Petra Lesjak Tušek
13.6.2019

Rezine delavskega kruha med težnjami kapitala in varstvom okolja

Rezine delavskega kruha med težnjami kapitala in varstvom okolja
Tomo JESENIČNIK
Aktualno

​Industrijska, pretežno delavska okolja imajo svojo bit, svoj princip, nekakšno "težko", preprosto, lahko bi rekli hladno-toplo identiteto, ki se nekako zasidra v ljudeh, jih zaznamuje, oblikuje in učvrščuje. Delavci, zaposleni v težki industriji - nekoč knapi, danes železarji, jeklarji, kovinarji v najširšem smislu panoge - ki praviloma delajo v relativno težkih delovnih pogojih, poganjajo intenzivne delovne procese.

Znova so sklenjene vsakoletne meritve vsebnosti svinca v krvi triletnih otrok v zgornji Mežiški dolini, podrobnejše analize, ki bodo sledile, pa bodo pokazatelj napredka sanacijskega programa okoljsko onesnažene koroške doline. Ta skuša po eni strani pokopati svinčevo preteklost, se odpovedati temnejši plati rudarske zapuščine, po drugi strani pa ostajata sedanjost in prihodnost ljudi te doline oprti na taisto težko kovino, četudi na drug način. Kakorkoli so meritve svinca v krvi otrok in tudi delavcev, ki ostajajo v tem okolju v veliki meri zaposleni v industriji sekundarne predelave svinca, instrumentalizirane, pri otrocih pa še del metodologije za ocenjevanje učinkovitosti okoljskega sanacijskega programa, so za starše otrok ob odgovorni skrbi in preventivi vsakič tudi nelagodno soočenje, trk z okoljskim razmerami. Kako sploh celovito in verodostojno izmeriti in sprejemati pa tudi interpretirati realnosti v kompleksnih dimenzijah, ki vselej trči na isti skupni imenovalec - preživetje? Kako (pre)živeti v okolju, ki je najtrši davek v preteklosti sicer že plačalo in v katerem so se sodobne proizvodnje sicer prilagodile ostrejšim okoljskim standardom in so pod strožjim drobnogledom inšpekcij kot nekoč, a vendarle ne povsem brez tveganj. Je stalno protislovje med kapitalskimi in okoljevarstvenimi težnjami sploh premostljivo in če, kje in kako je mogoče doseči sprejemljivo ravnovesje, zlasti če se znaten del družin preživlja prav z delom v taisti industriji.

Industrijska, pretežno delavska okolja imajo svojo bit, svoj princip, nekakšno "težko", preprosto, lahko bi rekli hladno-toplo identiteto, ki se nekako zasidra v ljudeh, jih zaznamuje, oblikuje in učvrščuje. Delavci, zaposleni v težki industriji - nekoč knapi, danes železarji, jeklarji, kovinarji v najširšem smislu panoge - ki praviloma delajo v relativno težkih delovnih pogojih, poganjajo intenzivne delovne procese. V stalnem zamahu stopnjevanih proizvodnih ciklusov se na širši, družbeni ravni vse meri na veliko - v tonah, milijonih. Utirja se v dobičkonosnih silnicah, ki opredeljujejo gospodarsko kondicijo in se iz več koncev vkomponirajo v skupne rezultate in rast, ki je načeloma v prid širšemu gospodarskemu razvoju in hkrati služi kot nekakšna obča pomiritev, kot naše skupno zadovoljstvo z uspehi firm. Tak ciklus v najširšem smislu reže rezine delavskega kruha, sploh v okoljih, ker dominirajo velika podjetja, ki zagotavljajo številna delovna mesta, in kjer je občutljivost na rezultate poslovanja velikih toliko večja, če ne odločilna.

Na ožji, posamični ravni pa se vse meri na malo. Utirja se v skromnih družinskih proračunih, ki se na koncu zlijejo z občo pomiritvijo, ne pa nujno z občim in skupnim zadovoljstvom z uspehi prodornih firm - vsaj v smislu njihovega dojemanja. Tu je tudi točka neke pomiritve, posebnega sprijaznjenja, ki prigovarja, da je socialna varnost vendarle prvenstveni temelj. Četudi kdaj majav, (še) zmeraj dovolj čvrst. Tu v resnici ni veliko prostora ne časa za globlja preizpraševanja o razmerjih med gospodarsko močjo in okoljsko (ne)varnostjo. Ta enačba s spremenljivkami ima ob dobrih poslovnih izidih konstanto, ki se zasidra v miselnosti in nenehno trka na zavest - službo z redno mesečno plačo. Socialna varnost je na koncu oziroma že kar na začetku prvenstveno merilo - sicer sproža nenehna nezadovoljstva, a hkrati vzdržuje tudi sprijaznjenja z utečenim ustrojem stvari.

Tako kaže vsaj deloma razumeti in razčlenjevati tudi zadnjo razpravo v ravenskem občinskem svetu - o izpustih prahu iz jeklarne SIJ Metala, od koder so prišli pomirit predstavnike ljudstva na poprej izražene bojazni ljudstva z zagotovili, da izpusti v okolje niso škodljivi in da jih bodo z zajetnimi vlaganji v perspektivi povsem zajezili. Svetniki so izpostavili aktivno državljanstvo, tudi prenos skrbi ljudi, ki sicer ves čas skrbno dokumentirajo rdeče obarvano ozračje in tudi javno sprašujejo o vplivih na okolje in zdravje ter pomen vzajemne komunikacije. Ta je nedvomno ključna pri vsakršnih dvomih in dilemah, a ne le takrat. Če so sogovorniki domači menedžerji, ki sami bivajo v okolju - kar ne velja le za SIJ Metal Ravne, ampak na primer tudi za TAB Mežica, prenesli pa bi jih lahko tudi v druga okolja s podobnimi vzorci - so zagotovila o varnem okolju in dolžni skrbi zanj nedvomno trdnejša. A trdnejše so hkrati tudi povezave in medsebojni odnosi - poslovni, medosebni. (So)odvisnosti v lokalnih okoljih ne kaže odmisliti in so pravzaprav realno zaznavne že v mikro debatah v občinskih svetih. Naposled je domala povsod v ospredju prikimavanje, odobravanje, skorajda že nekakšna hvaležnost že samo zaradi pripravljenosti informiranja. Slednje samo po sebi seveda ne more biti znamenje transparentnosti ali odkritosti in primarni vzvod za zaupanje. Vseeno le ni odveč kanček pazljivosti ob vzajemnih trepljanjih po ramenih, kljub načelni pripravljenosti za sodelovanje z vseh strani. A tudi to je - brez nadaljnjih aktivacij in mobilizacij, ki jih v razmerah tesne (so)odvisnosti tudi realno ni pričakovati - ne nazadnje odraz jasno začrtanih hierarhičnih razmerij odvisnosti. Vselej je jasno in bolje pozicionirana (pre)moč tistih, ki odrežejo vsakdanjo rezino kruha.

Tu v resnici ni veliko prostora ne časa za globlja preizpraševanja o razmerjih med gospodarsko močjo in okoljsko (ne)varnostjo