Melita Forstnerič Hajnšek
20.11.2021

100 let Zorka Simčiča: Človek ne podari ničesar, če ne podari samega sebe

100 let Zorka Simčiča: Človek ne podari ničesar, če ne podari samega sebe
Robert Balen

Zorko Simčič

Kultura

Danes praznuje stoti rojstni dan akademik, pisatelj, pesnik, dramatik Zorko Simčič, intelektualni očak diaspore, žlahtni pričevalec celega stoletja slovenstva, edini Prešernov nagrajenec med izseljenskimi književniki

Ob literarnem nestorju Borisu Pahorju imamo tudi Zorka Simčiča, intelektualnega očaka diaspore, sijajnega pričevalca cele epohe slovenstva. Ne častimo ga dovolj. Večkrat sem ga intervjuvala zadnja tri desetletja, kar se je z družino vrnil v domovino iz Argentine, in vsakič znova sem se ob njem učila razumnosti, pravičnosti, srčnosti, zmernosti. Je glasnik nekega drugega slovenstva, ki ga ne poznamo, in včasih se zdi, da imamo premalo volje, da bi ga spoznali.

Njegova življenjska zgodba je po eni strani zgodba o večnem begunstvu, izgubi bratov in domovine, hrepenenju po domu, po drugi pa zgodba o vztrajanju, ustvarjanju, veri in upanju. Starša sta zbežala pred Italijani iz Goriških brd v Maribor. Zorko se je rodil na današnji dan pred stotimi leti na Studencih, v hiši na Valvazorjevi 22. Za mladega Zorka je bil rodni Maribor, ki ga imenuje "najbolj zanimivo mesto na svetu, bolj zanimivo kot Trst, Rim ali Buenos Aires", prva izkušnja begunstva in tujstva, ki se je pozneje v njegovem življenju ponovila še večkrat. Hkrati pa je njegov spomin na Maribor njegove mladosti blag in spoštljiv spomin na kultivirano, svetovljansko okolje. Iz Maribora se je kot prostovoljec 1941. priključil jugoslovanski vojski, tudi oba brata sta se prijavila. Šele po triinpetdesetih letih se je spet vrnil v rojstno mesto. Kot begunec je bil najprej v Ljubljani, tam dobil prvo literarno nagrado za roman Prebujenje, bil deportiran v Gonars. Po vrnitvi je bil med vojno v službi pri Zimski pomoči in kasneje urednik v Tiskovnem uradu ljubljanske pokrajine, v maju 1945 pa se je umaknil na Koroško. Bil je tolmač med angleškimi vojaki, 1946. na Radiu Trst, od tam pa je 1948. z drugimi izseljenci priplul v Buenos Aires. Preživljal se je z vsem mogočim, bil tudi v svobodnem poklicu. Dvanajst let je urejal revijo Meddobje s pisanjem pisem sodelavcem emigrantom po vsem svetu. Leta 1994 se je z ženo in hčerkama vrnil v Slovenijo.

image

Lanska Literarna postaja z Zorkom Simčičem v Lutkovnem gledališču Maribor

Andrej Petelinšek

Prvo srečanje z Zorkom je bilo srečanje z njegovim prelomnim romanom Človek na obeh straneh stene. Če bi njegov neverjetno sodoben roman izšel v domovini daljnega 1957., bi v temelju zamajal svoj čas in domačo zideologizirano književnost speljal v žive tokove svetovne. Tako pa sta avtorjev izseljenski status in založba, ki je bila v domovini politično anatemizirana, zatrla njegov vstop v slovensko literaturo. Tragična usoda romana je bila, da ga je tudi diaspora sprva zavrnila. Knjiga z usodo torej, ki je brez primere v slovenski literarni zgodovini.

Njegova najboljša dela govorijo o velikem trpljenju Slovencev v
20. stoletju, o katerem slovenska umetnost sicer
v glavnem molči

Svoj najobsežnejši roman Poslednji deseti bratje, ki je izšel 2012. pri Študentski založbi, je klesal in pilil tri desetletja. Nesporno osrednje delo slovenske emigracije je arhetipska nacionalna zgodba o desetništvu - tujstvu, izgnanstvu, izločenosti, ki pa je doživelo sramotno malo odmeva v času izida. Ker "ni bil rojen v pravi družini", po krivici ni bil deležen pozornosti in priznanja, ki mu pripadata.

"Mnoge je izgnanstvo, če že ne ubilo, vsaj ohromilo, zase čutim, da me je okrepilo," mi je priznal v enem od intervjujev. O našem nekoč in danes po vrnitvi v domovino pa: "Ne samo dediči enoumja, tudi premnogi njegovi nasprotniki si svobode pravzaprav ne želijo. Odvadili so se je in zdaj, kakor da nimajo moči, da bi se nanjo spet 'privadili', bili zmožni sprejeti nase odgovornost za svoje odločanje. Pol stoletja pritiska, gojenja nezaupanja med ljudmi, zlasti pa doživljanja krivic in poniževanja, je pri 'premaganih' rodilo to, kar pove novotvorba 'dotolčenost'..." Vsem nergačem nad nacionalno usodo v svojem galantno prepričljivem, hudomušnem slogu najraje pove tisto o faraonski grobnici, v kateri so pred leti našli nekaj tisoč let staro pšenično zrno. Ko so ga posejali v zemlji, je spet začelo kliti, ponovno je zaživelo.

Zorkova živa navzočnost nas plemeniti. Izžarevanje njegovega dela in življenja v tej deželi dela vse znosnejše, bogatejše, bolj etično

Nihče o Mariboru s tolikšno ljubeznijo

Andrej Brvar, pesnik: "Menda je bilo junija 1993, ko mi je Drago Jančar telefoniral, da ga je v uredništvu Slovenske matice pravkar obiskal Zorko Simčič, zdomski pisatelj iz Argentine, rojen Mariborčan, ki bi po dvainpetdesetih letih rad obiskal naše mesto, pa ne ve, na koga naj se v svojem 'strahu in pogumu' obrne. Drago me je prosil, naj ga za božjo voljo sprejmem, ga popeljem po ulicah in podomačim. Zorka Simčiča sem do takrat poznal le bežno, le kot enega najboljših prozaistov medvojnega Doma in sveta. Čez dan ali dva se je torej ta človek romaneskne biografije pojavil v uredništvu Založbe Obzorja v Gosposki ulici, kjer sem takrat služboval. Ne, ni se pojavil, zasijal je, zasvetil, napolnil prostor s svojim širokim nasmehom, s svojo živahno gestikulacijo, poskočnim korakom v tričetrtinskem taktu, s svojim tenorsko visokim, čistim glasom, s svojo čisto, naravno žuborečo govorico, pa jih je imel že več kot sedemdeset. Ta človek je vendar še ves svež in mlad, sem pomislil, ta jih bo doživel najmanj sto, če ne še več …

In sem ga popeljal po Gosposki, Jurčičevi, Vetrinjski, čez Grajski trg, po Slovenski in se mi je zdelo, da se poznava že od nekdaj, Mariborčan Mariborčana, in da med nama ni štiriindvajsetletne starostne razlike. Seveda, govorila sva tudi o pravkar razpadli socialistični Jugoslaviji in težavah naše nacionalne osamosvojitve. Seveda, o tem in še marsičem sva govorila tudi pozneje, ko se je z družino preselil v Slovenijo in ko je iz Ljubljane pogosto prihajal v svoje rojstno mesto, ki ga je najprej počastilo z Glazerjevo listino in potem še z Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Ja, še o marsičem sva govorila vsa ta leta do danes, ampak nikoli ga nisem slišal, da bi kakorkoli obsojal to, kar in kakor se nam je zgodilo med vojno in po njej; nikoli ga nisem slišal, da bi o tem, kar se nam je zgodilo, govoril z zagrenjenostjo ali celo s sovraštvom. "Človek je na tem svetu navsezadnje le viator, popotnik," rad pove še danes. Dosledno ločuje med človekovo ideološko politično opredeljenostjo in njegovo človečnostjo z nacionalno narojenostjo vred. "Navsezadnje smo vsi predvsem Slovenci, pravzaprav slovenski ljudje," rad pove še danes. Zorko Simčič našo spravo živi in jo širi med nami, že spet nerazumno sprtimi na 'naše' in 'vaše'. Pa še nekaj, najlepše: Nikogar doslej nisem slišal govoriti in pisati o Mariboru s tolikšno ljubeznijo kot o njem govori in piše Zorko Simčič. In to kljub bridki ugotovitvi, ali pa prav zaradi nje, da je naše mesto v resnici 'mesto spodrezanih korenin'. Treba je odpreti samo njegove Odhojene stopinje in v njih poiskati Tržaški intervju ali prebrati spremno besedo k prvemu ponatisu mladinske pripovedi Povratek Lepe Vide ali slediti avtobiografskemu pogovoru s Francetom Pibernikom v skoraj petstostranskih Dohojenih stopinjah ali v kapitalnem romanu Poslednji deseti bratje presenečen naleteti na tragikomično zamenjavo nočnega sprehajalca, ki sredi množice na aveniji nenadoma zagleda na svetlobnem panelu napis MARIBOR, da se strese, da hitreje zadiha, a se že tudi oddahne, ko ugotovi, da je napis samo reklama za cigarete MARLBORO.

Prvi del moje nekdanje domneve: Ta človek jih bo doživel najmanj sto … se je pravkar srečno uresničil. Sledi realizacija drugega dela: … če ne še več …"

Veljavnost in dinamizem

Dr. Matija Ogrin, literarni zgodovinar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: "Zorko Simčič je velik besedni umetnik; toda marsikaj je v njegovem umetništvu velikega zato, ker je tudi velik mislec in realist. Mislec v njem je vedno zavračal prazen videz in bleščečo laž, vabljive utvare in družbeno donosne zmote. Simčič se je vselej usmerjal k temu, kar je v svojem življenju in v slovenskem svetu spoznal kot resnico, kot to, kar zares je in kakor je. Slovenstvo je Simčiču osnovna vrednota, izhodišče za razmah, bivanjski okvir za uresničevanje drugih vrednot, celo umetniških. Skoraj vsi njegovi literarni liki se po neki nevidni krožnici gibljejo okrog slovenstva, nazaj k Sloveniji stremijo ali se od nje boleče umikajo, vedno pa živijo naravnani k njej in zanjo. Ker je Simčič v slovenstvu videl tako tradicijo kot aktualnost in je slovenstvo vedno živel kot 'veljavnost in dinamizem', kot bi rekel njegov prijatelj Milan Komar, je še kako res, kar je Simčič dejal v nekem pogovoru: da je skoraj vse, kar je v življenju delal, naredil zaradi slovenstva: da bi mu bili blizu, v njem notranje rasli in mu s svojim bitjem dajali tako trajnost kot novost."

Med snovanjem novega in spoštljivim iskanjem tega, kar je od zmeraj

Dr. Brane Senegačnik, pesnik, klasični filolog, predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: "Tako kot življenjska pot je tudi literarni opus Zorka Simčiča nekaj povsem izjemnega v novejši slovenski književnosti. To velja tako za njegovo žanrsko bogastvo kot za tematiko in etiko. Simčič piše tako rekoč vse: od drobnih pesmi, libretov za otroške opere in kolumn do obsežnih romanov in prodornih dram, katerih pravi pomen bo najbrž postal očiten šele s časom. Zaradi pozorne ljubezni do resničnosti Simčič ni bil nikoli ujetnik tradicionalnih literarnih šablon, a tudi ne sledilec modnih tokov, za katerimi je danes ostal več ali manj samo še papirnat, včasih začuden spomin. Resničnost se razteza od najdrobnejših detajlov materialnega sveta in obrazne mimike likov do usodnih čustev in moralnih odločitev in do prelomnih zgodovinskih dogodkov.

Dosledno ločuje med človekovo ideološko politično opredeljenostjo in njegovo človečnostjo

Veliko trpljenje Slovencev v 20. stoletju, o katerem govorijo njegova najboljša dela in o katerem slovenska umetnost sicer v glavnem molči, za Simčiča ni zadnja resničnost, kajti prava resničnost se izliva v skrivnost, iz katere tudi izvira. Zgodovina je misterij dobrega, prepričano ponavlja. Iz zvestobe temu spoznanju izvira njegovo zaupanje v smiselnost življenja. "Človek ne podari ničesar, če ne podari samega sebe," je Zorku Simčiču ljuba misel. Njegovo življenje in literatura pa pričujeta za to, da je tudi njegovo življenjsko vodilo.

image

Otvoritev razstave ob 85-letnici Zorka Simčiča v Narodni in univerzitetni knjižnici decembra 2006

Tit Košir

Njegovo pisanje v vseh oblikah, od različnih oblik romana prek dramatike in kratkih zgodb do aktualne kolumnistike, prežema neviden, a globok eksistencialni angažma. Nobenih političnih gesel, nobenega aktivizma; a tudi nobenega artističnega ekshibicionizma in votlo doneče patetike mešetarjev z umetnostnimi ideologijami. Navidez preproste misli, ki bralca ne spustijo, tudi ko že odide iz literarnih pokrajin v čas svojega življenja; misli, v katerih je čutiti precizni in obenem občutljivi prijem njegovega prijatelja in učitelja Milana Komarja, še bolj pa je v njih čutiti, da so mišljene 'zares'. Čeprav umetniško ambiciozna, je njegova literatura obenem nepretenciozna: v nekem posebnem smislu je ponižna, ko hodi po sledeh tistega, kar njen avtor izkuša kot resničnost. Če Simčič verjame, da imajo naša dejanja in misli posledice; če ne ignorira logike vsakdanjega življenja, s tem ne poenostavlja resničnosti, temveč, nasprotno, svojim besedilom šele daje nezgrešljiv okus resničnosti. Kako neenostaven je njegov svet, govorijo kolosalni mozaik usod v Poslednjih desetih bratih, eksistencialni blodnjak Človeka na obeh straneh stene in do bolečine zagonetna usoda Snežne v drami Zgodaj dopolnjena mladost. Tudi tako je, da mora bralec včasih skupaj z njegovimi liki hoditi po upanje k obupu, kot se je imel navado izražati Miguel de Unamuno; vendar hodijo, gredo tudi tja, gredo, z Balantičevimi besedami, 'iskat duše, tudi tja, kjer jih ni': v tem je njihova krhka moč, v tem je njihova literarna istovetnost. In, kar je še pomembneje, v tem je njihova skrivna bližina z nami, ko včasih blodeč tipamo vsak za svojo lastno človeško istovetnostjo.

To je, drugače povedano, njihova in avtorjeva vera: nikakršen voluntarizem, ki postavlja smisel in svet iz lastne volje, ni to, temveč vera, ki je prav tako odločna kot nežna, prav tako iznajdljiva pri snovanju novega kot spoštljiva v iskanju tega, kar je od prej in od zmeraj. Simčič ne zapira oči pred ranami resničnosti, a zaradi njih ne obupa: povija jih, in če mu kdaj zmanjka povojev – zaupa, da ta bolezen, da nobena bolezen ni za smrt. In da! Na dnu vseh njegovih stavkov se pretaka neki občutek; dolgo sem se spraševal, kako naj ga opišem. Še zdaj ne vem, a najbolj se mu približam, če rečem, da mi nekdo šepeta: 'Vse bo še dobro.'"