Melita Forstnerič Hajnšek
14.3.2019

Korošica Katja Goljat: Sedaj si fotografinja, fotografiraj!

Korošica Katja Goljat: Sedaj si fotografinja, fotografiraj!
Matjaž Rušt Katja Goljat na razstavi v Fotogaleriji Stolp
Kultura

Na Danskem šolana na Koroškem rojena, v Ljubljani živeča fotografinja in kulturologinja Katja Goljat raziskuje sodobno nomadstvo in korenine

Ta čas razstavlja v Fotogaleriji Stolp v Mariboru. Naslov razstave iz cikla Freedom and Hope, ki bo odprta do 12. aprila, je Dom je tam, kjer lahko parkiraš. Katja Goljat dokumentira pot in življenje sodobnega nomada po ZDA - v predelanem avtobusu kot v hipijevskih časih je z vagabundskimi družinami preživela 2000 kilometrov od vzhodne do zahodne ameriške obale. Avtorica, letnik 1982, je študirala kulturologijo v Ljubljani in fotografijo v Sežani in na Vrå Højskole na Danskem.

Vaša študijska pot od kulturologije do fotografije je nevsakdanja, najbrž pa sta obe stroki povezani in se produktivno prepletata v vašem opusu?

"Zanima me veliko stvari, ki se zdijo različne, a le na prvi pogled. Umetnost me je vedno privlačila, z njo me je prvi spoznal brat, slikar, David Matej Goljat. Vendar sem šele kot absolventka kulturologije odkrila, da se lahko izražam s fotografijo, da je to pravi medij zame. Kulturologija je odličen študij, ki mi je odprl oči, da se bolje zavedam sveta okoli sebe. Marsikdaj iščem odgovore na vprašanja, ki bi si jih zastavila kot kulturologinja, s fotografijo. Moje fotografske serije odstirajo pogled na lasten intimni svet ali popeljejo do svetov onkraj, kjer so zgodbe ljudi, katerih življenjski stil je rezultat družbenih preobrazb in teži k odklonu iz primeža kulturnih obrazcev. Gibljem se v polju dokumentarne in sodobne avtorske fotografije."

image
Katja Goljat Iz cikla Freedom and Hope F

Prihajate iz Koroške. Spomnim se vaše razstave v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je bila svojstven poklon Slovenj Gradcu, mestu, ki ste ga zapustili pri dvajsetih letih in odšli v Ljubljano. V Mestnem albumu, ki ste ga razstavili, fotografije niso bile prikaz vedut mesta, temveč naključno izbranih meščanov in meščank različnih generacij, ki ste jih kar z ulice povabili na fotografiranje v improviziran studio – v nekdanji hladilnici mesnice, kasneje pa v avli galerije. Ustvarili ste nekakšen družinski album mesta. K svojim koroškim koreninam se ustvarjalno vračate - tudi v fotografijah vaše kmečke domačije staršev? Kako je s temi vašimi prvobitnimi kraji in nomadstvom, ki je sledilo?

"V meni se prepleta želja po vračanju v lasten kraj in raziskovanju lokalnih zgodb hkrati z odkrivanjem meni neznanih svetov. V zadnjih letih sem se veliko spraševala o pomenu doma in tako, ne da bi se sprva zares zavedala, ustvarjala vzporedno več zgodb s tem pojmom. Po več kot dveh desetletjih bivanja v Ljubljani sem začutila, da želim bolje spoznati Slovenjgradčane, obuditi spomine in navezati nove stike, hkrati pa narediti nekaj za mesto in na čelo postaviti njegove prebivalce. Odziv je bil izjemno pozitiven in nagrajen z letošnjo Bernekerjevo nagrado za kulturne dosežke. Zgodba o mojem koroškem domu je v nastajanju. Serija je poklon staršem, njuni povezanosti z naravo in močni življenjski volji. Hkrati je moje iskanje spominov in njihovo ustvarjanje.

Ne zdržim dolgo brez potovanj, zato me od nekdaj privlači ideja doma tudi kot hiše na kolesih. Rezultat tega je serija fotografij, ki govori o svobodi takega življenja in v upanju v boljšo prihodnost."

Rolleiflexova srednjeformatna kamera iz leta 1954 vas spremlja že od študija fotografije na Vrå Højskole na Danskem. Zakaj ste se odločili prav zanjo?

"To je najljubša srednjeformatna kamera mojega profesorja Emila Schildta in to je naredilo prvi vtis name. Spomnim se, kako mi je profesor prvič zaupal enega izmed svojih dvookih rolleiflexov. Z vlakom sem se odpeljala v sosednji Hjørring in s tresočimi rokami nagovorila nekaj posameznikov na ulici, ali jih lahko fotografiram. Ko sem razvila film, me je kvaliteta negativa osupnila, in je v trenutku postala moja najljubša kamera. Na fotografijah lahko ustvari izjemno ostrino in hkrati drugje mehkobo in rahlo zavrteno ozadje pri širše odprti zaslonki. Videti je zanimivo, kar je tudi ključ do srca mnogih ljudi, ki jim kamero razkažem, preden jih fotografiram. Kupila sem jo s pomočjo profesorja Emila od njegovega prijatelja, ki ima veliko zbirko analognih fotoaparatov, kar spravlja v obup njegovo ženo, ki je zahtevala, da jih nekaj proda."

Danska vas je močno zaznamovala, tudi z drugačnim odnosom do ustvarjalk/fotografinj?

"Res je. Morda tudi zaradi tega, ker so bili moji začetki bolj sramežljivi in sem v Sloveniji dobila občutek, da je fotografija domena moških. Mislim, da slovensko okolje marsikdaj ni stimulativno in da potrebuješ še toliko več zagona, da se upreš negativnim mislim, ki ti pravijo, da ni mogoče uresničiti ideje in da se je bolje prepustit toku vsakodnevnega enoličja.

Na Danskem so mi s prvim dnem v roke dali fotoaparat in mi rekli: 'Sedaj si fotografinja, fotografiraj!' Čeprav nisem imela pojma, to ni bilo važno, ker so vedeli, da se bom vsega naučila. Pomemben je pozitiven pristop, ki ti da zagon. Tudi študij je temeljil na konstruktivni kritiki in na tem, da sam najdeš željo do znanja."

Vaša aktualna razstava v Fotogaleriji Stolp je nenavaden hommage hipijevskim časom, ki so oddaljeni od vaše generacije. Kaj vas je pritegnilo v ta čas in prostor, h Kenu Keseyju, avtorju Leta nad kukavičjim gnezdom? Pol stoletja po Keseyju ste se odpravili na ekspedicijo med New Yorkom in Wisconsinom in dokumentirali sodobno nomadstvo posebne vrste. Kako ste se vživeli v tisti svet?

"Marsikdaj razmišljamo, kako bi bilo, če bi se rodili v drugih časih, na drugem koncu sveta. In včasih nam je dano, da lahko to delno izkusimo v nekakšni drugi obliki.

Prvič sem potovala v Ameriko leta 2014 in takrat po naključju v Austinu srečala ljubitelja predelanih avtobusov Rickeyja Schallerja, ki je imel za hišo parkiran šolski avtobus. Ideja me je tako navdušila, da sem želela zvedeti več o tem. Dve leti kasneje je fotoaparat postal moja vstopnica na avtobus. Fotoaparat pa je bil tudi polprepustni ščit, za katerega sem se skrila, kadar je postalo težko. Na neki točki sem prenehala ugibati, kaj bo prenesel nov dan, in se prepustila toku našega potovanja."

Bili ste v avtobusu in za tri tedne ali 2000 kilometrov postali del vagabundske družine, ki ste jo na potovanju po ZDA spoznali naključno, ter z njo delili vsakdan med zarjavelo živopisno pločevino in škripajočim podvozjem, kar ni bilo samo prevozno sredstvo, temveč tudi edino zatočišče njegovih popotnikov – dom. Za vas kot kulturologinjo je bilo potovanje najbrž tudi študija posebne vrste?

"Vedno me je zanimalo, kako je, če se za določen čas pridružiš skupini popolnih neznancev z namenom, da kasneje pripoveduješ njihovo zgodbo. Moji sopotniki so bili zame popolna uganka, ki se je počasi sestavljala, nikoli sestavila. Bili smo vzgojeni v različnih kulturah, z drugačnim spektrom razumevanja sveta in zato je potovanje zahtevalo od mene, da prerastem ideje, ki sem jih prinesla s seboj, in na novo zgradim mrežo simbolov in pomenov, da bi jih razumela bolje. Vendar se s tem nisem ukvarjala zavestno na naši poti, saj bi to uničilo spontanost. Poskusila sem biti dobra sopotnica v avtobusu, kamor so me gostoljubno sprejeli. Veliko premišljevanja je sledilo po vrnitvi v Slovenijo. Hvaležna sem fotografiji, ker zaradi nje lahko raziskujem vse, kar me zanima."

Vaša serija Freedom and Hope presega romantično podobo hipijevstva. Sodobni nomadi so ujeti v paradoks. Šolski avtobus sedaj potnikom služi kot prevozno sredstvo za pobeg iz sistema. Stran od sodobnega suženjstva, dela od jutra do večera, multinacionalk, kreditov in tehnološkega napredka, je zapisala k vaši razstavi Maša Špiler. Kakšno je razmerje med dokumentarnim in fiktivnim v vašem pristopu?

"Razstava serije Freedom and Hope je sestavljena iz portretov lastnikov avtobusov in njihovih prevoznih sredstev ter iz foto dnevnika potovanja z našim avtobusom. Portrete spremljajo tudi avdio izseki pripovedovanj potovalcev, kjer opišejo način življenja v avtobusu, zakaj so se za to odločili in kako vidijo kulturo življenja na kolesih. Moram poudariti, da se serija ne ozira zgolj nazaj v hipi kulturo in tudi ne samo kaže na to, kakšna je dediščina te kontrakulture v današnjem svetu, ampak opozarja na to, da obstajajo tudi alternativne oblike življenja. Zato v tej seriji ne vidim fikcije, mislim le, da mi sami kdaj težko dojamemo, da lahko ljudje živijo drugače. Dejstvo je, da si veliko ljudi ne more privoščiti doma in so zato nekateri prisiljeni živeti v avtobusih, kombijih in tudi avtih, da se izognejo kreditom, ki jih ne bi mogli poravnati, če bi želeli živeti v hiši. Prav tako se zoperstavljajo modernemu suženjstvu, kjer se dela od jutra do večera, samo da več kot dve tretjini zasluženega denarja porabiš za najemnino in položnice. Nekateri med njimi hodijo v službe, a se zaradi tega ne odločijo za najem stanovanja. Nekateri med njimi donatorsko zbirajo hrano in kuhajo v avtobusu za ljudi na ulici. Gre za veliko različnih zgodb, ki jim je skupno to, da ne želijo sistema, v katerega jih sili kapitalizem."