Urška Polanc
15.2.2021

(INTERVJU) Dr. Lucija Čevnik o odnosu najstnikov s starši: Tudi povprečno je dovolj dobro

(INTERVJU) Dr. Lucija Čevnik o odnosu najstnikov s starši: Tudi povprečno je dovolj dobro
Shutterstock Z jezo in očitki pri najstniku ne bomo prišli daleč.
Aktualno

Doktorica socioloških znanosti, profesorica filozofije in sociologije, specializantka lacanovske psihoanalize dr. Lucija Čevnik pri svojem delu opaža, da je lahko najstništvo zelo težavno obdobje. Zato med drugim pomaga reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Kot pravi, je njena naloga, da prevaja jezik mladih v jezik staršev. Z njo smo se pogovarjali o najstništvu, odnosu najstnikov s starši, kako naj ti pristopijo, da ne izgubijo stika z mladostnikom, ki se postavlja na lastne noge in razvija svojo identiteto.

Različne generacije zdaj v domačih okoljih skupaj preživijo bistveno več časa, pogled na svet najstnika in njegovega starša pa je lahko precej drugačen ...

“Najstništvo je pravzaprav obdobje, v katerem kot starš gledaš rezultate svojega dela. Po navadi se takrat začnejo konflikti, sploh kadar odnosi že primarno niso bili dobro zastavljeni. Najstnik se začne postavljati na svoje noge, razvija svojo identiteto, išče svoj jaz, ki je pogosto zelo drugačen od tega, kar si starši zanj želijo in od njega pričakujejo. Če so ga prej starši vzgajali s pozicije neke avtoritete, nadzorovanja in kaznovanja, ko otrok postane najstnik, vse te prepovedi in kazni zanj postajajo vedno bolj omejujoče. Starši ne morejo razumeti, da nekdo, ki je bil vedno pohleven, ubogljiv, zdaj kar naenkrat več ni, zato pogojujejo, pritiskajo, najstnik pa se vedno bolj odmika. Glede na to, da leze proti svojemu osemnajstemu letu, se zaveda, da ima tudi vedno več možnosti svoje avtoritete. V takšnem sobivanju je zelo težko vztrajati, sploh zdaj, v teh okoliščinah. Ujeti so skupaj, vsak išče neke svoje poti, uveljavlja svoj jaz, svoja pravila. Ni več skupne komunikacije, negativni odnosi se samo še potencirajo.”

Otrok ima svoj jaz, svoje smisle, svoj pogled na svet, razvija svoje vrednote

Kako naj starši pristopijo, rešujejo situacijo?

image
dr. Lucija Čevnik, svetovalka za osebnostno rast 
Robert Baron

“Dosti ni več mogoče narediti. Najstnika, ki je star osemnajst, devetnajst let več ne moremo obvladati, niti nimamo pravice. Gre predvsem za neko zavedanje. Starši izhajajo iz tega - otrok je moja last, imam pravico nad njim, usmerjal bom njegovo vedenje, delovanje, ker jaz vem, kaj je zanj najboljše. S to intervencijo pa podremo vse odnose, pristne stike in bistvo tega, zakaj je otrok tu. Ima neki svoj jaz, svoje smisle, svoj pogled na svet, razvija svoje vrednote, srečo. Ko nas otrok ne uboga, ne posluša, mu bomo naložili neko sankcijo, kakšno kazen. Ne rečemo sicer kazen, ker je to zdaj prepovedano ali neprimerno. Želimo ga usmeriti, obvladati. Namreč, še preden se otrok rodi, imaš neke idealizirane predstave, kaj bo postal - super športnik, umetniška duša. Otrok mame glasbenice bo pri petih letih igral neki inštrument, čeprav je popolnoma nemuzikalen tip. A mi bomo vztrajali v tej vlogi, tem scenariju, ne glede na vse, čeprav izgubimo priložnost, da vidimo, kaj je sploh otrokov potencial. Ali smo to sposobni prepoznati, stopiti korak nazaj od te idealizacije, predstave o popolnosti in spoznati, da so otroci odlični tudi v svoji povprečnosti? Povprečno je dovolj dobro. Smo kot starši sposobni to sprejeti in se s tem pomiriti? Otroka, ki dobi dvojko, vprašati, ali je sam zadovoljen, kaj se lahko iz tega nauči, kaj je vzrok za njegovo slabo delo. Mu dejati, da naj se bolj potrudi in bo drugič ocena boljša. Ko otrok ni motiviran, pa skupaj pogledati, kaj ga v resnici zanima. Če vse skupaj zapečatimo in kažemo slabo voljo, otrok to začuti. Tudi ko ga primerjamo z drugimi, na primer z uspešnejšimi sorojenci, in sprašujemo po ocenah in uspehu njegovih sošolcev. Že neverbalna komunikacija - če se denimo pomenljivo namrdnemo, ko nam pove, da je test pisal slabše, kot smo pričakovali -, otroku sporoča, da je nevšečen, nesposoben, nevreden, ker ni dosegel naših pričakovanj.”

Pričakovanja staršev so hud pritisk

Kako to vpliva na samopodobo mladostnika?

“​Vedno stremimo k idealom, nič ni dovolj dobro, vedno mora biti še več. Vse je pogojeno od zunaj, mi pa ne najdemo notranjega miru, stika s samim sabo, ker smo vedno morali odgovarjati na pričakovanja naših staršev. Ko je bila narejena raziskava na nekem uglednem ameriškem kolidžu - mladostnike so vprašali, česa jih je v življenju najbolj strah -, so odgovorili, da tega, da ne bi dosegli pričakovanja svojih staršev. To je strašno velik pritisk. Izgubiš namreč svoj smisel, svojo smer, vedno iščeš ta pogled drugega. Če bom imel to in to, diplomo, službo, hišo, doktorat, potem bo v redu. Ko to dosežeš, ugotoviš, da si vedno izhajal iz nečesa, kar ni prihajalo iz tebe, ampak od zunaj.”

Podporno okolje je za najstnika zelo različno, če ima stik s starši ali ga nima

Se pa zdaj v domovih kopiči še več težav, skrbi, strahov, nervoze. Najstniki, prav tako starši, vse svoje težave izživljajo doma.

“Podporno okolje je za najstnika zelo različno, če ima stik s starši ali ga nima. Pomemben je predvsem način, kako pristopiti do najstnika, saj je najstniško obdobje, kot vemo, zelo občutljivo. Takoj ko bomo poskušali intervenirati, mu govorili, da to, kar čuti, ni v redu, si bomo sami zaprli vrata. Če je mama v družini ves čas objokana, živčna, žalostna, se bo najstnik vprašal, kako lahko njemu govori, da je vse v redu, če sam opazi nekaj drugega. Bodimo odkriti in se pogovorimo z otrokom. Nobeno čustvo se ne sme potlačiti. Morali bi govoriti o vsem, sploh o jezi. Pri nas je namreč jeza nekaj, česar sploh ne sprejemamo. Starš se razjezi, kriči na otroka, obenem pa zahteva, naj ta ne kriči nanj. Že to je totalno protislovje. Sploh pri mlajših otrocih s tem, ko prepovedujemo jezo, izgubimo priložnost, da vidimo vzrok. Tudi najstnik nam po navadi ne bo povedal, kaj je vzrok za njegovo težavo. Ob njegovi reakciji (jeze) lahko prepoznamo, da se z njim nekaj dogaja, da je vzrok drugje, in dobimo priložnost, da pristopimo na pravi način. Mu damo čas, možnost, da spregovori. Da mu ne polagamo besed v usta, ampak damo vedeti, da smo mu na voljo, ob njem, da razumemo njegovo čustvo. Obenem dopuščamo, da ga izrazi, in ga ne prepovedujemo ali pa silimo k zanikanju v smislu ‘eh, saj to pa ja nič ni …’, ko sam občuti bolečino, jezo, strah. Če mu rečemo, da nič ni, izničimo realnost njegovega sveta in občutka. Ko bo hotel to čustvo naslednjič izraziti, bo vselej imel težave. Tu začnejo nastajati te prekinitve stika, ko nismo več povezani z najstnikom, ko več ne pride k nam in nam ne zaupa. Nastopijo laži, prikrivanja, zanikanja, delali bodo za našim hrbtom.”

Kaj je še pomembno pri komunikaciji?

“Vsak potrebuje tudi čas za odmik, neki prostor, svojo zasebnost. Starši zelo pogosto želijo vedeti vse o svojem otroku, kaj misli, kaj dela, imeti stoodstoten nadzor nad njim. Sploh v trenutnih okoliščinah je to zelo agresivna oblika komunikacije. Pri komunikaciji z najstnikom je pomembno tudi, da mu zaupamo, da zmore sam, tudi takrat, ko stvari ne gredo, kot smo pričakovali. Stopimo korak nazaj. Nihče ni popoln, vsakdo ima dober ali slab dan. Razumeti moramo, da ima otrok pravico do svojega življenja, napak, iz katerih se bo kaj naučil. Ko nastane konflikt, pa bolj ko prilivamo olje na ogenj, bolj bo gorelo. V taki situaciji moramo mi ravnati tako, kot bi zahtevali od najstnika. Prevzeti mirno pobudo, se umakniti in se kasneje pogovoriti.”

image
Če boste pokazali zanimanje za to, kar otrok počne, boste lažje vzpostavili komunikacijo.
Shutterstock

Pokažimo zanimanje za to, kar zanima otroka

V trenutnih razmerah, pa tudi nasploh, verjetno ni dobro, da vse jemljemo preveč osebno.

“Če se vsak dan ukvarjamo s tem, česar ne moremo spremeniti, nas bo to spravilo v depresijo, postali bomo tesnobni, živčne razvaline. Osredotočimo se raje na prednosti. Zdaj se lahko skupaj zbujamo, pojemo zajtrk, načrtujemo vsakodnevne izlete v naravo. Moramo dati prostor sebi, otroku. Ni nam treba ves čas intervenirati, biti prisotni in nadzirati situacije. Stvari same tečejo. Te sprostitve nam manjka, stalno imamo občutek, da moramo imeti vajeti v rokah. Mislimo, da če ne bomo imeli popolnega nadzora nad otrokom, če otrok ne bo rešil vseh nalog v učbeniku, kot bi jih sicer v šoli, ga bo to zaznamovalo, zapečatilo. Vedno bomo pogledali najslabši scenarij, namesto da bi razmišljali, da bo otrok razvil neke druge kvalitete, prednosti, se naučil kaj novega, drugačnega.”

Razumeti moramo, da ima otrok pravico do svojega življenja, napak, iz katerih se bo kaj naučil

Sploh zdaj najstniki veliko časa preživijo na socialnih omrežjih, s svojimi telefoni, v spletnih okoljih, ki staršem niso tako blizu.

“To je njihov način komunikacije in druženja. Četudi gre za online povezave, morajo biti vseeno fizično prisotni. Starši ob tem razmišljajo, da jim je nadzor nad otrokom popolnoma ušel iz rok. To poskušajo omejevati, vedno je to predmet kaznovanja. Ko otrok dobi slabo oceno, mu prepovedo igranje igric, kar pa je popolnoma nelogično, saj ne gre za vzročno-posledični ukrep, ampak nekaj, kar so umetno izsilili. Edino, kar smo si v tej situaciji naprtili na glavo, je, da nam bo najstnik na smrt zameril. To ni vzgojni ukrep, zaradi katerega bo dobil boljšo oceno. Drugače je, če ga skušamo motivirati, pogledati, zakaj ga nekaj ne zanima, in v končni fazi tudi sprejmemo, če mu je nekaj totalno odveč. Starši pogosto rečejo, ‘ves čas je za računalnikom, nič ga ne zanima, ne opravlja svojih nalog’, ob tem pa sploh ne vedo, kaj počne. Če ga boste tudi sami kaj vprašali, prisedli, ugotovili, kakšno igrico igra, kaj mu toliko pomeni, bodo sledili prava komunikacija, vzajemnost, spoštovanje. Takemu otroku potem ne bo težko odnesti smeti. Otroku se moramo približati na neki njegov nivo, se poglobiti v stvari, ki so mu blizu, četudi se nam zdijo neumne, nesmiselne. Ne rečem, da je v tem neki smisel, a je nekaj, kar ima otrok rad, zato tega ne moremo negirati in preprosto reči, da je brezveze.”