Marijan Lačen
22.1.2019

Lažne obljube, prepričevanja in dejstva kot standard? Etičnost je na preizkušnji

Lažne obljube, prepričevanja in dejstva kot standard? Etičnost je na preizkušnji
Tomo JESENIČNIK K24, koroški hribovski izziv 
Aktualno

Kolumna Marijana Lačna: Zapeljiva skušnjava loči poštenost od nepoštenosti, resnico od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo človečnost od zlagane. In ljudje smo vsak dan, vedno znova in znova, v situaciji, ko nas življenje postavlja v takšne oziroma podobne odločitve. Ne vedno tako odločilne, včasih pa seveda še bistveno bolj pomembne. Čeprav so odločitve po vsebini lahko pomembno različne, je njihova etična komponenta vedno enaka.

Ko smo ustanavljali K-24, največji koroški hribovski izziv, smo kot eno njegovih temeljnih izhodišč postavili dejstvo, da si čas meri vsak sam in ga sam vpiše v knjigo opravljenih pohodov. S to svojo izjavo, da je predpisano pot prehodil v 24 urah, prevzema vso moralno odgovornost, da je to res.

"Ko sem se spuščal z Uršlje gore proti dolini Jazbine, sem vedel, da imam do Žerjava in naprej do Črne na Koroškem še okoli dve uri povprečne hribovske hoje. Meni je ostala na razpolago do 24-ih ur še nekoliko manj kot ena ura. Kljub 23 urni poti, ki je bila za mano, kljub precejšnji izmučenosti, sem vedel, sem upal, da sem lahko prej kot v 24-ih urah na cilju. Trenutno so bili za to največja ovira krvavi žulji na obeh nogah, ki sem jih dobil v dežju čez smrekovško pogorje. Zato sem sezul čevlje ter v samih nogavicah začel teči proti izhodiščni točki svojega pohoda. Po 23-ih urah hoje sem tekel eno uro. Ne vem, od kod sem jemal moč. A je šlo. Toda na cilj sem pritekel pet minut prepozno. Nisem se vpisal v knjigo. Nisem postal član K-24. Drugo leto bom poskus ponovil." Tako se konča pripovedovanje, prava napeta zgodba enega neuspešnih poskusov.

Pet minut! Po vseh mukah, ponoči, podnevi, po dežju, v megli, 24 ur naporov na meji človeških zmogljivosti in potem zmanjka pet minut. Ni si težko predstavljati, kako huda je lahko skomina, da bi človek rekel, pa saj pet minut v primerjavi s 1440 minutami pa res ni nič. Po vseh naporih, ki so za mano, res imam vso pravico, da teh pet minut preprosto spregledam.

In ravno na tej točki se lomi. Ravno ta zapeljiva skušnjava je tista, ki loči poštenost od nepoštenosti, resnico od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo človečnost od zlagane. In ljudje smo vsak dan, vedno znova in znova, v situaciji, ko nas življenje postavlja v takšne oziroma podobne odločitve. Ne vedno tako odločilne, včasih pa seveda še bistveno bolj pomembne. Čeprav so odločitve po vsebini lahko pomembno različne, je njihova etična komponenta vedno enaka. Vedno stojimo pred "dilemo", ali lahko v svojem lastnem interesu resnico malo sebi prikrojimo ali ne. Vsaj malo, čisto malo, saj s tem ne bo nihče prizadet. Pa saj tudi nihče ne bo videl, da sem bil malo, čisto malo nepošten. Pa tako mogoče, če imajo takšen vzorec, razmišljajo že otroci, pa naprej kot mladostniki, pa nazadnje kot odrasle osebe, doma, v družbi, na delovnem mestu. Pa potem iz tistega čisto malo to raste in se razvija in to postane naš vsakdan, v vseh porah našega življenja. Postane normalno. Pa če samo pogledamo v politiko…lažne obljube, lažna prepričevanja, lažna dejstva…so kar nekakšen standard, ki nas bolj malo prizadene ali preseneti, kot da bi bilo to normalno. Ne, pa ni. Vedno za tem stoji nepoštenost, neetičnost, neresnica, ki nas bi morala prizadeti, ki jo bi morali obsoditi, ki bi morala biti izločena. Pa smo kar tiho. Neetičnost pa se širi naprej, vse bolj.

Naša etičnost je vsak dan na novi preizkušnji in samo od nas je odvisno, koliko jo bomo kršili, koliko bomo drugim dopuščali, da jo kršijo. Koliko bomo ali ne bomo visoko etični ljudje z mirno vestjo, da si tudi tistih pet minut do cilja nismo prigoljufali.