Bojan Tomažič
10.2.2019

Razmerje svetovnega bogastva 80:20 bi prineslo mir

Razmerje svetovnega bogastva 80:20 bi prineslo mir
Sašo Bizjak ”Denar obvladuje svet, a niti ne vemo več, kaj je.”
Večer v nedeljo

Dr. Matjaž Perc pravi, da fiziki družbenih sistemov poznajo izračun za zmanjšanje neenakosti v svetu. "Tudi način, kako bi porazdelili pri enih nakopičeno bogastvo, obstaja: zelo obdavčiti bogate!"

Ogromno znamo in vemo, imamo izkušnje, preizkušamo, ali bo na Luni kalil krompir, ali bo tam raslo zelje in bodo preživele sviloprejke, v medsebojnih odnosih pa smo ljudje še vedno totalni kreteni. Kaj je zdaj to?

Res je, marsikateri problem smo odpravili, znamo pozdraviti bolezni, ogromno stvari se nam dogaja, po drugi strani pa nasedamo totalitarizmom in se gremo vojne. Tako je zato, ker se, velikemu tehnološkem napredku navkljub, ljudje nismo nič spremenili. Druga svetovna vojna je bila pred sedemdesetimi leti, in to ni nič v razvoju človeštva, če pogledamo fizikalno sliko našega sveta, ki obstaja že milijone let. Približno pred dvema milijonoma let je nastala naša vrsta, pred 200 tisoč leti nam je mutirala mišica, ki premika jezik, da smo razvili govor in se bistveno ločili od drugih opic. Dvesto tisoč let je dosti ali pa tudi ne, sto let pa nikakor ne. V zadnjih sto letih smo imeli dve svetovni vojni in polno kontinuitetnih, v ničemer se nismo spremenili, enaki smo. Malo bolj smo izobraženi, malo več tehnologije imamo, znanja o ljudeh, o vseh stvareh, ki nas obkrožajo, še vedno pa smo ljudje z istimi geni, z enakimi darvinističnimi vzgibi, še vedno hočemo biti najboljši, še vedno tekmujemo, želimo poskrbeti zase in za svoj naraščaj. Ne moremo si delati utvar, da smo po drugi svetovni vojni spoznali karkoli, kar bi nas v našem bistvu kakorkoli premaknilo ali spremenilo. Zdaj smo samo malo lepše oblečeni, malo bolj dodelane čevlje imamo, tanjše telefone, hitrejše avtomobile, ampak v svojem bistvu smo povsem enaki. Smo, kar smo, in noben si še ni izmislil in dognal družbene ureditve ali sistema, ki bi zelo dolgo zelo dobro deloval. Verjetno niti ne obstaja, ampak so venomer potrebne spremembe, prilaganja, tako kot v življenju posameznika.

Zamegljevanje resnice je sistem
"Marsikdo želi predstaviti stvari tako, da bralec, poslušalec ne more reči, ali je nekaj res ali ne," o strategiji opozarjanja nase in zamegljevanja stvari v javnem komuniciranju razlaga dr. Matjaž Perc. "Pogosto je to namenoma narejeno tako, ker če nekdo pove po resnici, se tam konča in ni več zanimivo. Če delaš nekaj, kar ni prav, in poveš na način, ki pušča nekatere stvari odprte, bo nekdo tudi hitro rekel: eh, to si je nekdo izmislil. Da gre za zarote in neke igre v slogu: Apollo sploh ni bil na Luni. Danes so manipulatorji ugotovili, da je nekaj neotipljivega treba priklopiti, kar ljudem daje proste roke pri interpretaciji, hkrati pa jim jemlje iz zavesti, da je to res." V pogovorih o vplivnih Rothschildih in Rockefellerjih se tudi sliši o zarotah, a so stvari tako zamegljene, da nihče več ne ve, kaj je res in kaj ne.
Tudi pri nas v zadnjih petih ali desetih letih človek ne more več vedeti, kaj je res in kaj ne. "Se pojavi novica in takoj nekdo reče, da je zarota, drugi, da je laž, tretji za tem vidi še neodkrite namene. Zavajati in zamegliti je način, da lahko delajo naprej, kot jim ustreza." Preoblikovanje partije ob razpadanju Jugoslavije je tudi primer tega. Da bi vse ostalo enako in isti ljudje na pozicijah. "V vseh teh mučkah je namen pustiti ljudi tipati v temi, da vladajoči lahko delajo dalje tako, kot so prej."
Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje o vsem izvedeli absolutno resnico. "Morda niti ne bi bilo dobro za nas, je pa zagotovo to mehanizem, da se nečednosti dalje opravljajo, da zavajajo, zamegljujejo. Tudi ne povsem očitno, ker drugi delajo zanje, povedo nekaj naprej tako, drugi drugače, in za boga se več ne ve, ali je res ali ne."

Res se nobena družbena ureditev ni zelo dolgo ohranila. Celo socializem, ki so ga razglašali za najbolj pravičnega, je propadel in kapitalizem tudi ni več v najboljši kondiciji.

Že Rimljani in stari Grki so imeli uspešni civilizaciji, ki sta obstajali dlje kot naš socializem in kapitalizem. Mi smo imeli Jugoslavijo in socializem, komunizem, pa ni bilo najboljše, vemo, kako se je končalo. Zdaj imamo neoliberalni kapitalizem in gledamo, ali vsaj smo gledali, tja proti Ameriki, pa spet ni v redu. Spet se stvari sfižijo zaradi neenakosti, ekonomske krize, gospodarske krize, in videti je, kot da bo spet nekje vojna. Tako nizko smo prišli, da mnogi rečejo, da je bilo prej boljše. Srednje poti pa nikakor ne znamo najti. Mi, fiziki, jo znamo izračunati in vsaj teoretično vemo, kako bi moralo biti, je pa veliko vprašanje, ali smo ljudje pripravljeni na to in ali bi se posamezniki pustili prepričati, da je tako prav.

Kaj ste izračunali?

V trenutnem stanju bi bilo treba bolj obdavčiti bogate. Koga koliko in kako je stvar, ki presega okvirje tega pogovora, ampak matematično znamo precej dobro zapisati, kako bi bilo to treba narediti. Seveda pa se morajo ljudje s tem strinjati. Težko se je bogatim s tem strinjati in hitro se pogrevajo spomini na komunizem, družbeno lastnino, razlastninjenja in podobno. Pa ne gre za to. Sploh ne. Gre za srednjo pot, ker si nihče ne želi tistega, kar bo čez deset, dvajset ali petdeset let, če bo ostalo tako, kot je sedaj. Revni postajajo še revnejši, bogati še bogatejši. Šestindvajset ljudi ima toliko kot polovica vsega svetovnega prebivalstva. Kmalu jih bo deset.

image
Bojan Tomažič ”Od danes na jutri ni mogoče iz socializma narediti kapitalizma in si misliti, da si naredil nekaj pametnega.”

Nezadovoljstvo med ljudmi je, izražajo ga vse glasneje.

Protesti rumenih jopičev so odraz tega. To so ljudje, ki vzdržujejo celo družbo, brez njih ni nič, ni kruha, ni čistih cest, ni servisa, nobene storitve ni. Pa so prav oni tisti, ki so najbolj zapostavljeni. Ne prisluhne se jim in protestirajo zato, ker so v stiski. Vendar smo vse to že videli, pa se nismo iz napak ničesar naučili.

To torej pomeni …

… da smo v riti. Težko je, vedno je ista zgodba, ekonomska kriza, gospodarska kriza, vojna. Zdaj sicer poskušamo, ali bi se lahko dalo vsaj brez vojne, da bi se dogovorili, a je težko, ker smo še vedno ljudje in zelo težko krotimo Darwina v sebi.

Ljudje, ki radi tekmujemo in zmagujemo.

Tako je, in ves družbeni ustroj peščici posameznikov daje to moč, da lahko resnično nadvlada ogromne množice ljudi, cele države. Tega v živalski družbi v tej obliki ni. Tam je glavni lev, ki dobi malo večji kos bedra, ampak vsi drugi levi in levinje tudi nekako živijo in videti je, da so pogosto srečni. Ljudje pa smo prišli v svojem razvoju tehnološko in miselno tako daleč, da lahko sami sebe uničimo. To seveda že dolgo vemo, pa se kljub temu igramo z ognjem. Verjetno zato, ker ne znamo drugače. Ne znamo narediti družbe take, da bi bilo dobro za vse.

Iz kapitalizma v socializem je težje iti

Kateri od teh sistemov je bil doslej najboljši in kateri najslabši?

Noben ni bil dober, ker so se vsi klavrno končali. Problem socializma oziroma komunizma je ta, da če imaš službo, stanovanje, zdravstveno varstvo, torej deklaratorno vse, ker smo vsi enaki, potem ti v družbi zmanjka motivacije za trdo delo. Družba kot celota stagnira, malo nas čas povozi, potem postaneš dovzeten za sokole od zunaj, ki gledajo na primer to Jugoslavijo in vidijo, ha, nimajo denarja, dajmo jim slab kredit, malo podkurimo strasti ... In vemo, kako žalostno se je končalo. Ampak zakaj bi se kdo na vso moč trudil, če bo bolj ali manj enako. Nič občutnega se ni spremenilo, če si se zelo trudil, si še vedno ostal nekje v šestem nadstropju na štiridesetih kvadratih. To ni dobro, in nikjer na svetu, kjer so do sedaj to poizkusili, ni delovalo. Drugi ekstrem je kapitalizem, neoliberalni, novi liberalni, kjer naj bi trg sam določal, kdo bo prosperiral.

Ni sistema, ki bi zelo dolgo zelo dobro deloval
Prepustimo vse samoorganizaciji in vse bo super. Pa ni. Zato, ker tisti, ki pridejo na pozicijo moči, to izkoriščajo in gredo preko vsega, da si še povečajo dobiček. In potem se ta čudoviti koncept samoorganizacije, ki v fiziki odlično in nezmotno deluje, spremeni v orodje za popolnoma obubožanje malega človeka. V fiziki imamo zrna peska, ki jih sipamo eno na drugo, in čez čas dobimo zelo lep simetričen kupček. Če sipamo zelo dolgo, dobimo zelo velik kup, celo hrib, ki pa je še vedno lep in simetričen. To je samoorganizacija. Ampak zrno peska nima svoje agende, ničesar si ne želi, in ko pada, se ne sprašuje ali odloča, kam bo padlo. Človek seveda ni tak. Človek ima ambicije, željo po uspehu in mnogi zlahka niso zadovoljni z ničemer. To gre tako daleč, da smo ustvarili pravne osebe, torej entitete z omejeno odgovornostjo, da nam pomagajo iti preko še tisto malo človeškega, kar bi nas utegnilo brzdati v brezmejnem egoizmu. Denar in uspeh sta v kapitalizmu danes vse, in to pripelje do tega, da ima ena oseba vse, drugi pa nič.

Meni milijon, tebi nič, meni milijon, tebi nič, meni milijon, tebi nič. To je delitev bogastva, ki niti ironizirana ni več smešna.

Srednja pot bi bila optimalna, a je tudi najtežja tako pri posamezniku kot pri družbi. Že Buda je povedal, da če struno preveč napneš, se bo utrgala, če jo premalo, ne bo pela. Tako je tudi v družbenih sistemih. Ne moremo biti vsi enaki, ker nismo, ne moreta pa tudi prosti trg in denar iti čez vse. V teoriji obstaja vedno kompromis med enakostjo, torej na eni strani težnjo, da bi bili vsi čim bolj enaki, in učinkovitostjo družbe na drugi strani. Socializem je bil močno na strani enakosti, vsi enako srečni preživimo, je pa družba bila neučinkovita, čas jo je povozil. Kapitalizem je učinkovit. Imamo ogromne tehnološke napredke, infrastrukturo, zdravimo prej neozdravljive bolezni, proizvodnja hrane je zelo učinkovita in poceni. Vendar so sadeži vse te učinkovitosti rezervirani samo za zelo redke, za tiste, ki si jih lahko privoščijo. Teh pa je v kapitalizmu zelo malo. Namesto da ima en odstotek toliko kot ostalih devetindevetdeset, se bi morali začeti pomikati proti 10:90 in potem verjetno še proti 20:80. To bi bilo veliko bolj stabilno. Torej že to, da bi 20 odstotkov ljudi imelo toliko kot drugih 80 odstotkov, bi bilo čisto verjetno zelo v redu. To je kompromis v sistemu, kjer je nekdo zelo bogat, zelo uspešen, zelo inovativen, ampak tudi vsi drugi imajo dovolj, da dostojno živijo. Kako to narediti in ali smo na to sploh pripravljeni, je seveda vprašanje.

image
Bojan Tomažič ”Fizika je nekaj drugega kot vizija, fiziki vse izračunamo.”

Kako torej?

Videti je, da je lažje iz socializma iti proti kapitalizmu kot v nasprotni smeri. Seveda ni nič lahko, ampak v kapitalizmu je težje, ker imajo tisti, ki imajo denar, tudi moč. Pri njih bi se morala zgoditi sprememba, ki je oni nočejo. To lahko razrešijo samo vojna, revolucija, nekaj nasilnega. Zdaj smo tu, kjer bi nekdo, ki je na poziciji, bogat in srečen, moral reči, jaz vas, rumeni jopiči, razumem, vzemite toliko in toliko mojega denarja. Res trdo delate in zaslužite si veliko več, kot sedaj imate. Ampak ne vidim, da bi se karkoli podobnega kadarkoli zgodilo. In potem čez čas pride do še več nemirov, še več nezadovoljstva in na koncu do vojne, ki jo praviloma podžge neki totalitarni kreten, ki zna ljudem najbolje pihati na krvaveče duše. Potem je vse največkrat samo še slabše, vsi pa se sprašujejo, zakaj nismo prej bili bolj pametni in spremenili sveta, ko je bilo še vse bolje. Pot iz socializma proti kapitalizmu je vsaj v teoriji lažja, je lahko postopna, tako nekako kot dela Kitajska, ki počasi sprošča trg, elite je malo, vsi drugi pa so nekako zadovoljni, da se spremembe dogajajo. Izziv je ustaviti se ob pravem času in ne prehajati iz enega ekstrema v drugega.

Kaj je fiziku revolucija?

Ali v fiziki obstaja revolucija?

Revolucija je kot vojna, nasilna stvar, ki se običajno začne brez zelo izdelanega načrta. Načrt je samo uničiti tisto, kar imamo zdaj. Včasih je lahko tisto, kar sledi, še slabše kot to, kar je bilo. Samo zato, ker nam trenutni sistem ni všeč, si ne moremo domišljati, da bo potem zagotovo bolje. Rumeni jopiči lahko namesto zdajšnjega predsednika dobijo še slabšega, morda celo Stalina 2. Za fizika je bližina revolucije bližina faznega prehoda. Fazni prehod je sprememba stanja iz ene faze v drugo, iz tekoče v plinasto, če segrejete vodo do 99 stopinj in slišite brbotanje, ste blizu faznega prehoda, in ko začne vreti, se zgodi fazni prehod. Revolucija ima tako v fizikalnih sistemih lepo in čisto analogijo. Dokler ima družba 30 ali 40 ali 50 stopinj, se nič ne zgodi. Ko se pojavi preveč anomalij, preveč nezadovoljstva, se temperatura viša in približujemo se faznemu prehodu. Kje smo danes, je težko reči. Včasih se mi zdi, da kar pri 98, včasih pa pri 90. Dosti manj zagotovo ne. Nekdo še malo zakuri in bo počilo. Kako pa bo po tem, je zelo težko reči, v bistvu nemogoče. Redko je bolje.

Zunanji vplivi seveda tudi so.

Seveda, a seme nezadovoljstva vedno je, potem pa bi mnogi raje šli nazaj, če bi se dalo. Tudi za Jugoslavijo mnogi tako rečejo. Razdelili so nas in zdaj lahko z vsako od nastalih držav veliko lažje manipulirajo, kot so prej z eno veliko. Masa ljudi je bila, bili smo relativno samozadostni in iz tega bi se dalo verjetno kaj narediti, če ne bi šli revolucionarno na nož. Ampak ni bilo zrelosti in preudarnosti, nihče ni rekel, vzemimo si čas, počakajmo malo, oziroma so bili v manjšini. Ostali so se raje kregali in fizično obračunavali, po možnosti kar v parlamentu. Za fizika, ki se ukvarja z družbo, je prvo pravilo: nobene hitre spremembe, ne moreš od danes na jutri iz socializma narediti kapitalizem in misliti, da si naredil nekaj pametnega. V klasični fiziki obstaja koncept, ki se mu reče stacionarna kvazisprememba. To je sprememba, ki se dogaja tako počasi, da se v vsakem trenutku zdi, kot da se nič ne spremeni, po daljšem času pa spremembo vendarle opaziš. Te spremembe imajo tudi to lastnost, da so reverzibilne, kar pomeni, da si lahko premislim in rečem, to pa ni bilo v redu, gremo malo nazaj. V živi naravi, v življenju, kjer se tako in tako zmotimo, se zaletimo, smo čustveni in nismo vedno bistre glave, je še toliko bolj pomembno, da si vzamemo čas in razmislimo, preden podpišemo neko deklaracijo, ki te zavezuje, da boš razpustil vse. Videti je, kot da si tega časa nismo znali vzeti ali pa so vplivi od zunaj bili takšni, da je bilo videti, kot da tega časa nimamo. Bili so pritiski, nebo pada, nebo pada. V resnici nič ni padalo, samo malo več časa bi si morali vzeti in se odločiti premišljeno in složno. Po bitki je vedno lahko biti general, a prepričan sem, da mnoge boli, da smo tako hitro zapravili vse, v kar so mnogi vlagali 20, 30 let, celo 40. Tudi moj dedek je delal in soustvarjal tisto, kar so potem eni zelo poceni kupili, in nemogoče se je znebiti občutka, da vse to ni bilo vsaj malo naključje.

Kaj bi se lahko od fizike naučili?

Poleg počasnih sprememb moramo vedeti tudi, kaj je resnični problem. Bolje bi se morali zavedati, kaj rešujemo in kaj bomo izgubili. V fiziki je vedno treba definirati sistem in se osredotočiti na bistvo. To je v družbi zelo težko, ker mnogi aktivno delajo na tem, da se slika problema zamegli. Pogosto neke povsem nepomembne osebne bitke popolnoma zameglijo resnično sliko in resnični problem. Vse se pomakne v spekter spletk in utvar in zarot. Potem izgubimo kompas, izgubimo vrednote in z vidika izgubimo dejanski problem. Nihče več ne ve, kaj je res. V takšnem stanju je družba zelo vodljiva in relativno zelo enostavno je manipulirati.

Ne vemo več, kaj denar je

V tej zmedi se tudi za denar, okoli katerega se vse vrti, ne ve več natančno, kaj je. Kaj sploh je?

Denar je postal zelo neoprijemljiv koncept. Ko je prišel, je bilo jasno, kaj je. Bil je sredstvo za lažje trgovanje z blagom in vedno je imel kritje v blagu. Bil je sredstvo za premostitev začasnih dolgov, povezanih z letino, za blago, ki ga je bilo težko transportirati, itd. Danes ni več tako. Zdaj je ta stvar postala tako kompleksna, da je samo našteti vse finančne instrumente zelo težko, kaj šele, da bi jih povprečno izobražen človek razumel. Imamo obveznice, delnice, trgovalne tečaje, kriptovalute in drugo. Kdo danes ve, kaj zares pomeni, ko Banka Slovenije na trg da za 500 milijonov evrov državnih obveznic? Pogosto se mi zdi, da sta bančništvo, denar prerasla. Proračuni srednjih in malih držav so nižji kot proračuni mnogih korporacij in bank. Banka ti lahko danes da 100 tisoč ali pa 200 tisoč evrov ali tudi nekaj milijonov kredita, in to kar tako. Bolj kot ne iz zraka, na osebni račun. Človek pa mora potem za to ustvarjati vrednost, vlagati delo, ki to poplača, in seveda še za obresti poleg. Banke tako iz nič dobijo vsaj obresti, če pa investicija ni uspela, pa še tisto, kar si pač uspel ustvariti.

image
Bojan Tomažič ”Mi je oče rekel, da se s Pohorja celi svet ne vidi, jaz pa njemu, da imam rad Pohorje in razgled z njega.”

Naši stari starši, ki so prejemali plačo in pokojnino na roko, bi čudno gledali. No, saj mi tudi buljimo kot krave v nova vrata.

Ne vidim pametnega izhoda, tega tudi sam ne razumem dovolj dobro. Kaj zares pomeni, da je naš državni dolg 73,6 odstotka bruto družbenega proizvoda? ZDA imajo skupno nekje 21.97 trilijonov dolarjev nacionalnega dolga. Komu smo/so to dolžni? Bomo to kdaj poplačali? Ali lahko to kar odpišemo? Kaj dolg v denarju danes sploh pomeni? Zelo težko je reči, ker vrednost denarja kot takšna ni zelo dobro definirana. Ni kritja v blagu. Včasih je bilo kritje v zlatu, zato nekatere države danes kopičijo zlato. Ampak danes se zdi, kot da se lahko dogovorimo karkoli. Primer so kriptovalute ali pa nafta. Vsekakor se ti dolgovi zdijo drugačni kot kredit oziroma dolg, ki ga ima oseba na banki. Osebi vzamejo avto, hišo, te bankrotirajo. Pri državah pa je to bolj vzvod, da neka banka ali neki fond reče, zdaj si pa vsi pasove zategnite. Pokojnine dol, plače dol, vsi delati več, prekarnost je vaš vsakdan.

Kako so sploh nastali bogati bankirji?

Če si pri uspešnih stvareh zraven takrat, ko se začnejo, če imaš takrat srečo in srečno roko, si lahko hitro bogat. Mnogi so bili poleg, a se jim je zdelo nesmiselno. Milijonar je tudi tisti, ki je nekje v neki garaži kuhal ustvarjalcem Googla. Biti pravi čas na pravem mestu je pomembno. V fiziki je to povezano s teorijo kaosa. Tipičen primer je vreme. Napakica v meritvi temperature bo danes v matematičnem modelu, ki nam dela prognoze, povzročila, da bo napoved vremena čez tri dni povsem napačna. To tudi pomeni, da če metulj nad Atlantikom zamahne s krili, lahko to povzroči tornado na Floridi. V enačbah se te stvari dogajajo: male spremembe ali napake danes, ogromne posledice nekaj časa kasneje. Celo naše življenje je verjetno nekaj takega. Pri denarju je imel nekdo idejo narediti banko, in čez čas se je razvilo v to, kar imamo danes. Nobene vizije ni bilo, nobene velike sheme si podjarmiti celi svet in nobene zarote in skrivne družbe, ki nas danes vse kontrolira. Stvar je postala uspešna, ogromno ljudi je začelo sodelovati, se videlo v tem, študirali so to. In zdaj smo tam, kjer smo. Skozi stoletja smo prišli do tega, zdaj pa se s tem ne znamo več dobro soočiti, ne znamo kontrolirati sistema, ker je prezapleten. Bančni sistem nas ponekod dobesedno požira. V Grčiji bi vsi radi nekaj naredili, da bi se izvili iz primeža dolga, a ne gre. S stališča fizika je to neka količina, ki se ne ohranja, to je tako, kot da bi energija nastala iz nič. Ni več akcije in reakcije, ni ohranitvenih zakonov, ničesar ni, kar bi sistem držalo v vajetih. Denar nastane iz nič in pogosto ga tudi porabimo za nič. Preplačujemo dolgove, dolgujemo milijone in milijarde, države, podjetja, vsi smo dolžni. Zelo težko se bomo izvili iz tega klobčiča.

image
Sašo Bizjak ”Vsi mislijo, da imajo zdravo pamet, čeprav ne vedo, kaj je to.”

No, kako?

Kontinuiteta dolgov je preveč zapletena in ustvarja preveč močan vzvod za kontrolo nad ljudmi in narodi. Dolgov vsega sveta, vseh držav, podjetij, vseh ljudi je toliko, da ima človek včasih občutek, da bi lahko celo Zemljo vrnili, a še vedno ne bi bili na nuli. Vse, kar znamo narediti, vse, kar imamo, lahko prodamo, a bo dolg še vedno ostal. Kakšen smisel ima to še vzdrževati in v imenu tega obubožati ljudi? Največja tragedija je vedno pri posamezniku. Kakšen smisel ima dati nekomu 10 tisoč evrov kredita zato, da bo jedel eno leto, malo obnovil hišo in popravil avto, potem pa bo dolga leta v primežu? Morda ne bo mogel poplačati dolga in se bo izseliti. To je tragedija naše družbe. Tega preprosto ne bi smelo biti, ker na drugi strani nekdo izgubi milijon danes, pa milijon jutri, pa sploh ne ve, da se je to zgodilo. Ljudje se razlikujemo med sabo, a tako zelo pa vendarle ne.

Treba je imeti tudi srečo

Kaj lahko sleherniki naredimo?

Ne vem. Jaz rad kolesarim. Petnajstleten sem se peljal čez most mimo stoječih avtomobilov, ljudje so hodili v službo, sonce je vzhajalo, meni pa je bilo zelo lepo. Kolesaril sem na Pohorje. In v tistem trenutku sem si rekel, to je to. Kaj mi pomaga bogastvo, neki super avto. Če lahko to delam v svojem življenju, bom večji del zelo srečen. In še danes tako gledam na stvari. Imel sem veliko ponudb za službe, doma in v tujini, za celi delovnik ali pa manj, a sem si vsakič rekel: "Matjaž, a boš s tem več kolesaril ali manj, boš bolj srečen ali manj?" Vedno je bil odgovor manj. Zahvalil sem se za ponudbo in jo odklonil. Malo ljudi ugotovi zase, kaj si res želijo. Pogosto mislimo, da si nekaj želimo, to dobimo ali dosežemo, pa ni prav in nismo srečni. Poznam nekoga, ki želi postati milijonar, ima vizijo in vsakogar bi k temu pritegnil. "Glej, Matjaž, tu imam neki biznis, bi ti vložil?" Oče je tudi opazil, da rad kolesarim na Pohorje, in je rekel, da se s Pohorja celi svet ne vidi. Sem mu rekel, da me ne zanima celi svet, jaz imam rad Pohorje in razgled z njega, tako sem srečen. Živim svoje sanje in vizijo, ki sem jo imel takrat kot petnajstletnik. Ampak sem imel srečo. Sreča je potrebna. Imam prijatelja, ki mi je zelo podoben, ve, kaj bi rad, a žal nima službe, ki bi mu to omogočila. Ni imel takšne sreče kot jaz. Jaz zase rečem, da jo imam, čeprav mama reče: kaj sreča, trdo si delal, da si prišel do tega. Seveda, ampak mnogi trdo delajo, se trudijo, pa nič. Srečo potrebuješ, o tem ni dvoma.

Je tudi srečo mogoče s pomočjo fizike opisati?

Ja, srečo modeliramo z naključnimi števili. V bioloških in družbenih sistemih v matematičnih modelih potrebujemo ta element sreče oziroma element nedorečenosti. Lahko se nekaj nepredvidljivega zgodi. Nepredvidljivo je seveda lahko tudi nesreča.

Boste poslej glasneje povedali, kaj bi bilo treba storiti, da bodo odločitve bolj pametne, bolj v korist ljudem? Da ne bomo več tako pogosto brcali v temo.

Fizika družbe se razvija zadnjih deset ali dvajset let. Ogromno je še tega, česar ne znamo, ne zavedamo se še, kaj vse bi morali upoštevati, ampak jo gradimo in izboljšujemo modele. Ne bo dolgo, ko bomo znali stvari v družbi postaviti na bolj trdna tla, vsaj do te mere, da bomo takrat, ko bo neki politik rekel, tako in tako bo, mi lahko povedali, ali je to nekaj, kar ima prihodnost. Če bi leta 1945 imeli znanje, ki ga imamo sedaj, in bi nas, no, saj nas ne bi, ampak če bi nas vprašali, ali bi imeli komunizem ali ne, bi lahko hitro rekli, da vsekakor ne. Danes nekdo reče, saj to je zdrava pamet in da je lepo, če se znanstveni izsledki ujemajo z zdravo pametjo. Problem pa je v tem, da v nekem času vsi mislimo, da imamo zdravo pamet. Nekateri še rečejo: jaz vem, da nič ne vem, noben pa se še ni odrekel zdravi pameti. Vsi smo pri zdravi pameti. In kakšna škoda je, da je takrat tisti, ki so se odločali, niso imeli. Odmakniti se moramo od ideologij, iluzij in vizij, ki niso realne. Zavedati se moramo okvirjev svoje vrste, družbe, v kateri živimo, in danostih okolja. Znanost mora postati razvojni oddelek naroda. Ne glede na vse pa je tako, da če nekdo noče slišati, tudi kričanje ne pomaga.