Andreja Čibron Kodrin
16.5.2020

Iz zgodovine: Kako so se na Kranjskem (za)ščitili pred kolero

Iz zgodovine: Kako so se na Kranjskem (za)ščitili pred kolero
Dr. Katarina Keber je raziskovala, kako je nekoč po naših krajih pustošila kolera.
Popularno

V luči protikoronskih ukrepov na ravni države je zanimivo primerjati, kako je Habsburška monarhija v začetku 19. stoletja ukrepala ob širjenju azijske kolere.

V Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, (št. 3, 2005) je bil objavljen članek dr. Katarine Keber Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi. Vsebina je zajeta v naslednjem izvlečku: Proti epidemiji kolere, ki je Evropo prvič dosegla v začetku tridesetih let 19. stoletja, se je habsburška oblast borila z enakimi sredstvi kot v 18. stoletju proti kugi. S sistemom zdravstvenih kordonov so najprej zaščitili državne meje, po pojavu bolezni znotraj monarhije pa tudi meje posameznih dežel. Iz primera zdravstvenega kordona na kranjsko-hrvaški meji, ki je bil vzpostavljen za zaščito pred epidemijo v ogrskem delu države, so razvidni sistem rastelov in karanten ter vzroki, ki so vodili k vsesplošnemu nadaljnjemu opuščanju zapiranja meja kot sredstvu za obrambo pred kolero. Celoten članek je dosegljiv na https://kronika.zzds.si/kronika/article/view/703, v nadaljevanju pa kot povabilo k branju povzemamo samo nekaj najzanimivejših drobcev.

Zdravstveni kordoni na mejah

Kot piše Kebrova, je leta 1831 ob pojavu kolere v habsburški monarhiji državna oblast ukrepala v dveh stopnjah. S prvo (ki jo v nadaljevanju analizira na primeru organizacije zdravstvenega kordona na kranjsko-hrvaški meji) so hoteli zaščititi monarhijo pred nalezljivo boleznijo, z drugo pa z izolacijo okuženih predelov omejiti njeno širitev v druge dele države, potem ko se je kolera že razširila prek meje.

Kranjsko je najbolj ogrožala epidemija kolere, ki se je širila na Ogrskem. V letih 1831 in 1832 je tam zbolelo več kot 435 tisoč ljudi (5 odstotkov vsega prebivalstva), 188 tisoč jih je umrlo. Na mejni črti od Jesenic na Dolenjskem do Reke, za njen nadzor je bilo predvidenih 516 ljudi, so vzpostavili kranjski obrambni sistem proti koleri, temelječ na obstoječem sistemu carinskih nadzornih postaj in mejnih kordonov. Organizacija zdravstvenih kordonov je temeljila na sodelovanju vojaških in civilnih oblasti.

Kot zanimivost omenimo, da je straža lahko streljala na vsakogar, ki je nedovoljeno prečkal kordon in se ni odzval na njena opozorila. Kebrova navaja, da je bila kazen za nedovoljen prehod kordona od 5 do 10 let težke ječe, pri ponovitvi ali posebnem naklepu se je lahko podaljšala tudi do 20 let.

Hude kazni
Med prestopki v zvezi z ukrepi proti nalezljivim boleznim je, kot piše Kebrova, bilo tudi zanemarjanje poklicne dolžnosti zaposlenih v obrambnih institucijah. Sem so sodili podkupljivost zdravnikov, neporočanje uradnikov oblastem, spuščanje blaga v deželo po nedovoljenih poteh oziroma po dovoljenih poteh, a brez prestane karantene, spuščanje ljudi iz karantene pred iztekom določenega časa, izdajanje zdravstvenih spričeval brez upoštevanja predpisov ipd. Z današnjega vidika so bile zagrožene kazni zelo stroge: kršitve iz koristoljubja so bile kaznovane s težko ječo od 10 do 20 let, navadne kršitve z ječo od 5 do 10 let. Kazen za prikrivanje kršitev je bila ječa od 1 do 5 let, pri posebno težkih okoliščinah podkupovanja pa težka ječa od 5 do 10 let.

Rasteli čez kordon ali uradni prehodi, kjer se je lahko trgovalo, so bili v Jesenicah na Dolenjskem, Metliki in v Brodu na Kolpi. "Osnovna naloga rastelov je bila, da se v imenu varnosti javnega dobrega vsako čezmejno izmenjavo oseb, blaga in stvari podvrže karanteni. Na rastelih v Jesenicah in Metliki se je tekoče odvijal le promet z 'nestruponosnim' blagom, ki je bilo oproščeno karantene in bilo tako lahko takoj prevzeto na drugi strani meje," piše Kebrova in navaja, da je še iz časa Marije Terezije obstajal seznam 238 vrst 'nestruponosnih' izdelkov. Na omenjenih rastelih so trgovali predvsem z žitom in soljo, živino pa so 'očistili' tako, da so jo potopili v vodo.

Socialni stiki niso bili prekinjeni, le na varni razdalji so potekali: "Rasteli so imeli poleg trgovske tudi družbeno funkcijo, saj so povezovali prebivalstvo z obeh strani meje, ki sicer kordona ni smelo prečkati. Ljudem so bili ob določenih urah (med deveto in dvanajsto dopoldne in med drugo in peto popoldne) omogočeni pogovori, pri čemer so se, da se ne bi okužili, lahko pogovarjali le z določene razdalje."

Kolera in Koroška oziroma Korošci
• Brskanje po podatkih o koleri na Koroškem ni bilo plodovito. Za preteklost smo v številkah Koroškega fužinarja našli le en podatek, in sicer da je kolera "gospodarila po Spodnji Koroški okrog leta 1836" (KF, 1952, št. 1–3, Ciril Vončina, Rudarska dejavnost pod Peco).
• Zabavnejše je branje o cepljenju proti koleri, ki so ga morali opraviti koroški alpinisti pred vrnitvijo domov po uspešni odpravi v Turčiji. Marjan Lačen (KF, 1970, št. 4, Odprava Koroškega alpinističnega odseka na Ararat) je zapisal: "Odpeljemo se k Hagiji Sofiji, kjer je cepljenje. Organizira ga UNICEF in je zato brezplačno. Ko stopimo v sobo, nas presune vonj po plesnobi, ob mizah pa vidimo umazane vojake – medicince. Želim vprašati, če tu cepijo, a mi ni dano: že me prime prvi ter mi zasadi iglo v roko, me poda drugemu, ki ponovi približno enako operacijo in vsega je konec. Skoraj v istem hipu že stoji za mano Dodi, ki duhovito pripomni: 'Kdaj se bomo pa cepili?' Ko Bertos vidi vso to hitrost z isto iglo, brez uporabljanja kakršnega koli razkužila, je to zanj preveč. Za trenutek vidim njegov bledi obraz, nekaj sekund pozneje pa že leži stegnjen v vsej svoji dolžini sredi sobe. Kar nekaj truda nas stane, da ga spravimo k sebi."
• Tudi druga dva koroška "svetovna" popotnika, Jože Lodrant (KF 1981, št. 1, Velika razglednica) in Mitja Šipek (KF, 1978, št. 1, Zapiski s poti po črni celini), sta omenila cepljenje proti koleri, slednji je zapisal: "Prvikrat se je zataknilo, ko sem po cepljenju proti koleri staknil pravo mini kolero. Za nobeno ceno me nihče več ne pripravi, da bi se še enkrat cepil. Glede tega pa so tukajšnje oblasti zelo stroge. Tako vstop v Kenijo kot na Sejšele je
mogoč le z veljavno mednarodno zdravniško izkaznico."
• Da je bila kolera strah in trepet tudi na Koroškem, se odraža tudi v ljudskem zdravljenju (KF 1990, št. 3, Dr. Karla Oder: Ljudsko zdravljenje v Mežiški dolini): "V boleznih so se ljudje še posebno zatekali k molitvam in jih pogosto okrepili še z romanji k določenim cerkvam, kjer so prosili za zdravje Boga, Marijo in farnega patrona. Ob togoti (padavici) so za pomoč prosili sv. Valentina, ob mrzlici so molili k sv. Urhu in Petroneli, k sv. Ani so se zatekale ženske brez otrok, sv. Rok je bil zaščitnik zoper kolero ter varuh rok in nog, zoper bolezni v vratu je bil zavetnik sv. Blaž, bolni na očeh so se zatekali k sv. Vidu in sv. Luciji, pred kugo je ljudi varoval sv. Ožbolt, k sv. Rozaliji pa so se zatekli ljudje z neznanimi boleznimi. Hudo bolni ali njihovi sorodniki so romali tudi v oddaljenejše in svete kraje in od tam pogosto prinašali sveto vodo ali druge svete predmete, ki bi naj bolnemu pomagali ozdraveti."

Ob rastelih so zgradili karantenske komplekse. "Če je rastel opravljal kontrolo prometa in nadzoroval ter omejeval trgovino, je karantena poskrbela za vse tiste ljudi in blago, ki so jih v rastelu zaradi suma, da prihajajo z območij, okuženih s kolero, in če niso potniki mogli dokazati nasprotnega, zavrnili. Karanteno so tako morali prestajati vsi ljudje, ki so prihajali z okuženih oziroma sumljivih območij, in pa tisti, ki niso imeli zdravstvenih spričeval. Prav tako je moralo v karanteno vse 'struponosno' blago," pojasnjuje avtorica članka. Med nevarno blago so med drugim šteli perje, žimo, usnje, platno, lan, konopljo, kožuhe, vrvi in bombaž.

image
Vir: zimk.zrc-sazu.si Dr. Katarina Keber je tudi avtorica knjige Čas kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju.

Karantena je najprej trajala 40 dni, nazadnje 5.

Pomembno je poudariti, da je bil postopek 'čiščenja' v rastelih in karantenah za ljudi in blago brezplačen, a kaže, da tega vsi sprva niso upoštevali: "Ker so zaposleni v rastelih sprva storitve zaračunavali in je obstajala nevarnost, da bodo to nadaljevali, je zdravstvena oblast preko okrožnic in časopisja opozarjala na brezplačno naravo vseh dejavnosti v rastelih in karantenah."

Kot ugotavlja Kebrova, je zdravstveni kordon za oblasti pomenil velik zalogaj, ki vložene energije in sredstev ni upravičil, saj se je kolera vseeno širila, zato ga ob naslednjih epidemijah niso več vzpostavljali. Prizadeta je bila tudi ekonomija. "Na bližnjo in daljno okolico je zapora meje delovala slabo zaradi oviranja siceršnjega pretoka ljudi in blaga, kar je zaviralno vplivalo predvsem na trgovske tokove in posledično zviševalo cene živil." Od oktobra 1831 so bili tako v veljavi samo splošni preventivni ukrepi, ki naj bi jih upošteval vsak posameznik v času nalezljivih bolezni; kolera se je sicer v naslednjih letih epidemično širila še petkrat.

O avtorici
Avtorica omenjenega izvirnega znanstvenega članka Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi dr. Katarina Keber je po rodu Korošica, s Prevalj. Zdaj je višja znanstvena sodelavka na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri ZRC SAZU. Ukvarja se s socialno zgodovino medicine, posveča se predvsem zdravstveno-socialnim razmeram v 19. in na začetku 20. stoletja. Preučuje epidemije in njihove posledice, razvoj javnega zdravstvenega sistema in zdravstveno-socialno politiko v slovenskih deželah Habsburške monarhije.

O koleri

Kolera je črevesna nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae, piše na spletni strani NIJZ. Razširjena je v Srednji in v večjem delu južne Amerike, Indiji, centralni in vzhodni Afriki ter na Kitajskem. Ocenjujejo, da po svetu vsako leto zboli do 3 do 5 milijonov ljudi, 100.000 jih umre.

Od okužbe do začetka bolezni mine od nekaj ur do 5 dni, najpogosteje 2 do 3 dni. Ker bolnik/okužena oseba izloča povzročitelja kolere z blatom oziroma iztrebkom v okolje, se bolezen širi na druge ljudi s pitjem onesnažene vode oziroma pijač, uživanjem onesnažene hrane in preko onesnaženih rok.

Klinična slika je ponavadi blaga. Le 5 odstotkov okuženih oseb zboli s hudo boleznijo, za katero so značilni močna vodena driska, bruhanje, krči v nogah in izsušitev. Začetek bolezni je hiter z obilno tekočo drisko in pogostim bruhanjem, ki ju lahko spremljajo boleči krči v mišicah. Zaradi nagle izgube tekočine nastopi izsušitev, ta je lahko tudi vzrok smrti. Iztrebki so sprva kašasti, kmalu postanejo vodeni, vse bolj številni, podobni riževi vodi z značilnim vonjem. Bolniki so hripavi, kmalu popolnoma brez glasu. Večinoma so prisebni, večinoma nimajo vročine in krčev v trebuhu, razen otrok. Driska traja od 12 ur do 7 dni in pri večini bolnikov preide sama. Če bolnika ne zdravimo pravilno, lahko umre že nekaj ur po začetku bolezni. Kolero zdravimo z nadomeščanjem izgubljene tekočine in soli. Antibiotiki skrajšajo trajanje bolezni in zmanjšajo količino tekočine, ki je potrebna za rehidracijo.

Osnova preprečevanja okužbe je pravilno, dosledno in natančno umivanje rok. Cepljenje proti koleri je slabo učinkovito, zato se ne priporoča. Na endemskih območjih uporabljamo samo neoporečno (ustekleničeno) vodo za pitje, umivanje zob, pripravo ledenih kock za pijačo, pranje surovega sadja in zelenjave in podobno. Hrana mora biti dobro toplotno obdelana in sveže pripravljena, na endemskih področjih se izogibamo uživanju školjk, sadje in zelenjavo temeljito operemo z neoporečno vodo in olupimo, na ulici pripravljene hrane, sladoleda, neprekuhanega mleka ter slaščic ne uživamo.

image
Vir: Kronika, št. 3, 2005 Kebrova v članku podrobno opisuje tudi, kako sta bila organizirana rastel in karantena v Metliki (na skici).