Petra Lesjak Tušek
1.8.2020

(KOLUMNA) Tveganja za obstoj

(KOLUMNA) Tveganja za obstoj
Tomo Jeseničnik
Aktualno

Gospodarstvo se je po najsilovitejšem udaru pandemije koronavirusa oprijelo ukrepov držav in se pognalo še z lastnimi ukrepi ter utirilo tudi v delih, ki so začasno stali. A prave preizkušnje, tudi ob neustavljivi rasti okužb in vrsti neznank razvoja dogodkov v prihodnje, šele prihajajo. Globalne napovedi - zlasti zadnje ameriške in za slovenske gospodarske naveze še bolj pomembne nemške - so prepredene s pesimističnimi ugotovitvami o največjih padcih bruto domačega proizvoda, odkar merijo gospodarsko aktivnost. Padci vsevprek so močni, hkrati pa nedokončni in nepredvidljivi. Eno jasnih spoznanj nedvomno je, da v spopadanju za preživetje zanesljivo ne bodo vsi ostali nad gladino razburkanih vod.

Tudi velikim, uspešnim družbam pri nas so se prej visoki obrati proizvodnje nenadoma drastično upočasnili, preobrnili - kot na primer mežiškemu Tabu, ki pa se hitro in večstransko odziva. Večkrat smo v zadnjem obdobju slišali iz ministrskih vrst pa tudi iz vrst gospodarskih in podjetniških združenj, da je vlada z ukrepi, usmerjenimi v reševanje delovnih mest, pomembno pripomogla k stabilizaciji. Delovna mesta se za zdaj v večji meri ohranjajo, kot bi se brez tovrstnih potez. A hkrati končne bilance še zdaleč ni, tudi ob podaljševanju ukrepov čakanja na delo in izkoriščanju skrajšanega delovnega časa. Premostitveno obdobje bo prej ali slej prešlo v predrugačeno realnost, v kateri se bodo morala podjetja predvsem postaviti na noge z lastnimi močmi.

Končne bilance še zdaleč ni

Ob zategovanju pasu pri racionalizacijah in optimizacijah stroškov bodo morali slediti premiki na prihodkovni strani, saj klestiti odhodkov v nedogled ni mogoče. Vsi mehanizmi vladnih pomoči se medtem niti niso izkazali za učinkovite - od nedelujoče poroštvene sheme za nova bančna posojila pa vse do velikih administrativnih, togih birokratskih zapletanj pri uveljavljanju ukrepov. Da je birokracija ob toliko govorjenja o nujni odpravi še sploh lahko tako zadušljiva, je nedojemljivo, predvsem pa nepotrebno - še zlasti recimo ob boku nabavam zaščitne opreme, pri kateri je bilo v imenu reševanja življenj dovoljeno domala vse ne glede na ceno. A to so obenem že druga vprašanja, ki so se večji del gospodarstva dotaknila predvsem z vidika upoštevanja zaščitnih ukrepov, s katerimi so skušali ohranjati proizvodnje varno in brez usodnih izgub.

Kar se že izkazuje in čemur bi morali nameniti (naj)več spodbud v prihodnje, je inovativna in raziskovalna, razvojna plat v podjetjih. Kakšna podjetja, tudi manjša, so prav v krizi veliko tvegala, da bi se obdržala in da bi se tveganja, povezana z znanji in veščinami, izkazala za prava in bi se dolgoročno obrestovala. Razmislek o podporah znanju, inovacijam - podobno kot pri nujnosti odpravljanja birokracije - ni kakšna inovacija in področje tudi ne povsem zapostavljeno. Je pa zdaj gotovo napočil skrajni čas za uveljavitev podpor v polnejši in dodobra domišljeni meri.