Jasmina Detela
7.1.2022

Alojz Pristavnik iz Kotelj na vrhu gore rad zaigra na ogrlice

Alojz Pristavnik iz Kotelj na vrhu gore rad zaigra na ogrlice
Osebni arhiv Alojzij Pristavnik z vnukom na Raduhi
Aktualno

Kotuljec je prejel svečano listino Planinske zveze Slovenije, najvišje priznanje zveze za leto 2021. V hribih vedno doživi kaj lepega

Smisel hoje je, da nekaj novega vidiš, ne zgolj da nekaj osvojiš. Zato je treba imeti odprte oči in ušesa, ko greš v naravo, saj tam vedno doživiš kaj lepega, priporoča Kotuljec Alojzij Pristavnik, ki je že preko 40 let aktiven na področju planinstva, pred tem pa se je deset let ukvarjal z alpinizmom. Ves ta čas je tudi planinski vodnik, ki svoje bogato znanje in izkušnje deli s pohodniki.

image
Alojzij Pristavnik
Jasmina Detela

Tudi po zaslugi svojega poklica - poučeval je geografijo in zgodovino - ima obsežno znanje o naravni in kulturni dediščini, dobro pozna planinske poti in tudi nevarnosti, ki pretijo v gorah. Vse to znanje zelo rad deli s pohodniki. Je tudi avtor raziskave s področja zgodovine osnovnega šolstva v Mežiški dolini. To pa je le nekaj vlog, ki so ga pripeljale do najvišjega priznanja Planinske zveze Slovenije (PZS) za leto 2021, svečane listine PZS za njegovo dolgoletno predano prostovoljno delo na različnih področjih planinske dejavnosti.

Pomembno, da se vrneš živ

"Lep je občutek, da nekdo prepozna tvoj trud in opazi tvoje delo. Vsekakor pa te nagrade ne bi bilo, če ne bi imel sodelavcev v društvu. To je priznanje za nas vse," pove 76-letni Alojzij, pred devetimi leti tudi nagrajenec Občine Ravne na Koroškem. Ljubezen do narave ima v sebi že od otroštva. "Stik z naravo mi je bil na neki način vcepljen doma. Kot najmlajši od osmih otrok sem bil pastir na domači kmetiji v vasici Ranče na Slivniškem Pohorju (po domače pri Jugu), veliko časa sem preživel na pašniku," se otroštva, ki je bilo za številno družino vse prej kot lahko, saj jim je vojna vzela očeta, spominja Alojzij.

Pri ljubezni do gora ni na prvem mestu dosega cilja, ampak da prideš živ nazaj

Z alpinizmom se je prvič srečal v Mariboru, kjer je obiskoval srednjo šolo. Živel je v internatu in se včlanil v Planinsko društvo Tam. Deset let je bil član alpinistične sekcije, opravil je veliko vzponov, med drugim je preplezal Čopov steber v Triglavski severni steni. Konec njegovega plezalnega obdobja je zaznamovala tragična nesreča v Paklenici. Od takrat svoj prosti čas porablja za hojo v hribe in gore.

image
Alojzij Pristavnik z ženo pri Ribniškem jezeru
Osebni arhiv

Že dobra štiri desetletja je član Planinskega društva Ravne, na pobudo nekdanjega ravenskega župana Maksimiljana Večka (učil je njegova dva sinova) je pod okriljem društva več let vodil mladinski odsek in vzgojil številne generacije mladih gornikov. "Včasih so mladi radi planinarili, tudi 40 in več učencev je sodelovalo pri odseku. Zdaj pri mladih zanimanje za hojo precej upada, bolj jih privlačijo računalniki in telefoni. Prav tako je težko pridobiti planince, ki bi delali z njimi. Opažam pa - zlasti ko je korona -, da postaja pohodništvo vedno bolj priljubljena aktivnost. Prav je, da ljudje hodijo v hribe, ne zdi se mi pa v redu, da niso včlanjeni v planinska društva (PD), saj ta prav iz naslova članarine vzdržujejo planinske poti, kar je povezano s precejšnjimi stroški. Okoli 60 tisoč jih je včlanjenih v PD, planinske poti pa jih uporablja okoli 300 tisoč," je izpostavil ljubitelj gora in hribolazenja.

Njegove vodniške izkušnje so pozitivne, saj se na pohodih, ki jih je vodil, nikoli ni nihče poškodoval. Je zelo skrben, saj vse poti prej prehodi sam, da preveri teren. Njegovi planinski prijatelji pravijo, da je "ziheraš". Za planinca je pomembno, da zna pravočasno odnehati: "Častno se je kdaj tudi umakniti. Na Grossglocknerju nismo prišli na vrh. Ocenil sem, da ni varno, saj je bila pot preveč ledena. Pri ljubezni do gora ni na prvem mestu dosega cilja, ampak da prideš živ nazaj."

Vzponov ne šteje

Vzponov oziroma tur nikoli ni štel. Hodi za sprostitev, zdravje, dobro počutje in da si širi obzorje nasploh v življenju. Vse vrhove ima rad, njegova najljubša gora pa je Olševa, zaradi lepih razgledov in samotnosti. Ko osvoji vrh, se umiri in opazuje naravo, uživa v razgledih, spomladi v cvetočih travnikih, pozimi v belo odetih smrekah. "To je posebno stanje duha, ki ga je težko opisati. Predvsem ta občutek, da še imam moč, da osvojim vrh. Če gre kdo z menoj, je prisoten še občutek, da sem nekomu nekaj lepega pokazal. Zelo sem vesel, če grem na vrh z družbo in potem tam še kaj zapojemo."

image
Alojzij Pristavnik
Jasmina Detela

Prav zato so v njegovem nahrbtniku poleg obvezne opreme (čelade, klinov ...), prve pomoči, hrane in zadostne količine tekočine vedno tudi orglice. Da da intonacijo in skupaj zapojejo kakšno domačo. Ljubezen do glasbe je podedoval po prednikih, ki so zlasti ob zimskih večerih in ob košnji radi prepevali za svojo dušo.

Vsak dan prehodi od osem do deset kilometrov, ne glede na vreme. Med tednom ga spremljata žena in soseda, ob sobotah pa se običajno sam poda na bližnje vrhove. Od doma gre zgodaj zjutraj in se vrača proti večeru. "Narava me poživlja in mi daje energijo. Enostavno moram hoditi, če hočem ostati zdrav."

Alojzij v ravenskem PD poleg vodniške službe kot član upravnega odbora skrbi še za urejanje arhiva, prispeval je tudi zgodovinski oris razvoja društva ob njegovi 60-letnici delovanja ter se podpisal pod raziskavo o razvoju osnovnega šolstva v ravenski občini med letoma 1945 in 1991.