Petra Lesjak Tušek
29.4.2019

Prazniki: Časi (iz)trošenja, a tudi bujenja vrednot

Prazniki: Časi (iz)trošenja, a tudi bujenja vrednot
Andrej Petelinšek Praznična tradicija. Požeg: postavljanje mlaja pred prvim majem 
Aktualno

Kaj nam danes predstavljajo in pomenijo prazniki, koliko sporočilnosti, ritualnosti, vsebinske teže je v njih? Je prvi maj le še eden od postankov za druženja, piknike s čevapčiči in pivom? Kako so prazniki pokazatelji naše družbene realnosti?

Prazniki so predvsem orodja spomina in lepilo pripadnosti, ugotavlja kulturni antropolog in etnolog dr. Rajko Muršič. "Pri nas na primer združujemo dva pomembna dogodka, povezana z delavskimi gibanji in odločitvijo o uporu proti okupatorju, na Poljskem pa nekaj dni po prvem maju praznujejo sprejetje prve ustave v Evropi. V tem primeru se spomin lepi na državo in njene temelje. Praznovanje prvega maja pa zadeva družbo in njene solidarnostne temelje. Pri tem seveda tisti, ki solidarnost dajejo v nič, končno lahko doživijo svoj trenutek nelagodja. Brez praznikov bi bili tako družba kot država nepopolni," razmišlja. Po prepričanju Muršiča je bistvo praznovanja v tem, da s periodičnim uradnim in neuradnim ravnanjem potrjujemo in vzdržujemo družbene vezi. "Način praznovanja praznikov največ pove o družbi in državi, v kateri živimo. Bili so časi, ko si predstavniki države niso drznili organizirati proslave ob dnevu upora proti okupatorju. Morda bodo kdaj na oblasti tisti, ki bodo ta praznik pospravili na smetišče zgodovine. Ampak takrat tudi države, kot jo poznamo danes, ne bo več," pravi. Solidarnost delavskega razreda, ki izhaja iz spomina na krvave obračune z delavstvom, je po vsej Sloveniji živa, tudi če ni enako množična kot nekoč, ugotavlja Muršič. "Če se praznovanje skrči na družinski izlet in piknik s čevapčiči, je tudi to pokazatelj naše družbene resničnosti. Celo s takšnimi praksami, oddihom ali potovanjem je prvomajsko praznovanje ključno za Slovenijo kot ustavno opredeljeno socialno državo," še dodaja Muršič.

Tea Kovše: Prazniki morajo biti, da nas opomnijo na osnovno pravilo spominov in vrednot – človek, ustavi se

Čas zaprtih trgovin in ignorance človekovih pravic

Dr. Lucija Čevnik, sociologinja, izpostavlja komercialne vidike praznikov. Meni, da so prazniki v današnji potrošniško usmerjeni družbi ostali le še dela prosti dnevi. "Tudi koren besede praznik je biti prazen, prazen dela ali čas brez dela. Zdi se, da je ta 'praznina' vase posrkala tudi vso vsebino, ki so jo prazniki poosebljali. Le malokdo se še ukvarja z njihovo zgodovino in sporočilnostjo. Glede prazničnih dni nam je zares važna le seznanjenost, v kateri nabor jih uvrstiti: ali sodijo med tiste, ko so trgovine čisto zares zaprte, ali med tiste, ko je odpiralni čas prilagojen nedeljskemu urniku. Slednji se nam zdijo dosti bolj praznični. Temu bi nedvomno prikimali tudi lastniki trgovskih korporacij," ugotavlja Čevnikova. Nika Hölcl Praper, sociologinja in filozofinja, ki se preživlja kot fotografinja svobodnjakinja, z družino na prazničnem oddihu premišljuje o praznikih, ki so nam omogočili pot, na kateri proslavljamo možnost počitka, premika in svobode nasploh. "Z družino debatiram, kaj sploh pomenita 27. april in 1. maj, kaj pomeni biti borec - delavec. V bližnjem spominu nosim tudi prizore ljudi s košaricami, ki omikano in enkrat letno obredno množično delujejo kot kristjani. Otroku se lahko ure in ure pripoveduje o tem, zakaj so jajca, zvezde in rože v pomladnem času tako zelo krvavo rdeče, kako že tisočletja v tem času leta boginja Maja pleše svoj plodni in ognjeni ples s Kresnikom ... Vse te misli nas delajo vsaj kanček 'tuzdaj' mitskega človeka, ki čuti, kako pomembna so vsakokratna slavja sprememb in preobrazb," razmišlja Nika Hölcl Praper. Po njeni oceni je najbolj realen od vseh opomin ob pripovedi na godbo prvomajskega jutra, budnico oblastnikom k boljšim, človeka vrednim razmeram. "Medtem ko ljudje veseljaško kurimo kres in ob glasbi, hrani in pijači kratkoročno pozabimo na stiske, na skrivaj vsak človek po malem krade bogovom ogenj, da bi nahranil svojo moč za preživetje. Svet pa še naprej in vedno bolj sam sebi krade dostojanstvo. To počne s kratenjem in ignoranco človekovih pravic. Pa naj bo praznik ali ne. Večina otrok si jih bo tako ali tako zapomnila po iztrošenih starših in čokoladnih jajcih."

Prekarna delavka: Zame so prazniki izginili iz radarja

S še dvema sogovornicama, ki skušata družino oziroma sebe preživljati kot samostojni kulturni delavki, smo razmišljali o vsebini in pomenu praznikov, kot jih danes vidijo in doživljajo prekarni delavci. Aleksandra Kocmut, pesnica, pisateljica, lektorica, pravi, da je nedavne velikonočne praznike preživela ob različnih opravilih - sajenju rož, pleskanju ograje, fotografiranju. "Bila sem v naravi, praznovala sem njen preporod, kar je tudi bistvo teh praznikov, in poleg dela sem se lahko prepustila tudi ustvarjalnosti. In ves ta čas sem bila v krogu svoje družine. Vse to skupaj je zame popolno praznovanje: odklop od vsakodnevnih skrbi in stisk ter norega tempa, poklon temeljni ideji praznika (pa naj bo verske ali posvetne narave), prisluh samemu sebi in druženje z najdražjimi. Več ko se na praznike nakopiči bagatele (kamor štejem poleg trgovskega 'bruhuhu' tudi religiozne, politične in demagoške konstrukte), manj so smiselni, polni in vredni ter vse bolj – prazni. Zame kot prekarno delavko so prazniki, pa tudi sobote in nedelje, sicer za več kot desetletje skorajda izginili z radarja, vsaj v smislu, da je to dela prost dan. V zadnjem času pa sta me depresija in izgorelost nemilo opomnili, da je treba kljub nenehni skrbi za preživetje vsaj od časa do časa odnehati ter se povezati s seboj in s stvarmi, ki so večje od vseh nas."

Za lepše dni vzajemnosti in vedrine
Dr. Rastko Močnik, sociolog: "V sedanjem času velja opozoriti, da je logika praznovanja v protislovju z logiko kapitalizma. Prazniki so čas trošenja, razigranosti, celo razpuščenosti – kapitalizem pa je sistem odrekanja, discipline,
zagrenjenosti. Seveda samo za tiste, ki delajo: razsipajo in veselijo se paraziti. Ob prazniku dela in praznovanju upora slovenskega ljudstva proti imperializmu bi lahko razmišljali tudi o tem, kako se upreti sedanjemu protidelavskemu režimu in se boriti proti sedanjemu imperializmu – za lepše dni vzajemnosti in vedrine."

Časa je premalo, dela pa preveč

Tea Kovše, umetniška vodja Gledališča dela, pa se v razmisleku dotakne nujnosti postanka, premisleka, ki se poraja ob povsem običajnih povezavah z ljudmi. "Sedaj sem jaz ena izmed tistih ljudi, ki so mi v otroštvu šli na živce. Vsi dnevi izgledajo tako zares, časa je premalo, dela preveč in vsi dogodki so tako resni. Nostalgija po praznikih včasih ostaja, tam je vse rožnato in veselo. Danes vidim narejene nasmeške, postane klobase in slabo pivo. Odlična poteza praznikov so zaprte trgovine in polni parki. Ljudje so na nogah in ne na riti. O vrednotah razmišljam, a jih v resnici in čisto zares ne dojamem. To ni moj čas. Moj čas je danes, ko je vse na klik in je obvezna vsakodnevna intenzivna telovadba skrolanja miške. Ta prosti dan je v večini primerov umetnikov deloven dan, da zabavamo ljudi, ki potrebujejo oddih, ali pa da nastopamo na proslavah državnega značaja in dokazujemo kulturno pomembnost." Če se pojavi prazničen dan tudi zanjo, pravi Tea Kovše, ga izkoristi, "se odklopi", napiše nekaj besed, ki niso po naročilu, in si vzame čas samo za ležanje na travi s knjigo ali skakanje po igrišču, po možnosti brez slabe vesti. "Vrednost praznikov je v teh ležernih dnevih, ko se zgodi, da se zapleteš v pogovor s starejšim gospodom, ki ti vse lepo pojasni – zakaj prazniki so in morajo biti. Kimaš in zgodbo odneseš domov, da jo preglodaš in poskušaš poosebiti. Na koncu se strinjaš vsaj v eni stvari: prazniki morajo biti, da nas opomnijo na osnovno pravilo spominov in vrednot – človek, ustavi se."