Petra Lesjak Tušek
14.7.2021

(POGLED) (Pre)moč znanja, ne zasmehovanja

(POGLED) (Pre)moč znanja, ne zasmehovanja
Petra Lesjak Tušek Podelitev spričeval zlatim maturantom na Ravnah
Aktualno

Nimamo pa težav le na ravni političnega, a prav ta se preslikava v vse pore. Šarlatanstvo, ki vsemogočno udriha nad stroko, odrinjeno v pozicijo obrambe, se je razpaslo na več ravneh. Izrazito se odraža tudi ob cepljenju, pri katerem mladi (dez)informacije vsrkavajo skozi nešteto kanalov

Šla sem pospremit slovesno podelitev spričeval maturantom Gimnazije Ravne pred Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika in srečala svoje nekdanje profesorje, ki se pred odhodom v pokoj poslavljajo in jih bodo v novem šolskem letu nasledili mladi. Dobri profesorji so bili, dovolj strogi in hkrati dovolj prizanesljivi, doumljivi za srednješolske norosti, ki so k sreči neizbežne na poti do (vsaj pogojne) modrosti. Znali so nam podajati snov in odprli pot do znanj, predvsem pa so sami imeli dovolj znanja, da so si, oprti na znanje, lahko (z)gradili avtoriteto in integriteto v razredu. Znanje ostaja najbolj zanesljiv neodtujljiv kapital, ki ga učitelji lahko pomagajo pridobiti, od vsakega učenca, dijaka, študenta oziroma od vseh nas na nadaljnjih zaposlitvenih poteh pa je odvisno, ali ga dovolj oplajamo. Dovolj dobro poznati vsaj področja, na katerih deluješ, in ohranjati zanimanje ter voljo do odkrivanja in spoznavanja novega je ključen razvojni vzvod - ne le za posameznika, temveč za družbo. Od nekdaj je sicer pomen znanja v družbi v ospredju vsaj na deklarativni ravni, a znanje še kar ni dovolj cenjeno. Pogosto je razvrednoteno, nima zadostne teže, a hkrati je nesporno, da lahko le nekoga z znanjem na kateremkoli področju že ne glede na okoliščine vselej prepoznavamo za verodostojnega.

Maturanti in maturantke so v tem tednu vsepovsod stali s spričevali v rokah, občudovani pred občinstvom. Ponos in zanos staršev, zlasti ob tistih z najbolj bleščečimi spričevali, je bil neskončen, neizmerljiv - kot nasploh velja za uspehe otrok, ki so za starše načeloma vredni največ in tudi najgloblje radostijo. Tudi lepši ne bodo nikoli, sem razmišljala ob pogledu na prečudovito mladost, ki zre v prihodnost. A vsem nadaljnje poti niso enako odprte. Preizkušnja mature je med odločilnimi prelomnicami, težka, tudi ne nujno povsem pravična. Do neke mere nakazuje, kar bo sledilo kasneje in čemur bo treba kljubovati - opozori na nenehne izzive in odločilne trenutke, ki jih bo morda težko popraviti, če se kdaj nismo odrezali najbolje. Razpira vso turbulenco in dinamiko, v katero bodo spet in spet vpeti, in se bodo morali tako ali drugače spopasti, znajti, obvladovati stvari in okoliščine.

image
Igor Napast

Pravzaprav je treba kar veliko vedeti, da veš ali se zaveš, kako malo v resnici veš. Hkrati je neprecenljivo, če ti pomen učenja in znanja znajo že kot otroku dopovedati starši, če prav znanje postane ena tistih vrednot, ki jih prepoznaš in doumeš kot neprecenljive. V naših industrijskih, podeželskih okoljih so nam starši in stari starši pogosto prigovarjali, kako pomembno je učiti se in pridobiti izobrazbo. Bržkone so bila v naši dolini težkih kovin ta prigovarjanja povezana tudi z izkušnjami napornega in izčrpavajočega, v več obdobjih v preteklosti podplačanega dela, utrujajočih rutiniranih "šihtov". Zato so naše šolanje nemalokrat videli kot neke vrste izstop oziroma zagotovilo za vstop drugam, v drugačne, boljše sfere in perspektive. Šolanje tudi ni bilo vselej samoumevno, zanj niso imeli povsod denarja, marsikje je (ob)veljalo, da je treba otroke čim prej spraviti h kruhu. Čeprav izobrazba tudi dandanes sama po sebi ni nikakršno dokazilo znanja, še manj inteligence, je vendarle od nekdaj dobro, da pridobiš izobrazbo, prideš do poklica, še posebej na perspektivnem področju, po možnosti takem, ki te veseli in navdaja z zadovoljstvom. Še nekaj so nam dopovedovali povsem nevsiljivo, a učinkovito: da te vedno lahko zasmehujejo in podcenjujejo, tudi onemogočajo in zavirajo, a znanja in pridobljenih kompetenc ti nihče nikdar ne bo mogel vzeti. In točno tako to je, pa naj se zdi še tako banalno. Tehnike in taktike žaljenja najpogosteje uporabljajo predvsem ljudje brez znanja, ki jim ob pomanjkanju znanj ne preostane drugega kot zasilni izhodi, v katerih iščejo načine za dvigovanje lastne (več)vrednosti. Tudi to so nas učili, ko so nas skušali pripraviti na spopadanje z izzivi za življenje.

Lahko te zasmehujejo in podcenjujejo, tudi onemogočajo in zavirajo, a znanja ti nihče nikdar ne bo mogel vzeti

Ni dvoma, da je v znanju vselej (pre)moč. Ne gre le zato, da bi jo moral dokazovati pred drugimi, izpoveduje in dokazuje se samo, če je le zadostno in dovolj dobro. Vsakič znova me presuneta vehemenca in domišljavost ljudi, ki vedo vse oziroma ki, kakopak, vedo, da vedo vse. V današnji preplavljenosti z družbenimi omrežji se zdi, da so ti večvrednostni pojavi vse bolj multiplicirani. V koronskem šolskem letu smo se lahko dodobra naposlušali, kako si oblast, zlasti šolsko ministrstvo, prizadeva le za učenje in znanje in odprto šolo, a hkrati se ni bilo mogoče znebiti nasprotnega - da ji zadostujeta predvsem poslušnost in ubogljivost, ki nista oprti na preveč znanja, še manj na kritični premislek ali kakršnikoli dvom, tudi mladih ne.

Nimamo pa težav le na ravni političnega, a prav ta se preslikava v vse pore. Šarlatanstvo, ki vsemogočno udriha nad stroko, odrinjeno v pozicijo obrambe, se je razpaslo na več ravneh. Izrazito se odraža tudi ob cepljenju, pri katerem mladi (dez)informacije vsrkavajo skozi nešteto kanalov. Nenadoma se številni proticepilci čutijo oborožene s specifičnimi znanji, ki gredo celo v drobovje sestave cepiv, analize stranskih učinkov in verjetnostnih računov preživetja. Dobro bi bilo, če bi lahko (pre)živeli tako in drugače nam vsem omejena življenja s čim več znanja, pameti in kritičnosti, da bi tako vsaj malo bolje omejevali vse bolj očitne neomejenosti neumnosti, neznanja in ignorance.