Denis Živčec
11.7.2020

(PORTRET TEDNA) Devetdesetletnik ene same mladosti

(PORTRET TEDNA) Devetdesetletnik ene same mladosti
Primož Lavre ”Če ne bi bilo Mojmirja Sepeta, bi si ga morali izmisliti,” pravi njegova dobra prijateljica in glasbena kolegica Vita Mavrič.
Popularno

Ni težko biti nadarjen, težko je biti dober. Devetdeset let biti dober! Ob visokem jubileju na rojstni dan mojstra Mojmirja Sepeta o skladatelju in prijatelju govorijo Darja Švajger, Vita Mavrič in Nuša Derenda

Mojmir Sepe. Mojster Sepe. Mojzes. Kako imeniten vzdevek za nekoga, ki se pri svojih devetdesetih lahko - kljub svoji večni prizemljenosti, skromnosti in nepopravljivi pobalinski iskrici v očeh - ozre nazaj in vidi, da je to, kar je ustvaril, prešlo v kosti nekega naroda. Da so njegove note postale mila glasbena podlaga neke dobe, z vsem lepim in žalostnim vred. Da je njegova zgodba postala večja od življenja samega, ker je prestala preizkus časa. Skladbe, melodije, tako pristne, lepe in življenjske, da nas celo danes, ko potrebujemo močan udarec, da sploh še kaj začutimo, pobožajo tam, kjer najbolj prija, in zbodejo tam, kjer najbolj boli. In prav ta sladka bolečina je tista, ki dela glasbo tako lepo.

Bila je poletna noč tudi 11. julija 1930. Ni dvoma. In najbrž je komu bila tudi ljubezni spev, šepet, kot je 34 let kasneje zapisala Elza Budau, a v Črni na Koroškem se je tisti dan rodil Mojmir Sepe, eden ključnih slovenskih glasbenikov dvajsetega stoletja, eden prvih, ki so ustvarjali začetke slovenske zabavne glasbe po drugi svetovni vojni, in danes eden poslednjih zares velikih, ki so še ostali. Letvico so postavili tako visoko, da jo je še danes oziroma zlasti danes nemogoče doseči.

Z Majdo Sepe, eno naših največjih pevk, ki se je poslovila leta 2006, sta bila zlat par. Ona karizmatično glasbeno polbožanstvo, lepa, s toplim temnim žametom v glasu in žlahtno starodobno damskostjo, on pa navihan in noro nadarjen frajer, nepopravljiv optimist s polnim rokavom lucidnosti. Veliko je Sepe sodeloval s Franetom Milčinskim - Ježkom, uglasbil pa je tudi tekste drugih vidnih slovenskih pesnikov, kot so Gregor Strniša, Branko Šomen, Miroslav Košuta in Ivan Minatti.

image
Janko Rath Zlati par. Mojmir in Majda Sepe leta 2000, ko je on prejel viktorja za življenjsko delo.

Leta 1999 v čevljih iz leta 1966

"A je to vse, kar sem napisal?" so ga slišali reči pred leti, ko so na še enem koncertu v poklon Slovenski popevki spet odpeli Poletno noč in Med iskrenimi ljudmi. Seznam večnih skladb z njegovim podpisom je dolg. Zemlja pleše, Brez besed, ki je postala prva skladba, s katero je na Evroviziji zazvenela slovenščina, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi in Pismo za Mary Brown. Številne so bile nagrajene na festivalih. Dvakrat je za Jugoslavijo dirigiral na Evroviziji. Leta 1966 v Luksemburgu z Brez besed v izvedbi Berte Ambrož in leta 1970 v Amsterdamu s Pridi, dala ti bom cvet, ki jo je odpela Eva Sršen.

Klavir igral že pri šestih letih
Pri šestih letih se je Mojmir Sepe začel učiti klavirja, zatem se je navdušil nad trobento. Oboje je nato študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ustanovil je tudi lastni Ansambel Mojmirja Sepeta. Bil je urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za opus šansonov, nagrado mesta Ljubljana za življenjsko delo in leta 2010 Kozinovo nagrado DSS za zaokrožen opus. V nacionalnem radijskem arhivu je shranjenih 235 Sepetovih del za zabavni revijski orkester in 40 del za plesni orkester.

"Maestro Mojmir Sepe - Mojzes je izjemen glasbenik ter krasen in srčen človek. Sodelujeva in srečujeva se že leta. To so resnično nepozabni trenutki. Je moder, iskriv in radoživ. Na odru in za odrom si v njegovi družbi ožarjen s soncem," o legendarnem skladatelju pove Darja Švajger. "Najbolj ga poznamo po njegovih zimzelenih popevkah, ki jih obožujemo. Njegov glasbeni opus pa je seveda še mnogo širši. Imela sem tudi čast spoznati njegovo ženo, pevko Majdo Sepe, ki je bila preprosto čarobna gospa. Enkrat sem ju povabila na koncert v Cankarjev dom. Ko sta koncert gledala še enkrat doma po televiziji, sta me poklicala in mi še enkrat čestitala. Bila sem zelo ganjena in počaščena," se spominja. Pisanih prigod z legendarnim skladateljem tudi njej ne manjka. "Ne bom pozabila Mojzesovih krasnih lakastih čevljev na nekem sprejemu v Jeruzalemu na Evroviziji leta 1999. Povedal je, da jih je kupil v Luksemburgu leta 1966, kamor je z vlakom odpotoval z Berto Ambrož. Vedno pove kakšne zanimive prigode, tako glasbene kot življenjske. Jaz bi ga nosila kar v žepu za dobro voljo in življenjski espri," pravi. In svežepečenemu devetdesetletniku pošilja čestitko: "Ljubi Mojzes, hvala ti za vse in pojem ti še na mnoga zdrava in srečna leta."

"Za koga pa bom to naredila, če ne zanj?" nam je odvrnila šansonjerka Vita Mavrič, ko smo jo prosili, če bi ob Sepetovi devetdesetici z nami delila kakšno misel o njunem dolgoletnem prijateljstvu in izjemno plodoviti umetniški soplovbi. "Zgolj ponovila bom, kar velja še danes in kar sem omenila že ob njegovi 80-letnici, ob pripravah na moj festival La vie en rose, ki sem ga posvetila njegovemu glasbenemu opusu. Danes, deset let kasneje, s še večjo lahkotnostjo in prepričanjem o zapisanem ponavljam, da v življenju ni težko uspeti, najtežje se je obdržati. Ni težko biti nadarjen, težko je biti dober. Devetdeset let biti dober! In Mojzes je dober v vseh pogledih. Dober človek in velik, resen ustvarjalec ter kot vsi veliki umetniki tudi zelo skromna osebnost, zapisana svoji umetnosti, ki nam jo je skozi vse življenje nesebično daroval kot najlepši del svoje duše. Nikoli ni ustvarjal zaradi slave, še manj zaradi denarja. Neka notranja sila, notranja glasba ga je gnala, da 'brez miru okrog divja' in išče lepoto, da bi nam jo lahko predal in z njo olepšal in osmislil naša življenja," razmišlja o glasbenem kolegu Mavričeva.

​Kdo se ni v ognju ljubezni grel v poletni noči

​"Glasba Mojmirja Sepeta seveda ni samo glasba. To niso samo prelepe pesmi, ki jih je ustvarjal za svojo Majdo in za mnoge druge, med njimi tudi zame. Njegova glasba je namreč naša mladost. Pa ne samo naša. Tudi mladost naših otrok in mladost njihovih otrok. Mojmirjeva glasba je ena sama mladost! Tako kot je tudi on dandanes pri svojih devetdesetih ena sama mladost. Kdo se ni v ognju ljubezni grel v poletni noči, kdo se ni bal samotnega ptičjega strašila in v njem spoznal sebe, kdo ni v življenju začutil bolečine slovesa ob pesmi Ko gre tvoja pot od tod in jo občutil kot svoje življenje? Devetdeset let je veliko. Je življenje, ki je tiho in vztrajno plemenitilo naša življenja," doda Mavričeva.

Z Mojzesom sta začela sodelovati pred več kot dvajsetimi leti ob ustvarjanju albuma šansonov, za katere je napisal glasbo. "Sočasno sem ob nastajanju albuma kreirala tudi glasbeno predstavo, ki ji je dirigiral ob spremljavi simfoničnega orkestra. Oba projekta sta bila deležna mnogih nagrad, požela sva izjemne kritike in za današnje čase skoraj nepojmljiv uspeh. A vendar uspehi gredo v pozabo, nagrade v omaro, vse to je minljivo tako kot mladost. Moja največja življenjska nagrada, ki je čas ne more izbrisati, pa je trajno in iskreno prijateljstvo z Mojzesom, ki traja od takrat pa vse do danes. Neprecenljiv dar, za katerega sem resnično hvaležna. V zadnjih dneh so me zaradi njegove častitljive obletnice večkrat povprašali o njem. Neprestano ponavljam in bom ponavljala, dokler bom živa: če ne bi bilo Mojmirja Sepeta, bi si ga morali izmisliti, kajti naša življenja bi bila brez njegove glasbe revna in mnogo bolj prazna," sklene glasbena pripovedovalka zgodb.

image
Sašo Bizjak Bilo je v mariborskem teatru na Večerovem bobu 2011. S Tonetom Partljičem. 

Še dobro se svojega prvega stika s Sepetom spomni tudi Nuša Derenda. "Bilo je to še pred mojim prvim cedejem, ko sem Marjano Deržaj prosila za dovoljenje, da bi tudi sama posnela Poletno noč, pa me je usmerila na Mojmirja Sepeta. Privolil je in si zelo želel slišati, kako zvenim. Rekel je, da me je takrat spoznal kot vokalistko. Posneli smo tudi dance različico, ki je bila še posebej všeč njegovi Majdi. Kadar koli sem ga potrebovala, mi je moralno vedno stal ob strani in med nama se je spletlo prijateljstvo, ki še traja. Gostoval je tudi pri nas v Brežicah, dirigiral Poletno noč. Vedno je bil in je z dušo v glasbi in ima neverjetno energijo, voljo in čas ukvarjati se z mladimi. Cenimo ga, a mislim, da čas, ko se bomo resnično zavedali, kaj vse je naredil za slovensko glasbo, šele prihaja. Toliko skladb je ustvaril. Ljudje jih bodo z leti še odpirali in jih spoznavali," pravi naša nekdanja evrovizijka.

"Devetdeset let je veliko. Je življenje, ki je tiho in vztrajno plemenitilo naša življenja"