Franja Žišt
12.6.2019

Tone Fornezzi - Tof: Pravijo, da se fantje mečejo za ženskami. Jaz sem se za svojo dobesedno

Tone Fornezzi - Tof: Pravijo, da se fantje mečejo za ženskami. Jaz sem se za svojo dobesedno
Robert Balen ”Zvone mi je dal eno staro kripo in sem se začel zelo resno ukvarjati s kolesarstvom. To je bilo obdobje, ko je kolesarstvo tudi v Sloveniji in v Evropi postajalo zelo priljubljeno,” se spominja Tone Fornezzi - Tof.
Svet znanih

Tone Fornezzi - Tof, 85-letni novinar, reporter, urednik, humorist in satirik, je poln najrazličnejših zgodb in peripetij. Zanimive reči so se mu dogajale, pa naj pripoveduje o tem, kako je napravil intervju s Stanetom Dolancem, ali pa o dijaških letih, ko je bil "problematičen" dijak.

"Imam slovenski rekord v popravcih iz matematike," se pošali. Športni navdušenec je še danes, se je pa že "kakih 500-krat" s kolesom povzpel na Vršič, bil je na vseh tekmah smučarskih poletov v Planici, prvi se je v eter javljal iz severne Triglavske stene. Nikoli ne bi zapustil Slovenije, čeprav je prepotoval že lep del sveta, poudari. "In to tem mladim, ki iščejo svoje priložnosti v tujini, kar malo zamerim. Tako lepe dežele, kot jo imamo mi, ni na svetu," pravi Tof, ki se zelo veliko druži z mladimi.

Ljubljančan?

"Čisti. Rojen v Ljubljani, nasproti cerkve svetega Antona na Tržaški cesti, zato sem tudi Anton. Skoz živim v Ljubljani, z Ljubljano."

Kako se spomnite časov pred drugo svetovno vojno?

image
Robert Balen Tone Fornezzi - Tof: ”Rabutali smo tudi kar dosti, pa so kmetje to celo vedeli. Saj tistih par krompirjev ni bil tak problem, tako da nas niso preganjali.” 
"Zelo dobro se jih spomnim. Šest let sem bil star. Mama je imela restavracijo v Ljubljani in takrat, ko so Italijani zasedli Ljubljano, sem bil pri neki njeni pomočnici na Dolenjskem. Prišli so pome in še danes se spomnim Italijanov s čeladami in strojnicami, ko sem prišel v Ljubljano. Čisto sem bil preplašen, sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Mamini sorodniki so se zelo hitro vključili v ilegalo in tudi mama je bila ilegalka. Dobro se spomnim tega medvojnega obdobja. Predvsem zadnji dve leti je bilo zelo napeto, ker je mamo iskala Črna roka in smo se morali skrivati. Zmeraj smo spali kje drugje, pri znancih in sorodnikih. Po celi Ljubljani smo se selili. Čim je padla tema, je nastopilo vprašanje, kje bomo pa danes spali. Sem bil kar malo preplašen. Zelo dobro se spomnim tudi 9. maja, nikdar ga ne bom pozabil."

Veselje?

"Stanovali smo v Kolodvorski ulici, nasproti restavracije smo imeli majhno stanovanje. Ponoči so z grada belogardisti tolkli salvo za salvo, ker so se partizani bližali Ljubljani. Vse se je treslo, sredi noči pa se je iznenada umirilo. Naenkrat je bil lep sončen dan, s ceste smo slišali - še danes to slišim - vzklik 'živela, svoboda'. Brat je skočil pokonci, mama pa je rekla, da lahko samo kdo provocira. Potem smo šli na cesto. Ko so prikorakali partizani, sem šel kar med njih. Deveti maj imam v zelo lepem spominu in se ga še danes s prijetnimi občutki spominjam. Veliko mi pomeni, ravno zato, ker se je končala ta naša kalvarija."

Z bratom sta si bila povsem različna

Je bilo kljub vojni kaj časa za brezskrbno otroštvo?

"Ne bi mogel reči, da je bilo brezskrbno, ker smo se skoz malo bali, kaj bo. Za vsak dan posebej nismo vedeli, kaj bo prinesel. Pred vojno pa sem imel lepo življenje. Moja mama je bila uspešna gostinka in je imela v Kamni Gorici tudi penzion Jelovica. Kasneje, po vojni, sem bil dolga leta veliko tam. Mama je takrat dala ta penzion državi in je bil v njem dolga leta dom za duševno prizadeto mladino. Ko sem bil enkrat kasneje v Kamni Gorici, mi je nekdo rekel, da sem se dobro popravil. 'Zakaj?' sem vprašal. 'Saj ti si bil tu v domu za duševno prizadeto mladino,' mi je rekel. Pa smo potem to razčistili in se nasmejali."

Brata ste imeli.

"Štiri leta starejšega. A sva si bila čisto različna. On je bil bolj tehnično naravnan in temen, jaz čisto blond, bele lase sem imel. Pa zelo problematičen otrok sem bil, veliko težav je bilo z mano."

Zakaj?

"Ubogal nisem. Iz Kamne Gorice se spomnim, da so bili tam kroparski kovači. Živeli so zelo revno, tudi jesti niso imeli, jaz sem pa, ko sem bil star pet ali šest let, v špajzi kradel hrano in jim jo nosil. Spomnim se, da so kar z rokami jedli. Me pa imajo, kar jih je še, še danes v prijetnem spominu."

Tudi krompir ste menda rabutali?

"To pa je bilo, ko sem bil star 14 ali 15 let. Vedno sem bil zelo aktiven, igral sem nogomet, tekel že tudi, ampak še ne tako zares. Vsako poletje smo mulci za mesec ali dva šli na Soro ali k Bohinjskemu jezeru in smo tam šotorili, čeprav niti šotora nismo imeli. Eno plahto smo si postavili in smo bili tam cel mesec ali dva in smo potem malo rabutali hrano. Tamkajšnji otroci so hodili k nam, imeli smo kocke in smo kockali za jajca. Rabutali smo tudi kar dosti, pa so kmetje to celo vedeli. Saj tistih par krompirjev ni bil tak problem, tako da nas niso preganjali. Se je pa vedelo, da ena ljubljanska mularija tabori. V Bohinj smo se z vlakom pripeljali in potem počakali, da je kak kmet z lojtrnim vozom prišel mimo in nas zapeljal do jezera."

image
Robert Balen Tone Fornezzi - Tof: ”Da pri teh letih še nisem preveč načet, se imam zahvaliti temu, da sem celo življenje v športu.”

Kaj ste še odnesli iz svojega zgodnjega obdobja, kaj vam je denimo dala družina?

"Mama je v Kamni Gorici spoznala domačina, s katerim se je poročila. Pred vojno sta se z očetom ločila. Očim me ni prav maral in me je tudi pretepal. Tako da sem zelo bežal od doma, bil sem tak begavček. Srečo sem imel, da sem se zatekel k športu. Cele dneve sem preživel na stadionu. Zaradi neurejenih razmer doma sem se zatekel k športu. Kasneje sem bil mladinski državni prvak v smučarskem teku. Letos za novo leto smo imeli 65. obletnico, odkar smo Janez in Cveto Pavčič, Bogdan Svet, oče Mateje Svet, in jaz zmagali na državnem prvenstvu Jugoslavije na 4 x 10 kilometrov. Precej resno sem tekel, a že v osmi gimnaziji in že prej sem pisal za časopise. Če sem kaj napisal, je mama nesla na Poročevalca."

Kar hitro ste vedeli, da boste novinar. Vas ni nikoli mikalo kaj drugega?

"Ne, nič drugega. Zelo mlad sem se odločil za novinarstvo. Kar sem se lahko, sem se izobraževal v tej smeri. Vpisal sem se sicer na geografijo, potreboval sem status študenta. Neki urednik mi je, ko sem rekel, da grem na faks, rekel, da s fakulteto ne bom nič naredil - če bom dober novinar, bom dober. Vedeti mi je dal, da je novinarstvo poklic, ki ga je treba začeti gojiti že zelo zgodaj. Srečo sem imel - najprej sem bil novinar pri Ljudski pravici, tam so zelo hitro opazili, da imam žilico za bolj vedre tekste, in so me usmerjali v to. Imel sem tudi svojo rubriko. Potem sem se pa leta 1960 za stalno zaposlil v časopisni hiši Delo, ki je takrat izdajala tednik TT."

Novinarsko šolo ste zaključili v Beogradu.

"Tam so se lahko izobraževali tisti, ki so že delali v novinarstvu. Uredništvo me je moralo priporočiti, da so me vzeli. Fakulteta je bila zelo zanimiva. Učili so nas novinarstva. Za diplomsko delo so mi dali ruski fotoaparat na film. Narediti sem moral reportažo z beograjske tržnice, sam sem moral fotografirati, fotografije razviti in narediti. Predavali so nam ta glavni beograjski novinarski mački in res sem se ogromno naučil."

Žurka je trajala do jutra

Še preden vas je popolnoma posrkalo v delo ... Ste imeli divjo mladost?

"Družba, s katero sem igral fuzbal, je bila malo huliganska. Recimo tako, da smo rabutali sadje. Za vse vrtove v Šiški smo vedeli, kje so češnje in kdaj zorijo. Brat je doma enkrat že delal testo za češpljeve cmoke, jaz pa sem šel češplje rabutat, ker jih sploh še nisva imela."

Kaj pa zabave?

"Bil sem v nogometnem klubu in so nas imeli zelo na strogo. Če so kakšnega dobili, da je kadil, so ga takoj izključili iz moštva. Isto, če so za koga izvedeli, da se je napil. Čeprav smo se ga včasih, ampak bolj na skrivaj. Takrat smo imeli tako imenovane hausbale. Doma smo se dobili, prinesli nekaj pijače in še kakšne punce smo skušali 'naloviti'. Žurka je trajala do jutra. Bilo je živahno, znali smo se zabavati. Diska še ni bilo. V gostilne nismo hodili, denarja nismo imeli, pa tudi smeli nismo. Imel sem kar srečo, da sem svojo mladost preživel s športom. Od malih nog sem se ukvarjal z njim. Ko sem prišel iz vojske, pa sem se malo zanemaril, zredil sem se. Potem so se začela svetovna prvenstva novinarjev v smučanju in sem takoj poiskal svoje tekaške smuči. Prvo državno prvenstvo novinarjev je bilo na Pohorju. Težko progo so naredili, a sem seveda brez težav zmagal. Začela so se tudi svetovna prvenstva novinarjev in mislim, da imam kakih 20 zlatih kolajn."

Kdaj ste šli nazadnje na prvenstvo novinarjev?

"Nazadnje sem bil to zimo. Imel sem malo smole, v skupinskem startu me je ena tekmovalka podrla, da se še pobrati nisem mogel, ampak sem bil vseeno tretji."

Ste idejni oče Maratona Franja in Triatlona jeklenih. Od kod ideje za takšne preizkušnje?

"Eno prelomnih let mojega življenja je bilo leto 1980, ko sem spoznal Zvoneta Zanoškarja. S fotografom Jocem Žnidaršičem sva delala reportažo Sam med asi. Igral sem fuzbal z Olimpijo pa hokej, košarko. Zadnja je bila na vrsti kolesarska dirka. Oblekli so me, mi dali kolo. Še voziti ga nisem znal. Tisti dan, ki sem ga preživel z rogovci, mi je kolesarjenje postalo tako všeč, da sem se v klub čestokrat vračal. Zvone mi je dal eno staro kripo in sem se začel zelo resno ukvarjati s kolesarstvom. To je bilo obdobje, ko je kolesarstvo tudi v Sloveniji in v Evropi postajalo zelo priljubljeno. Po svetu so že začeli z maratoni. Razmišljal sem in trasa, kjer zdaj poteka maraton, se mi je zdela edina smiselna za podoben maraton pri nas. Najprej sem jo prepeljal sam, enkrat smo šli s celo Rogovo ekipo, jaz pa sem kar objavil razpis. Ko sva šla z Zvonetom na policijo po dovoljenje, je referent vprašal, koliko nas bo. 'Kakih 500.' 'Kaj, 500 kolesarjev naenkrat na cesti? Odidita, da vaju ne bom dal oba zapreti.' Spomnil sem se na Janeza Winklerja, namestnika sekretarja za notranje zadeve, in sva šla do njega. Njemu se je ideja zdela super. Prvi Maraton Franja smo začeli na nogometnem igrišču policijske akademije v Tacnu."

image
Robert Balen Tone Fornezzi - Tof na prieditvi Večer zmagovalcev Smučarske zveze Slovenije

Ime pa je maraton dobil po partizanski bolnici Franja, mimo katere poteka?

"Vedel sem, da nam bo, če bomo dodali malo partizanske konotacije, uspelo. Ko sem se prvič peljal čez Cerkno, sem videl napis bolnica Franja. Takrat je bila zdravnica Franja Bidovec še živa. Čeprav so se kasneje janševci trudili, da bi to bil ljubljanski maraton in ne Maraton Franja, jim nismo pustili vzeti partizanske konotacije."

Kar nekaj projektov ste zagnali. Od kultnega Moped Showa, do Tofovega butika v Nedeljskem dnevniku. Kateri je najbolj vaš?

"Najbolj moj je Tofov butik. Prihodnje leto bo imel 50 let, odkar ga neprekinjeno pišem. Menda je to najstarejša rubrika na svetu. Na mednarodnem novinarskem inštitutu na Dunaju so mi dali lani nagrado kot uredniku z najdaljšim novinarskim stažem na svetu. Zanimivo pa je, da v Sloveniji nisem dobil nič."

Nekaj nagrad ste prejeli, Ježkovo nagrado denimo in viktorja večkrat.

"Na Ježkovo sem zelo ponosen, ogromno mi pomeni, to sem si res želel. Z Ježkom sva bila prijatelja in on me je zagovarjal, če smo kdaj kaj proti državi rekli. Izjemno veliko pa sem naredil za slovenski humor in satiro z Moped Showom. Prijatelji z radia so mi rekli, naj naredim kakšno smešno oddajo za Val 202. In sem res enkrat na treh listih prinesel nekaj napisano. Z Rifletom sva hodila po radiu, iskala studio, lovila sva sodelavce. Takrat je na RTV-ju trajalo mesece, da so komisije kaj preposlušale. Mi smo to posneli in trak sem nesel urednici Julki Vahen, naj posluša, če ji bo všeč. Ko sem prišel domov, me kliče, da je bil izjemen odziv, da ljudje telefonarijo, kdaj bomo ponovili. 'A ti si to kar objavila?' 'Jaz sem dala kar na program,' je rekla. Ona je prebila led, prva reakcija je bila tako silovita, da smo se dobivali desetletja."

Smeh je pol zdravja, preostala polovica pa sociala

"Slovencem primanjkuje smeha," ste enkrat dejali.

,"Res je. Če greste po centru Ljubljane, boste videli, da se vsi grdo držijo. Redko vidiš kak nasmejan obraz. Smeh je pol zdravja, preostala polovica pa sociala. Sam skušam skoz malo tudi sam sebe zabavati. Vsi dohtarji pravijo, da ne smemo negativno razmišljati. Če mi kdaj kake negativne misli pridejo pred oči, jih odpodim. Pa tudi kakšne hude neprijetne spomine. O tem ne razmišljam. Razmišljam o tistem, ob čemer mi je bilo lepo. Sem imel pa srečo, da sem se v življenju lepo imel, ampak veliko tudi po svoji zaslugi."

“Srečo sem imel, da sem se zatekel k športu. Cele dneve sem preživel na stadionu”

Precej dinamično ste živeli. Kje ste našli čas, da ste si ustvarili družino?

"Na smučišču! Pravijo, da se fantje mečejo za ženskami. Jaz sem se za svojo dobesedno. Zelo dobro je smučala, mi laufarji pa smo bili znani po tem, da ne znamo dobro smučati. Doma je bila iz Kranjske Gore in se je vozila z Vitranca, jaz pa sem se za njo bolj valjal kot smučal. Dobesedno sem se metal za njo. Očitno sem bil dosti vztrajen, da me je vzela. Še danes sva poročena. Hčer Piko imava in dva vnuka. Oba sta že za eno glavo večja od mene. Hčerka je tudi dobro smučala in se je dosti ukvarjala s športom. Ko sem začel kolesariti, je tudi ona začela in je prva ženska zmagovalka juriša na Vršič."

Torej tudi mlajši hodijo po vaših stopinjah.

"Ne, Pika je kolo vozila, da pa bi se kdo zanimal za moje delo, pa ne. Mislim, da ni še nihče moje rubrike prebral, čeprav je med najbolj branimi v Sloveniji. Da bi se kakšen kaj zanimal za satiro in humor, niti slučajno. Niti žena ne."

Vrsto let sta že skupaj. Kakšen je recept za dolg, srečen zakon?

"Mogoče je skrivnost tudi v tem, da sam živim napol v Ljubljani, napol v Kranjski Gori. Ko se me naveliča ali pa jaz nje, grem. V Ljubljani imam stanovanje, v Kranjski Gori imamo hišo. Vsak konec tedna sem praviloma v Kranjski Gori. Zdaj sva bila v Hurgadi, v Egiptu. Vedno kam greva, nisva kaka ločenca. Mogoče pa je to recept, da ti ženska ali pa moški ne visi skoz na glavi. Ker se zelo dobro razumeva. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi skoz živela skupaj. Je pa pomembno tudi zaupanje. Še nikoli mi ni zvečer telefonirala v Ljubljano, kje sem. Pokliče le, če je kaj zelo važnega, drugače me sploh ne kliče."

Pri svojih 85 letih ste še vedno zelo aktivni.

"Da pri teh letih še nisem preveč načet, se imam zahvaliti temu, da sem celo življenje v športu. Še danes grem vsak dan na kolo. Ne več po sto kilometrov, grem pa. Pozimi vedno tečem na smučeh, takoj ko potegnejo špure, ker tečem klasiko. Je bolj zdrava kot drsalna tehnika, kjer kolki preveč trpijo. Doma imam svoj fitnes, tu in tam kakšen 'gviht' dvignem. Da bi na veliko telovadil, pa ne. Sem pa bil zadnjič v enem fitnesu in mi je ena trenerka pokazala en kup vaj, ki jih jaz, stara športna gnida, nisem poznal. Telovadba s fitnes trenerko je lahko zelo fajn zadeva."

“Najbolj moj je Tofov butik. Prihodnje leto bo imel 50 let, odkar ga neprekinjeno pišem”

Zdravje vam služi za vse te športne podvige?

"Vsako jutro me je najbolj strah, ali sem še živ, ker me nič ne boli. Kakšnih hujših poškodb nisem imel, kar sem jih imel, so bile vse povezane s športom. Na smučariji sem si zlomil nogo, na kolesu ključnico. Vse poškodbe so vezane na šport, tako da ne bi mogel reči, kako da je zdrav. Ampak je."

Zanesljivo bo še šel na Havaje

Še vedno urejate svojo rubriko. Zdi se, kot da sploh ne bi bili v penziji.

"Ves čas sem bil bolj na pogodbe, tudi zato, da sem imel proste roke. Nikoli nisem bil vezan na samo eno uredništvo. Sploh si ne morem predstavljati, da ne bi nič delal, to je del mojega življenja. Še nikoli se nisem usedel za pisalno mizo in računalnik, da bi pomislil, zdajle bom pa nekaj napisal, da bom nekaj zaslužil. Te prisile nimam. Človek veliko lažje dela, če ni prisiljen delati. Delam z veseljem. Zmeraj imam na nočni omarici papir in svinčnik, da si kaj zapišem, če se ponoči zbudim, ker bi sicer do jutra pozabil."

Veliko ste potovali ...

"Veliko sem potoval, bil sem po vseh kontinentih. Ena moja obsesija je, da 'zbiram' otoke. Bil sem prvi Slovenec na Grenlandiji leta 1965, z mopedom. To je največji otok na svetu in sem začel zbirati otoke, obiskal sem jih par sto."

image
Žiga Culiberg Tone Fornezzi - Tof med novinarskim delom, ko intervjuva znano slovensko pevko Manco Špik.

So še kotički, kamor bi šli?

"Na Havajih še nisem bil, pa bom šel zanesljivo. Drugače sem bil po celi Južni Ameriki, Afriki, s pigmejci sem preživel mesec dni in skoraj umrl, ko sem prišel nazaj, ker sem imel amebe v telesu. Z Rifletom sva šla čez celo Azijo, čez vse tihomorske otoke. Sva se vozila kot budali, a je bilo luštno. Sicer pa sem imel v življenju kar nekaj nenavadnih poti, ena taka je bila s čolnom iz Ljubljane na Dunaj, od Tromostovja po Savi do Beograda in nato po Donavi. Nora avantura, neponovljiva, ker Sava ni več plovna."

Kje vam je bilo med številnimi potepanji najbolj všeč?

"Na Novi Zelandiji. Če bi se kdaj preselil iz Slovenije, kar se ne bom, ker jo imam zelo rad, pride v poštev samo Nova Zelandija. Ta država je takšna kot Slovenija, če bi jo dali v kemično čistilnico. Vse je čisto, vse barve so živahne, prav kičaste. Vsako vodo lahko piješ, ljudje so bili zelo prijazni."

Če kdo, potem vi zajemate življenje z veliko žlico. Česa vas je življenje naučilo?

"Predvsem se ne obremenjujem z ničemer več. Vsak dan pa pomislim, kaj bom naredil zase. Zdaj ne letam več na Triglav kot včasih po dvakrat na dan, hodim pa s palicami na Rožnik, imam enih pet koles, s katerimi se vozim. Vsak dan se usedem na kolo in naredim vsaj pet kilometrov. Vsak bi moral zjutraj razmisliti, kaj bo naredil zase. To ni sebičnost. Če drugega ne, pa 30 počepov. Enkrat na teden hodim v savno in grem potem plavat v mrzlo vodo. Enemu zdravniku sem rekel, da bi bilo dobro, če bi mi vsak mesec naredil EKG, pa je rekel, da dokler hodim iz savne v mrzlo vodo, ne potrebujem nobenega EKG-ja."

Torej je najpomembnejša skrb zase?

"Ja. Danes vsi rečejo, da nimajo časa. To ni res. Če si prav razporediš čas, ima lahko vsak človek eno uro zase. Ali malo prej vstaneš ali kakšno stvar malo prej narediš, ampak še tako zaposlen človek bi lahko imel eno uro zase. To meni kolikor toliko uspeva."