Timotej Milanov, Vestnik
8.4.2021

Posebnosti agroživilskega trga: Kam je izginilo 139 tisoč prašičev

Posebnosti agroživilskega trga: Kam je izginilo 139 tisoč prašičev
Darja Lukman Žunec
Aktualno

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar predstavil študijo slovenske oskrbne verige z mesom. Prašičerejci opozarjajo na prenizko ceno mesa in da so izginuli prašiči del samooskrbe.

Študija slovenske oskrbne verige z mesom, ki jo je opravil Aleš Kuhar, agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je izpostavila marsikatero posebnost domačega agroživilskega trga. Kuhar, ki je ugotovitve predstavil na tako imenovani mesni konferenci, dogodku v organizaciji Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije, se je pri tem dotaknil vseh treh področij reje - prašičereje, govedoreje in reje perutnine - ter pridelave mesa v državi.

Pogrom nad prašičerejo

image
Dr. Aleš Kuhar: "Slovenski potrošniki na domačih policah zamenjujemo doma pridelano surovino in hrano z uvoženo, kar je, milo rečeno, nenavadno.” Foto STA
STA
Na prvem mestu je prašičereja, ki je po Kuharjevih besedah zgodovinsko gledano panoga, ki je v Sloveniji doživela pogrom. Nekoč je bila to ena najpomembnejših kmetijskih panog v državi, danes pa je Slovenija na tem področju povsem nepomemben igralec. Pri tem se obseg proizvodnje še naprej dramatično zmanjšuje. Kuhar ugotavlja, da je v Sloveniji še vedno opazno vztrajanje pri manjših rejah z enim prašičem ali dvema, največkrat v za to neprimernih prostorih. To je po njegovih besedah izredno nesodoben način reje in nenavadno za sodobno državo, kot je Slovenija. Tudi sicer je tovrstna "hobi reja", kot jo sam imenuje, močno razširjena, saj ima 90 odstotkov prašičerejskih kmetij manj kot devet prašičev.

Poslovni model prašičereje v Sloveniji se je z leti spremenil, zmanjšalo se je število plemenskih svinj zaradi povečanja števila prašičev v pitanju, kar je po Kuharjevih besedah posledica uvoza pujskov. "Zdaj se počasi spet vrača v Slovenijo celoten cikel reje." Kot je znano, dogovor o vstopu sektorja svinjskega mesa v shemo Izbrana kakovost določa, da morajo potrošnikom zagotavljati svinjsko meso doma skotenih, rejenih in zaklanih živali.

Leteči prašiči

Pri tem je Kuhar predstavil zanimiv fenomen slovenskega trga svinjskega mesa, na katerega so naleteli ob tem, ko so preučevali potencial trga v zvezi z načrti za vstop sektorja v omenjeno shemo. V letu 2019 je bilo po uradnih podatkih v Sloveniji zaklanih okoli 250 tisoč prašičev, uvoženih pa 86 tisoč tekačev, kar pomeni, da je bilo v skupnem številu zaklanih živali skoraj 164 tisoč doma skotenih prašičev. Ampak tega leta je bilo po uradnih podatkih v Sloveniji 303 tisoč doma skotenih pujskov. Kam je torej izginilo 139 tisoč domačih prašičev? Poleg prašičev za lastno porabo na kmetijah gre po oceni Kuharja v vsaj polovici primerov za tako imenovane leteče prašiče, ki se v državi prodajajo na črno, in za neevidentiran zakol, česar po njegovem mnenju v današnjem času v državi ne bi smelo več biti.

Ob polnih hlevih neprimerne cene cene
Alojz Varga, predsednik Slovenske zveze prašičerjecev, meni, da je med "izginulimi prašiči" precej več tistih za zakol na kmetijah. "Tudi mi recimo doma ubijemo štiri prašiče na leto za lastno porabo. Zveza je že prejšnji kmetijski ministrici Aleksandri Pivec celo predlagala, da bi se evidentirali tudi prašiči za lasten zakol na kmetijah, s tem nimamo nobenih težav," pravi Varga in doda, da je tiste, ki prodajajo prašiče brez dokumentacije, treba kaznovati. So pa bili, kot pojasnjuje, prašičerejci zaradi posledic pandemije koronavirusa v nezavidljivi situaciji, saj so imeli zaradi zastoja odkupa polne hleve živali, zato so morali sprejeti tudi neprimerne odkupne cene. Varga poudarja, da kljub manjšemu izboljšanju v zadnjem času trenutne cene še zdaleč ne pokrivajo stroškov proizvodnje glede na podražitev reprodukcijskega materiala. (tmi)

V Sloveniji je že od leta 2015 manj kot petina prašičev in svinjskega mesa slovenskega porekla. Torej se očitno predelovalcem kljub domnevni naklonjenosti potrošnikov do domačega mesa to bolj izplača prodajati v tujini. To pa po Kuharjevem mnenju ni nujno slabo, saj je pri izvozu predelanega mesa že všteta dodana vrednost teh izdelkov, kar je boljše od izvoza živih živali.

Govedoreja neizbrušen diamant

"Govedoreja je neizbrušen diamant slovenskega agroživilstva glede na potencial, ki ga ima država z naravnimi in geografskimi danostmi," meni Kuhar. To, da v Sloveniji ne vzpostavimo delujočih konkurenčnih vertikal, od reje do predelave in naprej do kupca, je po njegovih besedah znak, da nekaj ne delamo prav. "Slovenija ima res zelo dobre možnosti, tudi veliko znanja, da bi vzpostavila delujoče verige reje visokokakovostnega goveda na trajnostno-intenziviran način. Imamo veliko travnih površin, nimamo pa vertikale." Z vidika reorganizacije verige in ponudbe v zadnjih dvajsetih letih na tem področju ni bilo narejenega kakovostnega premika. Na drugi strani Kuhar ugotavlja, da je sicer prišlo v zadnjih letih v govedoreji do pozitivnega strukturnega preskoka in so se reje v povprečju zelo povečale, majhne reje z do deset pitanci pa so ugašale. Danes je več kot tretjina govejega mesa in mesnih izdelkov, ki jih zaužijemo v Sloveniji, iz uvoza.

Navajeni na domače koline
Bernarda Javornik, kmetijska svetovalka iz Dravograda pravi, da je tudi sama takoj pomislila, da gre pri izginulih prašičih za tiste, ki jih redijo na kmetijah za domači zakol: "Slovenci smo še zelo navajeni na domače koline, ampak mislim, da tu ne moremo govoriti o črnem zakolu. Na Koroškem nimamo veliko vzrejnih centrov s plemenskimi svinjami in tako tudi Korošci v veliki meri kupujejo prašiče na štajerskem koncu ali v Prekmurju, kjer imajo dovolj njivskih površin, da pridelajo dovolj krme. Na Koroškem so travniške površine bolj primerne za govedo in drobnico. Je pa sramotno, da se giblje cena za kilogram svinjskega mesa v marcu od 1,45 do 1,85 evra - če kmet proda prašiča v klavnico. Mislim, da se račun izide samo tistemu kmetu, ki ima doma še predelavo ter potem sam prodaja meso in izdelke." (tor)
image
Bernarda Javornik: "Sramotno je, da je cena za kilogram svinjine od 1,45 do 1,85 evra."
Tomaž Ranc

Na trgovskih policah neugledni piščanci

Tudi pri reji perutnine je za Slovenijo značilna specifična struktura. Tako 86 odstotkov kmetij redi perutnino v jatah, manjših od 50 živali. Samo slabi trije odstotki rejcev imajo več kot 10 tisoč živali, kar je, kot pravi Kuhar, osnovna vstopna jata za profesionalne reje v Evropski uniji. Pri vseh treh velikih perutninskih podjetjih v državi je po Kuharjevem opažanju kljub napetostim v verigi možno zaznati zavedanje pomena skupnega dela rejcev in predelovalcev. "Sodnik, ki odloča o tem, ali neki izdelek ostane na polici, je na koncu potrošnik. Če je navajen dobivati visoko standardno kakovost slovenskega porekla po sprejemljivi ceni, bo to njegova stalna izbira."

Rejcu ostane le "znajdi se"
Konrad Dihpol, iz odbora izpostave Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Dravograd, meni, da je pri prašičereji pomembna povezava s poljedelstvom, ki je v Sloveniji vezano na vzhodni del države, preostali del pa je prisiljen kupovati krmo. Problem so tudi uporabne kmetijske površine, ki jih morajo rejci zagotavljati zaradi nitratne uredbe. "Torej začarani krog, ki bi se še nekako razpletel, če bi bila cena bolj spodbudna. Če rejec proda prašiča v predelavo, ne pokrije stroškov prireje – torej mu ostane 'znajdi se'. Kuhar lahko govori, kar hoče, pri tistih 139 tisoč prašičih gre za samooskrbo in upam, da nimajo v načrtih tudi to spraviti v registrirane klavnice, ker bi bil to res pokop. Če se izgovarja na varno hrano, mu lahko mirno zagotovim, da od teh izginulih prašičev še nobeden ni zbolel za drugo boleznijo kot za putiko in podobno." (tor)

A na domačem trgu je tudi veliko perutninskega mesa dvomljive kakovosti iz uvoza, zaradi česar Kuhar sklepa, da prihaja na hrvaškem trgu do nekih pritiskov v panogi. Od tam namreč prihaja prek velikih trgovskih verig na naše police meso v neuglednem formatu. "Ne morem razumeti ambicij trgovca, ki takšno meso postavi na police. Gre za hlajeno perutninsko meso v dvokilogramskih vakuumskih vrečah. Tega pri nas nismo videli že zelo dolgo." Tudi italijanski piščančji fileji so v veliko primerih neprimerne kakovosti za slovenske standarde, se pa potem to meso znajde v gostinsko-turističnem sektorju. "Zelo malo slovenskih gostincev in turističnih sistemov je resnih zaveznikov slovenskega porekla mesa."

image
Nekoč je bila prašičereja ena najpomembnejših kmetijskih panog v državi, danes pa je Slovenija na tem področju povsem nepomemben igralec. Pri tem se obseg proizvodnje še naprej dramatično zmanjšuje.
Andrej Petelinšek