Primož Krajnc
27.2.2021

(DNEVNIK) Primož Krajnc, pivovar iz Slovenj Gradca: In je iztirila lokomotivo

(DNEVNIK) Primož Krajnc, pivovar iz Slovenj Gradca: In je iztirila lokomotivo
Ciril Horjak
Aktualno

Rad se ukvarja s pivovarstvom in tudi z zadajanjem novih izzivov. Zase pravi, da je "zelo delovna in marljiva osebnost" in da "rad odkrito spregovori o svojih čustvih". Če je slabo razpoložen, si z glasbo lepša dneve. Veliko mu pomenijo družina in prijatelji.

/ PETEK, 19. FEBRUAR

Slišim zvonec na uri, evo, petek je tu, ugasnem alarm ob 5.40, kot skoraj vsak dan pred tem, v napol spanju pristavim za kavo in grem na WC. Ko se privlečem do kuhinje, voda že vre in čaka na dve zvrhani mali žlici kave. Ne vem, kaj vse me čaka danes, dan bo dolg. Hčerko Kajo nežno zbudim in jo posedem pred risanke za nekaj minut, da se v miru predrami in zbudi. Spravim jo v vrtec in že pičim proti Radljam ob Dravi. Vsako jutro na poti v službo pojem jabolko, za nič na svetu ne bi zamenjal jutranjega obroka med vožnjo, ki mi daje svežino v ustih in me hkrati odžeja, dodatno očisti zobe in prepričuje, da jabolko na dan odžene zdravnika stran. Po poti že načrtujem dostave piva, ki so na sporedu vsak petek. Koga vse bom spet spoznal, ali bo šlo vse po načrtih, ne smem pozabit polnilca za telefon, kdaj bo boljša epidemiološka slika, kako je lepa vožnja po Dravski dolini v jutranjem soncu ... Ko v Radljah naložim avto, sodelavec z vzdevkom Besni skuha kavo, ki jo obvezno spijeva skupaj in pokadiva cigareto, ki je večkrat tudi prva in zadnja v dnevu. Lahko bi si rekel - priložnostni kadilec. Včasih sem kadil bolj redno in več, trenutno pa čisto po občutku in odvisno od okolice ali družbe. Ja, žena za večino cigaret ne ve in na neki način se tudi malo skrivam pred njo. Ne ji povedat.

Že drvim proti Mariboru in v mislih preračunavam, kdaj bom doma, kako promovirati pivo na različnih koncih Slovenije, ali imam vse naloženo, sonce me že prijetno greje po obrazu ... Na Štajerskem me spremlja Radio City, ta dan v studiu jim res uspe in spravijo me v smeh. Na glas se smejim. Bravo. Po Mariboru razvozim nekaj dostav, nazadnje pokličem Gregorja, legenda prava, res. Človek na mestu, odprtega duha, zelo družaben in še bi lahko našteval. Sošolec iz Letalske šole v Mariboru, kjer skupaj opravljava izpit za pilota ultralahkih letal, vzame nekaj paketov piva. Na hitro mi razkaže svoje podjetje, joj, kako čas beži, beži, Primož, proti Ljubljani, si mislim. V upanju, da se kmalu vidiva na letališču, se posloviva.

Že v Mariboru se mi počasi začne oglašati želodec. Kam naj grem jest? Skomine imam po topli malici, a je vse zaprto, vedno najboljša možna rešitev je sendvič z blejsko salamo. Lepo položenih 10 dag v svežo žemljo, pokritih z dvema rezinama sira in zgornjo plastjo žemlje, zraven pa majhna pločevinka ledene kokakole. Ni ga boljšega na svetu! Ko se peljem proti avtocesti, me ob letališču preleti letalo, ki v trenutku pritegne mojo pozornost in mi dodatno vzbuja željo in izziv. Leteti!

Razvozim pivo po Ljubljani, nesem pivo še na Radio 1, ki ga vklopim vedno, ko pridem do celjskega konca. So legende prave, pa še o radarjih me obveščajo. Pozno popoldan pridem domov, vmes me žena stokrat kliče, kdaj pridem, vsakič se ji skušam čim manj zlagati in kakšno slabo stvar povedati na čim lepši način, kot je na primer to, da sem dobil kazen, ker buljim v telefon med vožnjo, glej, mogoče pa so mi policaji rešili življenje, si pravim. Ali morda komu drugemu …

/ SOBOTA, 20. FEBRUAR

Zaslišim jok v spalnici, se zbudim, o neee, spet sem zaspal na kavču. Danes pa res moram na jutranji tek, ki je postal že skoraj zgodovina. Po treningu je prijetno, a padem v skoraj identično rutino v soboto: pospravljanje, malo lenuharjenja, obvezno kuhanje. Nisem še omenil, da zelo rad kuham, v nekaterih jedeh sem pravi mojster, no, vsaj tako žena pravi, če seveda misli resno, ali pa kar tako reče, ko se ji fajn zdi, da moški kuha. Obvezen je sprehod z najinima čudovitima biseroma, ki nama včasih dobesedno serjeta po glavi, naju zbujata sredi noči, kričita zaradi bolečin, ki jih povzročajo prodirajoči zobki, raznih nestrinjanj … A vedno znova me preseneti ena misel. Kako sploh lahko obstaja tako močna ljubezen, kot je ljubezen starša do otroka? Well done, mati narava.

Kosilo je pri nas večkrat v dveh ali treh menijih, žena je vegetarijanka, jaz pa strasten mesojedec, ki bo zmanjšal število mesnih obrokov (si pravim). Kaj naj? Odraščal sem v socialno šibkejši družini in sem bil navajen jesti vse, kar je bilo na mizi, meso in salame so bile v večini primerov luksuz.

Ni ga boljšega od popoldanskega počitka na kavču s polnim trebuhom in obema otrokoma v sobah na počitku ali na počitnicah. Je že res, da jih imaš neizmerno rad, a tudi zelo paše, ko zaspijo isti čas kot ti ali če grejo k teti Mojci in Zali na počitnice za kak dan.

/ NEDELJA, 21. FEBRUAR

Jutranji smeh me prebudi. Kljub vsem opravilom, ki naju čakajo v nedeljo, si izborim čas za jutranji tek. Danes ne bom pripravljal praženega krompirja, da ne bom spet poslušal: vsako nedeljo jemo pražen krompir. Spečem pomfri, hitro in preprosto, pa še otroci ga imajo radi. Po kosilu obvezen počitek na kavču, dolga risanka s Kajo, ki noče počivati, Dorian pridno spi. Najbolj paše popoldanska kavica po počitku, ki jo spremlja kakšna napolitanka, oblita s čokolado, ali nasploh čokolada. Tudi lešnikove palčke se zelo priležejo zraven. Gremo na sprehod, panika pred oblačenjem in med oblačenjem, Kaja. Zvečer v nedeljo akcija, priprava tedenskega plana, večerja za otroke, kdo bo koga dal spat, po navadi si izborim Kajo, ki je sicer lahko težavna, ampak se ji že da kaj zlagat ali pa ji kaj obljubit, karkoli.

/ PONEDELJEK, 22. FEBRUAR

Kaja redno prihaja ponoči v najino posteljo in potem smo skupaj z Dorianom že štirje v postelji, spet se zbudim na kavču, skoraj malo pozen. Kavica se že kuha, zunaj je megla, a obris sonca se slabotno vidi skozi meglo, ki že najavlja lepo vreme. Med potjo v službo razmišljam o tem, kako bo danes potekalo polnjenje piva, včasih avtomatizirana polnilna linija ne teče gladko in ti lahko zavira delovni proces … Besni skuha kavo, danes pomaga naša študentka Martina, ki je res ful pridna, in upam, da ostane pri nas tudi v prihodnje. Polnjenje poteka brezhibno, neverjetno, niti enega zastoja.

/ TOREK, 23. FEBRUAR

Spet sem na kolesarski stezi, tečem proti Šmartnemu, cilju, kjer se obrnem in tečem nazaj proti Slovenj Gradcu, na videz zelo prijetno vreme me je zvleklo na jutranji tek. Po tretjem zaporednem dnevu teka je danes prav lahkoten vsak korak, prav občutim lahko tri kilograme minusa, ki ga je pokazala tehtnica včeraj. Priznam, sem bil kar malo presenečen, da se že po dveh aktivnih tekih in nekaj odrekanja pri hrani rezultat že bliža cilju, ki je trenutno pasti pod 90 kilogramov, trenutno sem pri 93 kilogramih. Cilj je blizu, čutim. Prepoten pridem domov in nekoliko zaskrbljen preverim telefon, itak cel kup klicev, SMS-ov. Moja služba zajema veliko komunikacije z ljudmi, organizacije, potrpežljivosti. Letošnje leto bo ob vsem tem res noro. Začela bova graditi hišo, pripravljamo se na odprtje pivnice, povečali bomo kapaciteto pivovarne, na trg bomo lansirali nov stil piva, začel sem opravljati letalsko licenco za pilota ultralahkih letal … Rad sem odziven in dosegljiv, zato me pogled na telefon zaskrbi.

Danes razmišljam predvsem o jutrišnjem zdravniškem pregledu in o opravljanju teorije za pilotsko licenco. Sem sposoben, slišim v redu? Vsakič, ko sem imel zdravniški pregled za službo, me je zdravnik opozoril, da nekatere frekvence zelo slabo slišim. Tudi žena mi večkrat pove, da slabo slišim, ko mi kaj naroči, ali je pač nočem slišati, bog ve. Prepričujem se in verjamem, da bo vse okej, a malce strahu ostaja.

Skuham kosilo, nekaj na hitro, hmmm. Zelenjavna juha in štruklji, pa malo praženih drobtin, idealno za torek. Kaja sicer pomaga lupiti čebulo jo mešati v posodi, medtem ko kopljem po zamrzovalniku. A ko je skuhano, ona juhe ne bo, ona bo samo štruklje. Spet se borim, tokrat ne boš zmagala. K sreči pride domov žena Neža. Upam staviti, da ji ne bo uspelo, na koncu sta se pogodili za par žličk juhe, potem pa lahko dobi štruklje. Grem se učit teorijo, pol pa pisat dnevnik, ko res nimam v življenju početi kaj drugega kot pisati - dnevnik.

/ SREDA, 24. FEBRUAR

Počasi se bližam Velenju, misli mi že begajo. Bom opravil ali ne? Saj bo. Nisem še omenil: najtežji del je bil prepričati ženo, da se je strinjala z mojo odločitvijo o opravljanju pilotske licence. Itak je ne bi ubogal. Ampak v partnerstvu je strašno fajn, če partnerja podpirata drug drugega. Saj ne, da sem nekakšen strokovnjak za odnose, vem pa, kakšen je občutek, ko te nekdo podpira, še dodatna motivacija na poti do cilja, še posebej, če je to nekdo, ki ga maš rad in ti je rodil dva najlepša otroka na svetu. Žena mi daje pogum, ki ga ne znam niti opisati, nekakšen zagon.

No, če sem že malo zašel od teme, naj nadaljujem in vam mogoče malo razkrijem moje občutke v najinem začetku z Nežo, verjetno ji ne bo ravno pogodu, če bo to brala, ampak bo že, saj me ima rada. Preden sva se spoznala, sem živel sam, ločen, vsak drugi vikend pa je bila pri meni Pia, moja najstarejša hči. Srečno sem živel samsko življenje, prepričan, da se ne bom več vezal. Zabetonirana odločitev, ja, bil sem sam, ampak ne osamljen. Dobra tri leta mi je to super uspevalo, dokler ni prišel vikend, ko sem ravnokar hotel zapustiti ful dober lokal, v bistvu edini lokal takrat v Slovenj Gradcu, ki je imel plesišče in je bil odprt do treh zjutraj, ko sva nekako vzpostavila očesni kontakt in se približala eden drugemu in ob rahlem poplesavanju na elektronsko glasbo zažarela eden ob drugemu in se začela poljubljati in objemati … Občutki ki so sledili v prihajajočih tednih, so bili največji približek temu: prišla je s svojimi nekaj kilogrami in iztirila 80-tonsko lokomotivo, trdno utirjeno na svojih tirih!

/ ČETRTEK, 25. FEBRUAR

Dragi dnevnik, danes pa nikakor ne morem nehati misliti o predlogu: napiši tako, da bo zanimivo za branje. Kaj je najbolj zanimivo v življenju? Odgovori bi bili verjetno različni, moje mnenje pa je, da je najbolj zanimivo ravno to, da nikoli ne veš, kaj te čaka in ali se res vse stvari zgodijo z razlogom? Verjetno ne bi danes pisal dnevnika, če ne bi prišlo do majhnega nesporazuma, po moji napaki, ker se mi verjetno ne bi dalo. A če nekaj sprejmem, to rad uresničim in se nerad izneverim ljudem. Po izobrazbi avtomehanik, predlani maturiral iz strojništva, nikoli pisal kakšnih besedil, danes pišem dnevnik za sobotno prilogo Večera in vi to berete. Kakšno naključje, morda se celo kdaj odločim napisat knjigo, nikoli ne veš. Življenje me je dokaj hitro začelo tepsti po glavi. Zelo hitro sem moral postati samostojen in se zavedal, da lahko zaupaš samo sebi, pa še to včasih ne. Največji izziv v življenju za človeka je spoznavanje samega sebe, svojih interesov, svojih strahov, svojih meja … Koliko imaš materialnih stvari, nikakor ne, človekova največja vrednota je samonadzor in to velja za vse večne čase. Moje mnenje. Treba je delati na sebi, se osrečiti. Žal ti je lahko za tiste stvari, ki jih nisi naredil v življenju, ne za tiste, ki si jih. Nikoli ni prepozno, bolje pozno kot nikoli. In še za konec: vse, kar počnemo v življenju, je nepomembno. Je pa zelo pomembno, da to počnemo …