Branka Bezjak
21.3.2020
Petra Lesjak Tušek
21.3.2020
Kristina Božič
21.3.2020

Junaki našega časa: Borut Pušnik, medicinski brat v Zdravstvenem domu Dravograd

Junaki našega časa: Borut Pušnik, medicinski brat v Zdravstvenem domu Dravograd
Sašo Bizjak Borut Pušnik 
Aktualno

So ali še bodo na prvi liniji. So junaki našega časa. Zgodbe iz prve roke. Osebne in službene. Medicinski brat, trgovka in poveljnik štaba civilne zaščite.

Da bi le odnesli kaj s sabo v poduk in ne kar pozabili

Korošec Borut Pušnik, medicinski brat v Zdravstvenem domu Dravograd, 40-letni oče dveh otrok. "Na začetku je bila vsevprek prisotna brezbrižnost, neupoštevanje ukrepov, in škoda je bila s tem že narejena, tako da zdaj lahko delamo kvečjemu na omilitvah," je prepričan. V zdravstvenem domu (ZD) v Dravogradu 15 let, v času epidemije je na triaži pacientov ob vstopu v ZD. Slednji skrbi za dobrih osem tisoč prebivalcev, poleg splošne ambulante delujejo v njem še ginekološka, otroška in zobna, ki pa so zdaj glede na razsežnosti virusa že zaprte. Ob stopnjevanju širjenja virusa v Sloveniji Pušnik opaža predvsem spremembe v vedenju ljudi in v pristopu. "Sprva so koronavirus jemali neresno, zamahnili so z levo roko, zdaj pa so sčasoma v večini zaznali, da je situacija resna, in se s tem povečuje tudi ozaveščenost ljudi, ki vedno bolj vedo, kako postopati." Tudi sami v ZD so imeli zaščitne maske in razkužila le za sprotno delovanje in gotovo niso bili opremljeni in pripravljeni do tolikšne mere, kot zdaj terja razvoj dogodkov.

Pušnik mora dnevno sprejeti več ljudi, ki zdaj vendarle že bolj upoštevajo večkrat izpostavljeni protokol vstopov. "Precej ljudi pokliče, da se pogovorijo z osebnim zdravnikom, nato ta bodisi prek pregleda osebno ali prek opisa simptomov po telefonu odredi, ali gredo nadalje na vstopno točko za odvzem brisa v Slovenj Gradec. Imeli so nekaj primerov, ki smo jih napotili na test. Vstop k nam zdaj kontroliramo tudi z merjenjem temperature in ugotavljanjem pretoka kisika v krvi, preden ga dovolimo." Zdaj prihaja v ambulanto od 30 do 50 ljudi dnevno, kar je približno petina od tega, kolikor jih sicer sprejmejo na dan, ko jih pride tudi do 250. Pušnik je oče dveh majhnih otrok, starih tri leta in pol leta, partnerica, ki sicer dela na banki, je trenutno na porodniškem dopustu, zato imajo vsaj v tem smislu družinsko življenje nekoliko olajšano, živijo lahko odmaknjeno od drugih, tudi ko so zunaj, so na varni razdalji od mimoidočih. "Osebno me ne skrbi, da bi zboleli, morda tudi zato, ker natančno vem, kako se postopa, pa tudi zato, ker otroci niso rizična skupina. Mislim, da bomo v stiku na neki način, cela Slovenija. Je neizogibno, na premajhnem terenu smo. Gre pa za to - podobno kot pri gripi -, katere klinične znake bo kdo imel, kako močno se bo bolezen pri kom izrazila. Vse ukrepe zdaj vidim predvsem ne zato, da bi preprečili okužbo, temveč da bi jo vsaj obvladovali in da se nekoliko razporedi, saj sicer prostorske zmogljivosti po bolnišnicah in oprema, kot so respiratorji in ostalo, niti ne bi zadostovale."

​Junaki našega časa sporočajo: pazimo nase!

Zdravstveni delavci so po njegovem del bolj izpostavljene populacije, enak odstotek obolelih bo na koncu v tej sferi kot v katerikoli drugi sferi, meni. Prvič na svoji poklicni poti se sooča s tako epidemijo, na sars so se pred leti resda pripravljali, kot da bo napočila kriza, a potem vendarle ni bil tako blizu, da bi se morali spopadati z njim. Opaža preveč panike med ljudmi in pomembna vloga zdravstva po njegovem je, da jo pomaga omiliti, da povsem ne prevlada.

Meni, da se je javni sektor ustrezno odzval, pa tudi nekatera podjetja so pripravljena "žrtvovati biznis, a so tudi espeji in d.o.o.-ji in drugi, ki se na ukrepe še vedno požvižgajo". "Država bi tu morala pristopiti bolj rigorozno," ocenjuje, ker da sicer nima smisla in ne bo učinka. "Preventiva ni, da nekaj polovica ljudi izvaja, polovica pa ne, saj tako nismo dosegli nič. Gospodarska škoda bo velika. A treba bo stisniti kolektivno za boljši rezultat," razmišlja.

Mislim, da bomo v stiku na neki način, cela Slovenija

Meni pa tudi, da bi bil lahko epilog vsega vendarle pozitiven: če bo preventiva (umivanje rok, higiena kašlja in druge osnove) boljša, kot je bila doslej, ko smo jo zanemarjali, bo že precej doseženega. Tudi če bo manj nepotrebnih obiskov pri zdravnikih, več po sedanjem sistemu klicev in urejanja na elektronski način, bo veliko, dodaja. Upa tudi, da bomo izšli s čim manj posledicami v zdravju in da bomo odnesli nekaj s sabo v poduk, ne vse kar pozabili. Dobro bi bilo, dodaja Pušnik, tudi, da bi v prihodnje cenili, da se lahko svobodno gibljemo, družimo, vse, kar je zdaj omejeno, vse, za kar smo prikrajšani, ni kar za vselej. "Upam, da bo ostalo vsaj v podzavesti nekje. Je pa seveda odvisno tudi od tega, kako je kdo vse to že prej jemal."

Boli, da nadrejene bolj skrbi izpad prometa kot naše zdravje

Delavka v eni od Mercatorjevih prodajaln v Ljubljani: "Maske so prišle v soboto, a na začetku z navodilom, naj jih ne uporabljamo. Šele po dodatnem opozorilu, da smo popolnoma nezaščiteni, je prišlo sporočilo, da lahko masko, kdor želi, uporablja. Če bi jih vse striktno uporabljali, jih verjetno ne bi bilo dovolj. Smo pa imeli zaposleni že od začetka dovolj razkužil za roke, razkuževalo se je tudi vozičke in košare, namestilo se je dodatne pregrade na klasičnih blagajnah. Sama sem optimist. Mislim, da ne bo hudega, in upam, da bomo tudi to preživeli. Upam, da nismo prenašalci in da imamo dovolj dobre imunske sisteme, da to prebrodimo. Tudi kot ekipa v trgovini smo optimistični, navajeni smo delati.

V trgovini je vsega dovolj, manjka zgolj kvas. Tudi v času največjih nakupov ni bilo izpadov. Ljudje so pokupili določene testenine, a v skladišču imamo toliko stvari, da smo police zelo hitro napolnili, in tudi dobava novih zalog je prišla takoj. Pri nas se še vedno dobi vse.

Dejstvo pa je, da smo vsi pod pritiskom. Med sodelavkami in sodelavci je vzdušje dobro, saj poskušamo drug drugega bodriti. A prisoten je strah, kot povsod, kaj nas čaka. In do kdaj. En teden, štirinajst dni? Kako dolgo? Delovna morala je vseeno pri večini sodelavk visoka. Verjamem, da smo v ekipi taki, ki imamo dovolj močno odpornost imunskega sistema, vem pa, da jih skrbi. Vsi smo občutljivi in v podzavesti je zdaj ta strah: kaj če bom domov prinesel okužbo staršem? Nekatere delavke imajo partnerje, ki so kronični bolniki. Nekatere starejše sodelavke so same kronične bolnice. Nihče pa ne ve, ali ni morda že prenašalec. Ta podzavestni strah ustvarja tudi napetost. Kdor bi to danes zanikal, bi lagal. A nimamo razlogov, da bi jamrali. Ni velike gneče, ljudje so mirni, veliko je potrpljenja, kupci so prijazni. Slabih izkušenj ni. Gre pa poziv vsem kupcem, ki so kupovali velike količine hrane, ki je zelo verjetno ne bodo mogli vse porabiti, naj hrano, ki jim bo ostala, darujejo humanitarnim organizacijam.

Zagotovo bi bil za nas stres manjši, če bi lahko delali morda le štiri ure na dan za enako plačilo, saj bi bil čas, ko bi bili pod stresom, krajši. Všeč so mi ukrepi, ki so jih sprejeli na bencinskih črpalkah, kjer imajo zunaj pred vhodom razkužila, v prostoru je malo ljudi. Zdi se mi pomembno, da smo odgovorni do drugih. Sama skrbim tudi za starša, a ko jima nesem stvari, te pustim pred vrati, saj vem, da sem bolj kot povprečen državljan izpostavljena stikom s številnimi osebami in možnosti okužbe.

Zdi se mi pomembno, da smo odgovorni do drugih

Zato se mi zdi še toliko bolj žalostno, ko preberem, da nadrejene skrbijo zgolj primanjkljaji, nič drugega. Zgolj izguba prometa in kako zmanjšati stroške, da ne bo izpada dobička. Bolj jih skrbi izpad prometa, kot kdo bo zbolel in kdo bo naslednji teden še lahko v službi. Ker po prvih treh dneh, ko je bil promet izredno dober, je v zadnjih dneh slabši.

Informacije, ki smo jih dobili, pa govorijo, da jih skrbi le to in zato razmišljajo, ali bi nas lahko še dodatno kam prerazporedili. Mi se trudimo, skupaj se vozimo na delo, da so stvari čim bolj pokrite in racionalne. Na koncu pa dobiš občutek, da nisi več človek. Da nič več ne šteješ, da nič ne šteje trud, ki ga vlagamo. Morda to zdaj zaradi napetosti še toliko bolj občutimo. Negotovost, kaj in kako bo, je velika.

Pogrešam glas sindikata, da bi bolj odločno stopil v bran in zaščito ljudi, ki so vsakodnevno izpostavljeni. Zagotovo bi bil smiseln in dober ukrep ta, da bi se skrajšal delovni čas za delavce, a ohranilo plačilo. A zdaj vidim le sporočila deklet na družbenih omrežjih, ki pravijo, naj pazimo nase."​

Ni le mala šala, priročna za politične obračune

Maske, razkužila, zaščitna oprema. To je bilo tudi v občini Duplek v minulih dneh najbolj iskano, pogrešano blago. "Za pripadnike civilne zaščite, operativne skupine, zaposlene v režijskem obratu, smo pravočasno priskrbeli maske. Toda po njih povprašujejo tudi v trgovini, ambulanti, patronažni službi," je minuli četrtek lahko le nemočno razlagal poveljnik štaba civilne zaščite občine Duplek Bojan Turčin, "upamo, da se za to čim prej poskrbi." Da je nekdo voditelje naše države z obljubo, da pripelje v državo tri milijone mask, le potegnil za nos, na terenu ob skrbi, da se zajezi širjenje virusa, ni le mala šala, priročna za politične obračune.

Civilna zaščita sicer dela na terenu še ni imela, zato pa so se v občini že pred tem pripravili, organizirali štab, ki skrbi, da življenje teče v skladu z ukrepi, ki so bili sprejeti za vso državo. Ob telefonski številki, na kateri lahko občani dobijo odgovore na vprašanja, zaprosijo za pomoč pri dostavi hrane ali ostalih nujnih rečeh, dežurajo tri zaposlene z občine, ekipe so pripravljene, da se odzovejo ...

image
Sašo Bizjak Bojan Turčin 

Kako se soočajo z odgovorno funkcijo, razmerami, ki vladajo zaradi te nevidne nevarnosti? "Vsaka prejšnja izkušnja te nekoliko pripravi," odvrne. A vendarle so sedanje razmere ob širjenju smrtonosnega virusa povsem nove, izkušenj, kako se spopasti s tem, ni. V Dupleku so po mnenju Turčina zaradi nesreč in dogodkov, ki so jim v preteklih letih življenja že obrnili na glavo (denimo katastrofalne poplave v letu 2012), morda nekoliko bolj vajeni tega. "Ob tistih poplavah sicer še nisem bil v današnji vlogi, a lahko izrečem vse priznanje predhodnikom in občanom, da so vse tako hrabro prenesli in se marsikaj naučili. Ali pa predlani, ko smo imeli bombo na Vurberku. Tudi to je bilo ene vrste psihološka predpriprava. Nekje sem prebral, da smo imeli prvo najbolj množično evakuacijo po drugi svetovni vojni, do lani seveda, ko so podobni bombi našli v Mariboru. Z ostalimi člani štaba civilne zaščite in vodstvom občine smo bili na primer takrat zaradi bombe deset dni skoraj nenehno skupaj, da smo zadeve reševali. A vendar je bilo vzdušje nekoliko bolj sproščeno, kot je danes zaradi koronavirusa. Nikoli ne veš, kdo med nami lahko koga okuži, čeprav se držimo vseh predpisov in navodil," pravi.

Dobila sva se v gasilskem domu prostovoljnega gasilskega društva v Dvorjanah, katerega član je že od leta 1975. Poklicna leta pa je oddelal kot gasilec zavoda Gasilska brigada Maribor. Zadnjih petnajst let je bil vodja izmene, 30 let je bil tudi pripadnik podvodne reševalne službe. Leta 2013 je bil imenovan za poveljnika gasilske službe občine Duplek in potem še za poveljnika civilne zaščite v občini. Kot prostovoljni in poklicni gasilec je torej nabral že marsikatero težko izkušnjo. Iskanje utopljencev, v prvih letih še v slabi opremi, soočanje z žrtvami prometnih nesreč ...

Vsaka prejšnja izkušnja te nekoliko pripravi

Pri spopadanju s tem in na sploh pri intervencijah sta zato medsebojno zaupanje in tovarištvo še kako pomembna. "Brez tega si je takšno službo težko predstavljati," izpostavi. In zato znajo tudi obletnice, posebne življenjske dogodke, obeležiti na poseben način. Ko je Turčin leta 2014 odhajal v pokoj, so mu kolegi v dvorjanskem gasilskem domu pripravili posebno presenečenje. "Uh, to se je kar zavleklo," je v smehu dejal. Čeprav mineva že šest let, odkar je v pokoju, 58-letnik še sedaj ne more veliko spati: "Nočne še kar pogrešam." Gasilstvo je v njihovi družini prisotno že več generacij. Njegov dedek je bil med soustanovitelji PGD Dvorjane, njegov oče je nedavno dobil priznanje za 70 let v gasilstvu, gasilec je tudi Bojanov brat. Hči ni gasilka, zato pa je zet poklicni gasilec. Še zmeraj se zelo rad potaplja na morju, kjer tudi lovi ribe. Doma se sprošča s sprehodi.

"Pridružujem se vsem govorcem, naj se ljudje pazijo, naj spoštujejo pravila, da ostanejo zdravi," še sporoči ob koncu pogovora. Pri njih se ljudje, tudi zaradi preteklih izkušenj, tega držijo, si medsebojno pomagajo, s čimer tudi pripadnikom civilne zaščite olajšajo delo.