Petra Lesjak Tušek
10.4.2021
Andreja Kutin Lednik
10.4.2021

Fant iz Koroške opisuje prebijanje skozi panične napade, mama 16-letne dijakinje pa krizo, potem ko je hči poskušala storiti samomor

Fant iz Koroške opisuje prebijanje skozi panične napade, mama 16-letne dijakinje pa krizo, potem ko je hči poskušala storiti samomor
Sašo Bizjak Že pred covid epidemijo so strokovnjaki beležili porast duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, v času epidemije pa je prišlo do dodatnega povečanja. 
Aktualno

Dvajsetletni fant iz Koroške opisuje prebijanje skozi panične napade, mama 16-letne dijakinje pa krizo in občutke nemoči, ki jih prestaja cela družina, potem ko je hči poskušala storiti samomor in se zdravila v mariborski bolnišnici.

Nenadoma se znajdeš s strašljivimi občutki, ki se začnejo ponavljati in te pregovarjajo, da ne boš zmogel, da ničesar ne obvladuješ več, si v popolni paniki, iz katere ne vidiš izhoda, nemočen, brez rešitve, brez izhoda, o svoji izkušnji pripoveduje 20-letni fant iz Koroške. Prejšnje šolsko leto je končal šolanje na ravenski strokovni šoli, v zadnjih štirih mesecih je dobil prvo službo, ki pa je ne bo obdržal, saj mu delodajalec pogodbe o zaposlitvi ob skorajšnjem izteku ne bo podaljšal. "Začelo se je s šolanjem na daljavo. Ne morem reči, ali je bil to vzrok ali sprožilec, ampak takrat, ob zaprtju doma ob računalniku, se mi je vse porušilo. Najprej bioritem, ker sem začenjal bedeti dolgo v noč in nato tudi nisem mogel spati do treh, štirih zjutraj, vstajal sem utrujen, spal pa sem popoldan po zoomih. Poleg tega nisem mogel jesti, motilo se mi je, ustrašil sem se in se znašel v še večji paniki. Panični napadi so se mi ponavljali," pripoveduje približno leto dni od prve epizode globoke psihološke stiske, ki se mu je stopnjevala. Eno od hujših kriz je doživel tudi v razredu pred sošolci, ob pripravah na maturo, ko so ga ob paničnem napadu morali urgentno odpeljati do zdravnika. Sicer je bil pri več zdravnikih, na več pregledih pri specialistih, tudi zato, da bi izločili morebitne druge bolezni, ki ne bi imele psihičnega vzroka. Diagnoza anksiozne motnje je terjala iskanje rešitev in ukrepe. Pri psihiatru je poskušal z rednimi psihoterapijami, ki pa niso zadostovale. Zdaj je nekako na točki (samo)obvladovanja, a na nekatere preglede še čaka, hkrati pa težave ne izginejo same po sebi, ampak mora za premoščanje storiti veliko. V prid mu ni niti dejstvo, da je v epidemiji še težje kot sicer priti do specialističnih pregledov v doglednem času in da so psihoterapije finančno izčrpavajoče, časovno pa tudi preredke.

V teoriji veš, v praksi ne znaš in ne zmoreš

Profesorica Hojka Gregorič Krumperščak, specialistka pedopsihiatrije v UKC Maribor, poudarja, da za povečanje stisk otrok oziroma mladih ni kriva le epidemija, je pa stanje zelo poslabšala: "Stvari so kompleksne. Že pred covid epidemijo smo beležili porast duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, v času epidemije pa je prišlo do dodatnega povečanja. Povečujejo se tako stiske, ki jih občasno doživljamo vsi, kot duševne motnje, ki so bolezenska stanja. Res pa je, da v treh valovih epidemije opažamo večji pritisk na urgentne službe in hospitalizacije."

image

 
Nika Hölcl Praper

Povprečna starost hospitaliziranih otrok je 15 let, ležalna doba pa 21 dni. Med duševnimi motnjami gre največkrat za depresije, anksiozna stanja ter anoreksije in nervoze. Med naštetimi so na prvem mestu motnje hranjenja - prihajajo zelo izstradani otroci in mladostniki, veliko pa je tudi mladostnikov, ki so poskušali storiti samomor, pove pedopsihiatrinja. Mama ene od mladostnic, ki je nedavno poskušala storiti samomor in je bila nato več tednov v mariborski bolnišnici, nam je orisala hudo nemoč celotne štiričlanske družine. Imena 16-letne dijakinje in s tem mame ne razkrivamo javno, njihovo stisko pa kot izpoved izpostavljamo tudi zato, ker so v njej vse prej kot osamljeni. "To je kot potres, ki ga skušaš preživeti. Kot starš se počutiš popolnoma nemočno, čeprav sčasoma v teoriji veš, kaj in kako bi bilo treba, a nisi opremljen, da bi vse vedenje končno prenesel v prakso," pripoveduje. Hčerka, dijakinja drugega letnika srednje šole, je sicer že v osmem in devetem razredu izražala, da noče več živeti. Običajno se je zaostrilo v obdobjih, ko se ji je nabralo preveč čustev in so sledili izbruhi jeze, tudi nasilje, ko je tudi poškodovala stvari in se samopoškodovala. Nedavno je zaužila večjo količino tablet in v mariborski bolnišnici ostala poldrugi mesec, zdravljenje zdaj že nadaljuje ambulantno. Mariborska hospitalizacija ni bila njena prva. Kot opaža mama, se je v bolnišnici, ko je (so)delovala v skupini in imela dodelan načrt, tudi aktivnosti, bolje počutila, je pa bilo to obdobje prekratko, da bi lahko privedlo do spremembe navad. Težko je, pravi, spopadajo se iz dneva v dan, na različne načine, poskušajo, a je iziti zapleteno. Šolanje na daljavo in omejenost pri druženju stvari po njenem opažanju le še poslabšujeta.

Težave z 20-letno brado

Porast duševnih motenj pri mladih se je začel še pred covidom, še razlaga Hojka Gregorič Krumperščak. "V zadnjih dveh desetletjih beležimo 64-odstotni porast duševnih motenj. To je zelo dosti in gre na račun čustvenih in vedenjskih motenj. Gre za motnje, ki so povezane s spremembami v okolju, pod okoljem pa mislimo družbo, družino, kjer se je v zadnjih dveh desetletjih spremenilo marsikaj. Povečali so se pritiski medijev, predvsem pa spletni pritiski; kakšen moraš biti po zunanjosti in podobno. Kriviti samo šolo je poenostavljanje." Kljub temu da še nikoli nismo toliko brali o vzgoji, ravnanju z otroki, preprečevanju odvisnosti od interneta kot danes, se težava ne izboljšuje. Opazili smo jo prepozno. "Te teme so le rezultat tega problema in pred petimi leti o tem ni govoril še nihče. Zadnjih nekaj let se govori o duševnih motnjah in stiskah pri otrocih, pred tem pa je bilo to področje zelo zanemarjeno. Ampak bistvene so spremembe v družbi, ki za otroke očitno niso dobre."

Težave predvsem zaradi pomanjkanja stikov in rutine 
Po besedah Ingrid Kac Korunič, svetovalne delavke na Šoli za ekonomijo, turizem in kmetijstvo Šolskega centra Ptuj, opažajo stiske dijakov: "Ker smo se sedaj šolali po modelu C, se pravi, da so nekateri obiskovali pouk v šoli, nato pa so se zamenjali, smo opazili, da tako rekoč ni bilo izpadov pri pouku. Kar tudi kaže na to, kako zelo so pogrešali socialne stike. Čeprav so bili tudi v šoli zaprti v učilnice, so se vendarle videli. Zaključni letniki so sedaj praznovali 18. rojstne dneve, a se niso mogli družiti." Po besedah Kac Koruničeve je nekaj dijakov, kljub temu da so se zelo trudili, pri šolanju na daljavo omagalo, saj jim je manjkalo motivacije, medsebojnega bodrenja in pomoči. Pri več dijakih so opazne tudi socialne stiske.
A čeprav pri nekaterih opažajo tesnobnost in zaskrbljenost, tudi zasičenost z monotonostjo dela na daljavo, res hudih duševnih stisk za zdaj na njihovi šoli niso opazili: "Pri nas je bilo navodilo, da profesorji ne smejo takoj, ko pridejo v šolo, 'navaliti' na njih. Kar nekaj časa je bilo posvečenega preverjanju osvojenega znanja. Zdaj pa so začeli postopoma pridobivati ocene. Malo je dijake razbremenilo tudi manjše število ocenjevalnih obdobij in s tem manjše število ocen." Zelo verjetno pa so se pri tistih, ki so imeli težave že prej, še dodaja Kac Koruničeva, te v času epidemije še poglobile. (hb)

S povečano senzibilnostjo se na drugi strani pojavlja tudi pretirana psihiatrizacija družbe, pa opozori Jernej Dolinšek, predstojnik klinike za psihiatrijo v UKC Maribor, sploh upoštevaje kadrovsko stisko na oddelku in povečan pritisk. Gremo včasih starši prehitro k svetovalcu, psihiatrom? Gregorič Krumperščakova se strinja. "K nam prihajajo otroci s stiskami, ki bi jih lahko rešili drugje, morda znotraj družine, šole ali v svetovalnih centrih. Starši, učitelji in drugi strokovnjaki hitro rečejo, da to lahko reši samo pedopsihiater. Šole imajo svetovalne službe, kjer so dobro usposobljeni ljudje, ki lahko rešujejo stiske, kot so šolanje na daljavo in prehod nazaj v šolo ter povečan pritisk zaradi ocen. In napotovanje k nam še dodatno poveča zasedenost."

Izrazito pomanjkanje kadra, predvsem sester

O povečanju hospitalizacij je težko govoriti, ker je prostor za hospitalizacije omejen. "Tako so naše številke vsako leto enake. Se pa število napotitev za hospitalizacije povečuje ne le pri nas, ampak tudi v drugih bolnišnicah. Na eni strani je pritisk na hospitalizacije, kjer imamo celo čakalne vrste, na drugi pa se zgodi, da je otrok odpuščen in bi ga lahko vodili ambulantno, ampak ga nimamo kam napotiti zaradi pomanjkanja otroških in mladostniških psihiatrov na primarni ravni in v varstvenih domovih. Gre za velik problem na vseh nivojih, tako hospitalnem kot ambulantnem," še dodaja pedopsihiatrinja. In izpostavi: "Še večji problem je izrazito pomanjkanje sester na teh oddelkih. Nujna je spodbuda, da bi se jih na tem področju zaposlilo več. Trenutno imamo na področju sestrskega kadra velikanski problem - v hospitalnem delu enostavno ni dovolj sester, ki bi delale na tem oddelku. Gre za zahtevno in odgovorno delo, a pri nas je pomanjkanje tako veliko, da je ponoči s pacienti le ena sestra, kar je absolutno premalo in na njej je ogromna odgovornost. Ponoči bi potrebovali dve sestri, čez dan pa še več. Tako so sestre izčrpane in izgorele, predvsem pa se o njih ne govori dovolj, četudi so večino dneva prav one s pacientom."

V zadnjih dveh desetletjih beležijo 64-odstotni porast duševnih motenj.
Povprečna starost hospitaliziranih otrok je 15 let, ležalna doba pa 21 dni.
Bistvene so spremembe v družbi, ki za otroke očitno niso dobre.
Poglavitno je preprečevati ta stanja, ampak to je hkrati širše družbeno vprašanje.

Bo korona razkrila te primanjkljaje in bodo odgovorni poiskali rešitve? Ta pot bo težka, meni Gregorič Krumperščakova: "Osnovna težava je, da tega kadra ni. Veliko jih odhaja v tujino in trenutno imamo pat pozicijo. Poglavitno pa je preprečevati ta stanja, ampak to je družbeno vprašanje. Kaj lahko kot družba storimo, da bi bilo stisk otrok in mladostnikov manj, je vprašanje za starše, šole, politike in odrasle ljudi nasploh. Kakšna sporočila dajemo otrokom, ko jih puščamo v stalni negotovosti? So v šoli, pa spet niso in morda bodo, če bodo, bo sistem takšen ... To so široka vprašanja."