Petra Lesjak Tušek
28.2.2021

Premier Janša, ne sprašujte nas, če se spomnimo napada na Mira Petka

Premier Janša, ne sprašujte nas, če se spomnimo napada na Mira Petka
Oste Bakal
Aktualno

Verižno je (z)bledel spomin na beli večer, v katerem so pred dvema desetletjema brutalno pretepli tedanjega večerovca Mira Petka pred domačim pragom v Mežici. Zdi se, da je pretresljivi obračun s Petkom pri večini v spominu skopnel kot tedanji sneg, v katerem so se za vekomaj prikladno izgubile sledi objestnežev, ki so se pritajili pred Petkovim domom in mu nasuli udarce v glavo.

Petek je kot novinar vztrajal v objavah člankov, ki so Koroško postavljali na naslovnice, ni nehal kopati pod površjem in preiskovati, ni se zadovoljil z uradnimi odgovori in pojasnili, bil je tudi človek terena, vpet v življenje malih ljudi, ki niso prenesli krivic in nepoštenosti, bržkone tudi zato, ker so jih veliko izkusili na lastni koži. Prav zato sem se od njega kot mlada novinarka veliko (na)učila - kot še od nekaterih kolegov, tudi med dopisniki, ki se kljub tesni vpetosti in teži lokalnega okolja niso dali ustrahovati od politike in kapitala in so kopali pod površje, da bi le približali javnosti čim bolj verodostojno, ne pa prikrojene realnosti.

Vsaj v koroških novinarskih vrstah večer, v katerem je odjeknil poskus likvidacije Mira Petka, nikoli ni nehal odzvanjati. Sama sem bila popolna začetnica na Radiu Slovenija, ki ni takoj dojela ne dogodka ne njegovih razsežnosti, to se mi je odstiralo šele postopno. Bilo je popolnoma drugače, kot kadar se dogaja drugim. Bilo je osebno, kot je novinarsko delo vedno - pa ne v smislu, da ne zmoremo ločevati poklicnega in zasebnega, kot se nam kdaj pripisuje, temveč zaradi vseprežetosti poklica na osebni ravni, še zlasti pa zaradi nadaljnjih osebnih diskvalifikacij in podtikanj. Tudi poznejše nemoči in razočaranja, prehajanja od besa do gneva ob vse bolj neizprosnem in očitnem - da epiloga ne bo. Nikakršnega, ne sodnega ne političnega, predvsem pa ne osebnega. Takrat še ni bilo facebooka in twitter​ja, da bi novinarje množično vsevprek javno blatili, ni bilo razraščene lahkotnosti agresivnega psovanja. A to ne pomeni, da osebnih napadov in diskreditacij novinarjev ni bilo - bili so povsem neposredni in enako pritlehni, zato, da bi čim bolj učinkovito odvračali od bistva - da so novinarja skoraj umorili zaradi njegovega dela. Metoda sprevračanja pozornosti in dejstev je medtem dodobra uveljavljena in tudi deluje, ker z diskreditiranjem vodi k utišanju, pokoritvi. Aktualni, vse bolj orkestrirani in sistematični napadi na novinarje so sproducirani, zato da odvračajo od vsebine poročanj. Zato, da se centrom političnih in kapitalskih moči ne bi dalo več gledati pod prste in bi nam prodajali enodimenzionalno skonstruirano "resnico". Zato, da bi bili vsi v službi edine prave resnice.

Nikoli ne bom pozabila dneva po napadu na Petka, ko nas je sklical Slavko Bobovnik na slovenjgraškem dopisništvu RTV Slovenija, in smo kovali strategijo, kako poročati in se odzivati, kako prijeti neoprijemljivo, poganjati kasneje imenovan "primer Petek", da bomo zmogli objektivno, a hkrati neizprosno z zahtevo po razrešitvi primera, spremljati in zahtevati razpletanje. Leta so nezadržno tekla, nizala so se vprašanja brez odgovorov. Društvo novinarjev je internacionaliziralo primer s posebno preiskavo Mednarodne zveze novinarjev (IFJ). Parlamentarna preiskovalna komisija ni prinesla ojemljivega zaključka. Izjalovilo se je policiji in po sodni poti, ostala je le oprostilna sodba za peterico obtoženih. Vse to je zaznamovalo novinarski čas in prostor, predvsem pa novinarja, kasneje poslanca Petka, ki danes službuje pri kulturnem ministru Simonitiju in pomaga snovati medijske strategije po meri aktualne oblasti in vladajoče SDS. Ki danes novinarsko delo vidi diametralno nasprotno, kot ga je sam predstavljal nekoč. Ki je nekdaj za novinarsko delo koristen cinizem preusmeril v prezir novinarjev v tako imenovanih mainstream medijih, ki bi jih najraje zradirali.

Zato, pa ne le zato, je (retorično) vprašanje premierja Janez Janše, če se še spomnimo napada na Mira Petka, sploh v kombinaciji in v sosledjih s tviti, v katerih brezsramno blati novinarje in novinarke v domačem in zdaj še v evropskem prostoru, najmanj deplasirano. Sprevrženo je uporabiti najbolj grob napad na novinarja pri nas v času, ko sam ustvarja in stopnjuje sovražno ozračje, v katerem neprekinjeno hujska proti novinarjem, medtem ko krni novinarsko svobodo in nenehno manipulira z dejstvi. Rafali žalitev, ki jih vladajoči v ospredju SDS zapakirajo v svoje pojmovanje svobode govora, so zgolj najbolj očiten in zaznaven obraz odnosa do medijev in novinarjev. Vojna z mediji je mnogo bolj strateška. Vmesna podpihovanja, podcenjevanja, grožnje in žalitve so le naboji, ki na bojišču švigajo vsak dan in v odzivih nanje izčrpavajo nasprotnika, medtem ko je strategija za prihodnost, ki že kaže obrise v praksi, veliko bolj brutalna. Spodkopati kritiko in profesionalnost, finančno izžeti temelje (predvsem javnim) medijem in jih nadomeščati z lastnim medijskim aparatom in ob popolni podreditvi triumfirati in vladati brez omejitev. Premisleka, če bi tak medijski ustroj želeli tudi ob menjavi vlade, na desnici bržkone še niso opravili.

Evropski radarji so v silovitosti napadov na medije medtem uperjeni k nam tudi zaradi prihodnje vloge Slovenije v EU. A upati na to, da bo za realno spremembo in učinek uspešna intervencija od zunaj, je podobno kot računati, da bo primer Petek nenadoma rešen.