Andrej Makuc
9.8.2019

(KOLUMNA) "Samo en parkelj mi dajte. Dovolj bo."

(KOLUMNA) "Samo en parkelj mi dajte. Dovolj bo."
Sašo BIZJAK
Aktualno

Zgodba ni z mojega zeljnika, ampak iz Ivčevega Špara. Gospa pretehtava, mesarju se mudi. Posel mora naprej. Priganja z očmi, ki se že pasejo na Ivču. "Dodam še eno? Dve? Novo robo dobimo šele naslednji četrtek." Gospo v tem trenutku komaj kaj zanima novi četrtek. Mesar pa trguje naprej. "Bo še za žolco. V frižiderju vas bodo brez problema počakale kakšen dan."

Zgodba ni z mojega zeljnika, ampak iz Ivčevega Špara. Posredovana mi je bila za mizo v eksterierju nove slovenske gostinske stvarnosti – to je v priročni vrtni kadilnici lokala s kurantnim poimenovanjem Pub. Časov, ko smo hodili v gostilne z imeni Pri Ančki, Gostišče Dom, Karničnik … je nepreklicno konec. Pripadali so družbenemu eksperimentu, ko se je še skušalo pisati človek z veliko, pa se ni izšlo. Svet se je še enkrat postavil na glavo: ponovno smo vzpostavili že videno.

Zdaj pa nazaj v današnje Ivčevo jutro. Smo pred Sparovim oddelkom s svežimi mesom. Vrsta kupcev je kratka, komaj imena vredna (a vendar), mesar skuša streči hitreje od hitro. Pred Ivčem se prestopa starejša gospa: zagotovo penzionistka ali pa še to ne. Razlog za nemir v nogah ni zapreteni parkinson, tudi ne na predogled razstavljena živordeča plečeta, stegna, zarebrnice … Očitno natančno ve, po kaj je prišla.

"Imela bi dva svinjska parklja!"

Mesar skuša zaduhovičiti: "No, tega si pa želi komaj kdo."

In se nasmehne. Potem doda: "Mislim – imeti svinjske parklje."

Zdi se, da je šel malo predaleč, zato se izvleče: "Dve svinjski nogici torej."

Pobere ju s kupa v vitrini, kjer so vzorno zloženi prednji deli svinjskih tac.

"Kisle juhe se mi je "zluštalo", razlaga gospa in sliši se, kot da opravičuje svoj nakup pred ne ve se kom – mesarjem ali pa tistimi v vrsti za sabo. Najbrž pa skuša pregnati zagato zaradi skromnega nakupa.

Ko je naročilo odloženo na tehtnico, pobara:

"Koliko pa je?"

"66 dek."

"Hočem reči – cena …?"

"85 centov."

Gospa pretehtava, mesarju se mudi. Posel mora naprej. Priganja z očmi, ki se že pasejo na Ivču.

"Dodam še eno? Dve? Novo robo dobimo šele naslednji četrtek."

Gospo v tem trenutku komaj kaj zanima novi četrtek. Mesar pa trguje naprej.

"Bo še za žolco. V frižiderju vas bodo brez problema počakale kakšen dan."

Gospa v roki stiska platneno nakupovalno vrečko. Človeku najprej pade na misel vprašanje, če sploh ima hladilnik.

"Priložim še dve?" kar ne odjenja mesar.

Zdaj ženska zdrsi po vrečki navzdol, da obdrži v pesti tisto, kar je na njenem dnu. Zaskrbi jo, da je ne bi izdalo ropotanje kovancev.

"Samo en parkelj mi dajte. Dovolj bo."

In mesar potem, ko prepolovi prej naloženo, na glas povzame za digitalno tehtnico, da ja vsi slišijo:

"En svinjski parkelj: 32 dek, 41 centov. Bo v redu?"

"Dovolj bo."

Ivču je jasno, za kaj gre. Hoče se že oglasiti in naročiti mesarju, naj priloži k svinjskemu parklju prej odvzeto in signalizirati gospe, da bo on poravnal račun. A ga še pravi čas razsvetli, da bo s svojo ponudbo žensko morebiti še bolj ponižal, kot je že bila.

Molči in pred očmi mu zapleše vodilo sodobnega potrošništva: Pri nas je kupec kralj.

In se vpraša: Kje je to – pri nas!?