Jasmina Detela
25.2.2021

11-letnik iz Slovenj Gradca po prebolelem covidu v bitki za življenje, huda prizadetost srca in pljuč, vsi drugi notranji organi so bili vneti

11-letnik iz Slovenj Gradca po prebolelem covidu v bitki za življenje, huda prizadetost srca in pljuč, vsi drugi notranji organi so bili vneti
Sašo Bizjak Nihče ni pomislil na večorganski vnetni sindrom pri otroku po prebolelem covidu. Fotografija je simbolična. 
Aktualno

Otrok iz Slovenj Gradca je po večorganskem vnetnem sindromu ob hudih zapletih vendarle okreval. To so bili najtežji dnevi v našem življenju, pravita njegova starša, presrečna, da je njun sin z njima, živ.

Med tistimi, ki so izkusili, kako hude so lahko posledice po prebolelem covidu za otroka, je tudi družina iz Slovenj Gradca. Njihov enajstletni sin je zaradi posledic večorganskega vnetnega sindroma skoraj tri tedne preživel v bolnišnici, od tega je bil štiri dni v umetni komi. Bil je med tremi najtežjimi obolelimi v Sloveniji, kljub temu da je sicer dobrega zdravja in športno aktiven. Minuli konec tedna se je z vrečko zdravil in injekcijami, ki bodo še nekaj časa njegov redni spremljevalec, vrnil domov. Pričakali so ga s torto, veseli, da je znova z njimi in da je sploh preživel. "Počuti se dobro. Kakšne posledice bo bolezen pustila na njegovem telesu, na organih, pa bo pokazal čas. Čakajo ga meseci rehabilitacije. Vsi upamo na najboljše," je povedal njegov oče.

​Bilo je kot v filmu

Družina je covid-19 prebolela konec lanskega leta oziroma v prvih dneh januarja. Oba otroka sta bila skorajda brez simptomov. Dve uri vročine in izgubil je okus, to je bilo vse, se spominjata starša, ki imata sama povsem drugačno izkušnjo. Imela sta skorajda vse simptome, od visoke vročine, bolečih mišic do slabosti, utrujenosti ... Slab mesec po okužbi, natančneje v ponedeljek, 1. februarja, se je starejši sin zbudil z bolečinami v trebuhu in slabostjo. Osebni zdravnik je ocenil, da ima virozo, in jim dal ustrezna navodila. Ker je bilo stanje iz dneva v dan slabše, so ga v sredo odpeljali v slovenjgraško bolnišnico, tam pa so ugotovili, da ima infekcijo ter povečana slepič in vranico. Sledila je operacija slepiča, saj so sumili, da je vnet. A tudi po posegu njegovo stanje ni bilo nič boljše, celo slabše. "Nihče ni pomislil, da ima večorganski vnetni sindrom. V soboto zjutraj se mu je stanje zelo poslabšalo, v pljučih in trebušni votlini se mu je nabirala voda, cel je bil otečen in težko je dihal. Odločili so se, da ga premestijo na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani. Od tu je vse potekalo kot v filmu. Ko so ga v Ljubljani sprejeli, je prenehal dihati. Najprej je pet zdravnikov reševalo to stanje. Nastala je cela panika. Prišli so dodatni zdravniki. Ugotovili so hudo prizadetost srca in pljuč, vsi drugi notranji organi so bili vneti. Ker naj bi to stanje spremljale hude bolečine, so ga dali za štiri dni v umetno komo in priključili na dihalni aparat. Dobil je res veliko dozo medrola, imunoglobin in druga zdravila, povsod okoli njega so bile napeljane cevke. V vsakem trenutku bi se mu lahko zgodil zastoj srca, zato je bila oprema za zunajtelesni krvni obtok vedno pripravljena.

image
Negotovost med zdravljenjem otroka je bila velika, skoraj nevzdržna, pripoveduje oče. Fotografija je simbolična. 
Sašo BIZJAK

​Varljivi občutki, da gre na bolje

"Negotovost je bila velika, skorajda nevzdržna," se težke izkušnje spominja oče. S partnerko sta bila vse štiri dni ob sinu, izmenjevala sta se na štiri ure. "Nisem vedel, ali se bom sesul ali bom jokal. Povsem sem bil izoliran od realnosti, imel sem občutek, da se to ne dogaja meni, nam," pravi. Po štirih dneh kome in vsakodnevnega črpanja tekočine iz pljuč so odstranili respirator in ga priključili na obrazno masko. Zaznali so rahle premike, bil je žejen, to so bili dobri znaki. Dan pozneje, v sredo, ko bi se moral zbuditi iz kome, pa znova poslabšanje.

Česa tako hudega še niso doživeli, vsi drugi problemi so postali nepomembni

"Ni več odprl oči, ni požiral, utrip mu je padel ... Le obračal se je na postelji, bilo je tako, kot da se je zbudilo le telo, glava pa ne. Zelo nas je skrbelo, saj so sumili na možganske poškodbe. Opravili so kup preiskav, med drugim tudi magnetno resonanco glave, zato je dobil ponovno narkozo. V noči na petek pa se je vse uredilo, zjutraj me je prvič pogledal, vedel je, kdo sem. Popoldne so ga prestavili na imunološki oddelek in tam se je v dobrem tednu njegovo stanje toliko popravilo, da so ga minulo soboto odpustili v domačo oskrbo," opisuje oče.

Vrnil se je z vrečko zdravil in injekcijami, odpustno pismo obsega kar dvajset tipkanih strani. Kakšne bodo posledice, bo pokazal čas, so pa njegovi izvidi dobri. V kratkem ima pregled pri kardiologu. Se pa hitreje utrudi in malo težje zbere. V šolo ne sme še najmanj mesec zaradi večje dojemljivosti za infekcije. Ko ga vprašamo, kako se počuti, odgovori, da zdaj bolje in da je vesel, da se je vrnil domov. Sam skrbi za redno uživanje zdravil, na mobitel si je vnesel opomnike. Le pri injekcijah mu pomagajo.

Vsi držijo pesti, da si bo popolnoma opomogel. Bo pa to zanje ostala zelo težka izkušnja, ki jim je spremenila pogled na svet. "Česa tako hudega še nismo doživeli. Zdaj, ko je najhujše minilo, sem utrujena. Problemi v službi se mi zdijo tako smešni, le da smo živi, vse drugo je nepomembno," doda dečkova mama.