Katja Vravnik, Tea Kovše, Marko Djordjevič
7.2.2019

Ko kličeš in pišeš na ministrstvo v nedogled. Številka ne obstaja, ministrstvo ne obstaja. 

Ko kličeš in pišeš na ministrstvo v nedogled. Številka ne obstaja, ministrstvo ne obstaja. 
Jože SUHADOLNIK
Aktualno

Katja Vravnik, Tea Kovše in Marko Djordjevič včeraj na kulturni proslavi na Ravnah o (ne)dosegljivosti kulturnega ministrstva: "Na Ministrstvo za kulturo pošlješ vlogo 7. novembra in ti zagotovijo, da jo bodo obravnavali v decembru. Ponovno pišeš decembra in se še niso odločili o datumu zasedanja komisije, jim znova pišeš pred prazniki, medtem ko kulturno delaš in ti pošljejo sporočilo, da še ni rešeno. Spet poskusiš januarja, ker so ti odgovorili, da bodo verjetno zasedali januarja ... In se nadaljuje. Sporočajo pa kulturni ustvarjalci še: "Mi ne bomo prenehali biti delavci, postali bomo še bolj kulturni delavci in vas kulturno pozivamo, da postanete bolj dosegljivi. Kultura ima čast, da dviguje raven razmišljanja, zato vsi skupaj razmislimo, kako bomo nadaljevali."

Poklic kulturnika je osamljen poklic, to poslanstvo nosi že v svojem uradnem imenu – samozaposlen v kulturi. Ob vsakem projektu najprej pričnem kopati pri sebi in pod vprašanje postavljati lastna etična ter moralna merila. Ob tem mi nemalokrat pade samozavest in se skrivam v temnih kotičkih svojega bivališča, dokler ne najdem odgovora, ki ga nato javno prikažem, ga zagovarjam in upam, da ljudje cenijo delo na sebi.

Kajti kultura to je – kultura je delo, delo na sebi in je zato vedno poosebljena ter v podobi človeka. In velikokrat na koncu, v javnosti, na odru izgleda veselo, čeprav v celotnem procesu ni tako. Delo kulturnika lahko primerjamo s kovačem v železarni. Najdeš vročo temo in jo kuješ. Pri tem ti je vroče, se znojiš, opečeš, ampak na koncu je izdelek lep. Ne peče več. Njegova oblika postane trdna.

Biti kulturni delavec je postala dobrina, ki si jo lahko privoščijo le redki. Imamo srečo, da smo si mesto med njimi priborili tudi mi. Na ta večer se lahko priklonimo vsem kulturnim delavcem in jim čestitamo, da vztrajajo.

V dobi, ko smo neposredne človeške stike zamenjali z anonimnimi komentarji na družbenih omrežjih, se je dobro ustaviti za trenutek. Si postavljati vprašanja o naših ravnanjih, ki jih vlečemo iz preteklosti, določajo našo sedanjost in bodo imela posledice v prihodnosti. Franc Sušnik je pred mnogimi desetletji kot mladi profesor na soboški gimnaziji zapisal:

"Mi otroci sekundnega življenja marsikdaj ne razumemo več brezčasne pesmi duš in vrednot brez sistemov." Pisatelj Marjan Kolar ga je pozneje lucidno dopolnil: "Naša doba je doživela tako silovit razmah govorjene in pisane besede kot nikoli poprej, obenem pa tudi njeno poplitvitev in izgubo vrednosti."

Zveni sedanje, mar ne?

Ali ne govorimo vsi istega jezika in delimo istih čustev? Ali smo kulturni, če gredo te stvari mimo nas. Se povprašamo, koliko smo kulturno oblikovani in s tem človeški? Nahajamo se v obdobju, kjer včasih vse spominja na fuzbal tekmo. Naši in vaši. Dobri ali slabi.

image
Petra LESJAK TUŠEK Katja Vravnik in Tea Kovše, v enem od delovanj v Kulturnem centru Ravne.

K sreči je življenje samo tisto, ki pove, da je kultura vseobsegajoča. Kultura ni samo podoba kraja, ki se zrcali tudi v raztrganih pomolih Ivarčkega jezera. Ni samo nekaj gostincev na občinskih praznikih, ni samo orožarska proizvodnja "mati Fabrike", ampak je znoj in švic vseh v proizvodnji, ki ni namenjena samo kulturi smrti.

Kam človek stopa, če gre vse to mimo njega in se kar naenkrat znajde v konfliktih, smo videli v minulem stoletju. V propad. In če ni dobrega komposta, nič ne zraste. Monokultura nima prihodnosti, ne na polju, ne v ustanovah.

Državljani zagotavljamo prihodnost za vse, ne samo za nekatere. Drobci našega vsakdanjega življenja so tisti, ki tvorijo kulturno delovanje in ne samo gluha ušesa ustanov.

Naj vam preprosto razložim, kako to gre, ko na drugi strani ni sogovornika. Na Ministrstvo za kulturo pošlješ vlogo 7. novembra in ti zagotovijo, da jo bodo obravnavali v decembru. Ponovno pišeš decembra in se še niso odločili o datumu zasedanja komisije, jim znova pišeš pred prazniki, medtem ko kulturno delaš in ti pošljejo sporočilo, DA ŠE NI REŠENO.

Spet poskusiš januarja, ker so ti odgovorili, da bodo verjetno zasedali januarja. Jih poskusiš poklicati, a se ti ne javijo na telefon. Potem se zgodi kalvarija na ministrstvu, ki jo moraš razumeti, ker gre za posebne okoliščine. Jim glede na situacijo raje pošlješ sporočilo, če so tvojo vlogo že obravnavali, ti odgovorna oseba odgovori, DA NE DELA DO 4. FEBRUARJA.

Dobiš kontakt namestnice. Ji pošlješ sporočilo, da bi pridobil informacije in se ne javi. Poskusiš preko telefonske številke namestnice odgovorne osebe za vprašanja na Ministrstvu za kulturo in telefonska številka NE OBSTAJA. ŠE DO DANES SE NISO OGLASILI. MINISTRSTVO NE OBSTAJA, NE MOREMO MU DO ŽIVEGA.

Na tem mestu se nostalgično spomniš, da ti je zgodba o nedosegljivosti na telefon znana tudi v lokalnem okolju. Odločili smo se, da bomo nocoj svojih 5 minut namenili kulturnemu izražanju in vas preprosto pozvali h komunikaciji. Mi ne bomo prenehali biti delavci, postali bomo še bolj kulturni delavci in vas kulturno pozivamo, da postanete bolj dosegljivi. Tako na telefon kot tudi za ambiciozne kulturne ideje. Kultura ima čast, da dviguje raven razmišljanja, zato vsi skupaj razmislimo, KAKO BOMO NADALJEVALI.