Žana Vertačnik
25.3.2020

(PREMISLEKI OB VIRUSU) Odnosi na daljavo

(PREMISLEKI OB VIRUSU) Odnosi na daljavo
Andrej Petelinšek
Aktualno

Izbiranje poti za rekreacijo v nesramno sončnem vremenu v običajnih okoliščinah ne zahteva preveč načrtovanja in strategije. Tokrat pa z domačinko, ki se je odločila priseljenki olajšati življenje na precej bolj ravninskem predelu od njene (pre)ljube koroške regije in jo popeljati do bližnjih hribov, pričneva drugače. Ali gre za oblegan predel, je bistveno vprašanje. Ni, v družbi štirinožnega prijatelja bova malodane sami. Dobro, lahko greva. Ob vznožju pričneva in do srede poti ne ponikne debata o tem, kako je novi virus z vso razsežnostjo okupiral življenje slehernika. Nato temo zavestno zaključiva in takrat pomislim, kako prekleto težko je v teh dneh shajati med dvema skrajnostma: (po)srkati vse uporabne informacije za spopadanje s tem kriznim obdobjem in na drugi strani zavoljo ohranjanja zdrave pameti z mislimi pobegniti onkraj tega. Samo slednje nas bo obdržalo nad gladino, si mislim, medtem ko nas teža domala nepoznane grožnje, ki se vztrajno rine med nas, zdaj že krepko na odnosni ravni, konkretno vleče proti dnu.

Odtrgati si nekaj trenutkov za iskanje stika s fizično oddaljenim, v resnici pa bližnjim gre tudi v še tako okupiranem vsakdanu

Na svežem zraku v nekaj minutah na dan predihati tesnobne občutke, ki se morebiti porodijo, in v (samo)izolaciji preživeti naslednje momente tega nerealnega obdobja se zdi razumna poteza. Stike z nam ljubimi osebami pa v veliki meri ohranjati s pomočjo spletnih orodij in neke druge realnosti, ki naj bi se je sicer na dnevni bazi v želji po sprostitvi in odmiku morali otepati. Da so takšni dnevi za introvertirane posameznike nekaj povsem običajnega in zlasti dobrodošlega, so se nekateri oglasili na družbenih omrežjih. Kljub vsej svoji družabnosti in naravi poklica, ko se vsakodnevno znajdem v mimobežnih srečanjih in površinskih pogovorih z (ne)znanci, pa se v teh zapisih zlahka znajdem tudi sama. Kolegi na jutranji kavi, sogovorniki na telefonski liniji pa tisti na drugi strani mize na vnaprej dogovorjenem intervjuju. In tudi vsi na drugi strani diktafona, ki ga pristavim na napovedani novinarski konferenci, in tisti, ki jih za hip ujamem na parlamentarnem hodniku. Vse to so zagotovo neke vrste medosebni odnosi, zato bi bilo napak trditi, da v tem ekspresno diktiranem in do konca privitem tempu življenja ostajam sama. Niso pa prav vsi ti odnosi iskreni in pristni, pravzaprav večina teh že v izhodišču ni vzpostavljena z namenom, da bi to bili. Ti ne napolnijo, vendarle pa do določene mere hranijo družabni del moje osebnosti. In čeprav je prav ta del že načel strah, kako osamo prihajajočih dni ali morda tednov pripeljati do konca, ga je nemudoma neskončno pomirila ključna ugotovitev: za ohranjanje stikov s tistimi, ki v moje življenje vnašajo največ pristnega občutka varnosti, se zame v samem bistvu ni spremenilo nič. Ne da bi v nič dajala v novem okolju vzpostavljene in takisto srčne, borih nekaj mesecev priseljena v prestolnico sem kakopak vajena vzdrževanja odnosov na daljavo. Če ne na dosegu sto in nekaj kilometrov, ki se sčasoma sploh ne zdijo več prepreka, pa na dosegu telefona.

image
Andrej Petelinšek

Oznaka "rizičen" je za vse te odnose pravzaprav še najbolj mila. Vedno znova jih je treba osmišljati, se spraševati o njihovi vlogi in dodani vrednosti. Tudi zato je napak prerano obupati, smiselno pa vanje vlagati, čeprav se kdaj po koncu dneva in vseh iztrošenih besedah zazdi, da energije za še en pogovor ali še eno poslano sporočilo krepko primanjkuje. Velja pa še nekaj, trud je nesmiselno namenjati tistim, ki ga ne vračajo. Morda bi ga ti utegnili v prihodnjih dneh imeti kaj več, a brez metanja peska v oči: odtrgati si nekaj trenutkov za iskanje stika s fizično oddaljenim, v resnici pa bližnjim gre tudi v še tako okupiranem vsakdanu. Drži pa, da ne brez iskrenega motiva in nenarejene želje po vnovičnem snidenju. Tudi vzdolž karantene prihodnjih momentov, ki nas bo za hip osamila, na dolgi rok pa združila, naj nas ob primanjkljaju dnevnih srečevanj in fizične bližine še naprej žene iskanje smisla v tistih ljudeh, ki so tudi sicer daleč. Jih bo pa zdrave tokrat, po vseh teh dneh, zagotovo videti še lepše.