Urška Polanc
25.10.2020

(INTERVJU) Korošica v svetu mode in filozofije: Za Azijce sem bila sicer zelo zanimiva, a problem je bil, da se ne znam smejati

(INTERVJU) Korošica v svetu mode in filozofije: Za Azijce sem bila sicer zelo zanimiva, a problem je bil, da se ne znam smejati
Urša Premik
Aktualno

Da vse preveč temelji na vizualnosti, ugotavlja model Andreja Slavič, diplomirana filozofinja, s katero smo se pogovarjali o modni industriji, idealih, samopodobi, tudi o jogi.

Kot otroku so danes 26-letni Korošici, ki že osem let živi v prestolnici, kjer tudi študira filozofijo, čudežno deželo predstavljale trgovine z blagom. Rada ga je izbirala, zanimalo jo je tudi, kako nastanejo oblačila. Preizkusila se je v šivanju, nato v vlogi modela. V tem se je našla, že osem let dela v svetu mode, v katerem pa ni vse idealno. Zadnja štiri leta pri projektih priznanih oblikovalcev, fotografov oziroma umetnikov sodeluje kot svobodnjakinja. Posebno ljub ji je Ljubljanski teden mode, na katerem je nedavno (spet) nastopila.

Nastopate na Ljubljanskem tednu mode, pozirate v oblačilih znanih (slovenskih) oblikovalcev. Predstavljate ideal(no). Kakšna pa sta ozadje, vsebina tega posla?

V modelingu sem se naučila čakanja. Ko enkrat dočakaš, se večina stvari zgodi hitro. Če pogledamo samo modno revijo: na koncu se zgodi v nekaj minutah, predstavitev traja zelo kratek čas, medtem ko so priprave daljše. Vse temelji na vizualnosti, velikokrat imam občutek, da si samo objekt, da te ljudje sploh ne vidijo kot človeka s čustvi, s težavami. Si le tisti, na katerega bodo nekaj dali, ko ti delajo frizuro, ko oblečeš obleko dizajnerjev, odvisno od tega, kakšno zgodbo predstavljaš. Ko sem spoznala te vistovce z visoke šole za storitve, sem opazila, da znajo študentje najlepše delati z modeli, najbolj se bodo potrudili zate. Z njimi sem se tudi prvič na tak način sprostila na fotografiranju, dobili so največ od mene in bili s tem tudi zadovoljni. Marsikdaj se pozablja na atmosfero, ki je najbolj pomembna. Če je odnos dober, boš od modela dobil največ.

image
Janez Kocbek
image
Jernej Podgoršek
image
Janez Kocbek

Tudi v ozadju se stke neka zgodba.

Da, je kar intimno. Pri delu s fotografi z visoke šole za storitve in kasneje z Uršo Premik sem ugotovila, kako pomembna je intimnost s fotografom, da mu res zaupam in se prepustim. Znala je pristopiti do mene. Ohranjam stik, vedno znova delam z umetniki, ki jim zaupam. Z Matejem Komarjem (Mosquito Hair) sodelujem, odkar sem si začela barvati lase. Enkrat na leto naredi kolekcijo, pri kateri bom vedno z veseljem sodelovala, z mojimi lasmi lahko naredi, kar hoče. Moraš pa znati pristopiti do človeka, kar v našem prostoru v poslu marsikdo ne zna najbolje. Gleda se le na končni produkt, kako bodo pa do njega prišli, ne vedo. Tudi teden mode me spremlja od samih začetkov, ne glede na to, da so mi vsi rekli, da modeling traja maksimalno do 24. leta. Ni nujno. Vsaka oseba, punca tu piše svojo zgodbo, ne moreš se učiti na izkušnjah drugih.

Daj se nasmej

Ste pogledovali tudi v tuje modne prestolnice?

Zmeraj sem si želela v tujino, v neko modno prestolnico, hkrati pa je bil vedno, ko sem imela možnost, da se pokažem, grem v tujino, prisoten strah pred neznanim. Kot pri vseh drugih stvareh v življenju ... Post festum sem v tem kontekstu ugotovila tudi, kako želijo s tabo v mladosti manipulirati. Vedno se spomnim trenutka, ko sem imela prvo priložnost za odhod v tujino. Ravno sem končala gimnazijo, pred mano je bilo najdaljše poletje. Nato pa sem prišla do agenta, ki mi je dejal: "Veš, midva bova morala, preden te bom kam poslal, utrditi telo." Pred mano se je postavil zid. Če mi je pred tem večina ljudi rekla, da sem presuha, da nisem videti zdrava, mi je on z zelo finimi besedami povedal, da moram shujšati. Takrat sem se malo umaknila, sicer sem še vedno delala na tednu mode, imela kakšna fotografiranja, a želja, da bi poskušala iz tega narediti kaj konkretnejšega, se je nekoliko razblinila. Kasneje sem delala na Hrvaškem, za nekaj revij so me bookirali na Kitajskem. Za Azijce sem bila sicer zelo zanimiva, ker imam tak poln otroški obrazek, a problem je bil, da se ne znam smejati, oni pa imajo radi ta naravni nasmeh. Tudi ko mi kdaj na kastingih rečejo, naj se nasmejim, se ob tem počutim neumno. Povejte mi kak vic in se bom poskusila nasmejati. To mi je šlo vedno na živce: "Zdaj se pa nasmej, zdaj pa bodi žalostna, zdaj bodi pa presenečena, naj te bo strah." Nisem stroj, da bi lahko v program samo vtipkali, kaj naj delam.

image
V kreaciji Teje Rojnik
Urša Premik
Naše telo je pametno
Andrejo Slavič od srednje šole spremlja joga, za katero pravi, da je ena izmed filozofij: "Joga je filozofija, ki poveže teorijo, misli, naše telo in fizični svet. Kako mora to pri človeku sovpadati, če hoče govoriti in delati vse obenem. Joge sem najprej učila s pomočjo knjig, nato sem se v Ljubljani udeležila tečaja in ugotovila, da mi pristop, ki sem ga sprva ubrala, ne ustreza. Naše telo je zelo pametno, znamo delati po liniji najmanjšega odpora, z jogo pa se tako ne da, aktivirati moraš določene mišice, ki jih v vsakdanjem življenju ne. Naše telo je tudi zelo avtomatizirano, čeprav si ga skozi življenje naučil, da deluje na določen način. Joge sem se lotila preveč sprotno, kot sem bila naučena skozi najstniška leta. Če te boli, še malo zdrži, potrpi, pri jogi pa je pomemben dih, da se v asani počutiš suverenega, ne da se ti mišice tresejo, ampak lahko predihavaš neko asano. To je najbolj pomembno, da ti je udobno in se poslušaš. Zame je joga individualna izkušnja. Nikoli se nisem suvereno počutila v skupinskih vadbah, takoj je ta tendenca, da se primerjaš z drugimi, takoj se jemlje kot šport. Pri jogi je najbolj pomembna tvoja lastna praksa, nobena knjiga ne bo pripomogla k tvojemu učenju, kaj se dogaja z mišicami, kaj se dogaja z dihom. Če tega ne zmoreš, nisi za jogo, potrebna je samorefleksija. Med jogo si spektator in si tisti, ki je v spektaklu."

Zdi se, da brez samozavesti v tem poslu ne gre. Koliko pa lahko mlada dekleta v kontekstu zahtevne modne industrije ohranjajo pozitivno samopodobo?

Ko sem dekleta opazovala na prvih revijah, sem si mislila, kako fine, nobel punce so to. A ko spoznaš ozadje, vidiš, kakšne pupike so, da bi jih kar objel. Da so pravzaprav zelo negotove vase. V ta posel namreč vstopiš kot najstnik, ko že tako dvomiš o sebi, svoji samopodobi, znanju. Celotna tvoja slika je zamegljena, nadeneš si očala različnih dioptrij, pa ne veš, katera ti bodo pokazala pravo pot. Kot najstnik tako poleg svojih notranjih dvomov dobiš še zunanje o tvoji podobi. Ne veš, komu slediti. Poskusiš se dokazati sebi, drugim, predvsem njim. Ljudje si vendarle vzpostavimo mnenje o sebi preko drugih. To, da sem samozadostna in točno vem, kaj so moje želje, je zame nakladanje, ne, ni res, za to imamo oči. Drugi so zelo pomembni pri naši lastni samopodobi. Zase sem vedno vedela, da imam tendenco po ugajanju. Priznam, da sem labilna oseba, a moraš imeti vsaj malo indica po labilnosti, da se spraviš v ta posel. Sama sem rada ugajala, rada sem imela potrditev drugih, ampak ko sem starejša, mi je ta potrditev nujna samo pri ljudeh, ki jih cenim.​ Vem, da me je nekdo najel za to, ker mu lahko "dostavim" to, kar si je zamislil. S tega vidika lahko grem na delo z večjo samozavestjo, kot sem šla včasih.

image
V kreaciji oblikovalca Petra Movrina
Mario Zupanov
image
V kreaciji Teje Rojnik
Urša Premik

V svet mode tako vstopajo ranljivi najstniški modeli.

Si kot plastelin. Zelo pomembno je, koliko podpore imaš pri drugih. Temu poslu ne želim pripisati negativne podobe, saj ga ustvarjajo ljudje, sam posel pa ne bi obstajal brez nas. Ljudje so problem znotraj tega. V določenih skupinah se lahko imaš super, lahko pa naletiš na ljudi, zaradi katerih te mine do dela. Izkusiš kaj takega, kar si nikoli ne bi želel. A tako je povsod, ljudje so tisti, ki ustvarjajo atmosfero.

Pa bodi fit s pico

Negativna posledica so (lahko) tudi motnje prehranjevanja.

Vedno mi je bilo zelo zanimivo, ko se govori, kako mora punca skrbeti za svoje telo, po drugi strani pa so nam na kakšne revije, fotografiranja prinašali pice. Hkrati so zahtevali, da smo fit. V zadnjem času se je to zelo popravilo, predvsem na tednu mode, kamor nam prinašajo tudi enolončnice. Velika večina punc je zelo ozaveščena, kako se prehranjevati. Del tvojega posla je pač tudi to, da skrbiš za svoje telo, z razumevanjem, da ni samo hrana tista, ki prispeva k tvojemu videzu, ampak tudi gibanje. Vedno je bilo v koeksistenci - dobra hrana in šport, ki predvsem razteguje tvoje mišice. Ne da jih nabija, ampak oblikuje tvoje telo na način kot pilates, joga. Nisem spoznala toliko punc, ki bi mi povedale, da so imele velike težave. Se je pa videlo, da po navadi punce, ki gredo v tujino, zelo shujšajo. Boke imajo tudi pod 88 centimetrov. Ne toliko zato, ker bi si same to želele, ampak zaradi dela nimajo časa za hrano. Je pa to tabu tema, o tem se nikoli ne govori konkretno. Kot pri vseh drugih stvareh, ko se v kakšni drugi industriji ne govori o problematikah, za katere vsi vedo, da so. Tako je tudi tu. Iščejo pa v zadnjih letih bolj raznolike punce, ki niso nujno videti kot običajni modeli. Bolj si poseben, boljše je.

Kako je z goloto?

Sama sicer nikoli nisem imela problemov s tem, saj golote nikoli nisem videla skozi sporni način pornografskosti. Ženske prsi vidim kot enega najbolj estetskih delov telesa. Zanimiva mi je golota, ki ji je odvzeta erotičnost, ne da ob pogledu na prsi vzdihuješ, ampak jih vidiš v kontekstu nečesa drugega. Tudi pred svojimi starši sem to dolgo skrivala. Vedno je bilo: "Slekla si se!" Je pa res, da lahko hitro nastane ta seksualni kontekst, hitro je lahko videti narobe, sploh če si mladoleten. Če ti nimaš težave s tem, da se ti malo vidijo prsi, drugi pa jo vidijo, je stvar drugih (dizajnerjev), da nosijo to odgovornosti. To je bolj problem, da ne znamo biti odgovorni v tem, kar delamo, in hkrati dopuščamo, da si ljudje to interpretirajo na milijone načinov.

Model, ki ga vidimo na modni pisti, na fotografijah, v bistvu ne predstavlja vas.

Ko sem bila v sklopu projekta Young MIČ Styling prvič na billboardu, me je kolegica vprašala, kako mi je, ko se vidim. Ja, saj sem to jaz, a bila sem za nekoga drugega. Sama sem, kakršna sem videti zdaj: preprosta, nenamazana, nič ne kompliciram, sem tu. Tam pa imam svojo vlogo, posodim svoj fizični izgled, svoj pridih.

Če znaš argumentirati, če znaš stati za tem, kar govoriš in delaš, boš prišel zelo daleč

Še vedno sem to jaz, nisem tisto, kar je na plakatu, za tisto sem bila plačana, dobila sem kontekst, v katerega se morem postaviti, in to je to. Dejansko je modeling igra in to je maska. Bolj ko si fleksibilen, boljše je. Zdaj se mi bolj odpirajo tudi komercialne reklame in statiranje, za kar se mi je prej zdelo, da tja ne sodim preveč. Ker sem živela s fotografi, sem dobila še neki zunanji pogled na produkcijo, snemanje, fotografiranje. Od takrat mi gre še boljše, ker vem, kaj hočejo, na kak način me gledajo, od kod prihaja svetloba, zakaj se moram obrniti tja, da bo lepše padala senca ... To mi je dalo širši pogled, da lahko to zgodbo še bolj razumem.

image
Davor Kralj

Platon bi rekel, da sem lutka v votlini

V svet mode ste vstopili v gimnaziji, ko ste spoznavali filozofske teorije, Platona. Diplomirali ste iz filozofije in geografije. Filozofski in modni svet ne gresta ravno z roko v roki.

(smeh) Platon bi rekel, da predstavljam lutko v votlini, ki je osvetljena, a ostaja v votlini, nikoli pa ne izstopi. Ljudje smo lahko postavljeni v zelo različne kontekste v življenju. Priznam, pred profesorji, filozofskimi kolegi sem to skrivala, me je bilo sram. Na faksu, ko me je kdo vprašal, kaj še delam sicer, sem vedno raje povedala, da za žepnino delam v gostinstvu. Marsikdo mi je rekel, da se mu zdi, da me je že nekje videl. Sreča je to, da so me vedno zelo preobrazili, celo tatek me ni našel v reviji. Super, da se toliko spremenim vizualno. Filozofija me je takoj prepričala. To, kako človek razmišlja, zakaj razmišlja na ta način. Filozofski diskurz mi je postal zelo blizu, še posebno zadnja leta opažam, kako pomembna je argumentacija. Če znaš argumentirati, če znaš stati za tem, kar govoriš in delaš, boš prišel v življenju zelo daleč. S tem se ukvarjam tudi v magistrskem delu, o filozofiji kot načinu življenja.