Robi Brezovnik
28.1.2019

(KOLUMNA) Kilo plagiata, prosim

(KOLUMNA) Kilo plagiata, prosim
Andrej Petelinšek
Aktualno

In kaj nas lahko ob vsem tem najbolj skrbi? Vsekakor to, da je tako plagiatorstva kot nepremišljenega dajanja neumnih, lažnih, zavajajočih, celo nevarnih izjav veliko preveč in so zažrte že v samo bit naše družbe. Še bolj pa to, da vsako razkritje le teh na dan privleče množico gorečih opravičevalcev, ki skušajo relativizirati težo dejanj vseh možnih goljufov, lažnivcev in nevednežev. Če se, bognedaj, nekoč ob teh dejanjih ne bo nihče več zganil in jih obsodil, bomo kot družba postali le beden nadomestek samih sebe. Slab plagiat. In plagiat je treba uničiti, kajne?

Pri polni zavesti oznanjam. Kar boste ravnokar prebrali, ni plagiat. Še nihče ni teh besed v tem vrstnem redu in v takšnih stavčnih zvezah obujal v življenje. Tudi ni čtivo za bralno značko in nobenega mladega touch screen nadebudneža niti v sanjah ne bi želel posiljevati s tem tekstom. Bere naj, kdor želi, pa naj si bodi na ekranu ali na dobrem starem papirju.

Skupaj se spomnimo. V zadnjem času sta na slovensko novičarsko sceno, ker seveda drugih težav nimamo, udarili dve takšni sočni robustni goveji stegnenici s kar nekaj mesa na njiju. Kot nalašč za glodati, obirati in vlačiti naokoli. To je seveda zdaj že ponarodelo "avtorsko" delo znanega gledališčnika in nesrečni tvit malo manj znane poslanke državnega zbora republike Slovenije. Sicer dva na videz nepovezana dogodka, tudi teža obeh je nekoliko različna, saj plagiat ni bil "napisan", objavljen, nagrajen in celo postavljen na oder le za umetnikovo dušo, ampak za konkretne denarce. No, malo je bil tudi za dušo in ego, za čast in oblast so rekli včasih. Tvit poslanke pa ni imel materialnega motiva, ampak je (si mislim) nastal bolj kot plod hipne jeze ob "šinfaški" debati par kolegic s šoloobveznimi otroci, v kombinaciji s splošnim pomanjkanjem vedenja o tematiki. In poslanci so seveda v službi ljudstva, odreagirati je treba odločno in takoj! Tako zelo takoj, da niti za kakšno preverbo, pa četudi je to prek googla, ni časa.

Dva dogodka, sicer ločena, sta po svoje kar v temeljih zatresla slovensko kulturniško in, recimo ji izobraževalno sceno. In ker sta ti dve malo nazaj še lepi in obetavni stegnenici v tem trenutku oglodani in prežvečeni do nerazpoznavnosti in je popolnoma jasno, da obe predstavljata družbeni odklon, ki ga velja obsojati, o tem ni več kaj prida dodati. Je pa zanimivo razpravljati o tem, kaj bi lahko imeli skupnega.

Za začetek, plagiat in neposrečena (neumna) izjava imata skupno izvorno zgodovino. Plagiati obstajajo pravzaprav od trenutka, ko so nastala prva avtorska dela. In neumne izjave obstajajo, odkar obstajajo izjave. Podane ustno, pisno ali elektronsko.

Pri obeh je končna posledica za avtorja občutek sramu, osebna in/ali poklicna diskreditacija, nespretno opravičevanje dejanja, s katerim se praviloma še bolj približa dnu in začetek vnovičnega mukotrpnega pridobivanja prej težko prisluženega ugleda in spoštovanja.

Za oba je značilno, da se v nedolžnih oblikah pojavljata v vsakdanjem življenju, kjer ne predstavljata ne škode ne posebnega zanimanja širše okolice. Ko za novo leto od soseda A prejmeš buteljko in jo še "toplo" podariš naprej sosedu B, je to klasičen plagiatski manever obdarovanja. Ampak ni škode, vsi trije so zadovoljni. In ko na facebooku prvega januarja vzneseno objaviš, da si začel popolno preobrazbo s kupljeno karto za fitnes, je to klasična neumna izjava. Ker boš nehal čez tri dni in ker si jo objavil na facebooku.

Za oba je značilno, da vrag odnese šalo, če eno ali drugo stori javna oseba. Ker javne osebe živijo od javnosti, nekatere posebej požrtvovalne celo za njo, so pri njih poštenje, osebna integriteta in visoka moralna načela nujnost. Obstaja razlika med Jurčkom, ki je preplonkal domačo nalogo od Tončka in recimo neke ministrice, ki je (seveda samo hipotetično in nedokazano) preplonkala svojo magistrsko nalogo. In obstaja razlika med izjavo obnemoglega pivskega bratca izpod šanka, da gre z vilami stražit mejo na Gruškovje in izjavo predsednika Združenih držav, da so prav vsi mehiški imigranti posiljevalci. Zato je morebitno čudenje teh izrazito javnih oseb, zakaj okoli tega takšen kraval, tukaj povsem odveč.

Četudi je obeh pojavov na pretek v literarnih, glasbenih, športnih in vseh ostalih krogih, jima je skupno, da se še posebej dobro počutita med levimi, desnimi in srednjimi politiki. Med njimi, ki so predstavniki nas, ljudstva. Kar je po svoje logično, saj ne morejo in ne smejo biti drugačni od podanikov, katerim krojijo življenja. In ljudstvo ne more biti drugačno od svojih izvoljenih. Krog je sklenjen. Ugotovitev pa strašljiva.

In kaj nas lahko ob vsem tem najbolj skrbi? Vsekakor to, da je tako plagiatorstva kot nepremišljenega dajanja neumnih, lažnih, zavajajočih, celo nevarnih izjav veliko preveč in so zažrte že v samo bit naše družbe. Še bolj pa to, da vsako razkritje le teh na dan privleče množico gorečih opravičevalcev, ki skušajo relativizirati težo dejanj vseh možnih goljufov, lažnivcev in nevednežev. Če se, bognedaj, nekoč ob teh dejanjih ne bo nihče več zganil in jih obsodil, bomo kot družba postali le beden nadomestek samih sebe. Slab plagiat. In plagiat je treba uničiti, kajne?