncourt. To so bili res posebni časi. Najprej smo bili samo majhna skupina poslušalcev njegovih predavanj na primer o operah Monteverdija. Dobro se spomnim, kako nam je odkrival filozofijo naravnega sistema na višini 438 z alikvotnimi toni, ko se disonance zaostrijo in je njihova konsonančna 'odrešitev' pravi balzam za dušo. Postavljanje teh novih, a osnovnih vprašanj interpretacije je prineslo svež veter v Mozarteum.Tako sem tudi Mozartovo fundamentalno strukturo doživljala bolj transparentno … Ko narediš tisti odločilni korak, ki ga omenjajo tudi moji študenti, in začutiš esenco, izvedba postane v trenutku bolj enostavna, naravna, bolj samoumevna, osrečujoča … Kot je rekel A. Bylsma v Winterthurju pred skupnim koncertom: vadili smo zato, da lahko potem v 'dialogu' s poslušalci ustvarimo nekaj novega. V tem smislu je pravzaprav vsak koncert vznemirljiv!"

Kako pa sami doživljate ta čas, kako je s predavanji, koncerti, kaj nam bo po vaše prinesla nova realnost v letošnjem letu?

"V letu 2020 smo se posebej posvečali trem velikanom (Hölderlin, 1770, 250. obletnica, Beethoven, 1770, 250. obletnica, Wolf, 1860, 160. obletnica). Zaradi ukrepov redukcije kulturnih dejavnosti seveda bolj navznoter kot navzven. Pri sebi torej, kar je sedaj sicer smiselno, a s sabo nosi tudi nevarnost razkola: naš čudoviti umetniški kozmos vendarle zaživi šele tedaj, ko se lahko vsi med sabo povežemo - v velik, naraven življenjski habitat, kjer je za vtis celote odločilna vsaka malenkost, ki ne sme umanjkati. Kakor v čudovitih, zdravih pohorskih gozdovih ..."