Špela Šavc
5.6.2021

(DNEVNIK) Špela Šavc: Mušter za dol ugasnit? Ne. Ne bomo dovolili

(DNEVNIK) Špela Šavc: Mušter za dol ugasnit? Ne. Ne bomo dovolili
Ciril Horjak
Aktualno

Radijska voditeljica, nekoč učiteljica, partnerka in mama dveh odraščajočih fantov. V zadnjem letu skoraj že verjamem reku, da življenje ni potica. Čeprav ne čisto zares. Večna optimistka, ki noče izpustiti nobene zabave in druženja z dobrimi ljudmi. Rada imam ljudi, barve, dobro vino in strast. Pa glasno muziko.

/ PETEK, 28. MAJ

"Boš pisala dnevnik?" me je vprašala. "Jaz? Pisala? Koliko je tega?" me je zanimalo ... s strahom. "Okoli 8500 znakov," je suvereno rekla. "Kaj jaz vem, koliko je to. Vem, koliko časovno zgleda pol strani. Saj sem radijka! Merimo čas v besedah!" Sicer pa - moj oče je pisal. On je to znal. In nikoli ni delal z levo roko. Dokler je bil, me je opominjal, naj trikrat premislim, kaj bleknem. In zdaj že več kot 20 let delam kot radijska voditeljica. Absurd. Uživam. Učiteljica sem bila 15 let, radia nikoli nisem spustila ven. Zasvojil me je. In kako se zavedam, kakšen privilegij me je v življenju doletel, da sem del tega radia. Že 59 let oddaja! Korošcem to- in onstran meje. V šopingu v Celovcu sem ga poslušala, ko sem še lahko šla. Na poti do Ljubljane vse do avtoceste. Doma pa včasih šumi. Danes se v teh koronarazmerah, ko se trudimo delati z dobro voljo še bolj kot sicer, radijci soočamo še s popolnim finančnim mrkom s strani ministrstva za kulturo. Zakaj? Smo res tako majhni in nepotrebni? Ibržni? Korošci, ki smo zmern za mušter bili? Mušter za dol ugasnit? Ne. Ne bomo dovolili.

Otroka sta prišla iz šole, petkovo poročilo je bilo skopo, kot to znajo le fantje. Končno lahko v soncu gresta na kolo. Med vrstnike, v naravo. K sreči smo v zelenju doma. Jaz se spravljam na radijski piknik. Slovimo po dobrih piknikih, kjer smo lahko tudi glasni, tvorni in družni do poznih ur. Nadejam se vsaj lepega druženja. Pa čevapčičev in točenega piva. Jutri ponovimo vajo zasebno … naporen vikend je pred mano. Naporen in lep. Naj bo.

/ SOBOTA, 29. MAJ

Še se zbujam, ura je devet ... Vikende si vedno privoščim. Spim tudi deset ur. Z lahkoto, saj med tednom vstajam ob pol petih! Z nasmehom. Čudno, ne? Radijski piknik je bil v nekoliko manjši zasedbi vendarle naš piknik. Kujemo načrte, spodbujamo se, vsake toliko z mislimi vsi tonemo v pesimizem, situacija se zdi brezizhodna. Mar res nismo vredni niti centa s strani ministrstva? Smo. Delali bomo naprej, kot znamo, in še več. Za naše poslušalce, za Korošce in Korošice, za Koroško! Pogruntati moramo nekaj dobrega. Nekaj boljšega. Sklep piknika.

Danes me čaka novo praznovanje, druženje. Začenjam ga z družino in s prijatelji na črnjanskem Olimplinu. Norci. Pri štiridesetih se spuščamo z najdaljše jeklenice v Sloveniji, med najdaljšimi v Evropi, ki jo imamo prav na Koroškem! Grem že drugič. Po dozo adrenalina, ki me spomni, da se da. Da se živeti, da se ljubiti, da se delati in premagati strah. Svojim otrokom smo dolžni to dokazati in pokazati. Da ne bodo mimoze in apatični mehkužneži. Tudi tako jim lahko pokažemo življenje. In s tem, kako pomembno se je družiti s prijatelji, se zanje potruditi. Zadnje priprave na druženje. Hrana, pijača in absolutno dobra glasba. Z glasnostjo ne šparamo. Tudi z izborom ne. Pojemo in plešemo. Kako katarzično to vedno deluje! Sem pač pol Bosanka. Bosankica, kot mi pravijo tisti, ki prepoznajo mojo prano … Po mami. Hvala sosedom za razumevanje. Za nazaj in naprej.

image
Ciril Horjak

/ NEDELJA, 30. MAJ

Po naporni, a ljubi in z užitki prepojeni soboti se zbujam presneto zgodaj. Ob 5.17 sem budna. Se mar staram? Se tako začne? Po glavi se mi podi tisoč misli. Debate, ki smo jih včeraj razvijali s prijatelji, tudi dobrimi znanci z radia, kaj bo, kako naprej, kaj narediti, smo res na prelomni točki? Smeh in solze. Dan, prežet z adrenalinom, dobrim vinom, bogračem in gobovo juho, v najboljši družbi. Tako imenovano majsko vreme 2021, ki ga je očitno prav tako zmešala korona, nam je ponudilo vse. Dež nas je s sunki vetra in brez usmiljenja opral prav v času spusta po najboljši jeklenici. Ne bi zamenjala za sonce. Dobra izkušnja. Priporočam!

Ko se mačkasto razpoloženje poleže, se po kosilu lotim šolskega dela s svojima peto- in sedmošolcem. Nikoli prej tako zelo kot te mesece, odkar so otroci končno nazaj v šoli, kamor spadajo. In če smo mnogi starši mislili, da bo končno lažje in boljše, smo se pošteno ušteli. Zdaj šele nas vse v hiši čaka kombinirani pouk. Še sreča, da sva s taščo obe učiteljici. Ena sveže upokojena, druga s petnajstletnim stažem, ki ga je zamenjala za vsakodnevni mikrofon. Mi je zdaj žal? Ja in ne. Čeprav sama ne vem, kako podobna bi bila učiteljem v šoli danes. Stisnite, nam pravijo. Samo še malo. Malo česa? Poučevanja doma? Učenja z otroki? Kislega vremena? Izgubljanja služb? Novih ukrepov? Česa? Naj mine vse to. Čim prej. Proti večeru grem brat, kaj je novega v svetu in doma. Čakajo me priprave na jutrišnji radijski program.

/ PONEDELJEK, 31. MAJ

Z vrečko sadja pridem domov nekaj čez šesto večerno. Na radio sem šla po jutranjem fitnesu, ker je po štiridesetem nujno treba poskrbeti za do zdaj čisto sprejemljive strije, špehec okoli bokov in, bog ne daj, povešeno kožo na rokah. Jih gledam in se jim čudim. Jih občudujem. Voljo in zagretost teh deklet in fantov, ki skoraj že domujejo v dvoranah z napravami za "mučenje" teles. Vse za lepo rit! In to kako rit. V novem tisočletju se je menjala tudi ta modna muha. Nisem še končala. Z delom za radio. Vmes, ko se na domačem kavču pripravljam na jutrišnji jutranji program, berem, iščem, se čudim, razmišljam, povezujem in tako naprej, vmes opravljam še delo učiteljice. In mame, se razume. Sedmošolca sprašujem zgodovino. O začetkih človeštva, menjalna trgovina, grški polisi, Špartanci in Atenci. Koliko podobnosti! Se vmes pogovarjava s starejšim sinom. Nikoli se ne bomo naučili iz zgodovine. Ljudje vedno ponavljamo iste napake. Saj smo samo ljudje ... Končno! Na programu lahko govorim o sončnem vremenu in skorajšnjem dogajanju na Koroškem. Ja!

/ TOREK, 1. JUNIJ

Res je lepo, ko vstaneš ob pol petih zjutraj in slišiš ptice in vidiš nov dan, ki se že pošteno svita. Vozim se iz Mežice v Slovenj Gradec. Pot traja pol ure, kar je ravno dovolj časa za razmislek o dogajanju. Dogajanju v moji glavi (vsega pač ne povem), v naši ljubi deželi, po svetu in doma. Kako po dolgem času v prvih jutranjih poročilih ni na prvem mestu nori virus, ampak naše banke, ki so jih kupili Madžari (!). Saj ne vem, kaj je huje. In kaj bi na to rekel moj oče. Prekleto žalosten bi bil. Vem. In kako bi kakšnemu učitelju v teh časih rada povedala, kar raje zadržim zase in partnerja. Kako mi je včasih žal, da se pred menstruacijo pač ne morem zadržati in besede brez dovoljenj letijo iz ust. Vse to mi leti po glavi. Hvala bogu za avtopilota.

/ SREDA, 2. JUNIJ

Dan, ko nisem v studiu. Paše. Tako zame kot za poslušalce … Snemam oddaje, snemam slovenske glasbenike, ki kljub razmeram delajo, ustvarjajo, se trudijo. "Res smo vam hvaležni, da nas zavrtite, da se nas sliši!" Mi smo hvaležni vam, ker delate. Četudi bi radi kulturo utišali (veliko jim je uspelo v tem letu!), se ne pustite in niste tiho. Skrbi me za radio. Po hodnikih poslušam, kako pripravljajo oddaje ob tridesetletnici samostojnosti. Toliko materiala imamo! O vsem. In to bi želeli dati poslušalcem.

Vozim se domov v največji prometni konici in razmišljam o musaki. Glej ga zlomka, tašča jo je naredila za kosilo. Je to moja nagrada dneva? Uslišana neizrečena želja? Rada jem. Pred mano so še zadnji popravki jutrišnjega jutranjega programa, osvežitev z aktualnim dogajanjem in nekaj šolskega dela. Otroka sem poslala ven, na kolo. Med vrstnike. Še malo, pa se bosta z nama doma pogovarjala o davkih, protestih in vsebinah Odmevov. Čudni časi so.

/ ČETRTEK, 3. JUNIJ

Doma sem. Danes prej kot običajno, ker po službi nisem snemala risank. Sem del ekipe, ki že skoraj desetletje sinhronizira risanke. Kakšna čast! Priznam, da je naporno delo, ko ure sediš (spet!) pred mikrofonom (spet!) in se totalno vživiš v otroške in živalske like. Neverjetno, koliko življenjskih naukov je v risankah. Pojasnjenih na tako zelo preprost, otroški način. Vrhunsko. Zato imam danes več časa zanju. Za moja fanta. Kako sta smešna. Popoldne prakticiram kombinirani pouk, kot sem ga na podružnici v obmejni vasici Libeliče, kjer sem učila nekaj let. S pridom tokrat uporabljam te izkušnje. Četudi imata vsak svojo sobo, tiščita skupaj kot dva ptičja mladiča v gnezdu. Dvakrat naporno. Disciplina in razlaga. Vsakemu na svoj način, da zaleže. Medtem ko enemu razlagam družbo in turške vpade, drugemu preverjam procentne račune. Razlagam, preverjam … Halo? Sem lahko utrujena? Ne utrujena … Izžeta. Ja, dragi bralec, z vso pravico. Na nočni omarici me čaka kup petih knjig, svežih iz knjižnice. Nisem še začela. Obožujem vonj "zdrajsanega" papirja v postelji.