Marijan Lačen 
26.4.2021

Praznični razmisleki: OF in 1. maj, naši trajni vrednoti

Praznični razmisleki: OF in 1. maj, naši trajni vrednoti
Andrej Petelinšek
Aktualno

27. april 2021 … 27. april 1941. Osemdeset let je preteklo od tistega usodnega dne, ki je neizbrisno zaznamoval slovenski narod, slovensko zgodovino in nas ponosno postavil na pravo pot.

Na pot zmagovalcev nad silami, ki so želele podjarmiti Evropo in z njo tudi slovenski narod. Lahko se bi tiste dni zgodilo tudi čisto drugače in bi Slovenija stopila na drugačno pot, manj častno, manj osvobajajočo. Da ta misel ni čisto iz trte izvita, nam pričajo še danes živi razmisleki o neupravičenosti narodnoosvobodilnega boja, izvirajoči vse od leta 1941 dalje in razvijajoči se v času cele druge svetovne vojne. Zaradi tega mora, kljub kakršnikoli, tudi - pošteno povedano - stranpoti, ki so se dejansko dogajale v naši polpreteklosti, 27. april ostati trajen in neomadeževan mejnik in svetilnik v razvoju slovenskega naroda. In z njim zavedni možje Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler, Josip Rus, Tone Fajfar, Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar, ki so se na ta dan (pa niso pomembne slabonamerne govorice, da je to bilo en dan prej ali pozneje) v okupirani Evropi pogumno zbrali v Vidmarjevi vili in zakoličili temelje boja proti okupatorju.

Mahanje z zastavami

V takrat okupirani Evropi, v evforičnem mahanju nekaterih z nacističnimi zastavami, je bilo to resnično pogumno dejanje in predvsem vizionarski pogled, kaj je prav in dobro za slovenski narod. Ustanovili so protiimperialistično fronto, ki se je nato po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Temeljna naloga fronte je bil odpor, tudi oborožen, proti okupatorju. To pa dejansko pomeni, da je ta dan, ta ustanovitev, srčika veličastnega in ponosnega narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda za osvoboditev in s tem 27. april, danes praznik, poimenovan dan upora proti okupatorju, eden najsvetlejših trenutkov slovenskega naroda. Izbrisati ta dan kot praznik, ta dan izbrisati iz zavesti slovenskega človeka, kar so poskušali nekateri in poskušajo še danes, je nič manj kot zločin nad slovensko ponosno zgodovino. Danes nekateri kar tekmujejo, da bi to zmagovito pot očrnili. Pa pri tem iz konteksta jemljejo posamezne napake (kje pa jih v vojnih vihrah ni!), a bistva s tem ne morejo spremeniti: oni ali njihovi predniki so bili na napačni strani in nikakršna napadalnost iz njih ne bo naredila junakov.

Jugoslavija je del naše zgodovine, z njo smo rasli, se razvijali in iz tega moramo za prihodnost potegniti samo dobro, slabo pa pustiti zgodovini

Le nekaj je tako slavnih, odločujočih in pomembnih prelomov v zgodovini slovenskega naroda, kot je ustanovitev Osvobodilne fronte, ki so nas zaznamovali in postavili v zgodovino, v sedanjost in na zemljevid Evrope danes in jutri. Trije so mejniki, ki so nas utemeljili kot državotvoren narod, in le malo je narodov na svetu, ki bi z dvema milijonoma prebivalcev imeli svoj jezik, svojo kulturo, svojo državo. In ti mejniki so: krfska deklaracija iz 1917. leta, Majniška deklaracija iz 1918. leta, ki je Slovenijo kot državno tvorbo umestila v okvir Jugoslavije (pred tem slovenski narod nikoli v zgodovini, po Karantaniji, ni imel državniške drže, torej okoli 1200 let). V okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev smo Slovenci prvič občutili svojo neodvisnost in pomembnost kot narod. Če takrat ne bi bilo teh deklaracij, če ne bi takrat zavedni Slovenci uvideli, da nam je samo združitev z Južnimi Slovani pozitivna usmeritev, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi ostali nekakšen privesek bodisi Avstrije bodisi Italije, del našega ozemlja tudi Madžarske, in tako ne bi imeli nobenih možnosti, da bi enkrat pozneje ustanovili svojo lastno državo.

Kritike iz foteljev

Zato smo lahko zgodovinsko hvaležni ljudem, ki so takrat videli skupno pot z Južnimi Slovani kot edino pravilno. Iz današnjih foteljev kritizirati to dejanje ali celo sramovati se te preteklosti, ki nas je rodila, je velika napaka in nekateri jo znova in znova ponavljajo. Dejstvo je, da nam je bivša Kraljevina Jugoslavija dala temelje državnosti. Narod, ki ne uvidi temeljev svoje preteklosti, ne more imeti zdrave sedanjosti niti prihodnosti. Drugi mejnik je ustanovitev Osvobodilne fronte, ki je v prelomnih trenutkih za Evropo, in seveda tudi Slovenijo, našo državo postavila na stran protifašističnega boja, s tem pa je Slovenija kot zmagovalka pridobila zelo veliko, med drugim Primorsko in dokončno tudi Prekmurje ter s tem skoraj eno četrtino ozemlja bodoče države; če bi med vojno stopali po domobranskih poteh, Primorska danes zanesljivo ne bi bila naša. V okviru Jugoslavije smo nato iz leta v leto nadgrajevali svojo socialno, ekonomsko in državniško samostojnost in narodno zavednost. Bolj ko je umirala Jugoslavija, bolj se je krepila Slovenija, slovenska samozavest. A brez Jugoslavije tudi Slovenije ne bi bilo; Slovenija je kot država nastala iz republike Slovenije; če bi bila še v oklepu Avstro-Ogrske ali katerekoli druge državne tvorbe, nikoli ne bi mogla utemeljiti svoje državnosti. Zato je tu že druga napaka v oceni slovenske zgodovine, ko nekateri hočejo popolnoma izničiti vlogo socialistične Jugoslavije za razvoj Slovenije.

Del naše zgodovine

Ta je del naše zgodovine, z njo smo rasli, se razvijali in iz tega moramo za prihodnost potegniti samo dobro, slabo pa pustiti zgodovini. A žal ni tako. Danes se kopja lomijo na različni oceni te preteklosti, to nas razdvaja, to nas hromi in s tem upočasnjuje naš razvoj in preprečuje večjo narodovo samozavest. S tem pa se še enkrat potrjuje spoznanje, da narod, ki ne ceni svoje preteklosti in je ne sprejme takšne, kot je bila, saj je spreminjati tako ali tako ne more, nima mirne in svetle prihodnosti. Zato je naloga vseh nas, da iščemo poti dogovora in priznavanja zgodovinskih dejstev, njihovo pošteno osvetlitev, ob spoznanju, da nas bo le to popeljalo v prijaznejšo prihodnost. In tretji mejnik je seveda pridobitev popolne samostojnosti leta 1991: spoznanje in prepoznanje, da ta samostojnost oziroma čudovita in skoraj čudežna država Slovenija temelji na krfski in Majniški deklaraciji iz začetka 20. stoletja ter na Osvobodilni fronti in narodnoosvobodilnem boju iz srede 20. stoletja. To dejstvo je bistvo in osnova tako želene narodove sprave; če se bomo uskladili v tem, nas čaka lepa prihodnost; če pa bodo ti temelji jabolko našega spora še naprej, nam sam bog pomagaj, kot radi rečemo vsi, verni in neverni, in se vsaj pri tem spravimo.

Moč za spremembe

1. maj 2021 … 1. maj 1886. 135 let je preteklo od tistih krvavih dogodkov v Chicagu v Združenih državah Amerike. To so dogodki, ki neizbrisno pomenijo začetek zavedanja delavskega razreda samega sebe, začetek spoznanja, da se pravice delavcev ne uresničujejo same po sebi, in začetek spoznanja, da ima delavski razred lahko moč za spremembe le z lastno organiziranostjo. Zato so ti dogodki dali 1. maj, praznik delavcev in boja za njihove pravice. In tako je bilo skozi leta in desetletja. 1. maj je zato simbol delavstva in tisti upajoči mejnik pravičnejšega sveta. Danes ta dan nekoliko ponesrečeno imenujemo praznik dela - ne, to ni praznik dela, temveč dejansko praznik delavcev in njihovega boja za večje pravice, za boljše življenje, za boljši svet. Ta boj torej traja že stoletje in več in dejansko ne bo nikoli končan, dokler bodo na eni strani nosilci in lastniki kapitala in na drugi strani prodajalci svojih fizičnih ali intelektualnih potencialov. Ker bo torej ta antagonizem - med kapitalom na eni in delom na drugi strani - neprestano prisoten, morajo delavci neprestano stati na okopih za branjenje svojih pravic, oziroma celo več, za večanje svojih pravic.

image
Andrej Petelinšek

Nobena pridobljena delavska pravica se ni rodila sama po sebi, nobene ni ponudil kapital sam po sebi in kaj takšnega tudi v prihodnje ni pričakovati; vse pridobljene pravice so šle skozi ogenj boja za njihovo uveljavitev. In tako bo tudi v prihodnje. Zato bi bilo skrajno naivno, če bi delavski razred (nekateri že nočejo več niti slišati, da razredi sploh obstajajo, da je to le preteklost; kar je le eleganten način jemanja moči iz rok delavcev) nasedal na leporečje, da ta boj ni več potreben, ker je svet že urejen po njegovi meri in ne more biti boljši.

Usodna napaka

To je in bi bila usodna napaka, ki bi položaj delavstva samo poslabšala. Zato mora biti boj za delavske pravice stalnica v življenju delavstva. Kar nekaj poskusov v svetu beležimo, ki so hoteli ta praznik odstraniti, bodisi s silo bodisi z besedami, da v sodobnem svetu ni več potreben, da ni več delavskega boja. Pa je potreben in delavci se mu ne smejo nikoli odreči, ker se bi s tem dejansko odrekli svoji lepši prihodnosti.

To so zakonitosti, ki veljajo za cel svet in tudi za nas, v Sloveniji. Tako smo po osamosvojitvi nasedli leporečju, da ustanavljamo pravično družbo, v kateri bo za vse ljudi življenje lepo in pošteno urejeno in da smo doslej živeli v socialistični družbi, ki ni bila prijazna do ljudi. Pa se je tako iz rok delavcev, v prepričanju in upanju, da res ustvarjamo svet enakosti, pravičnosti in malo Švico, vzel naboj delavske revolucionarnosti in predvsem so se vzela proizvajalna sredstva, ki so postala lahek plen posameznikov, ki so (ne)opravičeno obogateli na račun izkoriščene večine.

Vzel se jim je tudi delavski turizem, z izgovorom, da bo vsakdo toliko zaslužil, da si bo lahko privoščil hotele, pa si jih danes lahko le nekateri; izgubile so se enakopravne možnosti višjega šolanja, ki ga vse bolj konzumirajo bogatejši oziroma njihovi otroci, pa so tega sposobni ali ne; kvalitetno zdravstveno varstvo z agresivno privatizacijo postaja vse bolj privilegij enih. Karkoli dobrega reči o prejšnjem sistemu je postalo bogokletno, beseda socializem je postala dobesedno pojem preteklosti in manjvrednosti. Sram je lahko bilo tistega, ki je kaj pozitivnega rekel o socialistični ureditvi.

Prevladujoči pogledi

Takšni pogledi so postali prevladujoči. Tisti, ki pa so mislili malo drugače, si tega mnenja niso upali povedati javno in na glas, tudi takšne organizacije, kot so socialdemokratsko orientirane stranke, so se po osamosvojitvi zavile v molk. Danes v Sloveniji dejansko nobena stranka ne zastopa avtentičnih delavskih pravic, kot da bi se nekako bale napada desnice in kapitala, da so socialistični relikt. In tako se je mirno, po tiho in počasi gradil (in se gradi) kapitalizem z umirajočo socialno noto; torej sistem, v katerem imamo neomejeno volilno pravico, pravico popolnoma svobodnega govora, pravo demokracijo, kot jo pojmuje sodobni liberalni kapitalizem.

Po drugi strani pa se vedno bolj zmanjšujejo pridobitve socialne države, razlike med ljudmi postajajo enormno velike in nepravične, na eni strani 300 evrov pokojnine ali 500 evrov plače, na drugi strani plače v desettisoče evrov. In kaj pomagata človeku demokracija in svoboda govora, če mora preživeti s 400, 500 evri na mesec.

Dokler delavci ne bodo pošteno plačani, ne moremo govoriti o demokratični družbi

Zaradi vseh teh krivic smo počasi prišli do točke, da takšen govor, takšno misel že lahko izrazimo, da kritičen pomislek o našem družbenem stanju ni več bogokleten in da beseda socializem ni več psovka. Vedno bolj se zavedamo, da ne mi ne svet ne živimo v pravični družbi in da so spremembe nujno potrebne. Da je sistem, ki smo ga ustvarili, potreben kritike in sprememb. Spremembe, ki nam bodo prinesle takšne razmere v družbi, ki bodo dale dostojno življenje vsakemu posamezniku. Takšne spremembe pa bodo lahko dosežene le z neprestanim bojem delavstva na mednarodni ravni za boljše življenje, za večjo enakost med ljudmi, za ohranjanje in razvijanje socialne države. Dokler bo delavski razred sramežljivo skrival svoje zahteve, dokler bo verjel besedam kapitala, da bi s kakršnimkoli spreminjanjem in izboljševanjem ekonomsko-socialnega stanja ljudi, ki niso nosilci kapitala in živijo od svojega dela, položaj postajal za njih le še slabši, tako dolgo res ne bo boljša. In s tem delavci obsojeni na nepošteno izkoriščanje. Danes se kar prepogosto slišijo besede, ja kaj pa kritizirajo, saj jim je bilo pred desetimi leti še slabše kot zdaj, včasih, v socializmu, pa sploh še slabše. Relativno to mogoče drži; absolutno pa niti slučajno - si predstavljamo, kako drugače, kako boljše, bi danes lahko vsi živeli, če ne bi bilo nepravičnega bogatenja, kraj, korupcije, tajkunskih prevzemov, delitve dobička le za ene, odtekanja denarja na zasebne račune v tujino ...

Več skupnega kot različnega

Te dni bomo praznovali dva praznika, praznika, ki sta si na videz tako zelo vsaksebi, a le malo bolj poglobljen pogled nam pokaže, da imata več skupnega kot različnega. In ta bistvena podobnost je v tem, da sta oba napadana in kritizirana od sil, ki bi po eni strani spreminjale zgodovino, po drugi pa prihodnost obračale samo sebi v prid. Zato moramo odločno in ponosno braniti boj, ki nam je prinesel osvoboditev od okupatorja, nas postavil na pravo stran zgodovine in na častno mesto v družbi zmagovitih evropskih narodov. Zato v nobenem primeru ne smemo pristajati na takšen dogovor, ki bi pomenil enačenje osvobodilnega boja s kolaboracijo; pa ne zaradi nekih principov, temveč zaradi zgodovinskih resnic.

In na drugi strani jasno in odločno braniti spoznanje, da v družbi ni prave demokracije brez čim višje stopnje ekonomske svobode, ki jo omogoča le dostojno plačilo za dostojno življenje, ker samo od lepih besed se ne da dostojno živeti. Dokler delavci ne bodo pošteno plačani glede na ustvarjene ekonomske potenciale v družbi, ki so tudi plod njihovega dela, a jih kapital danes grabi le za sebe, dokler ustvarjeni presežki v proizvodnih procesih ne bodo pravično razdeljeni, ne moremo govoriti o demokratični družbi. Dokler bo nesramno majhna skupina ljudi razpolagala z nesramno visokim deležem bogastva, ta družba ne more biti poštena in demokratična. Dokler ne bo prišlo do spoznanja, da so k ustvarjenemu dobičku pripomogli tudi delavci in da morajo zato tudi participirati pri delitvi tega dobička, ta družba ne bo poštena.

Leporečje, da imamo v Sloveniji krasne človečanske pravice, brez zgoraj navedenega, je samo pesek v oči. Da bi vsaj malo moralno upravičili svoje bogatenje se v zadnjem času v svetu in tudi pri nas pojavlja razmišljanje - ali so res vsi kapitalisti izkoriščevalci? Da, so, vsi tisti, ki sicer poleg poštene plače delavcem ne delijo tudi dobička z njimi. Po svoje pa je najbolj sprevrženo dejanje, da bogati kot veliki dobrotniki in humanofili donirajo svoja sredstva za družbeno dobro ali revnim skupinam; in pri tem nihče ne vidi, da delijo le to, kar so jim prej kot produkt njihovega živega dela vzeli.

Upravičena razmišljanja

Zaradi vsega povedanega moramo storiti vse, da ne bo nikoli pozabljena ter omadeževana svetost našega boja proti okupatorju in da bo stalno živa želja ter prisoten boj za prehod v bolj socialno, če hočete, moderno socialistično skupnost. In več ko bo tako mislečih, bo postopoma tudi pravičnejša in lepša naša prihodnost! Ker naša trenutna oblast zelo odkrito ignorira boj proti okupatorju in tudi delavske pravice ji niso ravno vrednota s prioriteto, so vsa povedana razmišljanja toliko bolj pomembna in upravičena.

Zato naj bo svetel in ponosen spomin na dan Osvobodilne fronte, simbol slovenskega naroda za narodno svobodo; naj se plemeniti 1. maj, simbol delavstva za pravičnejšo, resnično demokratično družbo, v kateri bo sleherniku dano, da bo lahko v miru in dostojno živel.

Marijan Lačen je upokojeni profesor defektologije, dolgoletni direktor CUDV Črna, častni občan Črne na Koroškem