Tomaž Ranc
10.6.2019

Korošica v Avstraliji: Klobase eksploziva, ki prinašajo milijone

Korošica v Avstraliji: Klobase eksploziva, ki prinašajo milijone
Tomaž Ranc Marjana Kaker, ki ima v Avstraliji tri podjetja, pogosto pride v Slovenijo. 
Aktualno

Ko Titova štipendistka doživi "gnili kapitalizem", ki to ni, in uspe v daljni Avstraliji, kjer postane milijonarka. Po 31 letih dela in življenja na zahodu dežele kengurujev bo letos postala slovenska častna konzulka v tej državi.

Kaj je padlo na pamet tedaj komaj 23-letni izobraženi mladenki, Ravenčanki, da je krenila v svet in na tako oddaljen kontinent, do katerega potrebuješ 18 ur z letalom?

"Takrat sem bila res ena redkih Slovenk. Delala sem v Rudniku v Žerjavu in tam spoznala Jožeta Kakerja, Mežičana. Oba sva bila poročena, zaljubila sva se in odšla. Najprej skupaj v Rudnik urana Žirovski Vrh, a na vsak način sem si želela, da bi si zgradila hišo, in rekla sem si, da ne bom delala deset let, da bi se odpovedovala vsem dopustom in vsemu, da bi lahko zgradila hišo. To mi enostavno ni 'sedlo'. Predlagala sem, kaj, če bi šla v tujino za pet let, stisneva, zasluživa in se vrneva v Slovenijo. Čez kak teden je bila ideja spet na mizi in tako se je začelo odvijati. Sem človek s sto in eno idejo, Jože pa je med njimi znal izbrati in tudi takrat je rekel - to pa bi. Ujemala sva se. Dobili smo se s prijateljem mojega strica v Ljubljani, ki je bil veleposlanik v Ameriki, in namignili so nama, da lahko s tem poklicem - končala sem visoko tehniško šolo v Mariboru in sem diplomirana inženirka kemijske tehnologije - najbolj uspeva v Kanadi ali Avstraliji. In odločila sva se za Avstralijo, ker je tam topleje. Sicer nisva vedela nič. Veste, kaj sem napisala na roko v prošnji ambasadi v Beogradu? Da sva mlad poročen par in da bi rada v Avstralijo, kaj sva po poklicu in zakaj želiva tja. Čisto enostavno."

In so odobrili?

"Trajalo je leto in pol. Sledil je intervju v Beogradu in maja 1988 sva dobila vizum. Nikomur nisva povedala, saj nisva vedela, kaj bo. Bil je šok tudi v službi."

In mahnila sta jo direktno v Perth in pričela z ničle?

"Prišla sva tja, vzela taksi in doživela šok v tujem svetu. Nikogar ne poznaš, in ko naju je taksist vprašal, kam naj naju pelje, sem mu rekla: 'Ne vem, vi mi povejte.'"

Haha, res? Nekaj denarja sta vendarle morala imeti?

"S seboj sva imela 20 tisoč avstralskih dolarjev (12.500 evrov, op. a.), to je bilo takrat kar nekaj denarja. Vprašal je še, ali v drag ali poceni hotel, in sem rekla: nekaj vmes. En teden sva potem živela tam."

Kako sta začela iskati priložnost?

"Jaz sem taka, da ne čakam, in sva klicala okoli, tudi predsednika slovenskega kluba v Perthu. Saj nama ni veliko pomagal, ampak eden pozna drugega, drugi tretjega … V Avstralijo sva prišla neko soboto in že v četrtek imela prvi pogovor za službo. Hitro je šlo. Začela sva v laboratoriju AnaLabs in tam delala devet mesecev. Ker pa so ga želeli prestaviti v drug del mesta, a midva se nisva želela seliti, sva poiskala drugo službo, v firmi Dynobel, kjer so iskali tehnologa."

image
Tomaž Ranc Marjana Kaker, slovenska podjetnica v zahodni Avstraliji, ima tovarno eksploziva na varovanem in ograjenem območju. 

Ste z našo izobrazbo lahko konkurirali? Ste bili dobro izobraženi?

"Seveda. Najprej službe nisem želela sprejeti, ker se je delalo z eksplozivi, a me je šef, Poljak, klical, da so to varni eksplozivi, razložil mi je tehnologijo in zato sem to službo sprejela in začela trdo delati. Po enem letu pa sem bila prijetno presenečena, imeli so revizijo plač in prejela sem kar 15 odstotkov povišice, ker so rekli, da še nikoli niso videli, da bi kdo tako v redu delal. Jaz pa sem mislila, da ker bo to gnili kapitalizem, kot so nas učili, izkoriščanje človeka po človeku, bom pač morala delati kot črnec, in sem se zato tako trudila. Uau, tu pa kar povišica za prvo leto. Tam sem nato delala deset let, vmes tudi še kaj dodatno honorarno."

In kdaj ste nato prišli na svoje?

"Takole je bilo: s svojim mentorjem, profesorjem s fakultete, sem se srečala na morju na Hrvaškem. Omenil mi je, da bi v Kemijski industriji Kamnik, kjer delajo z eksplozivi, potrebovali neko pomoč in da želijo uvesti neke zadeve, jaz pa sem mu povedala, da mi v Avstraliji s tem delamo. Povezala sem se s Kamnikom, začela delati zanje in razmišljala, da je to lahko biznis za zraven. Z možem sva začela razvijati določene produkte in nekaj stvari tudi uvažala iz Slovenije. Uporabljali smo jih v naši firmi, kupovala sva v Sloveniji in jih prodajala v Avstraliji. Biznis sva tako začela nekje leta 1994. Nato sem dvakrat rodila, leta 1995 in 1997, ves čas pa so me znotraj podjetja vabili v naš razvojni laboratorij pri Sydneyju. Pa je mož rekel, da greva. Najprej sva tam kupila farmo z dvanajstimi hektarji zemlje, tam smo živeli tri leta in pol, nato pa mu ni bilo več všeč biti ves čas doma, zato sva spet iskala priložnost drugod. Nakar nama je šef ponudil razvoj rudniškega eksploziva za uporabo v podzemlju, kar se je pokazalo kot odločilno. Ponudil nama je namreč tudi šestletno pogodbo za proizvodnjo tega produkta, dali so nam prostore, denar, midva pa sva morala zaposliti ljudi. In to sva tudi naredila ter se tako vrnila na zahod, v Kalgoorlie pri Perthu."

Zakaj dajo to delati ven?

"Ne vem, so pa to izzivi. V podzemnih rudnikih vrtajo za tunele tri- do štirimetrske luknje, vanje je treba spraviti 'klobase' z eksplozivom, pri tem pa imajo težave. Prišla sem z idejo, da bi to naredili kot gibljive slamice, meter cevi, pa slamico, ki se obrača, tako da sem štiri metre eksploziva spravila v luknjo, lahko pa bi jih še več. Prej se je dogajalo, da so bile prekinjene vmes. To je bila prva taka reč, ki sem jo patentirala. Z možem sva to začela februarja 2003, delala sva tri mesece, nato je konec aprila umrl, zato sem se naprej šest lest s tem ukvarjala sama. Zaposlenih nas je bilo šest, sedem ljudi. Podjetje se imenuje Explosings Manufacturing Services (EMS). Sama sem nato razmišljala, da vodenje proizvodnje ni ravno zame, to se lahko kdo nauči, neka ženska je to vodila, sama pa sem se posvetila snovanju drugega produkta, ki se imenuje 'presplit' za odprte kope. Ko pri odprtih kopih naredijo stene, morajo take tudi ostati, in boljšo steno ko naredijo, boljše je za kot kopa. Ta eksploziv izgleda kot dolga salama; nekdo je imel celo tovarno, pa je šla v zrak, saj gre za visoki eksploziv. Tega produkta je manjkalo v Avstraliji, formulo sem naštudirala sama, koncept pa je že bil znan. Zvrtajo se 10- do 15-metrske luknje in jih napolniš z eksplozivom."

image
Tomaž Ranc Območje Kalgoorlieja, kjer je varovana in ograjena tovarna z eksplozivi.

Poanta je torej v kemiji?

"Imela sem srečo, da sem sestavila formulo, ki fajn deluje. Ne bi se rada hvalila, ampak to je zdaj najboljši produkt na trgu v Avstraliji. V Avstraliji je na stotine rudnikov in odprtih kopov. Od zlata, železove rude, niklja, ogromno rudnikov litija se odpira, to je zelo popularno, Kitajci odkupujejo vse, so tudi rudniki črnega premoga. Naš največji kupec južno od Pertha ima rudnik, tri odprte kope in porabi eksploziva še in še. Izvažati se pa ne more, transport je predrag."

Koliko tega eksploziva prodate v tonah?

"Mi naredimo tega po 30 ton na mesec. Imamo dva stroja, vključeno pa je tudi ročno delo, nastanejo 'klobase'. V EMS dela osem ljudi, delamo pa štiri dni ne teden po deset ur, trije dnevi so prosti. Če je treba, pa delamo več."

Ob EMS imate še drugo podjetje - Nitrosibir.

"Drži. Leta 2006 smo trije partnerji naredili še eno firmo, vsak je imel tretjinski delež. Sama sem izdelala tehnologijo za eksploziv, kaj zmešati skupaj."

Kako tvegano in nevarno je to v resnici?

"Vedeti moraš, s čim se ukvarjaš. Paziti moraš, da ni pritiska, temperature ali trenja. Danes je to v proizvodnji vse avtomatizirano in nadzorovano, vse se ugasne, če gre kaj narobe. Le pri pakiranju je zraven človek, a seveda mora paziti. V tej zgodbi pa se s partnerji nismo ujeli, namesto njih so vstopili Rusi, ki imajo veliko podjetje na tem področju, sama pa sem ohranila 14-odstotni lastniški delež. Zaposlujemo čez 50 ljudi in izdelujemo več produktov."

Nam lahko zaupate, kolikšne prihodke imata vaši podjetji?

"EMS okoli tri do štiri milijone avstralskih dolarjev prihodka (1,8 do 2,4 milijona evrov), Nitrosibir pa okoli 60 milijonov dolarjev (37 milijonov evrov). Zdaj pa odpiramo še tretjo firmo, Phoenex, kjer sem deleže podelila med zaposlene, da bodo bolj zraven. Gradimo jo južno od Pertha, skladišča so že postavljena, končana bo do konca leta, delali pa bomo specializirane produkte."

Koliko boste ali ste še prisotni v firmah?

"Počasi se umikam, firme vodijo drugi, v EMS Sergej Gluhović, Korošec, fajn dečko. Več pozornosti dajem firmi Nitrosibir, kjer je produktov več. V Avstraliji je velik problem z reaktivno zemljo, ker lahko gre vse v zrak, že ko zemljo napolniš z eksplozivom brez detonacije. To sem delala nazadnje. Za podzemne rudnike imamo tudi poseben produkt, kjer se vrtajo luknje navzgor in se mora eksploziv prijeti kot majoneza, obenem mora biti trd, da ne pade nazaj. To smo delali lani, ko je bilo res težko leto, imamo tudi pakirane produkte. Pri nekaterih produktih je se borimo s svetovno znanimi konkurenti."

image
Tomaž Ranc ”V Avstraliji ni kompliciranja in ni favšije, na kar pa v Sloveniji naletiš.”

Kljub temu da poslovno uspevate v Avstraliji, v Slovenijo redno prihajate. Kakšna se vam zdi po 30 letih, kar ste jo zapustili? Kaj se vam zdi največja sprememba?

"V Slovenijo prihajam dvakrat, trikrat na leto. Slišite, da me koroščina še ni zapustila. Zdi pa se mi, da je Slovenija bolj kapitalistična kot Avstralija."

Po čem?

"Po tem, da se ljudje bolj izkoriščajo. V Avstraliji so delavci zelo zaščiteni in imajo višje plače. Pri nas zaslužijo delavci po 5000 dolarjev neto (3000 evrov). Podjetje plača za pokojnino 9,5 odstotka plače, 1,5 odstotka na leto pa za zdravstveno zavarovanje."

Je zdravstvo plačljivo?

"So zdravniki, ki so zastonj, pri nekaterih plačaš razliko ali si sam plačuješ zasebno zavarovanje v celoti. Večina plačuje to, več kot polovica zaposlenih. Imaš zasebne bolnišnice in zdravnike, če nimaš denarja za zdravnika, greš pač k tistemu, ki je zastonj. Je urejeno. Vse je odvisno od socialnega statusa; če ne zmoreš, ti socialno varnost plačuje država."

Kako pa je z davki?

"Tiste, ki veliko zaslužimo, močno obdavčijo. Firma plača 27 odstotkov davka, jaz kot oseba pa 50 odstotkov."

Kakšna so vaša druga opažanja po Sloveniji, kaj opažate v kulturi odnosov med ljudmi?

"Vesela sem, da se je Slovenija tako razvila v teh letih, kultura je boljša. Bolj čisto je in bolj urejeno, celo v trgovinah so bolj prijazni, kot so bili nekoč. Ko sem se na začetku vračala, se spomnim, da si jih moral ti prositi. V Avstraliji so pa vedno tako prijazni. Grozno so prijazni, tako sprašujejo, kako si, kakšen dan si imel, da ti včasih gredo že na živce, saj pod to prijaznostjo včasih ni veliko kaj."

Kako odprta družba pa je Avstralija danes?

"Ni kompliciranja, ni favšije. Tega sem v Sloveniji kar doživela. So pa določene posebnosti, ki so me tudi v Avstraliji šokirale. Ko sva bila z možem nekoč povabljena na piknik, sem slučajno vprašala, kaj naj prinesem zraven, pa je rekel gostitelj, meso, pivo pa še stole, ker jih nimam dovolj. Šokirana sva bila, zakaj me vabiš, če mi ne moreš ponuditi. To je pri njih še vedno enako pa tudi, da v gostilni vsak plača zase."

Se imajo za Avstralce ali omenjajo svoje korenine? Se priseljenci hitro vključijo v družbo?

"Smo kar Avstralci, edino priseljenci, ki pridejo z Bližnjega vzhoda, se nekako ne morejo vključiti. Vedno več pa je tudi Kitajcev in Indijcev, a njihove selitve sedaj, kot sem brala, močno omejujejo."

image
Tomaž Ranc Marjana Kaker, uspešna Korošica v zahodni Avstraliji, pokaže, kje je lokacija njene tovarne.

Še velja, da Avstralija išče delovno silo?

"Vzeli bi Evropejce. Opazila pa sem tudi, da nekateri Slovenci, ki pridejo, mislijo, da se bosta tukaj kar cedila med in mleko, in se ne zavedajo, da v Sloveniji ni tako slabo, da ni take razlike. Najprej, ko prideš, nimaš tako visoke plače, vprašajo te za izkušnje. Če nikogar ne poznaš, je težko. Je drugačna kultura, jezik tudi ni le angleščina, ampak ima avstralske posebnosti, kakšno leto, dve mi je vzelo, da sem vse to razumela. To je podobno, kot so v Sloveniji narečja. Neki Slovenec samo hodi in si izposoja denar. Ne bodo se v Avstraliji kar odprla nebesa. Stanovanja so draga, najemnina za hišo v Perthu je 400 dolarjev na teden, za svojo v Kalgoolieju, kjer živim skupaj z mojimi zaposlenimi, plačam 700 dolarjev na teden."

Vas zanima kakšna naložba v Sloveniji? Na uho mi je prišlo, da ste se zanimali za nakup Rimskega vrelca in Ivarčkega jezera v bližini vaših Raven ...

"Vse izgleda lepo, o tem se posvetujem s sorodnikom, ki je poslovnež. Če bi se odločila, bi morala biti več tukaj. Morala bom razmisliti, si zadevo pogledati. Čez tri leta bi lahko moj lastniški delež v podjetju Nitrosibir, ruski delež so nato odkupili Kitajci, dobila izplačan, če bom tako želela, in bi te milijone lahko nekam vložila. V tem času moram razmisliti, bojim se pa favšije in omejitev, da bi kdo rekel, to smeš, tega ne smeš. V Avstraliji tega ni. Če se tam nekaj dogovoriš, mora to veljati, v Avstraliji tudi plačilna disciplina velja, nimam niti enega večjega poslovnega dolžnika.

Sprehajala sem se že po Ivarčkem, veliko bi bilo treba vložiti, obenem prodajalec postavlja tudi visoko ceno, 800.000 evrov. Narava je čudovita, pri Rimskem vrelcu pa bi lahko bil morda tudi dom za starejše, ki bi se lahko sprehajali v naravi, ampak je nekdo že rekel to pa ne."

Od ena do pet
Koliko vas deluje v Združenju Slovencev v zahodni Avstraliji, ki ga vodite?
"V Perthu nas je okoli 200 Slovencev, od tega je okoli 80 članov društva. Bilo pa jih že pod 40, preden sem ga prevzela. V glavnem so to bili starejši ljudje, ki težje kaj organizirajo, nimajo niti volje. Zdaj se videvamo. Že v preteklosti je društvo gostilo razne glasbenike iz Slovenije in tudi sedaj jih, nastopali so Helena Blagne, Koroški oktet, Poskočni muzikanti, Marko Kavtičnik, tako da nekaj se dogaja.
Odkar vodim društvo, se prijavljamo tudi na razpise in začeli smo vključevati otroke, ki jih prej niso. Imeli smo miklavževanje in v parku prireditev za veliko noč. Sicer smo imeli volitve in je, čisto po slovensko, društvo hotel iz favšije prevzeti nekdo drug, čeprav sem sama organizirala financiranje iz Slovenije in tudi sama dajala denar. Celo hodil je od hiše do hiše, pa ga prej eno leto ni bilo blizu. Meni status predsednice sicer ne prinaša kaj velikega, imam delo, sem pa pritegnila mlajšo generacijo."

Pa mladi še znajo slovensko?
"Ogromno Slovencev prihaja na novo, v mojem novem odboru je le ena članica iz druge generacije, ostali pa so sveži priseljenci, ki iščejo priložnosti. Arhitekt, računalničar ... Iz Velenja, Mengša, Mežice ... Na vzhodu Avstralije pa je klubov še več, samo v Melbournu so trije."

V klube ste torej aktivirali ekonomske migrante. Ali še delujejo tudi politični?
"V glavnem ekonomske, nekaj je še političnih, ampak ti so že v letih, čez osemdeset let."

Kako pa ljudje živijo v Avstraliji?
"V Avstraliji ne znajo hoditi na dopuste tako kot mi, tudi kafetkanje šele zdaj bolj opažam, včasih ga ni bilo, zdaj pa je že bolj evropsko."

V čem še uživajo ljudje?
"Imajo pivo, vino, dobro hrano, obalo, piknike. V Perthu imamo super podnebje, toplo sredozemsko klimo, zelo navdušeni pa so nad Balijem, ki je tri ure in pol vstran. To nam je bliže kot Sydney."

Imate željo vrniti se v Slovenijo?

"Vedno sem želela del leta preživeti tukaj, ko je tam zima, od junija do avgusta, takrat grem k mami na Ravne, tudi sestro imam v Novi Gorici. Eden mojih dveh sinov je bil nekoč celo leto v Sloveniji, šel je med jezuite, dobro govori slovensko, sicer pa tudi menim, da se otroci morajo osamosvojiti. Sama sem imela na začetku v Avstraliji strašno domotožje. Mislila sem, da bo to trajalo pet let, ampak sva pač ostala, ker če želiš nekaj več, moraš tudi delati več. Tja moraš priti z idejo, da boš ekstra delal, da bi tudi ekstra zaslužil. Z možem sva za vikend obirala grozdje, da ne bi doma sedela, pa so se delali norca iz naju. Tako vroče je bilo, da sem se onesvestila. Lastnik mi je rekel, da moram piti vodo in si nadeti klobuk, in namesto da bi šla domov, sem si kupila klobuk, steklenico vode in šla nazaj obirat. To je bila moja filozofija, ni mi bilo težko delati, in če me vprašate, kako uspeti ... samo tako, da trdo delaš in da se znajdeš, torej tudi po pameti."

Kmalu naj bi postali častna konzulka Slovenije za zahodno Avstralijo. Kako je prišlo do tega?

"Sicer imamo častnega konzula v Queenslandu, Sydneyju, Melbournu ..., na zahodu pa še ne. To mi je ponudila še Helena Drnovšek Zorko, nekdanja veleposlanica v Avstraliji, ampak se nisem želela izpostavljati. Nato sem pobudo vendarle sprejela, konec koncev je to tudi čast, pa za Slovence sem tudi nekaj naredila. Ne nazadnje imam tudi polno hišo Slovencev, pri meni jih živi šest, haha ... in se imamo fajn. Zjutraj gredo v službo, zvečer si naredimo kako večerjo, sploh si ne morem zamisliti, da ne bi imela Slovencev. Po duši in srcu sem Slovenka, in čeprav sem odšla iz Slovenije, bo ta vedno del mene. Novembra naj bi mi naziv v Perthu podelil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in bo 'gavda'."