Marijan Lačen, Črna na Koroškem
2.6.2020

(POLEMIKA OB ZAPIRANJU BANK) Država je za državljane, ne banke

(POLEMIKA OB ZAPIRANJU BANK) Država je za državljane, ne banke
Tomaž Ranc
Aktualno

Območja, kjer se predvsem ukinjajo bančne poslovalnice (in tudi poštne), so praviloma manjši kraji na periferiji, kjer je življenje že tako ali tako težje kot v bolj urbanih predelih. Tu živi nadpovprečno število starejših ljudi (ker se mladi selijo v bolj prijazna urbana okolja!), veliko že težje pokretnih, veliko je tudi invalidov, ki že v osnovi nimajo tako ustreznega servisa kot tisti v večjih mestih. Z ukinitvijo bančnih poslovalnic (in poštnih) se bo kvaliteta življenja ljudi v teh krajih še dodatno znižala.

Ob novici, da bo Nova Ljubljanska banka (NLB) spet ukinila nekaj svojih bančnih poslovalnic po Sloveniji, med drugim tudi na Koroškem, v Mislinji, mi je dober prijatelj iz Ljubljane svetoval, da bi v naši jezi (ali žalosti) nekaj vodilnih pri NLB dali malo popeči na vrh Smrekovca, edinega slovenskega vulkana, ki se pne nad koroško krajino. Ja, pa bi se v naši sveti jezi kar strinjal z njim; toda žal je aktivnost našega vulkana že preteklost, kot bodo vsak čas že preteklost tudi bančne poslovalnice na Koroškem; pa tudi jeza in žalost ne bosta nič zalegli proti njihovemu razmišljanju (kar se je pokazalo tudi pri ukinjanju poslovalnice v Črni na Koroškem), saj je vodilnim pri NLB tega bolj malo mar; bolj malo jim je mar, kako živijo ljudje na periferiji, kako jim je priti do najbližje banke, ki je za njih oddaljena dvajset kilometrov ali več.

Pa bi jim moralo biti, mar namreč! Zakaj? Zato ker to ni navadna poslovna banka, ki ji je dobiček temeljni namen. Poslovne banke poslujejo tam in tako, da sledijo profitu, če tega ni, tudi njih ni; ne glede na potrebe ljudi, ne glede na njihove težave (na primer starost, invalidnost), na glede na živost podeželja, ne glede na ohranjanje prebivalstva ob meji, ne glede na enakovredno in enakopravno življenje in razvoj vseh regij naše države. Vse to ni njihova skrb in to je v svetu kapitala, v svetu turbo kapitalizma žal (ker smo pač ustvarili takšen svet) nekako razumljivo. Seveda pa to niti slučajno ni razumljivo in še manj sprejemljivo za Novo Ljubljansko banko kakor tudi ne za državo.

Z ukinitvijo bančnih (in poštnih) poslovalnic se bo kvaliteta življenja ljudi v teh krajih še dodatno znižala. Ali je državnim institucijam jasno, kam to pelje?

Zakaj ne za NLB? Zato ker to ni navadna poslovna banka. In zakaj ni? Zato ker če bi v zadnjih letih poslovala kot normalna poslovna banka, je več ne bi bilo, šla bi v stečaj. Ostala pa je zaradi dokapitalizacije države v višini več milijard evrov. Zaradi takšnega vložka države je torej NLB državna banka, kakorkoli se to že nebančno sliši. S tem pa, ko je državna, dokapitalizirana z davkoplačevalskim denarjem, je torej tudi naša banka, banka državljanov. In zato nima nobene moralne (pa dejansko niti formalne) pravice do državljanov obnašati se, kot se obnaša. NLB ima do državljanov Slovenije (ne samo do svojih klientov) velike obveze. Zapiranje poslovalnic je v popolnem nasprotju s temi obvezami. Argument uprave pri zapiranju poslovalnic je poslovna težava, ki jo povzroča strošek teh, ker se bo z njihovim zaprtjem NLB rešila pred finančnim zlomom. A da? Strošek ene cele poslovalnice je nižji, kot je plača enega vodilnega na NLB. In koliko ljudi je v upravi NLB izgubilo službo? Kje so torej dejanske in upravičene možnosti racionalizacije in finančne rezerve poslovanja NLB?

image
Jasmina Detela Marijan Lačen

In zakaj to ni sprejemljivo za državo? Zato ker je država za državljane (naj bi bila), ne pa za banke in zaradi bank. Država je kot servis državljanov dokapitalizirala NLB zaradi ljudi, ne zaradi banke. In sedaj ta banka jemlje ljudem v imenu profita in za svoj profit možnost vsakodnevnega normalnega (prijaznega) bančnega poslovanja. Država pa nič. Največ, kar kakšen državni sekretar izjavi (predsednik vlade in resorni ministri pa so tiho, kot da je to daleč od njihovih obvez), je to, da so banke pri svojem poslovanju suverene in se nimajo pravice vmešavati v njihove odločitve. Predsednik države pa, kot je običajno zanj pri bolj delikatnih zadevah, modro molči; a pri tej zadevi je pač treba biti konkreten in odločen, ker drugače se rožice ne bodo zasadile. Območja, kjer se predvsem ukinjajo bančne poslovalnice (in tudi poštne), so praviloma manjši kraji na periferiji, kjer je življenje že tako ali tako težje kot v bolj urbanih predelih. Tu živi nadpovprečno število starejših ljudi (ker se mladi selijo v bolj prijazna urbana okolja!), veliko že težje pokretnih, veliko je tudi invalidov, ki že v osnovi nimajo tako ustreznega servisa kot tisti v večjih mestih. Z ukinitvijo bančnih poslovalnic (in poštnih) se bo kvaliteta življenja ljudi v teh krajih še dodatno znižala. Ali je državnim institucijam jasno, kam to pelje? Ali še vedno lahko odgovorijo, da to ni njihov problem? Ali pa je mogoče njihov odgovor ta, da se moramo vsi preseliti v urbane kraje, če hočemo imeti temeljno življenjsko kvaliteto.

Jasno je, da bančna poslovalnica v malem kraju ne more biti rentabilna, in jasno je, da je v večjem kraju visoko rentabilna, s prelivanjem sredstev pa se banka pokrije. S tem, da potrebni servisi ostajajo tudi v manjših krajih, se ohranja kvaliteta življenja vsaj približno vsem državljanom na podobnem nivoju. Bančnikom je takšno gledanje seveda deveta briga. Ne sme pa biti državnim funkcionarjem, ki morajo zaradi tega stopiti iz svoje lagodnosti in iz tuljenja z bančniki v isti rog ter narediti nekaj konkretnega za svoje podanike. V nasprotnem primeru pa jim bosta že tako znižan ugled in zaupanje ljudi padla na minimum. In potem naj se ne čudijo, od kod ljudem nezadovoljstvo in izgubljena vera v pravičnost in poštenost sistema, ki ga živimo.