Tomaž Ranc
14.9.2020

(INTERVJU) Srečko Mlačnik: "Bomo razpustili parlament, ko so poslanci okuženi?"

(INTERVJU) Srečko Mlačnik: "Bomo razpustili parlament, ko so poslanci okuženi?"
Robert Balen Srečko Mlačnik: ”Zakon o dolgotrajni oskrbi ima strateške napake, a ga bodo itak minirali drugi. Proti bodo sindikati, Ekonomsko-socialni svet in minister za finance.”
Aktualno

Vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa ne bi bil rad star, pravi direktor Koroškega doma starostnikov Črneče Dravograd, sicer psiholog, ki zase pravi, da je nehigienično dolgo direktor, zato izzive politike starejših pozna v drobovje.

Vodite enega večjih domov za starejše z 256 posteljami in 130 zaposlenimi v domu v Črnečah in 92 posteljami in 60 zaposlenimi v Slovenj Gradcu. Po pričakovanjih se je prej ali slej tudi k vam pritihotapil novi koronavirus. Kaj zdaj že veste več, česar na začetku niste?

"Vemo nič več, odvisni smo od zdravstva, ki pravzaprav še samo ne ve natančno, kako se virus obnaša. Edina razlika od prej je, da imamo zdaj dovolj zaščitnih sredstev, ampak covid je nepredvidljiv. Vsi okuženi pri nas so nesimptomatski, rekel bi, da jim ni nič razen tega, da so okuženi in da imajo bolezni, ki so jih imeli od prej."

Zdaj se vendarle ve, da so ljudje, starejši od 80 let, bolj ranljivi, kar je realno tveganje za vas ...

"Smo bolj dovzetni, ampak vsi naši okuženi so povprečno stari čez 80 let. Očitno je virus že mutiral, kak bo nadaljnji razvoj dogodkov, pa je težko vedeti, ker v jeseni pridejo še druge okužbe in bo težko ločevati med eno in drugo okužbo, zato bo jesen glavni pokazatelj, v katero smer se bo stvar razvila."

Se bojite?

"Seveda se bojimo za tiste, ki bodo zboleli, enako ali pa še bolj pa za tiste, ki ne bodo in ki se jim je povsem spremenil stil življenja v domu. Prej smo se 30 let trudili za to, da je dom iz zdravstvene postal socialnovarstvena organizacija, zdaj pa se spreminja v čisto zdravstveno, kar je strašansko slabo in je korak nazaj v razvoju sistema."

V covid zgodbi se ves čas kaže, da je minister za zdravje skušal zadržati okužene v domovih, ker se je bal ranljivosti zdravstvenega sistema, a je s tem ogrožal vas. Je torej šlo za vojno, kdo bo močnejši - medicina ali sociala?

"Lahko bi bilo surovo, a smo se kar dobro branili tako imenovanega zdravniškega diktata. Strah pred kolapsom, videnim v Italiji, kjer so ljudje množično umirali in je kolapsiral zdravstveni sistem, je bil tako močan, da so pri nas skušali ščititi ta sistem, dokler se je dalo. Če uporabim vojaški žargon, ob napadu smo elitne divizije imeli v rezervi in niso nikoli posredovale. Zgodba, ki še zdaj ne pije vode. Bolnišnice so bile napol prazne in bi lahko v tistem trenutku vskočile, pa niso, ker se je čakalo, kaj bo, če se kaj zgodi. In tisto se potem na srečo ni zgodilo, kaj je bila pa kolateralna škoda, pa se ve. Zgodbe covida so čudne. Ko je zadeva izbruhnila, so nam vsako noč pisali navodila, priporočila in to taka, ki se jih ni dalo izvajati. Jaz teh stvari sploh nisem bral. Direktor je odgovoren za vse, vse te nebuloze sem dal na stran. Jaz sem si to lahko privoščil, ker imam dovolj dolgo kilometrino. Prisegam na 'ZKP' - zdravo kmečko pamet. Ob samih izbruhih smo bili domovi stigmatizirani in smo bili skoraj kriminalizirani. Kdo je kriv? Ja pri bogu, bomo zdaj razpustili parlament, ko so poslanci okuženi?"

Kako ste dosegli, da so vašo okuženo osebo odpeljali v UKC Maribor, da je niste imel v domu, kjer bi ogrožala starejše?

"Narejen je bil protokol, kjer se je na začetku reklo, da vse, ki so v domovih okuženi, za 72 ur 'evakuirajo' - spet vojaški izraz, ki ga dandanes uporabljajo zelo pogosto - v bolnišnico zato, da se dom lahko pripravi na to, da bo lahko vse druge stanovalce ustrezno obravnaval. To pomeni, da se naredi rdeča cona za okužene, siva cona za potencialno okužene in bela za neokužene. In nam je v teh 72 urah to uspelo narediti, ker pač imamo možnost, ker je dom dovolj velik. Celo nadstropje je siva cona, polovica enega nadstropja je rdeča cona in virus kroži zdaj znotraj teh dveh con. Po hiši na srečo mešanja ni in se trudimo, da se to ne bo zgodilo, zaostrili smo zadeve do največje možne mere. Preprečeni so stiki med stanovalci enih in drugih con in tudi zaposleni, tisti, ki delajo v sivi ali rdeči coni, delajo sam tam."

Torej v teh 72 urah ste okuženo osebo predali iz doma, nato pa se je vrnila?

"Vmes smo postavili režim, po intervencijah koordinatorja dr. Davorina Benka in še koga iz slovenjgraške bolnišnice, s katerimi dobro in ustrezno sodelujemo, z nekaterimi drugimi malo manj, ampak to je že druga zgodba. Zdravstveni dom Dravograd - kot da ga ni. Ima dovolj zdravnikov in ne sodeluje z nami, torej ne sprašuje nas, ali imamo kake težave, tudi županje to ne zanima, podžupan in šef civilne zaščite je še spraševal, dokler je bila ta aktivirana, zdaj ne sprašuje ničesar."

Ste torej kot otok sredi Dravograda?

"Mi smo zdaj sami kot otok sredi Dravograda, pri čemer smo okužbo dobili prav iz Dravograda, od zunaj. Prav je, da se to pove, in prav je, da se pove, da ima ta covid-19 tri dimenzije: ena je zdravstvena, ena je ekonomska, ena pa politična. In potem se uporabi tista, ki se v določenem trenutku potrebuje."

image
Robert Balen

Kako ste pa zaščitili zaposlene?

"To je največje možno tveganje, ker potem ne bo ljudi, ki bi lahko oskrbovali in opravljali storitve. Če imaš nekoga, ki je potencialno okužen in ga moraš poslati za sedem ali štirinajst dni v karanteno, kdo bo pa delal? Danes (v sredo, op. a.) imamo dve zaposleni v karanteni, ampak ko odštejemo time, ki delajo v sivi in rdeči coni, ostane 39 zaposlenih za to, da imajo oskrbo za 213 stanovalcev, ki so neokuženi. In to podnevi in ponoči vse dni v tednu."

Imate možnost, da jih kaj dodatno nagradite?

"Iščemo vse zakonske možnosti, ki so ta trenutek na razpolago, nekaj smo jih našli tudi na meji zakona. Ker pa ni razglašena epidemija, teh dodatkov ni, pa so pri nas tveganja zdaj bistveno višja kot takrat, ko je bila razglašena."

Torej se dela veliko na čisto človeški in požrtvovalni pogon?

"Zagotovo, treba je pohvaliti naše zaposlene, ki so fantastični in dajo vse od sebe, a seveda je velik strah, kdaj bodo pregoreli, ker imajo tudi doma družine, partnerje, nekateri stare starše, in je velika bojazen, da virus prenesejo tudi domov, zato so pod dvojnim pritiskom."

Vi ste psiholog, koliko se je ta strah zažrl v kosti zaposlenih in širše prebivalstvo in kako komunicirati - kot vodja, država in oblast?

"Strah je prisoten, proti njemu pa je treba nastopati z dejstvi. Stremeti je treba tudi k razbremenitvam in sprostitvam, na primer v pravem trenutku s kakšno humorno vsebino in pa seveda, da ljudem daš možnost povedati, kaj jih teži. Nikakor pa ne sme priti do tega, da se ta strah še stopnjuje, povečuje. To kar povsem neumestno in neokusno dela gospod Kacin."

Ste lahko konkretni, je po vaši oceni preveč direkten, premalo takten?

"Premalo takten ob uporabi žargona, ki je popolnoma neustrezen. 'Uživajte, dokler še lahko,' je njegova izjava, ki je katastrofalna in ne pritiče državnemu uradniku."

Ljudje danes živijo dlje. Kako je Slovenija, do leta 2060 naj bi bila polovica prebivalstva starejša od 65. let, pripravljena izzive starajoče se družbe?

"Slovenija je na te izzive povsem nepripravljena. Hvalimo se s tem, da se življenjska doba podaljšuje, tudi na račun standarda naših stanovalcev, na račun medicine, ki je neizmerno napredovala, mimogrede, povprečna starost stanovalca našega doma je 83 let, ampak družba se obnaša na način, da bi vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa ne bi bil rad star. Starost je stigmatizirana, kar je ob covidu-19 prišlo še bolj do izraza. To stigmo skušamo premostiti, da stanovalcem ponujamo drugačne vsebine, ampak jih je virus zdaj zaustavil. Ni več prireditev, po katerih je bil dom znan, včasih smo imeli po 60 prireditev letno, od glasbenih, dramskih in tako naprej, zdaj je bilo pet koncertov, prišli in igrali so pod oknom ali v parku, to pa je bilo tudi vse. Ni prostovoljcev, ki bi prihajali, ni prijateljskih skupin znotraj hiše, ni obiskov šol, vrtcev ..."

image
Tomaž Ranc Srečko Mlačnik: ”Nebuloz z navodili, kako ravnati ob covidu, sploh nisem bral, zanašal sem se na zdravo kmečko pamet.”

Ljudje pa po tem hlastajo, si tega želijo ...

"Seveda, to potrebujejo, ljudje nismo le ekonomska ali zdravstvena bitja, najprej smo socialna bitja. Potrebujemo socialno okolje in mrežo, ki jo skušamo ustvarjati, nam covid ruši."

Tudi šolam, ki ob prvem valu niso bile sposobne vzpostaviti izmenskega režima ali manjših skupin s pouk dopoldne/popoldne ali teden/teden ali tri dni v živo, tri na daljavo ...

"Seveda je šolski sistem podobno organiziran, je pa res, da se bodo pri šolah posledice šele pokazale, torej kaj bo z generacijami, ki bodo del svoje mladosti, del odraščanja, socializacijskih procesov, preskočile in zamudile."

Je v Sloveniji bolje poskrbljeno za mlade ali za stare?

"Mislim, da je ta trenutek slabše poskrbljeno za stare, je pa bolj skrb vzbujajoče, kaj bo z mladimi, kako bodo lahko svoje svoje socializacijske procese usmerili v to, da bodo nekoč, leta 2060, pomagali starim, ko jih bo tako veliko. Ne bodo mogli, ne bodo hoteli in ne bodo znali, ker jih tega nihče ne bo naučil."

Tudi to je odgovornost skupnosti na nekem prostoru, države. Pa smo imeli stranko mladih in imamo stranko, ki se že po imenu ukvarjala s starejšo populacij, Desus, in je praviloma v vseh vladah. Imate občutek, da se to kaj pozna ali prav nič?

"V Sloveniji je izrazita strankokracija, kar pomeni, da stranke v prvi vrsti skrbijo zase in za svoj obstoj. Tu so vse enake, ni bistvene razlike. Ko Desus nekoliko odpove ali ima notranje razprtije, vskoči SAB, ki menda skrbi za stare, pa je gospa Bratuškova bila celo predsednica vlade in je imela vse možnosti, da napiše zakon o dolgotrajni oskrbi, pa ni naredila nič. Vse stranke se obnašajo povsem enako. Nobena ne razmišlja o tem, kaj bo leta 2060, ampak ali bodo predčasne volitve ali pa bodo redne leta 2022. Problem je oddelati mandat in dobiti še enega, nihče pa ne razmišlja dolgoročno, kar pa delamo v domovih. Jaz sem eden tistih direktorjev, ki je direktor nehigienično dolgo, že 25 let, med domovi sem drugi po stažu in sem imel na srečo to možnost, da sem lahko razmišljal dolgoročno in razvojno in to počnem še zdaj, čeprav se mi mandat počasi izteka."

Dolgotrajna oskrba je "vroč kostanj", ki si ga podajajo vse vlade, o financiranju bo gotovo še veliko razprav, a prej ali slej bi odgovorna družba prišla do dogovora?

"Upam, da covid ne bo imel prevelikega vpliva na zakon. Zakonodajalci so že prej bili zelo zdravstveno usmerjeni in so v ta zakon vključevali malo socialnih vsebin, zato se zdaj bojim, da bo ta zakon samo zdravstven. V osnutku so predvidene tri možnosti - eno so začasna bivanja, ki naj bi jih pokrivale občine, drugo so domovi B, oskrbovani domovi, tretje pa domovi C, ki so negovalni domovi in bi nadomeščali negovalne bolnišnice, ki jih v Sloveniji premalo ali jih ni. Ta zakon pokriva obstoječe domove, a ima neke strateške napake, vključene v sam sistem, ampak se vanj podrobneje ne bom spuščal, ker ga bodo itak minirali drugi."

Kdo?

"Ta zakon stane 600 milijonov, denarja pa ni. Če rečejo, da bomo z 1,43 odstotka obremenili plače vseh zaposlenih, bodo proti sindikati, ekonomsko-socialni svet in minister za finance."

Ste pesimist, ga torej ne bomo videli?

"Sem pesimist, prva varianta zakona je bila na mizi leta 2003 in že od takrat sodelujem pri teh zakonih, tretjo varianto sem celo pomagal pisati sam, ker ga je pisala skupnost socialnih zavodov, kjer sem bil podpredsednik upravnega odbora in član strokovnega sveta. Potem je bilo še pet variant zakona, ki smo ga seveda vsi obravnavali, dolgo sem bil podpredsednik upravnega odbora in predsednik združenja direktorjev socialnovarstvenih ustanov v Slovenji."

Torej ga ne vidite junaka, ki pripeljal do družbenega konsenza? Kaj bi se moralo zgoditi?

"Nikoli politični trenutek ni bil pravi. Vedno je umanjkalo politične volje za to, da bi se zakon implementiral, ker vsaka taka stvar nekaj stane."

Nikogar ni, ki bi hotel obremeniti volivce?

"… ali pa našel drug vir. Če se reče, ne obremenjujmo plač, v redu, se s tem vsi zaposleni strinjajo, ampak potem je treba obdavčiti kapital ali sprejeti nepremičninski zakon. Ampak kapitala ne bomo obdavčevali, nasprotno, Slovenija drsi v davčno oazo, kjer je kapital najmanj obdavčen, nepremičninskega zakona pa ne bomo sprejemali zaradi Jazbinškovega zakona, zato, ker smo vsi lastniki in bi nas udarilo. Imeli bi, ne bi pa plačali. Zastonj pa ni na tem svet nič."

image
Tomaž Ranc

Kako pa stanovalci lahko plačajo domove, ki niso poceni, pravijo?

"Niso poceni, politiki in politikanti bodo vedno rekli, 's povprečno pokojnino si niti doma ne moreš plačati'. Nikjer v Evropi si doma ne moreš plačati. Povprečna pokojnina v Avstriji je 1500 evrov, povprečna cena doma pa 3500 evrov. Pri nas pa je povprečna pokojnina med 600 in 700 evri, povprečna cena doma pa 1000 evrov. Kje je razkorak večji, pri nas ali v Avstriji? Pri nas je nižji, ker je politika bdela nad ceno storitev, ki so v domovih za 30 odstotkov podcenjene. In zaradi tega znotraj domov ne more biti pravega razvoja, ker ne glede na to, da smo v državni lasti, celotno vzdrževanje in modernizacijo plačujemo sami in iz oskrbnih stroškov."

Načelo "direktor, znajdi se" torej kaže na sistemsko pomanjkljivost?

"Največji razkorak je bil v času ZUJF, ko so bile tudi težave pri polnjenju domov, teh ta trenutek ni, ampak še vedno je deset odstotkov tistih stanovalcev, ki jim morajo sorodniki ali občina doplačati oskrbnino. Alarmantno pa je, da morajo ljudje dati celotno pokojnino in jim ne ostane nič. Tu pa je zakon o dolgotrajni oskrbi naredil korak naprej, ker naj bi se oskrbni stroški plačevali iz zakona, sam stanovalec pa naj bi plačeval kot drugod v Evropi tako imenovane hotelske stroške, torej stroške bivanja in prehrane, kar bi bilo od 300 do 400 evrov in bi jim nekaj ostalo."

Kako vidite razvoj mreže domov po regijah? Bi moral vsak kraj imeti manjši "domek"? V regiji ste bili dolgo edini dom, nato je bil zgrajen prevaljski, potem radeljski, slovenjgraški ...

"Leta 2003 sem v sodelovanju z ministrstvom v Črnečah organiziral posvet, na katerem sem vsem koroškim županom ponudil model razvoja domov v regiji. Mi bi bili matica, potem pa bi nastajale enote v posameznih občinah, ne naenkrat, ampak postopoma. Slovenj Gradec je bil za to, da se takoj začne, druge občine pa ali se jim je mudilo ali pa so razmišljale predvolilno, ker domovi imajo tudi predvolilno funkcijo. Župan, ki postavi dom, bo znova izvoljen, tisti, ki ga ne, pa ne, zato so iskali neke druge možnosti. A še vedno mislim, da je tak koncept dober. Matica in podružnice glede na število prebivalcev je strategija. Ekonomsko lahko dom preživi, če ima od 120 do 150 stanovalcev, zato pa potrebuje matico s skupnimi službami, ki zadeve racionalizirajo in poskrbijo za sinergije. Slovenj Gradec je bil za, tudi na Ravnah smo takrat podpisali pismo o nameri, druge občine pa so stvari reševale po svoje."

Zdaj pa smo leta 2020, kako to, da doma na Ravnah še vedno ni, zdaj naj bi končno prišel?

"Zaradi pomanjkanja politične volje na državni ravni, ampak ko se bom upokojil, na Ravnah bo dom."

In kdaj se boste upokojili?

"30. junija 2022, ko mi poteče mandat, za novega pa se ne bom več potegoval."

Od ena do pet:
Razmišljate o svoji starosti in kako jo boste uživali?
"Človek je star, kolikor se počuti, vsak si pa želi, da bi bil čim dlje zdrav. Prebral bom tiste knjige, ki jih prej nisem mogel, pobral kako gobo več, odigral kako partijo šaha in skušal živeti na način, da bom lahko rekel, da nimam časa."
Katero knjigo ste nazadnje prebrali in katero bi priporočali?
"Izraelskega pisatelja Hararija, pa Sebični gen Dawkinsa se splača prebrati."
Vaša žena je predavateljica na Univerzi v Mariboru Silvija Borovnik, literarna zgodovinarka in prevajalka, torej je literatura doma močno prisotna. Vi kaj pišete?
"Pisanje prepuščam ženi in sinu, ki je asistent na FDV na Univerzi v Ljubljani, hčerka je organizatorka socialne mreže v domu v Slovenj Gradcu. Sem pa bil v mladih letih vodja amaterskega gledališča v Dravogradu, rad pogledam kakšno gledališko predstavo in upam, da bo teater po koroni spet zaživel."
V domove starejših bodo nekoč prišle generacije iz digitalne dobe, se jim osebno približujete?
"Sem bolj analogni tip, prisegam na človeški stik, ne na stik z umetno inteligenco. V času epidemije smo se pogovarjali preko zooma, stanovalcem pa nosili telefone za pogovore po skypu, prenosne računalnike ..., da so bili v stiku s svojimi. "
Kaj je največji izziv Koroške?
"Obdržati Korošce na Koroškem."

Ima minister Janez Cigler Kralj, sicer vaš dravograjski rojak, posluh za težave? Že ob nastopu funkcije je omenil kot prioriteto skrb za starejše, tudi prizadevanja za dom na Ravnah. Kako bi ocenili njegovo delo?

"Vse kaže, da bo dober minister, pred pol ure me je poklical, kakšne so razmere v domu, kar doslej ni bila praksa. V tem kratkem mandatu ni naredil še nobene napake, pričakujem, da bo imel posluh, je pa ministrstvo zelo široko, pokriva od delovnopravne zakonodaje, centrov za socialno delo, ki so vedno na neki način problematični, družinsko politiko, pa še vojna grobišča, zato je bilo domsko varstvo toliko časa zapostavljeno pri vseh prejšnjih ministrih, pa tudi znotraj domov ni bilo velikih problemov, in ker jih ni bilo, so pustili, da stvari tečejo. V Evropi je ministrstvo za socialo poseben resor."

Tudi evropska sredstva naj bi bila zdaj bolj usmerjena v zdravstvo in socialo. Kaj si obetate?

"Pri črpanju se delajo koraki v pravo smer, ampak prepočasi. V Evropi in pri nas precej govorimo o deziinstitucionalizaciji, težka beseda je to. Voditi jo mora institucija, ne pa prostovoljci, amaterji, ki se na to ne spoznajo, to je to, kar smo ugotavljali znotraj našega pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe, da so velike potrebe po dnevnem varstvu, po začasnih namestitvah, pri pomoči na daljavo, pomoči na domu, telemedicini, e-oskrbi, to je prihodnost sistema. Za prvo fazo se za to na Ravnah pogovarjamo, da bi zgradili dnevno varstvo in začasno varstvo, nekaj podobnega verjetno tudi v Slovenj Gradcu, če bodo prijavitelji uspešni na razpisih, v drugi fazi pa bi na Ravnah zgradili dom za sto ljudi na Javorniku iz nepovratnih sredstev. Je pa to zdaj politično vprašanje. Denar je tu, ne gre za to, ali ga počrpamo, ampak ali ga bomo do leta 2022 porabili, ve pa se, koliko lahko naenkrat zgradiš in v kakem času lahko ta denar porabiš. Na Ravnah še ne zamujamo, če pa se pa pol leta ne bo zgodilo nič, bodo tu že zamude."

Vidite mnoga trpljenja. Ste za evtanazijo?

"Nisem, sem pa za to, da se prepreči trpljenje, kar se z medicino da. Evtanazija je zgodba, ki ima dva konca: da trpljenje izniči na način, da izniči človeka, na drugi strani je pa zelo velika možnost zlorabe. Da se pa omogoča, da se ljudje poslovijo brez bolečin, to pa medicina zmore in zna že ta trenutek."

Je dosti tega, ko ljudje nimajo več obiskov, zaman čakajo na koga, kaj v takih trenutkih?

"Mi tudi v najhujših epidemioloških časih za bolnike, ki so v paliativni oskrbi, omogočamo obiske sorodnikov, ker sem prepričan, da se dostojno poslovi tisti, ki se poslovi v krogu svojcev. To je prioriteta, ki jo bomo vedno omogočali, ker se mi zdi to zelo pomembno - za tistega, ki se poslavlja, morda pa še bolj za njegove sorodnike, da se od človeka poslovijo in da nekako očiščeni vstopijo v proces žalovanja."