Jasmina Detela
5.2.2019

Po treh dneh so rejnici Nevenki Verhnjak rekli mama

Po treh dneh so rejnici Nevenki Verhnjak rekli mama
Jasmina DETELA Rejnica leta iz Metžice
Aktualno

Z možem Miroslavom sta v svojo družino sprejela dve deklici, želita "jima dati krila". Najstarejša je že v službi, a še živi v domači hiši, mlajša je v srednji šoli

Nisem preveč navdušena nad temi stvarmi, raje sem bolj v ozadju, je v telefonskem pogovoru na vprašanje, ali se lahko oglasim pri njej na pogovor o rejništvu, odgovorila Nevenka Verhnjak iz Mežice, ki je letos za svoje dolgoletno in uspešno delo prejela priznanje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Je skromna, odgovorna in dobrosrčna mama petim otrokom, saj je poleg svojih treh hčerka pod streho družinske hiše v Mežici sprejela še dve deklici. Vse ima enako rada, razlik ne dopušča. "Vse so moje, naše," je opisala svojo razširjeno družino. Tudi njena tri dekleta, zlasti najmlajša Rebeka, so jih toplo sprejela in mamo pri njenem delu ves čas podpirajo.

Kot prave sestre

Nevenka je rejnica že trinajst let. Z možem Miroslavom imata oba rada otroke. Odločitev je prišla spontano, v eni od revij je brala o rejništvu, da v Sloveniji primanjkuje družin, ki bi sprejele otroke. Starejši hčerki sta odšli študirat, mlajša je bila še doma, zato življenje ni bilo več tako tempirano.

image
Osebni Arhiv Nevenka Verhnjak z možem Miroslavom

"Otroke sem dobila dobesedno čez noč, dve sestrici in brata. Težav, jasno, ni bilo malo, saj so prišli iz težkih razmer. Bilo je zelo naporno, vsi trije so bili 'divji', skakali so po mizah, postelji, omarah, povsod jih je bilo polno. Niso imeli nobenih navad, sprva so me odrivali stran, kar je normalno, saj sem jim postavljala meje. Zlasti deček je zelo nagajal, veliko stvari je tudi razbil, umiril se je le, če sem ga držala za roko. Spomnim se, da smo se igrali pred hišo in je z vodo polil najmlajšo deklico. Medtem ko sem jo v hiši preoblačila, je zlezel na streho. Deset dni sem zdržala, nemogoče jih je bilo paziti in hkrati še kaj skuhati, očistiti ... Fanta so premestili v drugo družino, tam se je potem umiril," se spominja Nevenka. Ohranjajo pa z njim vsa leta stike.

Deklici sta se zelo navezali na Nevenkino najmlajšo hčerko Rebeko. Ko sta bili večji, ju je ona spremljala v vrtec in šolo. "Še zdaj se imajo zelo rade. Večkrat gredo skupaj na dopust, kot prave sestre so," je vesela Nevenka, ki priznava, da brez pomoči svoje družine te poti ne bi zmogla. Zlasti starejša deklica, ki jo je sprejela v svojo družino, je imela učne težave, zelo je bilo treba paziti tudi na red. "Brez spodbude ne bi dosegla zdajšnjega razvoja. Ko je bila mlajša, sem skoraj vse popoldneve presedela z njo za kuhinjsko mizo in ji pomagala pri učenju in domačih nalogah. Včasih tudi hčerke. Hodila sem na govorilne ure, jo vozila k različnim strokovnjakom ... Se je pa potem v poklicni šoli zelo dobro znašla, opravila jo je z odličnim uspehom," je ponosna Nevenka.

image
Jasmina Detela Nevenka Verhnjak, rejnica iz Mežice (foto: Jasmina Detela)

Zakaj mamica ni prišla?

V vsakdanjem življenju so se pojavile mnoge stiske in težave, a nikoli ni obupavala. "Ko postaneš starš, tudi nimaš prej šole ali tečaja. Podobno je pri otrocih, ki jih sprejmeš v rejo. Sčasoma jih spoznaš, prepoznaš njihove potrebe, močna in šibka področja ... Različno sem se znašla, včasih bolje, drugič slabše. Ko se zdaj ozrem nazaj, bi mogoče kdaj naredila kaj drugače. A to velja tudi za 'moje' hčerke. Seveda sem si poiskala tudi pomoč. Pri psihologih, zdravnikih. Pomembna je tudi pomoč socialne službe in izmenjava izkušenj med rejniki. Posebej srečanja rejnic in rejnikov na CSD Ravne vsake tri tedne. Vodi jih Borislava Repotočnik. Največ uporabnih informacij se dobi prav tam, rejniki si delimo svoje težave in probleme ter tudi izkušnje in informacije iz življenja, ki so pri našem delu zelo dobrodošle. Vsa leta sodelujemo tudi z matično družino deklic. Večkrat je bilo težko. Ko smo bili dogovorjeni z njihovo mamo, da pride, še bratca so pripeljali k nam, so vsi sedeli pred oknom in gledali, kdaj bo prišla - nje pa večkrat ni bilo. Kakšno razočaranje je bilo to zanje. Pogosto sem ostala brez besed, saj nisem vedela, kako naj jih potolažim. Nikoli, res nikoli pa nisem grdo govorila o njihovih starših, čeprav so bili ti (ne)stiki večkrat zelo stresni, pobrali so veliko energije. Že ne znajo drugače ali da je prišlo kaj vmes, sem jim govorila, oni pa, zakaj mamica ni prišla, nas ne mara," se spominja Nevenka. Največji dokaz, da je delala prav in da so jo sprejeli za svojo, je bil, da so ji otroci že tri dni po prihodu v njen dom rekli mama. Tudi sama pove, da so to njeni otroci.

Ni dopusta in vikendov

​Biti rejnik je prijetno, a zelo odgovorno delo. Ko so bili otroci mlajši, jim je bila na razpolago 24 ur na dan, 365 dni v letu, ni bilo dopusta, prostih vikendov. Je večja odgovornost, kot biti starš svojim otrokom. "To zelo rada počnem, zato mi ni težko, a si moram kdaj napolniti baterije. Zelo rada sem na vrtu, grem v naravo, na sprehod, nabirat gobe ali borovnice. Večkrat me spremljata tudi punci, obe imata zelo radi naravo. Zdaj sta že odrasli in greva z možem enkrat na leto na Švedsko, na obisk k hčerki in dvema vnukinjama. Pa morje imam zelo rada," pove Nevenka.

image
Jasmina Detela Nevenka Verhnjak že 13 let skrbi za deklici.

Tudi okolje jih je lepo sprejelo, v šoli ni bilo posebnih težav, a neki negativni predznak je bil, vsaj občasno. "Ko so se v šoli pojavile uši, je ena od deklic doma povedala, da jo je sošolka vprašala, če ima uši. Pa ji je odgovorila, da ne. Ona pa ji je rekla, kako to da ne, saj si v reji," se spominja enega od neprijetnih dogodkov.

Ljubeča, skrbna in sočutna
Strokovna delavka na CSD Ravne Borislava Repotočnik je Nevenko opisala takole: "Danes živimo v svetu, ki postaja vse manj občutljiv za človeško stisko. To se žal kaže tudi v tem, da je v Sloveniji vedno manj ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati otrokom, ki iz različnih razlogov vsaj začasno ali za daljši čas ne morejo več živeti v svoji družini. Zato je vsakdo, ki je kljub velikim zahtevam, odgovornosti in osebnemu odrekanju pripravljen stopiti v rejniške čevlje, vreden vsega spoštovanja in podpore ter pomoči družbe. Nevenka Verhnjak je ena od njih. Skupaj s svojo družino je v svoj dom povabila pomoči potrebni deklici, danes že dekleti. Nevenka je čudovita oseba, ljubeča, čuteča, sočutna, skrbna, odgovorna in iskrena. Spoštuje rejniško delo in ga sama odlično opravlja, z aktivnim in ustvarjalnim sodelovanjem v mnogoterih oblikah rejniškega sistema pa prav tako veliko prispeva h kakovosti rejništva v slovenskem prostoru, za kar je zasluženo prejela državno priznanje."

Ker sta punci že odrasli, starejša je zaposlena, mlajša pa obiskuje poklicno šolo v Mariboru, zadnje čase vedno pogosteje razmišlja, ali bosta z možem še komu ponudila topel dom. "Morebiti kakšnega otroka s Koroške, mlajšega, saj starejši so že izoblikovane osebnosti in potrebuješ zanje več energije. Midva pa nisva več rosno mlada," se glede svojih letih pošali Nevenka.

image
Jasmina Detela Nevenka Verhnjak, rejnica iz Mežice

Starejša hčerka še vedno živi z njima, čeprav je že polnoletna in zaposlena. "Naju to ne moti, hiša je velika, dokler bo želela, je lahko z nami," je skromna Nevenka, ki ima tudi sama precej težko osebno izkušnjo. Pri 16 letih je izgubila mamo, oče se je odselil k drugi partnerki, zato je sama skrbela za 13-letnega brata in 6-letno sestro. "Vso gimnazijo sem skrbela za družino, kuhala in čistila, brat je hodil v trgovino. Bilo je naporno. Na srečo je potem oče prevzel skrb za sestro, brat in jaz pa sva se počasi osamosvojila. Jaz sem to predelala, pustila za sabo, sem pomirjena s preteklostjo in lepo živim. Upam, da bosta to zmogli tudi deklici."