Jasmina Cehnar
12.8.2019

Veterinarka Mojca Grilc: Svojih pacientov ne morem jesti

Veterinarka Mojca Grilc: Svojih pacientov ne morem jesti
Andrej Petelinšek ”Seveda te določene stvari prizadenejo. A vsak veterinar tekom poklica dobi trdo kožo. Če bi se pri vsaki evtanaziji razjokala, bi iz službe prišla čisto izžeta,” pravi Mojca Grilc, ki si je za fotografiranje izbrala kužka Sallyja, ki kot alergik že dlje časa išče dom.
Aktualno

Z Mojco Grilc, veterinarko Zavetišča za živali Maribor in ljubiteljico živali, o njenem delu, hudih primerih trpinčenja psov, zatiskanju oči pred trpljenjem in naši selektivni ljubezni do živali.

Po odhodu priljubljene Mojce Bandur Križanec so se v Zavetišču za živali Maribor veterinarji in vodje menjavali kot po tekočem traku. Z vami se je kadrovski vrtiljak ustavil. Je Mojca srečno ime mariborskega zavetišča?

"Očitno je (smeh). Tudi prejšnja Mojca je kar nekaj časa vztrajala in so bili z njo, kolikor sem slišala, zadovoljni."

V zavetišču ste eno leto. Prišli pa ste iz zasebne prakse, kjer je načeloma več denarja in kjer so boljši pogoji za delo kot v zavetišču. Marsikomu je bila verjetno vaša odločitev nerazumljiva.

"Če rad delaš z živalmi, morda ni tako težko razumljivo. Res pa večina veterinarjev ne razmišlja, da bo kariero gradila v zavetišču, vsi želijo biti specializanti. Pogoji tu pa sploh niso slabi, še posebej sedaj, ko je delo veterinarja in vodje zavetišča razdeljeno na dve osebi. Kot edini veterinar si lahko sama organiziram delo, smo dober tim in super funkcioniramo. V ambulanti imaš cepljenja, operacije, terapije, pogovore s strankami in birokracijo, v zavetišču prav tako, a manj opravka s strankami, ob tem pa tudi sprehode s kužki in socializacijo mačk. Pomagam pri organizaciji dneva odprtih vrat, pečem kekse za licitacije, kar prej nisem (smeh). V zavetišču ni samo veterina, ampak je še malo zraven. In to mi je všeč."

Kaj pa vas je pritegnilo v veterinarski poklic?

"Že v drugem ali tretjem razredu sem govorila, da bom veterinarka. Moj stari atek je imel zelo rad živali. Zanje je lepo skrbel v časih, ko so vsi govorili, zakaj denar razmetava za mačke, zakaj jim kupuje brikete, jih vozi k veterinarju. Mačke je imel v hiši, tja je spustil tudi psa. Drugi pa so se zgražali in ga grdo gledali. Tudi jaz sem mislila, da kar dela, ni prav, ker so vsi govorili, da žival spada ven ali na verigo. A njegov odnos mi je bil všeč, rada sem mu pomagala in sem vedno govorila, da bom veterinarka. Danes mislim, da je delal prav, ko svojih živali ni samo hranil, ampak jim je dajal nekaj več, jih imel rad."

Katere oblike zanemarjanja psov in mačk, s katerimi se srečujete v zavetišču, so najbolj pogoste?

"Zanemarjanje je že, če živali ne zagotoviš osnovnih veterinarskih storitev. Tudi to, da pes ni čipiran, je zanemarjanje in takih primerov je veliko. Žival, ki ni čipirana, tudi ni bila nikoli cepljena in vprašanje je, ali je dobila sredstva proti parazitom. Pogosto vidimo zanemarjene kožuhe, nohte in vnetja, zlasti ušes. Pri mačkah je situacija glede čipiranja, ki še vedno ni zakonsko obvezno, še slabša. Največja težava pa je, da jih ljudje ne sterilizirajo oziroma kastrirajo. Te mačke so izčrpane po treh leglih na leto. Zaradi določenih bolezni, ki se širijo med mačjo populacijo, tudi hitreje umirajo."

Pa hujše oblike trpinčenja?

"Sedaj imamo kužka, ki ima najverjetneje urezne rane okoli celega vratu. Gre za čisti rez do mišice, ki ni od pretesne ovratnice ... To je mučenje živali! Kuža ni čipiran in njegovega lastnika ne bomo nikoli dobili. Bil je šivan in upamo, da si bo opomogel. Imamo tudi primer zlorabe psov, ki je na sodišču - dva rotvajlerja so pretepali in za dlje časa zapirali v osamo. Ko sta prišla sem, sta bila napadalna, shujšana. Zdaj sta se poredila, samec je v določenih primerih še napadalen. Glede na to, kar se jima je dogajalo, sta si hitro opomogla. Imeli smo tudi pse, ki jih je zasegla inšpekcija. Imeli so predolge nohte, določene boleče tumorozne spremembe, ki niso bile operirane, zanemarjen kožuh, poln bolh, garij, poleg tega niso bili vodeni na sprehode, niso imeli vsak dan vode ... Šlo je za dolgotrajno mučenje, tudi psihično. Sodelavci mi pravijo, da je bilo v preteklosti takih primerov več. Upam, da so se ljudje malo ozavestili. Ali pa zgolj bolje poskrbijo, da trpinčene živali ne pridejo do nas."

image
Andrej Petelinšek ”Za sumljive potencialne posvojitelje imamo svoje prijeme, zvita vprašanja. Nismo pa detektivi, ne moremo dati vsakega na detektor laži,” razlaga veterinarka iz Celja, ki na fotografiji crklja ”pirata” Simbija.

Se zgodi, da tudi iz zavetišča pes ali mačka ne gre v boljši dom?

"Sigurno se lahko zgodi. Mi imamo sicer pogoj, da mora posvojitelj pred posvojitvijo priti žival trikrat pogledat. Tudi za sumljive potencialne posvojitelje imamo svoje prijeme, zvita vprašanja. Imamo še pisni vprašalnik, preko katerega dobimo osnovne informacije, kakšne pogoje bo imel pes v novem domu. Nismo pa detektivi, ne moremo dati vsakega na detektor laži. Če pa sumimo ali dobimo poziv, da kaj ni v redu, gremo preverit na teren. Tudi v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Maribor."

Ko se odločamo za domačo žival, bi se morali zavedati, da pes ali mačka ni igrača. Je ta odgovornost pri nas že dozorela?

"Odvisno od človeka, težko posplošujemo. Veliko ljudi se zelo odgovorno odloča, sem pa mnenja, da je na ruralnih območjih situacija slabša. Psi so pogosteje na verigah. Ljudje so včasih res trmasti, prepričani, da če so s psi dvajset let delali na določen način, bodo še nadaljnjih dvajset. Generalno gledano, je s psi bolje, za mačke pa ... glede na mačji babyboom, ki ga imamo vsako pomlad, se mi ne zdi, da je zavedanje o nujnosti sterilizacij in kastracij kaj boljše."

Ljubitelji živali odločno problematizirajo pripenjanje psa na verigo, medtem ko zapiranja v boks niti ne. Je v resnici kakšna razlika?

"Zadeva ni črno-bela. Če imaš velikega psa na dolgi verigi, 'zajli', ki omogoča hojo sem in tja, pri tem pa se lahko kuža umakne v senco, ima zavetje pred dežjem in se poleg tega z njim ukvarjaš, ga vodiš na sprehode, je to bolje kot boks velikosti dva krat dva metra. Mnenja so tu različna. Je pa res, da veriga pomeni breme, ki ga pes dnevno nosi. Dokazano je, da imajo psi na težkih verigah in ovratnicah bolj zakrčene vratne mišice. To pa pušča psihološke posledice, še posebej, če imamo psa od malega na verigi, se z njim ne ukvarjamo, ga ne socializiramo. In potem se ljudje sprašujejo, zakaj je naš Reks na verigi tako napadalen. Z razlogom. Druga skrajnost je boks, iz katerega psa dnevno izpustijo za 15 minut in pričakujejo, da bo kuža v redu. Ne bo. Enako dobi tehnopatijo, čudno se obnaša v boksu, prav tako ima lahko psihične posledice kot pes na verigi. Ljudje se morajo zavedati, da se morajo z živaljo vsak dan ukvarjati."

Od ena do pet
1. Psi ali mačke?
"Psi, ker jih nekako bolj razumem."
2. Kaj vam pomeni vaš posvojenec, pes Pixi?
"Novo izkušnjo, saj sva s partnerjem prvič posvojila seniorčka in iz zavetišča. Predvsem nas s svojimi vragolijami in radoživostjo, ki je v azilu ni kazal, vsakodnevno nasmeji. Tako da nam ni žal. Je super kuža, ki se je hitro navadil na 'mestno življenje'."
3. Kaj storite, če se na katero žival v zavetišču, ki gre prej ali slej v posvojitev, pretirano navežete?
"Pred kratkim se je to zgodilo s psičko, ki je zaradi bolezni bila dalj časa na intenzivni terapiji in je posledično preživela veliko časa z mano v ambulanti. Zlata psička. Osebno mi je bilo hudo, ker nas zapušča, a ker gre v dobre roke, sem si rekla, da je tako bolje zanjo, dobila je lep dom. Še zadnjič sva se pocrkljali, objeli in vesela je odšla k novi družini. Vesela sem zanjo."
4. Ste pri svojem delu kdaj izkoristili ugovor vesti?
"Da, pri delu v ambulanti, ko je lastnik zahteval evtanazijo zdravih, mladih muc. Ni mi žal. Mucka sedaj živita pri gospe, ki ju ima res rada."
5. Podpirate slovenske aktiviste, ki pomagajo in rešujejo pse v Bosni?
"Da, trpljenje ne pozna meja, držav, nacionalnosti. Pes v Bosni prav tako enako občuti bolečino, trpljenje kot pes pri nas."

Imate kar nekaj delovnih izkušenj iz tujine, med drugim ste bili prostovoljka v zavetišču v Kolumbiji. Odnos do živali in razmere zanje tam in pri nas sta verjetno dva različna svetova.

"Tako kot so v Braziliji favele, so v Kolumbiji estrati. V estratu ena je največja beda, kjer živijo za evro na dan, v estratu šest, kjer sem živela jaz, je kot pri nas. Tam je odnos do živali super, psi so urejeni, sterilizirani, kastrirani, z urejenimi frizurami. V revnejših predelih pa je socialna stiska pri ljudeh, so različne težave in odvisnosti, in tam je veliko zavrženih živali, psi se potikajo naokrog, vidiš psičke z garjavimi mladiči. Generalno gledano, pa se trudijo izboljšati razmere. Gospa, ki je bila soustanoviteljica zavetišča, kjer sem delala, se je zelo trudila ozaveščati ljudi o posvajanju. Premika se, a to je dolgotrajen proces."

image
Andrej Petelinšek Mojca Grilc

Kaj vam je ta izkušnja dala strokovno in osebno?

"To je bila super izkušnja, takoj po faksu, na začetku moje veterinarske kariere. Videla sem, kako funkcionira zavetišče, in spoznala drugo državo, druge običaje in drug odnos do živali, ki je bil sicer malo slabši kot pri nas. Ali žival pretepaš ali ne, načeloma ni pogojeno z denarjem, vendar sem v Kolumbiji vseeno videla več mučenja živali. Nekdo je recimo nekega psa pred mano vrgel v vodo ... A ne moreš nič, težko pristopiš, ker je človek imel težave zaradi droge in alkohola. Odrasla sem v smislu, da ni povsod situacija kot tukaj v Evropi, da moraš biti previden, kaj rečeš, ko delaš z ljudmi, saj prihajajo iz različnih socialnih okolij. Da pa jim moraš pomagati, kolikor se da."

Ste z delom v zavetišču v tretjem svetu in pri nas dobili trdo kožo ali vas primeri trpinčenja še vedno prizadenejo?

"Seveda te določene stvari prizadenejo. A vsak veterinar tekom poklica dobi trdo kožo. Če bi se pri vsaki evtanaziji razjokala, bi iz službe prišla čisto izžeta. Rečeš si, da si žival evtanaziral z namenom, da si olajšal trpljenje. Ko dobim zavrženo mačko, ki nima obeh oči in ima še druge težave, je najbolj human način, da jo evtanaziram. Ne bom pa ob tem jokala. Vedno pa se trudiš, da ti ni čisto vseeno, ker nočeš, da delo postane rutina. Govorim si, da delam dobro za živali, to vsakodnevno agonijo pa potlačim. Veliko je lepših dogodkov, ki te osrečijo in dajo energijo, da nadaljuješ."

Nedavno je Društvo za zaščito živali Maribor objavilo, kako je zanemarjen in hudo bolan pes pri veterinarju dve uri umiral v nepredstavljivih mukah, ker lastnik kljub prepričevanju in prošnjam ni dovolil evtanazije, čeprav bi stroške krilo društvo. Veterinar res ne sme skrajšati muk živali v smrtni agoniji, če lastnik tega ne dovoli?

"Po eni strani je žival, zakonsko gledano, predmet, ki je v lasti nekoga, enako kot recimo avtomobil, ki ga ne smeš voziti brez dovoljenja lastnika. Vendar mislim, da ima vsak veterinar ugovor vesti, ki ga lahko uveljavi, če meni, da bo s tem, kar bo ali česar ne bo naredil, povzročil večje trpljenje živali. Je pa vse odvisno od tega, koliko se želiš izpostavljati, kako se znajdeš in kako predstaviš situacijo stranki, ki jo lahko v skrajnem primeru prepričaš tudi na 'trdnejši' način, torej z grožnjo, da muči žival."

Veliko ljudi živali ne pelje k veterinarju, ker so prepričani, da jim bo izsušilo denarnico že, ko bodo svojega ljubljenčka postavili na mizo.

"Pozabijo pa, da veterinarji, ki smo se šest let izobraževali, na tisti mizi tudi nekaj vidimo - določene klinične znake, na podlagi katerih se odločimo za terapijo. Na koncu morda res damo samo dve injekciji, a smo se prepričali, zakaj smo ju dali. Pogosto je problem, da lastniki guglajo in do veterinarja pridejo s fiksno idejo, kaj je narobe s psom, ter zahtevajo samo to in to zdravilo. Žal mi je tudi, da živali v Sloveniji niso zavarovane."

Je pa zdravstveno zavarovanje živali že možno.

"Že nekaj časa, vendar se zanj odločajo le lastniki pasemskih, veliko vrednih živali. V kliniki sem ljudi vzpodbujala k zavarovanju živali, kajti nikoli se ne ve. Recimo francoski buldog ima veliko težav in je bolje zavarovati že mladiča, ker to na dolg rok pomeni manjše stroške. Zavarovane živali imajo na sploh bolj kvalitetno veterinarsko oskrbo, ker se njihovi lastniki hitreje odločijo za obisk veterinarja in se lahko prej začne terapija. Manj se mečka na ta način."

Eden temeljev naše kulture in domnevno napredne civilizacije je izkoriščanje živali. Kako si pojasnjujete našo kolektivno ignoranco, zanikanje in nesočutje do trpečih živali, zlasti v množični živinoreji?

"Naš ignorantski odnos je pogojen kulturološko. Sama sem postala vegetarijanka konec osnovne šole, ko še ni bilo toliko ozaveščenosti. Mama je bila v skrbeh, da bom anemična, shujšana, kaj mi bo kuhala, prepričana je bila, da ne bom končala šole. Mislim, da je bila to njena nevednost, ker živimo v kulturi, kjer je mesna industrija velik biznis, kjer nas nenehno bombardirajo z informacijami, ki niso del resnice ali pa so napihnjene. Torej, da brez mesa ne moreš preživeti ali zdravo živeti ter da živali, ki so za našo hrano, ne trpijo. Mesna industrija hoče le zabrisati, kaj se dogaja v ozadju, da se ljudje ne bi spraševali, kako živali pridejo na naš krožnik. Prepričana sem, da je vsak človek toliko sočuten, da če bi se malo zamislil, bi se odločil za drugačen način. Vedno pa lahko rečeš, da živali sploh ne trpijo, da so tako namenjene meni in da so živali jedli od nekdaj. Zatisneš si oči in živiš naprej. Veliko pa pove že odnos otrok - vsi so empatični, hočejo reševati mačke, ptičke, ker so živa bitja. To je v nas, a z vzgojo nam to zatirajo. Tudi pri nas smo imeli radi mačke, ko pa so imele mladiče, jih je teta utopila. Jaz sem jokala, bil je pravi šok, teta pa je rekla, da je to v redu, da ni nič takega, saj je mačk itak preveč. Že z vzgojo te naučijo selektivne ljubezni - imej, do neke mere, rada pse in mačke, krave in prašiči pa so namenjeni za hrano, za njih ti ni treba skrbeti. Kar seveda ni res in je krivično do drugih živali. Kot da oni ne čutijo. Se mi pa zdi, de se krepi zavedanje, da živali niso namenjene samo našim potrebam in našemu izkoriščanju do onemoglosti."

image
Jasmina Cehnar Mojca Grilc

Mislite, da bomo kdaj postali bolj sočutna družba?

"Mogoče se bomo spremenili do te mere, da bomo jedli manj mesa in se zavedali, kako tisto meso pride do nas. Da bo šlo bolj v smer ekološke pridelave, kjer bo vsak pojedel en zrezek na teden, za kar bo več plačal, žival bo malo lepše živela, proces klanja pa bo bolj human. A dokler bo kapitalistični sistem kot zdaj, ne bo nič bolje."

Dejstvo je, da je živinoreja tudi največji onesnaževalec okolja. Tudi zaradi nje smo priča klimatskim spremembam, izumiranju vrst ... Ste se zato odločili za vegetarijanstvo?

"To zavedanje je prišlo kasneje. Najprej je bil sočutni vidik, nato je prišel zraven še bolj zdrav način življenja, ko sem šla na faks, pa tudi vidik, da ne morem svojih pacientov jesti."

Koliko vam koncepte bolj humane obravnave živali privzgajajo na fakulteti?

"Na faksu se te teme nismo posebej lotili, bilo bi tudi malo kontradiktorno, ker kaj boš zdravil, če ne bo živinoreje. Veterinarji sicer lahko kmetu dajo smernice, kako zmanjšati stres pri živalih, kako jih manj forsirati pri proizvodnji, a mislim, da mora biti stimulacija drugje. Na strani države v odnosu do subvencioniranja kmetov in v ozaveščanju. Dokler ne bo velikega pritiska ljudi, se ne bo spremenilo nič. Zdaj je tako, da potrošnik meso po nizki ceni zahteva."