Urška Polanc
14.1.2020

Novi direktor Kompleksa: Mladi v sebi nimajo več uporništva

Novi direktor Kompleksa: Mladi v sebi nimajo več uporništva
Urška Polanc Dorijan Plevnik, direktor Kompleksa: ”Rdeča nit, da smo kvalitetni, nekomercialni in alternativni, bo ostala.” 
Aktualno

Petnajsto obletnico so praznovali v koroškem mladinskem kulturnem centru Kompleks, domu alternative, kjer želijo tudi v prihodnje odstopati od tega, da bi to bilo zgolj koncertno prizorišče. V pogovoru z novim direktorjem o perspektivah mladinske kulture.

Pogovarjali smo se z Ravenčanom Dorijanom Plevnikom, ki je nedavno prevzel vodenje Koroškega mladinskega kulturnega centra (KMKC) Kompleks. Plevnik je sicer že znan obraz zavoda, v njem je aktiven že od leta 2010. V prvem letniku gimnazije, ki jo je obiskoval na Ravnah, je začel kot natakar, nato pa se je izza točilnega pulta premaknil bližje odru, kjer je ljubiteljski bobnar tudi najbolj domač. Da sta dvorana in zvok, ki ga v njej lahko ustvarijo - kar so jim bendi že večkrat potrdili -, med petimi najboljšimi v Sloveniji, je izpostavil. A na lovorikah ne morejo spati, se zaveda novi direktor Plevnik, ki pravi, da je še veliko prostora za izboljšave.

Že celo desetletje od blizu spremljate Kompleks, nazadnje ste bili tudi programski vodja. Izkušnje vam govorijo v prid.

"Vem, kje so meje, zavedam se, da se zaradi mene kot direktorja ne bo vse spremenilo. Tako kot doslej bom moral v luči sodelovanj tudi v prihodnje povečini sam narediti prvi korak, vzpostaviti kontakt, to sem počel že kot programski vodja, zato mi ni tuje. Nove vidike in naloge tudi hitro spoznavam. Sprememba na naše delovanje tako nima posebnega vpliva, z ostalimi desetimi, ki tu delajo, odnosov ne bom spreminjal. Po najboljših močeh se bomo trudili še naprej. Programa dosti ne bomo spreminjali, malo več bo poudarka na drugih vsebinah, ne samo koncertih. Še vedno je namreč problem to, da mnogi Kompleks vidijo zgolj kot koncertno prizorišče in gostilno, v resnici pa je daleč od tega, na tem moramo delati. Rdeča nit, da smo kvalitetni, nekomercialni in alternativni, bo ostala. Bolj moramo izkoristiti tudi sponzorstva in donacije, da se bo ob koncu leta kaj našlo za prenovo."

image
Urška Polanc

Na periferiji ustvarjati prostor, kjer domuje alternativa, je danes zagotovo vse prej kot lahka naloga.

"Publika je danes druga. Ni več različnih subkultur, vedno manj jih je. Ni več neke večje grupe metalcev, raperjev, ki so tu včasih sobivali. Včasih je bilo tako lažje, točno si vedel, kakšne publike imaš, zdaj so bolj kot ne vsi isti, obiskujejo samo še na tisto, kar je znano, komercialno, četudi poznajo le en komad. Želijo si 'gavd'. Marsikateri dijak pravi, da bi nas za vikend sicer obiskal, a ga ostala družba prepriča drugače. Logično je, ko si mlad, greš tja, kjer je največ punc in fantov. To ti je tudi bolj kot ne edini smisel, zakaj greš ven. Dijakom se zdi premalo pomembno, da bi bili v Kompleksu, ko ni nabito polno, da bi poslušali dober koncert, predavanje, debatirali, sploh za vikend - ker vikend pač ni za to. Veliko mladih se k nam vrača kasneje, po končanih faksih. Ko sem se na zadnji dijaški gavdi pogovarjal z dijaki, mi jih je 90 odstotkov povedalo, da so v Kompleksu prvič, da prej tega, kje je, niso vedeli. Bil sem šokiran. V teh 15 uradnih in še nekaj neuradnih letih Kompleksa smo zgradili ogromno, ves čas pa se nam je zdelo samoumevno, da Kompleks vsi poznajo, vmes smo pozabili na to, da so se generacije zamenjale. Včasih so v Kompleks hodili moji gimnazijski sošolci iz Vuzenice, Črne, cele Koroške, danes pa sem težko spraviš že Ravenčana."

"Kompleks je lahko tudi prostor za razvijanje kritične misli."

Kakšne vsebine pritegnejo obiskovalce v večjem številu?

"Najraje obiščejo večere družabnih iger. To so prijetni večeri, ko se resnično družimo, zdi se, da kljub vsemu vsi včasih potrebujemo odklop. Kar zadeva koncerte, je težko reči. Včasih, ko imamo ob otvoritvi sezone ali zaključku leta na odru kakšen znan bend, pričakujemo, da bo polno, a je nato obisk slab. Drugič pa nas presenetijo, ko množično pridejo poslušat kak bend, ki je na sceni šele kakšno leto. Vsak vikend je ruleta, ali bo ali ne bo."

image
Urška Polanc

Še vedno pa imate nekaj zvestih obiskovalcev, ki vas cenijo, in takšnih, ki prihajajo na bolj specifične, alter dogodke.

"Močni so jazz abonmaji, ki imajo stalno publiko, zanimivo pa je, da na jazzu, kjer bi pričakoval starejšo publiko, opaziš tudi mlade. Zanima me, kako bo z večeri klasične glasbe, ki jih bomo ponovno obudili. Začeli bomo s klasiko, s preigravanjem bolj modernih komadov. Imamo nekaj obiskovalcev, ki pridejo na vse, sicer pa nimamo stalnih gostov, ampak vsak pride na tisto, kar mu ustreza. Smisel Kompleksa je, da ponujamo raznolikost, da vsak najde nekaj zase. Obiska čez leto je kar, a manjkajo stalni obiskovalci, teh bi želeli malo več, znotraj njih bi tudi lahko koga potegnili v ekipo. Ohranjamo sklop metal dogodkov, ki se držijo od samih začetkov in je prav, da so. Metal bendi so eni redkih bendov, ki dejansko cenijo, kje so, metal publika pa je ena bolj hvaležnih. Marsikdo je že stal na našem odru, pomembno je, da se bendi tega zavedajo. Metalcev je na Ravnah sicer manj kot včasih, a nekaj jih je še, to je verjetno edina subkultura, ki tu ne bo izumrla, pa raperji. To je še močno, preostanek lahko vržemo v isti koš."

"Mladi bi morali biti v srednji šoli malo bolj uporniški, v študentskih letih tudi čim bolj živeti."

Zakaj mladi sploh še potrebujejo zavode, kot je Kompleks?

"Zaradi neformalnih vsebin, vsebin, s katerimi si lahko razširijo obzorja. Veliko se odraža že pri koncertih, težko pripeljemo različne mlade pripadnike subkultur, saj jih skorajda več ni, vsi so isti. Opažam, da mladi ne razmišljajo več kritično, kot bi morali. Nimajo uporništva v sebi. Ne sprašujejo več, delajo, kar je treba, poslušajo, kar poslušajo vsi. Tu vidim pomembnost Kompleksa, ki je lahko tudi prostor za razvijanje kritične misli. Kot drugo pa je Kompleks kalilnica kadrov, veliko pomembnega se naučiš. Je pa danes težko z mladimi, ne vem, ali so zdaj bolj obremenjeni s šolo, kot smo bili mi, ali enostavno ni več zanimanja. Še vedno upam, da ima nekdo, ki pride prek študenta delat kot natakar, željo po razvoju, da bi kdaj delal program oziroma se preizkusil kot tonski mojster. Upam in čakam, da bi mladi prišli sami, tako kot smo prišli mi in pokazali zanimanje. Mladi so vabljeni, da kaj organizirajo, mi bi jih z veseljem vodili. Je pa res, da bi vsi želeli prirejati koncerte. To se pač na zunaj zdi dobro, ko omeniš, da bi kaj drugega, delavnice, neformalne dogodke, pa je tema. To manjka. Ne moreš nekoga prijeti za roko, ga pripeljati in mu reči, delaj, pomagalo ti bo, dobil boš izkušnje. Če ne bo nič naredil sam, ne bo nič."

image
Tisa Praprotnik Prejšnja direktorica Ana Pisar Čivčić in zdajšnji Dorijan Plevnik.

Menite torej, da so mladi danes bolj obremenjeni?

"Zdi se mi, da je velik problem, da jim zelo gre za ocene, grozno se jim zdi, da bi dobili štirico. Vsak potrebuje nekaj prostora za oddih, da odklopi, gimnazijci in študenti. Prej smo se v tonski ekipi, če je bil v četrtek jazz, preprosto pripeljali iz Maribora in Ljubljane šli zvečer ali zjutraj nazaj, ali pa si v petek, enkrat na mesec, za to izpustil predavanje. Zdaj se kaj takega težko zgodi. Mladi ne posedajo niti ob kavi ali čaju, včasih si lahko šel v gostilno, ne da bi koga poklical, saj si vedel, da bo nekdo tam.

Mladi bi morali biti v srednji šoli bolj uporniški, v študentskih letih tudi čim bolj živeti, marsikomu se bo to pokazalo kasneje, ko bo zaposlen, ko bo videl, da so danes drugi načini dela. Veliko se še zdaj vidi, ko so v porastu depresije, tega včasih ni bilo. Delež mladih, ki morajo sedaj zdravniku, ki so 'na tabletah', raste. Stres, ki ga študenti in dijaki doživljajo pred izpiti, testi, se meni kot zaposlenemu zgodi redko, njim pa konstantno, sicer za pomembne stvari, a spet ne tako pomembne. Tu je tudi velik vpliv družbe, v kateri si 'luzer', če dobiš slabo oceno, če po srednji šoli ne greš na faks. Mladi sploh nimajo več časa živeti."

"Če mladi hočejo kam iti, imajo možnost. Ne vem, kdo si je izmislil, da se nič ne dogaja."

Kakšno je finančno stanje Kompleksa, je vse težje?

"Ni rožnato, čim več skušamo pridobiti iz razpisov, občinskih in urada za mladino, veliko sredstev je iz Kluba koroških študentov (KKŠ). Brez njim ne bi mogli delati. Ne vemo, kam se bo obrnilo, a potrebna bo finančna rekonstrukcija Kompleksa, KKŠ-ja. A to ni odvisno od nas. Zdaj smo povsem odvisni od KKŠ. Če se oni odločijo, da ne vidijo več potrebe po mladinskem centru - za kar sicer ne vem, zakaj se ne bi - lahko propademo. Ena izmed možnosti je, da bi se nam spremenil status, da bi dobili javni status in ne bi bili več nevladna organizacija, a potem bi to padlo na občino oziroma druge občine. Če bi nas bile pripravljene podpirati. Tega ne morem reči samo jaz ali predsednica KKŠ. Vpeti smo v razne razpise, pri katerih lahko sodelujemo. To se ne more spremeniti čez noč, a pomembno je razmisliti o prihodnosti. Ne moremo iz meseca v mesec, z bojaznijo, ali nas bo KKŠ še podpiral ali ne. Radi bi stabilnost, ki je pomembna za delovanje. Preveč časa gre za to, ko bi lahko delali na promociji, izboljšanju programa, širjenju ekipe, a se preveč ubadamo s tem, da bomo zmogli skozi mesec."

Eden izmed (finančnih) podpornih ukrepov so kartice zvestobe, ki ste jih uvedli.

"To je eden izmed načinov povezovanja, da vidimo, kdo je lojalen, da mu gre za Kompleks, nekaj odziva je. Kartice 2020 lahko sicer dobijo vse leto, prinašajo različne ugodnosti, popuste za koncerte. Prav tako bomo organizirali kak dogodek samo za člane. Z njimi se izkaže predvsem podpora, da se zavedaš, da tak center na Koroškem ni samoumeven. Minimalen prispevek na kartico je 20 evrov, lahko dajo več. Prvih sto dobi tudi majico."

image
Urška Polanc

Združevanje javnosti in navzven kažete predvsem s projektom Koroška, kdo si.

"Pri projektu Koroška, kdo si regijo združimo vsaj za en mesec. V program vključujemo več društev. Pomembno je, da se nam predstavljajo lokalni bendi, ustvarjalci, umetniki, čeprav je vedno manjša baza."

Kakšen je utrip na Koroškem?

"Vedno dober, bil sem zelo kritičen na gimnaziji, ko greš na faks in vidiš, kako je drugje, začneš Koroško bolj ceniti. Imamo vse, kar potrebujemo Da o naravi niti ne govorimo, opcij je neskončno. Malo se zatakne pri izbiri zaposlitve. Če mladi hočejo kam iti, imajo možnost. Včasih se mi zdi, da je vsega preveč. To vidimo, ko delamo dogodke. Ne vem, kdo si je izmislil, da se nič ne dogaja."