Rok Kajzer
27.6.2020

(FOTO) Nostalgija z dvorišč: Kičkuglo najde izvidnica bataljona

(FOTO) Nostalgija z dvorišč: Kičkuglo najde izvidnica bataljona
Sašo Bizjak
V soboto

Obudili smo eno najbolj priljubljenih (fantovskih) iger. Mnogim bodo izrazi, kot so ceca, neca, suzika, malkica, obercvaj ... pričarali nasmeh na obraz. Nam so ga. Brez najmanjšega dvoma.

Za vse sta bila kriva Ema in Uroš. Drugi, s priimkom Dokl, pri današnji mulariji priljubljeni muzealec iz mariborskega Muzeja narodne osvoboditve, jo je "vsjal". Kičkuglo. Muzejsko kičkuglo. V Mestnem parku. Med igro jo je našla osemletna Ema, ki se je s prijateljicama igrala pod krošnjo mogočnega drevesa. "Kaj je to?" je vprašala. "Kičkugla," sem ji odgovoril, saj je vsem jasno, kaj je to. Pa ni. "S tem sem se igral, ko sem bil star toliko, kot si zdaj ti." Radovednosti pa ni hotelo biti konec. "Kako ste se igrali? Kakšna so pravila?" In potem pridejo na vrsto leta. Natančno bi ji lahko pokazal, kje na dvorišču osnovne šole Janka Glazerja v Rušah je bil naš teren za kičk(ugl)anje, pred očmi sem imel obraze prijateljev in sošolcev, ampak pravil, pravil pa se nisem več spomnil. Nekaj se mi je svitalo, sploh tisti del, ko so te orubili, ampak vse ostalo ...

image
Sašo Bizjak Preštevanje kičkugel med tekmo. Je plus ali minus?

Del I. Informiraj, poizveduj, pripravi

Če je za skoraj vse striček Google, je za raziskovanje nostalgičnih mariborskih družbenih fenomenov tu facebook. "Dete je v parku našlo kičkuglo/kičko (za vse Neštajerce: frnikolo). Zdaj me sprašuje, kako se z njo igra in kaka so pravila. Se kdo spomni, kako se je igralo? Pravila? Jaz sem, priznam, pozabil," se je glasila objava na FB. Pa se je usulo. "Mi smo ful igrali z otroki v karanteni. Vse vem," se je oglasil Ramiz Derlič iz greenwiško-pobreške šole kičkuglanja. Prvi nasveti so začeli švigati po časovnici. Nato se v koleno ustreli naslednji muzealec, Jan Malec, prvi mož Trafike: "No, za to najdbo pa smo najbrž krivi mi iz muzeja. Se večkrat z vrtčevsko deco igramo." V debato se nemudoma vključi direktorica muzeja Aleksandra Berberih-Slana. "A tako se izgublja muzejski inventar," okrca svojo posadko, a vseeno doda smeška. Nato se vključi Ljubljana. "Mi iz močvirja smo rekli, da se gremo fičulat," je pojasnila psihoterapevtka Tina Bončina.

Za Vidom Kmetičem iz tradicionalne šole kičkuglanja z dvorišča Goriške 1b, ki je prvi obširneje in zelo natančno prilepil pravila igre, se je iz Ljubljane v debato vključil Mariborčan, nekdanji večerovec in zdajšnji urednik na Radiu Slovenija Aleš Kocjan. Poleg Vida in Ramiza smo dobili še tretjega "profesionalca" (vsaj tako se je zdelo glede na njihovo suvereno obvladovanje tematike). Vmes je vskočil še kdo. Na primer Nina Ivanov iz Vipave: "Moja najljubša zimska igra: tata je zabil po dva žeblja v desko na več mestih, z zavoji, okrog sva z bratom napeljala selotejp iz obeh strani, prislonila desko na fotelj in tekma se je pričela ... Še danes poznam frnikule po imenih (takratnih smučarjev) ... Z bratom sva jih spuščala - pomembno je bilo, kako si to storil -, kdor je prišel najdlje, je zmagal." Pravi kičkuglarji bi ob takih zapisih le zamahnili z roko ali pa bi padla kaka pikra. Ampak pubeci so džentelmensko molčali. Mimogrede smo muzeju še sporočili, da kičkugle seveda ne bomo vrnili. In nato se je porodila ideja. Kaj bi samo filozofirali, pisano besedo je treba prenesti na zemljo.

image
Sašo Bizjak Na trenutke napet, a prijeten sprehod v mladost.

"Samo toliko, da ostane zabeleženo: poletje ni idealno za kičkanje, ker je zemlja suha in spoka. Najbolje je v kakšni senčni legi, kjer zemlja ostane godna. Pa pohojena mora biti, zato so bili najboljši tereni okoli šol in igrišč. Tudi potka na travniku je za silo OK, čeprav je poleti običajno presuha, ampak po dežju se da kak dan ali dva," je pristavil Ramiz Derlič. Navezal se je Aleš Kocjan: "Pod 'plezali' je bilo tudi vedno fajn shojeno. Saj veste, plezala so bile tiste štange na vsakem dvorišču za stepanje tepihov, a v resnici so služila le svojemu drugotnemu namenu - otroškemu plezanju." Ni nehal. "Ponosno ugotavljam, da sem doživel vse naštete igre v Smetanovi, in kar me najbolj veseli - tudi terminologijo špila. Prepoznal sem se med kičkarji. Tudi mene so prsti izdajali, za kar me je mama po eni strani sekirala, hkrati pa se je norca delala. Noro dobro. Ja, pa orubo si kakega mulca, ko si mu pobral kičke. Ludnica! Res si zapis zasluži mesto v sobotki," je iz Ljubljane navijal Kocjan.

Nato so znova posredovali muzealci. Uroš Dokl, poleg kolega Jana Malca seveda malinovec glede kičkuglanja, je pristavil muzejski (lonček): "Banda kičkarska se ima morda res za popestritev dobiti v parku pred muzejem. Interes bo sicer takšen, da se bo vabilo zainteresirano ljudstvo širom in po čez, da se nam pridružijo na obujanju spominov in načinov kičkanja, ko so mestna dvorišča še živela drugačen ritem. Morda se o tem pa res ve premalo. Morda je komu uspela celo kakšna fotografija izpred desetletij ... Saj veste. Za dediščino gre!" Prvi del je sklenila novinarska kolegica Zora Štok: "Kičkali smo do onemoglosti, iskali kičke, kakršnih ni imel vsak, glavni frajeri so kakšno kičko dobili iz tujine, sploh večje so bile iskane. Narobe obrnjena dlan na tleh, kička pred zravnanim kazalcem, s palcem pa si jo frcnil nekam ...". In da bo vse bolj resno, se je priključil še profesor Andrej Šorgo: "Kičkuglanje ni bila samo ena igra z različicami, ki so vsebovale tveganje za tistega, ki jih je uporabil, npr. ciljam oba, kličem bliže. Čisto posebna igra je bila filanje, s katero si lahko nekoga ocurglal za vse kičkugle."

Tudi sam postaneš “vlki”
Poznate tisti občutek, ko igraš ravno z zadnjo ali edino kičko, ki si jo en teden pestoval, ji govoril čarobne besede, da bi ti prinesla srečo ... Greš kičkat med odmorom pred Draga Kobala, pa pridejo mimo vlki, ti stopijo na kičko in ta zgine. Se oziraš okoli, vlkega ne upaš pogledat, da ne dobiš čvrge, in oropan ponosa odhlačaš v razred. No, dobra stran te izkušnje je, da vedno tudi sam postaneš vlki in hodiš okoli z luknjo v podplatu copata.”
Ramiz Derlić, greenwiško-pobreška šole kičkuglanja

Del II. Poišči, ne najdi, kupi

Morda je včasih bolje ne drezati v preteklost. Vem, da nekje so. Prave, vintage, sedemdeseta, osemdeseta. Lepe ko pes. Kje so? Po treh dneh bolj ali manj ciljanega iskanja obupam. Podobne informacije prihajajo od vsepovsod. Kaj storiti? Kje kupiti? Se to še sploh prodaja? Predloga sta dva - Tedi in Müler. In potem razlog, zakaj ni dobro drezati v preteklost. Mrežica kičkugel, teža pol kile, v njej vsaj 50 kugel in cena - evro in še nekaj centov. En evro. Dvoriščno valuto, zaradi katere si s stisnjenimi zobmi zadrževal solze, ko so te orubili, so leta 2020 povsem razvrednotili. Počutil sem se kot v najhujših časih jugoslovanske inflacije. Blagajničarka se je nasmehnila, ko sem ponosno, a z grenkobo v ustih, postavil mrežico na blagajniški pult. Njena kolegica pa: "A to prodajamo? Sploh nisem vedela. Kje pa imamo to?" Na oddelku igrač imate. Pri tistih najbolj poceni. Življenje je krivično. In inflacijsko. Teh štirih stavkov nisem izrekel.

image
Sašo Bizjak Ramiz Derlić, greenwiško-pobreška šola kičkuglanja, med enim od triumfov

Podobna žalost tudi za Trojanami. "Ker kolega Rok Kajzer organizira kolektivno obujanje spominov na 80., ko smo na mariborskih dvoriščih kičkali (reklo se je tudi, da smo kuglali), sem šel kupit kičke*. Kolikor ga poznam, utegne iz te norije ratat dobra reportaža o izumrlih dvoriščnih igrah za Večer #vSoboto. Že za uverturo v to antropološko raziskovanje lahko povem, da je bil kar izziv dobiti kičke. Ja, kupiti sem moral svoje, ker 'se bomo šli zares'. V Baby Centru jih niso imeli, dobil sem jih šele v Müllerju na oddelku z igračami. Ampak, kar me je najbolj presenetilo in hkrati razočaralo, celo prizadelo - je bila cena. Za pol kile kičk sem odštel 1,19 evra. To je po več kot 30 letih, odkar smo verjetno nazadnje kičkali, povsem razvrednotilo mojo predstavo o vrednosti kičk, ki so bile tedaj celo neke vrste otroška dvoriščna valuta. Mislim, da pol kile kičk nisem imel niti na vrhuncu svoje 'profesionalne' kičkarske kariere, zdaj pa vidim, kako malo finančno vrednost je verjetno že tedaj imelo naše veliko otroško bogastvo … (*Kička - mariborski izraz za frnikolo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem v Ljubljani v trgovini vprašal, ali imajo frnikole.)"

FB-razprava se je nadaljevala pod to srce parajočo objavo. A je kolega Kocjan nadaljeval izzivanje: "Ampak itak vem, da imam eno dovolj. Ker vas bom vse orubo. Tak da če ne boš našo, ti lahko kako posodim, če češ." V debato se je vključila tudi politika. Poslanec SD Franc Trček predlaga, da Kocjan, kličemo ga tudi Kocka, glede na rekordno poslušanost Radia Slovenija dobi hendikep, da igra z oglato kičkuglo. Posreduje tudi zgražajoči se piarovec Bartolo Lampret: "Nismo ne kičkali ne kuglali, mi smo kičkuglali! In frnikole, kot se jim uradno reče, niso bile ne kugle ne kičke, marveč kičkugle. Malo antropološkega raziskovanja vam ne bi škodilo." Simona Habič iz RTV Slovenija prosi za navodila, da ve, kako se zadeve lotiti z otroki. Jih dobi. In doda: "Na Gorenjskem/Kranj/Planina so jim rekli, so me podučili, frce."

image
Sašo Bizjak Dvorišče Muzeja narodne osvoboditve je postalo bojno polje kičkuglarjev. Šlo je zares.

Seveda mimo debate, od kod naziv kičkugla, ni šlo. Ustrezne nemške besede - niti s pomočjo dopisnika Dela iz Berlina in zdaj Bruslja Petra Žerjaviča - nismo našli, kar bi sicer glede na geografski položaj Maribora pričakovali. Je pa Peter dodal, da se podobno sliši češka kulička. Smo pa ob epilogu te zgodbe - o njem kasneje - sklenili, da ostajamo pri tem, da gre za mariborščino in da gre vendarle za kičaste kugle. Ker so, pod črto, res malo kičaste. Domnevamo, da so bile okras in da so si jih mariborski mulci, tako kot drugod po državi in širše, "sposodili" za igre. Kar je jasno, saj so okrogle. In med tem ko imajo naše vsaj neki pomen, pa ga za ljubljansko poimenovanje nismo mogli najti. Oglasila se je namreč Maruša Stroligo: "Mi smo rekli ščinke in v Fužinah so bila tudi prava mala prvenstva :)." Pa da ne bo kdo rekel, da nismo sprožili prave male retro revolucije. Večerov fotoreporter Andrej Petelinšek jih bo, denimo, kupil štiridesetletniku/-ci za darilo.

Izjave sodelujočih
“Motivacija vseh igralcev je bila na zavidljivem nivoju. Nekajkrat me je nekoliko zbodlo v križu.”
Vid Kmetič

“Vesel sem, da mi je ostal filing v prstih, škoda edino, da me je Uroš pogruntal, ko sem mu podtaknil zlomljeno kičko. Podkupnine s pez bonboni niso hasnile, sploh pri Emi ne, ki nas je skoraj ftrgala.”
Ramiz Derlić

“Smo pa očitno v vseh mariborskih firtlih poznali isti izraz za vrhunec, ki ga lahko doživi kičkar – obercvaj. Ko uspeš z istim udarcem ločeno zadeti kički dveh nasprotnikov. Lepo bi bilo, če bi v nedeljo to vznemirjenje doživeli vsak vsaj po enkrat, ne pa da se je Ramizu kar štirikrat ‘vsralo’. Bog res ne zna enakomerno posejati otroške sreče …”
Aleš Kocjan

“Navdušilo me je, da sem premagal Vida. Zdelo se je, da zna.”
Uroš Dokl

“V bistvu sem ob odhodu imel kičkugle še skrite v srajčnem žepu. Sem mogoče imel luknjo v podplatu? Nikoli ne bomo izvedeli.”
Jan Malec

“Čeprav nisem smela kičkat, sem v otroštvu to počela pa sem sentimentalna.”
Aleksandra Berberih-Slana

Del III. Razpravljaj, izzivaj, šoviniziraj

Ideja, da je treba iz virtualnega sveta na realna tla oziroma da se bo treba prizemljiti na dvorišču muzeja, je dozorela. Daleč od oči javnosti se je na FB-messengerju ustvarila skupina najbolj glasnih. Ramiz in Vid sta takoj potrdila prisotnost na velikem nedeljskem obračunu, Urošu in Janu ni preostalo nič drugega, kot da se kot amaterja najnižje vrste pridružita profesionalni ligi, nedeljski prihod iz Ljubljane je samo za to priložnost napovedal Aleš. Posebno dovoljenje, da dogajanje ujame v objektiv, je dobil naš fotoreporter Sašo Bizjak, ki je zaradi kičkuglanja skoraj zamudil večerni nogometni obračun Maribora z Rudarjem. Wild card za nastop je dobila Ema, zaslužna za obuditev te legendarne otroške igre. Ne vem, če smo omenili, ampak dekleta niso imela dostopa do te igre. So pa bile izjeme. Zelo redke izjeme. Denimo Mojca. Ampak o tem ne govorimo.

Kot tudi ne govorimo o tem, o čem vsem je tekla debata v skupini. No, nekaj stvari bomo pa vseeno povedali. Najslabše sta jo v nadaljevanju debate odnesla muzealca, sploh Uroš, ki je v povsem resne razprave vpletel Duplek in celo babico, nasploh pa se je dokončno zaklal s predlogom, da bi na kičkuglanje prinesel napolitanke/palčke F(r)ondi (govorilo se je o prehrani in pijači, ki je dovoljena v času igre). "Fondi palčke na kičkanju ... To je tak, kot da bi na trgatvi škampe imeli," ga je zabil Vid. In postavil vprašanje, če je kičkal v St. Moritzu. Samo starejši bodo razumeli, zakaj je Ramiz predlagal, da bi imeli sendviče s pariško, seveda z dodatkom, da "je treba sendvič kupiti dan prej, da se robek na pariški naredi". Vid pa je ob sočasnem Uroševem pametovanju dodal, da je očitno, da ni "nikoli bruhal po sendviču s pariško na avtobusu na planinskem izletu".

Sicer pa so prevladovale resne debate z resnimi opozorili. "Aja, pa da se kuj zaj zmenimo ... da ne bi kdo kakih velikank ali pa kuglagerjev noso," je zapisal Vid, v mislih je imel seveda muzejska "fondi kičkarja". Pa seveda, da se kička zares. "Jaz imam kičke. Zase," je suvereno pisal Ramiz in celo posnel svoje kičkugle. "Lepe so. Škoda, da jih boš samo do nedelje zvečer imel," je pripomnil Vid.

image
Sašo Bizjak Umazana zgornja dela sredinca in prstanca sta dokaz, da je bil mulc na kičkuglanju.

"Če mi kdo kičke mazne, vas mami zatožim," je spet poskušal Uroš. "Kaj mazne? Orubli te bomo. Pol pa lahko greš jokat domov," mu je pojasnil Vid. "S koliko kičkami pridete? Jaz rabim samo eno :)" je znova izzival Ramiz in dodal: "Predlagam najprej eno uro prijateljske tekme, potem gremo na pir s pisalnim strojem natipkat pravila, potem gremo zares. Kaki hotdog si naročimo vmes. Oni napičeni s senfom." Debato prekine posredovanje z vrha muzeja. Aleksandra protestira: "Jaz torej ne smem igrati, plac pa lahko dam?" Dobila je odgovor, da pride na vrsto, ko bomo pisali o gumitvistu. Kičkuglanje je res ena šovinistična igra.

Del IV. Pometaj, ravnaj, igraj, orubi

In je prišel tisti dan. Nedelja, 18.00, dvorišče Muzeja narodne osvoboditve. Nihče ni manjkal, Aleš je iz Ljubljane prišel samo zaradi kičkanja. Čiščenje, pometanje in ravnanje terena pod iglavcem, našlo se je celo nekaj gledalcev. Ti so mi sledili po tem, ko sem rekel, da moram na tekmo. Resno tekmo. Kam greš zdaj? Na kičkuglanje? Na kaj? Pridemo pogledat. In so prišli.

Dve uri prvovrstne zabave, smeha, pa resnih igralskih obrazov, mladostnega navdušenja in dejstva, a je osemletnica gladko zasedla tretje mesto. Enega smo orubili, a njegovega imena niti z mučenjem ne bomo izdali. Ga pa najdete v Trafiki, kjer zbira denar za nove kičkugle. Težko je priznati, da so naši trije najbolj glasni širokoustneži - Ramiz, Aleš in Vid - dejansko pokazali največ strokovnega znanja in pokazali kar nekaj izjemnih potez (ki pa se kasneje, vsaj pri nekaterih, niso preobrazile v kičkugle).

Vse se je začelo z metom proti rupi. Kmalu se je pojavila prva težava - vrstni red igralcev. Malo zmede. To je verjetno mogoče pripisati letom primernemu kratkoročnemu spominu veteranov in pomanjkanju koncentracije kičkarskega podmladka. Na srečo večjih nesoglasij (ali poškodb) ni bilo. Ne gre pozabiti, da smo za vsak primer preverili podplate sodelujočih, da kdo nima luknje. Pravi kičkuglarji že vedo zakaj, deloma pa skrivnost razkrivamo v okvirčku ob tem tekstu. In seveda bo v zgodovino tega srečanja (v črno knjižico) zapisano, da sta muzealca, ki sta se toliko hvalila z muzejskimi kičkami, prišla praktično praznih rok. Jan z eno kičko, Uroš brez. Prijazno smo jima priskočili na pomoč in jima jih "posodili". Jan je brez kičk, kot zdaj že vemo, tudi odšel, Uroš pa se je kljub pomanjkanju kičkarske kilometrine kar dobro odrezal ...

Bilo je seveda nekaj zmede s pravili, pojavila se je jugoslovanka, rupa se je polnila, bile so cece, nece, padali so obercvaji. Bil je kakšen občudovanja vreden felš in manj občudovanja vreden pristanek kičkugle v džungli. Da pometanja s prsti niti ne omenjamo. "Se mi zdi prav, da se omeni tudi štiri (4!) Ramizove obercvaje, kar je, vsaj po mnenju prisotnih veteranskih kičkarjev, mojstrovina brez primere," je sklenil Vid.

Padla je tudi obljuba, da bomo ponovili, tudi z otroki. Da se dediščina naše mladosti prenese naprej, v njihovo. "Emina najdba v parku je res povzročila nesluteno in zelo prijetno poglabljanje v nostalgijo – v čas zgodnjega otroštva, ko so na mariborskih dvoriščih veljala nepisana uličarska pravila preživetja. Ko je ulica klesala osebnosti mulcev. Ko sem za potrebe obujanja kičkarskih spominov kupil in domov prinesel vrečko kičk, me je sedemletni sine pobaral, kako se s tem igra. In sva šla za njegovo osnovno šolo, da mu pokažem. Zanimanje je bilo neizmerno in kmalu se nama je pridružila še devetletnica, ki se je zvedavo smukala okoli naju in opazovala zanimivo igro. Ko sta me mulca po slabi uri kičkanja izpustila in nadaljevala sama, sem užival v njunih navdušenih vzklikih. Vsak od njiju je priigral nekaj kičk, ki so s tem dobile posebno vrednost. Deklica – Tinkara ji je bilo ime – pa je ob slovesu vprašala, kdaj bi spet kičkali," je povedal Aleš.

In še sporočil, da je nedeljski turnir pokazal, da so se v različnih mariborskih becirkih lahko pravila kičkanja malenkostno razlikovala: "Pri nas na Smetanovi v centru mesta smo denimo poznali povratek, kar je bilo za nekdanje pobreške in taborske kičkarje neznanka. Ko je nasprotnik zadel tvojo kičko, si imel možnost vrniti zadetek. In šele če si bil pri tej obliki repasaža neuspešen, si izgubil kičko oziroma te je nasprotnik orubo."

Tik pred sklepom redakcije smo slišali še, da se za nov turnir kar skupaj grebeta tako muzej kot Živa dvorišča. Bomo dovolili. Za vse vas, da se nam pridružite. "Muzej bo poskrbel za vse. Za teren pa bomo imeli ekipo, pred katero se bo ona za zlato lisico lahko skrila," je sklenila Aleksandra Berberih-Slana.

image
Sašo Bizjak Ko gre zares, te vsaka napaka stane ene kičkugle. Za vedno.

Del V. Epilog

Vse to se je dogajalo pod smreko pred vhodom v muzej, tik ob razstavi o Pohorskem bataljonu. Zaradi tiste ene izgubljene kičkugle, muzejske, ki jo je, tako Uroš, našla "izvidnica Kajzerjevega bataljona".

Pravila
Igralci pričnejo igro z oddaljenosti, ki jo določijo po dogovoru, z metom kičkugle proti rupi. Cilj se ji je čim bolj približati, saj se s tem tudi določi vrstni red igralcev za nadaljnji potek igre. Nadaljuje tisti, ki je rupi najbližje.
Igralci nato poskušajo eden za drugim s potiskom prstov spraviti kičko v rupo. Ko to nekomu uspe, jo za širino štirih prstov postavi pred rupo in poskuša z njo zadeti nasprotnikovo kičko. Razdalja med tako postavljenima kičkama mora biti najmanj za širino dveh prstov. To je položaj, imenovan ceca. Če je oddaljenost med kičkama manjša od prej opisanega, gre za položaj, imenovan neca. V tem primeru mora igralec, ki cilja nasprotnika, svojo kičko postaviti na drugo stran rupe, prav tako na oddaljenost za širino štirih prstov. V primeru igre zares mora ob zadetku tistemu, ki ga je zadel, dati eno kičko. Ča se igra za hec, se igra nadaljuje po prej določenem vrstnem redu.
Igra je končana, ko vsi igralci, razen enega, ostanejo brez kičk, ali po dogovoru.

Slovarček
• kička (kičkugla, kugla) – frnikula
• kičkanje (kičkuglanje, kuglanje) – igra s kičkami
• navadna – kička z običajnim vzorcem (trikrakim, tribarvnim)
• enobarvka – kička z enobarvnim vzorcem (trikrakim)
• prozorka – kička brez vzorca, pogosto z mehurčki zraka v steklu, lahko tudi v barvnem tonu
• železka – kroglični ležaj; v glavnem pri kičkanju prepovedana, če pa se igralci vseeno dogovorijo za dovoljeno, se uporablja za onemogočanje nasprotnika, da vam z zadetkom odbije vaše kičke predaleč
• velikanka – velika kička; v glavnem pri kičkanju prepovedana, če pa se igralci vseeno dogovorijo za dovoljeno, se uporablja za lažje zadevanje nasprotnikove kičke
• malkica – manjša kička, ki smo jo nastavili, ko nas je ciljal nasprotnik, dovoljena le na nekaterih dvoriščih
• madžarka – kička z vzorcem v barvah madžarske zastave
• jugoslovanka – kička z vzorcem v barvah jugoslovanske zastave
• porcelanka – kička iz “porcelana”
• suzika – najbolj čislana kička s pajčevinastim vzorcem
• rupa – jamica, v katero poskuša kičkar spraviti svojo kičko
• zares – kičkanje, ko mora igralec za vsak zadetek dati tistemu, ki je njegovo kičko zadel, eno kičko
• za hec – kičkanje, ko zgoraj opisano pravilo ne velja
• filanje – posebna, ne tako zelo priljubljena igra s kičkami
• ceca – položaj, ko je kička nasprotnika od rupe dlje kot za širino šape plus dva prsta
• neca – položaj, ko je kička nasprotnika od rupe bliže kot za širino šape; v tem primeru se cilja z druge strani rupe
• šapa – širina štirih prstov
• obercvaj – zadetek dveh kičk naenkrat z odbojem
• orubiti (koga) – od nasprotnika si priigrati njegovo zadnjo kičko
• (biti) orubljen – ostati brez kičk
• čink – zadetek; izraz se na dvorišču Goriške 1a in 1b ni uporabljal
• lizniti – zadeti na rahlo, oplaziti
• felš – potisk kičke z rotacijo, običaj- no se doseže, da nasprotnikova kička odleti daleč, lastna pa ostane na mestu
• vleči – prepovedan predolg potisk kičke
• povratek – nekake vrste repasaž, ko ima igralec možnost izničiti zadetek/čink in posledično ne izgubi kičke; pravilo je veljalo na dvorišču Smetanove
• zicer – zicer
• jajca - nepravilno okrogla kička, katere obliko preveriš z vrtenjem, podobno kot pri vrtavki