Petra Lesjak Tušek
13.6.2019

(KOZERIJA) Vdaja Mežici in svojevrstna izdaja Črne, rivalstvo pa gre naprej

(KOZERIJA) Vdaja Mežici in svojevrstna izdaja Črne, rivalstvo pa gre naprej
Dom na Peci
Aktualno

Vsakršno priznanje, da karkoli prepusti Mežičarju, je za Čr‘jana prvovrstno ponižanje. To lahko nesporno trdim iz lastne izkušnje, utemeljeno pa bržkone sumim, da velja tudi obratno (so)razmerje. A hkrati je ta velik korak tudi mehčanje trde biti, ki velja za oboje.

V izhodišču tega teksta kot Čr'janka skrušeno priznavam, da sem včeraj v trenutku šibkosti poslala prošnjo za sprejem v Fb skupino Mežičani in da so mi jo še isti dan odobrili. To privolitev jemljem kot širokosrčno, prijazno gesto mežiške skupine. Če bodo v Mežici sprejeli Kitajce, zakaj ne bi še mene, si mislim, ko po poprejšnjem večmesečnem oklevanju ob vsakršnem preblisku popustim in ko nenadoma v lastnem dejanju prepoznavam znamenje vdaje ali celo izdaje. Ta zapis je neke vrste nadaljevanje kozerije o Čr'janih in "Mežičarjih", ki sem jo začela že lani decembra, ko so Črni iz centrale jemali banko in kot višek predrznosti za najbližjo rešitev natrosili opcijo, da se poslej Čr'jani vozijo denar vlagat ali dvigovat v Mežico. Koliko se jih je medtem vdalo in pristalo, da bančne storitve zanje opravljajo v Mežici, ni znano, gotovo pa tega (vsaj pretirano na glas) ne priznajo. Da bi po hišah preverjali, koliko je kdo raje spravil v nogavice, pa tudi ni poročil.

Na sploh je najprej treba zapisati, da je vsakršno priznanje, da karkoli prepusti Mežičarju, za Čr'jana prvovrstno ponižanje. To lahko nesporno trdim iz lastne izkušnje, utemeljeno pa bržkone sumim, da velja tudi obratno (so)razmerje. A hkrati je ta velik korak tudi mehčanje trd(n)e biti, ki velja za oboje.

Rivalstvo med Črno in Mežico se torej nesporno nadaljuje, mestoma celo stopnjuje. Če ostanem v Fb virtualnem polju, je treba ugotoviti, da je mežiška skupina s prek 2400 člani močnejša od črnjanske, ki vsaj za zdaj ni dosegla tisočaka. Tu je mogoče sklepati, da jih Mežičani več prepustijo tudi od drugod, pa tudi, da se Čr'jani trdo držijo pravila, da je v skupini lahko Čr'jan, ki še vedno biva v Črni ali je vsaj čr'janskih korenin. Sicer pa bodo Čr'jani kmalu imeli svoje redno srečanje, ki se poslej odvija pri Najevski lipi, česar Mežičarji (še) ne prakticirajo. Zdi pa se tudi verjetno, da iz drugih krajev in prebivalci širše iz regije nimajo interesa množično pristopati k Čr'janom. To je sicer le nepodprta domneva, kot je nepodprto tudi, da Čr'jani in Mežičani tekmujejo med sabo glede članstva v skupinah.

Na sploh je na Koroškem zanimivo spremljati nastajanje in delovanje skupin po občinah - deloma gre za skupnostni, povezovalni moment, deloma pa ločevalni in izkaz različnih pripadnosti, kanček pa je tudi komercialni, ki je dandanes tako ali tako ves čas na delu. Kar zadeva skupine po občinah v regiji, moram reči, da sem precej manj čustveno obremenjeno pristopila k Prevaljčanom (na Prevaljah sem nekaj časa tudi živela in na sploh je meja do Prevalj le streljaj do Dobje vasi, kjer smo doma) kot tudi k Dravograjčanom, ki jih sicer spremljam bolj od daleč in na daljavo. Za zdaj še nisem pristopila k Ravenčanom - tu v kraju se raje povezujem "na sceni", na terenu samem neposredno.

Na terenu, v akciji, pa s(m)o pravzaprav vsi radi - Mežičarji in Črjani so recimo od nekdaj radi na raznih športnih prizoriščih. Tako recimo v Mežici že od nekdaj prosperira tenis (pri nogometu so vedno vztrajali ne glede na padce). Veliko rekreativnih tenisačev je že na meji profesionalcev, ker tudi veliko trenirajo in imajo "grif". Nedolgo nazaj so si omislili tudi redne tekme med Kotuljci in Mežičarji, kar je precej posrečeno, seveda pa tudi zelo resno. Tudi Kotlje imajo močno identiteto, so nekakšna republika zase, čeprav so Kotuljci morali prepustiti prostor še ljudem od drugod, ki so prav tam našli najlepše parcele za gradnjo, in s tem nekoliko izgubili na izvorni, tudi čustveni pripadnosti kraju, ki bolj ali manj ostaja povsod v ljudeh.

Mežica in Črna imata tako več prostora za novograditelje, v obeh bi si želeli nova rojstva in mlade družine, da bosta kraja živela in se razvijala, tudi turistično. Je pa Mežica že pognala svoj ustaljeni program Mežiškega poletja in ta vikend bo spet Marš na Štenge - kolesarjenje proti Peci, gori, ki, hočeš, nočeš, povezuje občini. Mežiški planinci so sicer še naprej gospodarji na planinski koči na Peci, Črnjani pa imajo zato toliko več svojih prizorišč druženja v Podpeci. No, TAB Mežica je mesto, kjer se ves čas srečujejo oboji - je zaposlovalec obeh. Res pa je vsa proizvodnja skoncentrirana v Črni, poslovno upravljalski menedžerski del pa diktira tempo iz Mežice, pravzaprav s Polene. Polena je ključni mejnik potemtakem. A vendarle: brez polen pod noge v Mežiško poletje in Črnjanski turistični teden!