Petra Lesjak Tušek
28.4.2021

(POGLED) Nad svinec brez ideologije in delitev

(POGLED) Nad svinec brez ideologije in delitev
Boris Keber
Aktualno

Zaveza vlade, da finančno podpre in nadaljuje okoljsko sanacijo zgornje Mežiške doline, je pomembno nadaljevanje utečenih ukrepov, ki koroško dolino preoblikujejo v okoljsko vse čistejše in bolj kakovostno okolje za bivanje. Če za kaj, je prav za okoljski program koroške regije mogoče reči, da je najbolj ideološko neobremenjen in "čist". Nesporno so ga namreč kot enega ključnih za razvoj, do neke mere v bolj determinističnem smislu morebiti celo obstoj te doline, prepoznavale tako leve kot desne vlade. Pravzaprav so bile desne opcije, ki so sanacijski program v osnovi pognale v kombinacijah z lokalnimi strokovnimi in političnimi pobudami, še bolj odločne tako v zagonu kot nadaljevanju poti k izpolnjevanju ciljev. Čeprav v osnovi ne gre za zasluge - ki pa se vendarle vsakič izmerijo v bilancah izpolnjevanja političnih obljub -, je bilo vsakokratno vztrajanje oblasti pri nujnosti financiranja celovite izpeljave sanacije ključno. Tako je tudi zdaj, ko bi načeloma že lahko ugotovili, da je glavnina zastavljenih ciljev po slabih 15 letih dosežena, in bi se zadovoljili z rezultati, ki kažejo pozitivne premike. A je tokrat za razliko od sicer pogosto in na sploh ubrane parcialnosti tako v nacionalnih kot regijskih projektih prevladalo spoznanje o potrebni celovitosti. Tako kot v regiji po večini izražajo nedvomno prikrajšanost pri številnih umestitvah, je treba v tem primeru nedvomno ugotoviti, da je konsistentnost pri izpeljavi ukrepov nedvomno pomemben dosežek.

V današnji s covidom docela preplavljeni realnosti je nujno, da se projekti posameznih območij ne puščajo vnemar

V detajlnejši analizi doseženega v sanaciji, ki se je z vladnim odlokom začela odvijati leta 2007, seveda lahko razpravljamo o vsebini ukrepov in njihovi učinkovitosti v razmerju do izpeljanih in potencialnih ukrepov, ki kot predlogi niso prodrli v sanacijski program. Vse, kakopak, ni idealno, pa naj je bilo še tako utemeljeno - interpretacije potreb in izbranih lokacij, še posebej pri asfaltiranju makadamskih površin kot ključnim ukrepom, za katerega je bilo treba odmeriti tudi največ denarja, so lahko različne. Občini zgornje Mežiške doline sta pri porabi državnega denarja, ki vsa leta tudi ni bil samoumeven in ga je bilo treba kljub nadaljevanju nenehno znova utemeljevati, tudi tu ubirali princip, ki je na sploh lasten občinskim politikam. Te kompromisno skušajo razpoložljivo čim bolj enakomerno in smotrno porazdeliti na posamezne dele občin, da občani niso prikrajšani oziroma da so vsaj približno enako obravnavani - saj se jim orientiranost zgolj na posamezno območje hitro negativno obrestuje, čeprav se očitkov nikoli ni mogoče povsem otresti in so v kakih vidikih tudi povsem utemeljeni.

image
Boris Keber

Svinec pa tudi kadmij in cink so se v tla zažrli v širši okolici industrijsko sicer najbolj obremenjenega Žerjava. Onesnažene površine, ki bi bile potrebne preplastitve, da se z makadama ne dviguje svinčev prah, so razpršene po terenu. Logično in prav je, da so kot prioritetne za najnujnejšo in najhitrejšo sanacijo določili javne površine, na katerih se zadržujejo težkim kovinam najbolj izpostavljeni otroci. Dvorišča pred vrtci in šolami morajo biti nedvomno varna za igro otrok. Ta problem so dodobra spoznali tudi na Celjskem, kjer za razliko od Koroške nikoli niso uspeli s samostojnim sanacijskim programom. Pomembno je tudi, da je še naprej subvencionirana dodatna zdrava hrana v šolah in vrtcih. Vsaj nekoliko preseženo - a ne povsem, še zlasti ne pri starejših prebivalcih - je bilo v vsem tem obdobju tudi prepričanje, da je s težkimi kovinami onesnažena zemlja lahko primerna za vrtnarjenje in da so lahko na njej pridelane zdrave vrtnine. Čeprav je bila ideja skupnih vrtov z neoporečno prstjo kot poseben projekt sprva videti kot nekakšna vsiljivka v utečene navade ljudi, so jo naposled v Žerjavu dobro sprejeli - izkazala se je tudi kot dober impulz za dodatno skupnostno povezovanje. Morda so v tem delu zgolj mikro spremembe, a hkrati gre za celostno razumevanje ne le odnosa do problematike svinca, ki je tudi generacijsko pogojen, ampak kar načina življenja in mišljenja. Starejši, ki so izkusili svinec v najbolj grobi obliki, ko jim je bilo načeto zdravje, na današnji svinec kot na ostanek preteklosti in njegovo transformacijo v sedanjosti gledajo drugače. Res je sicer tudi, da je sekundarna predelava svinca v industriji TAB Mežica in MPI Žerjav, pod strogim okoljskim drobnogledom, neprimerljiva s preteklostjo in da so se leta od zaprtja rudnika vse bolj oddaljila, spomin pa do neke mere zbledel, še zlasti v delu porabe državnega denarja za samo zaprtje in prestrukturiranje rudnika. Nezanemarljiv vidik na tem terenu je ravno ta - da območje, ki se vendarle ni povsem odpovedalo svincu, v veliki meri ostaja industrijsko ter da bo sobivanje skrbi za zdravje in okolje na eni strani in gospodarskega, kapitalskega interesa na drugi vedno do neke mere ostalo konfliktno.

image
Andrej Petelinšek

V današnji s covidom docela preplavljeni realnosti je vsekakor nujno, da se primarni in ključni projekti posameznih območij ne puščajo vnemar ali povsem zanemarijo. Naj so še tako zasidrani in utemeljeni, niso kar nujno samoumevni. Že tako nas lahko skrbi vrsta svaril ob razmislekih o dilemah in pričakovanjih, koliko bolezni se bo zaradi sedanjih omejitev zdravstva razvilo v prihodnje, koliko jih bodo prepozno odkrili in zdravili. Kompleksna vprašanja, ki nikoli ne bodo docela razvozlana. Zato so nadaljnja vlaganja v degradirana okolja nujno in pravo prepoznanje prioritet, še posebej ker gre za okoljsko področje, eno najpomembnejših na sploh. Ne le v prvi vrsti zaradi otrok, pri katerih posledično z leti v tej dolini vendarle izmerijo vse manj prekoračitev svinca v krvi, ampak zaradi večplastnih dimenzij širših regijskih perspektiv.