Branka Bezjak
15.4.2019

(INTERVJU) Metka Trdin: Vsak starš je v dvomih, ali ravna prav

(INTERVJU) Metka Trdin: Vsak starš je v dvomih, ali ravna prav
Igor Napast Metka Trdin
Slovenija

"Čas je za korenito spremembo šolskega sistema," izpostavlja igralka, samostojna ustvarjalka na področju kulture, ki želi vzpostaviti skupnost šolanja na domu.

Pred dobrim mesecem je vaš zapis na facebooku, da želite 13-letnega sina šolati doma, ker je dnevno izpostavljen hudemu poniževanju v eni od mariborskih osnovnih šol in ker se stori premalo za dojemanje tako imenovanih drugačnih otrok, doživel velik odziv. Takrat še niste bili pripravljeni govoriti o tem.

"Prvotna čustvena obremenjenost je izzvenela. Kot mama lahko zdaj lažje in z bolj dodelano vizijo opredelim želje in potrebe, ob tem pa jasno poudarim, kar je za sina najboljše. Namen objave ni bil kritiziranje vseh po vrsti, temveč obupan poizkus reševanja nevzdržnih okoliščin. Poglaviten namen je bil poziv staršem in otrokom, ki imajo s sistemom podobne težave, da se pridružijo organiziranemu šolanju na domu. Skupnost na tak način izobraževanih otrok, za katere je v občutljivem in ranljivem najstniškem obdobju medvrstniško druženje odločilnega pomena, bi se imenovala Odprta šola 9.

Preprosto nisem več zmogla poslušati zagotovil, iskanja kompromisnih rešitev, saj sem po vsakem svetovalnem pogovoru na šoli dobila občutek, da so mi v roke potisnili liziko in me pomirjeno poslali domov. Dejstvo je, da so sina že od začetka nekako izločili, saj je, razen afriških korenin, ki določajo njegovo vizualno podobo, tudi sicer drugačen, prej bi rekla, da mu ta 'macho' populistična podoba sodobnega otroka ni prav na kožo pisana. V šolah pa je prisotno prav to, kar se v teoriji zavrača: populizem, ki neustavljivo drvi v razne neo oblike česarkoli.

Zaradi svojega porekla na eni strani in sociološke prepojenosti z evropsko-balkansko kulturo, v kateri sem odraščala jaz, zdaj pa še on, prihaja do nekakšne anomalije, sama sem jo zelo nerodno poimenovala sociološki defekt, ki je nevidna za večino strokovnjakov, čeprav je bistvena za prepoznavanje nestereotipnih komunikacij.

image
Igor Napast

Sociološki defekt je precej natančna, a žal zlorabljena besedna zveza. Kar hitro ožigosa: 'Ti si pa defekten!' To dobimo. Pri izbiri besed je treba biti torej pazljiv. Zato sem tudi tako občutljiva, nepopustljiva do predpone neo. Zbodlo me je, ko sem videla, da vabijo na nekakšno delavnico neokulture v Mariboru. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je namreč pri geslu neo- kot prvi primer zapisana beseda neofašizem. Omenjena asociacija tiči v zavesti vseh nas, ki prikrite ali odkrite oblike neofašizma, neonacizma, neokolonializma doživljamo dnevno.

Seveda, razvija se specifična veja v umetnosti, poimenovali so jo neokultura. Temelji na ezoteriki, lepoti, pacifizmu. Tudi koncept tretjega rajha je temeljil na kristalnem ezoteričnem povezovanju, iz katerega pa so bile, v različnih razponih krutosti nepripadajoče, beri nearijske družbe, že v startu izločene. Če se nekaj opredeljuje kot neodvisno, kot v primeru zame spornega oglaševanja 'neokulturnega' dogodka, v nobenem primeru ne more biti neo. Kaj je avtorica dogodka mislila z vabilom in česa ne, ne bom verjetno nikoli izvedela, čeprav sem jo vprašala in tudi prosila za popravek objave. Ni me uslišala, argumentirala pa tudi ne."

Vi torej slutite, da to ne bo v redu? Ali gre pri tem tudi za vašo preobčutljivost?

"Morda je pri tem mešanica obojega. Toda mislim, da je slutnjam treba zaupati. V času, ko svetovno politiko vodi odkrit rasist, ko smo obkroženi s skrajno desnimi oblikami vladavin, ko mladi simpatizirajo s skrajnim populizmom, v katerega so vzgajani, je res potreben minimalen vnos senzibilnosti pri uporabi določenih besed. Neo resda pomeni nov, Neo je ime junaku v filmu Matrica, neokultura je lahko v botaniki nova vrsta rastline, veliko je tega. Toda če vabiš na javni dogodek, ki je, po besedah predstavnika nevladnih organizacij, v prvi vrsti namenjen mladim ustvarjalcem, ki se prijavljajo na občinski razpis, je neokultura kot kratica za neodvisno kulturo malo iz trte izvita.

"Živimo v družbi, ki nam določa, kaj in kako moramo čutiti. Empatije pa ni"

To sem želela ozavestiti, na to opozoriti. Morda sem bila pri tem invazivna, neposredna. Tako sem slišana, ne preslišana. In le če sem slišana, sem lahko uslišana. Seveda se da drugače povedati, a pri določenih stvareh je jasen in glasen pristop nujen. Seveda sem v tem primeru dosegla nasprotni učinek."

Pogosto slišite, da se čustveno odzivate?

"Da. Sama menim, da je čustven odziv najbolj verodostojen, seveda če ni lažen. Čustva so pogoj za spremembe. Poglejte vstajnike, revolucionarje - vsi v afektu! Čustva so izjemno dober argument. Živimo v družbi, ki nam določa, kaj in kako moramo čutiti. Toda ravno to določanje povzroča izgubo avtentičnosti, pri otrocih še najbolj. Otrok, ki zmerja drugega, v tistem trenutku tako čuti. Odrasli pa mu rečejo, da ne sme, ne dajo pa učinkovite razlage, empatije. Jaz mislim, jaz čutim zate! Po drugi strani pa se otrokovo čustvo zlorablja - čutiš pravilno, četudi to zate ni varno!

Šolski sistem je pri prepoznavanju čustvenih odzivov učencev in učenk padel na izpitu, vse je preveč popredalčkano, obenem pa ni časa za ukvarjanje s čustvenim življenjem otrok, ker je treba oddelati učni načrt.

Bolj kot neokulturo torej potrebujemo čustveno kulturo, e-kulturo (e kot emocionalno). Čeprav je res, da tudi mene kdaj pa kdaj pretiran čustven odziv določenih oseb bolj frustrira kot ozavešča.

Skrbi me tudi hierarhična lestvica vrednotenja čustev. V patriarhalnem svetu, ki ga živimo, so čustva dobro situiranega, uglednega odraslega moškega še vedno pred čustvi otroka iz socialno šibke družine."

Kako pa ste torej prišli do akcije za učenje sina na domu? Do poziva staršem, da se vam pridružijo?

"Prav to besedo sem uporabila, da je potrebna akcija. Od besed k dejanjem. Če mojega sina vprašate, bo sicer rekel, da ni bilo nič takega. Ne želi imeti težav, želi imeti prijatelje ... Kadar želim podrobno razložiti vse, kar sem predhodno omenila v tem pogovoru, hitro pridemo do relativizacije težave: ah, to so pubertetniki, to je zdaj to obdobje, mi nikoli nismo ločevali otrok, za nas so vsi isti, on je tudi naš, vi ste tudi naša, če vam kaj ni prav in pišejo grdo o vašem sinu, pokličite policijo, center za socialno delo, inšpekcijo, smo že imeli take primere in jih bomo imeli tudi v prihodnje ...

Vse lepo in prav, ampak a je res tako težko začeti graditi na medosebnih odnosih, brez naučenih puhlic, ki zvenijo kot izjava za javnost? Kdaj se je že kaj rešilo z uporabo represije? Saj so vendar otroci in ne kriminalci! Kako naj tožimo starše v imenu otrok, ko pa tudi ti ne vidijo težave? Večina njih vidi svet skozi svoja populistična očala in poskuša preživeti na čim bolj materialno varen način. Če starš podari deset let ali manj staremu otroku novi iphone in ga posvari, naj ga skrbno čuva, da mu ga kak Cigan ne ukrade v šoli, res ne moremo pričakovati, da bodo takšni in podobni doživeli razsvetljenje ob soočenju z zakonom. Kako naj tak starš razume čustva mojega otroka in dejstvo, da se mora zdaj on, vsevedni in pravični, zagovarjati? Ob prvi priložnosti lahko pričakujem maščevanje; preko sina ali neposredno, kar poteka preko njihovih socialnih mrež. Na različne načine ti dajo vedeti, da se z njimi ne smeš šaliti. Bojkotirajo komunikacijo z otrokom v razredu.

"Človek, sploh če je igralec, se mora znati norčevati iz samega sebe. Toda sčasoma je postalo bolno"

In tako obliko reševanja (policija, CSD, inšpekcija) rasističnih in drugih žalitev predlaga svetovalna služba. Menim, da znanje in pripravljenost svetovalnih in drugih strokovnih šolskih kadrov nista na nivoju, ki bi zagotavljalo ustrezno psihofizično in kognitivno razvijanje otrok pri prepoznavanja težav, ki izhajajo iz ideološkega, birasnega in multikulturnega nerazumevanja otrok in njihovih staršev. Pri tem se problemov obravnavanja otrok s posebnimi potrebami v razredu sploh še nisem dotaknila.

Ko sem torej ugotovila, da s strokovnimi službami in v šoli ne moremo vzpostaviti dialoga, ker se ne razumemo, sem se odločila. Menim, da je čas za povezovalno obliko izobraževanja, za alternativno šolo, ki bo javno šolstvo 'učila' ustreznih smeri na tem področju, pri čemer bomo vsaj v začetku izkoristili možnost pravne organiziranosti šolanja na domu."

Kakšen je bil odziv šole, ki jo obiskuje sin, po objavi zapisa?

"Šola ima zelo v redu ravnatelja. Obstaja vsaj možnost dialoga, je tudi za sodelovanje, če bo naše šolanje steklo. Kot mene pa je tudi vodstvo šole presenetila objava v Slovenskih novicah in kasneje v drugih medijih, a menim, da pri tem razmišljajo podobno kot sama. In sicer, da je tisto pisanje - čeprav je bilo objavljeno brez moje privolitve, samo skopirali so s spleta - doseglo tiste, ki se jih pisanje najbolj tiče, ki zavestno ali nezavedno povzročajo tudi največ gorja drugačnim. Imela sem sicer kratki stik s šolsko svetovalno službo, ki je ponovno omenjala javne institucije kot čudežne rešitelje medvrstniškega in spletnega nasilja, obenem pa, vsaj tako se dozdeva, ne najde prave moči za korenito spremembo.

Z druge šole, kjer sem bila zunanja sodelavka, imam drugačne izkušnje. Ko se je med volilno kampanjo pojavil velik ksenofoben plakat pred dovozom na šolsko dvorišče z zavajajočimi številkami o tem, koliko nas stanejo migranti, sem sprva ostala brez besed. Ker šolo obiskuje precej otrok migrantskih družin, se mi je zdelo nedopustno, da vodstvo šole dopušča to ponižujočo propagando tako rekoč pred vrati državne institucije. Ko sem na to opozorila tajnico, ker ravnateljica ni imela časa, in ko sem se o žaljivem plakatu razpisala na facebooku, je bil sicer ta nadomeščen z drugim, manj žaljivim (naključje?), a sem bila istočasno vabljena na pogovor v ravnateljičino pisarno, kjer je, v prisotnosti treh učiteljic, med katerimi je bila ena, ki se javno opredeljuje kot članica politične stranke (od te je bil tudi odstranjeni plakat), od mene zahtevala opravičilo zaradi blatenja šole v javnosti. Seveda tega nisem želela storiti, sem pa zahtevala njeno opravičilo meni, učenkam in učencem migrantom ter njihovim staršem, katerih pozicija v družbi ni taka, da bi se lahko pritoževali zaradi 'nekega' plakata."

Od ena do pet
1. Kako poteka šolanje na domu?
"Otroci morajo biti vpisani na šolo v okolišu bivanja. Do avgusta morajo starši šolo obvestiti o tej nameri, nato jim dodelijo razred in razrednika. Na koncu šolskega leta matična šola razpiše izpitne roke ter sestavi tričlansko komisijo, ki oceni znanje. Od prvega do tretjega razreda se preverja znanje iz slovenščine in matematike. Od četrtega do šestega razreda se preverja znanje iz slovenščine, matematike in prvega tujega jezika. Od sedmega do devetega razreda se preverja znanje iz slovenščine, matematike, prvega tujega jezika, zgodovine, domovinske in državljanske kulture in etike, športa, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta ter vsaj enega predmeta s področja umetnosti. Na narodnostno mešanih oziroma dvojezičnih območjih se namesto slovenščine lahko preverja znanje iz italijanščine ali madžarščine."
2. Koliko otrok se pri nas šola tako?
"Zmeraj več - okoli 150."
3. Vaša najlepša življenjska izkušnja?
"Rojstvo sina in ko me je prvič zares poklical mama."
4. Gledališče ali film?
"Očitno gledališče, saj sem ob obisku zaodrja nedavno doživela izjemno močan čutni spomin. A tudi film, vsekakor."
5. Najljubša vloga?
"Vse po spisku. V vseh sem jaz in moje življenje."

Prvi odziv staršev na vaš zapis na spletu je bil velik, pisali so o podobnih izkušnjah. Kako je zdaj, ko naj bi sledili konkretni koraki za oblikovanje Odprte šole 9?

"Pri tem seveda ni več takšnega odziva, porajajo se jim številni dvomi. V veliko pomoč bi bila kakšna eminentna oseba s področja pedagoškega dela, ki bi ustanovitev te šole podprla. Mene bolj jemljejo kot nekoga iz nekdanjih estradniških krogov, čeprav poskušam zaključiti pedagoško-andragoško izpopolnjevanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S principom šolanja na domu imam že izkušnjo, saj sem sina v tretjem razredu šolala doma. Bomo pa za oblikovanje treh vzgojno-izobraževalnih skupin potrebovali ustrezen kader in nekaj sredstev. Te nameravam pridobiti preko razpisov, v veliko pomoč bodo tudi starši."

Kako ste si zamislili delovanje šole, zakaj takšno ime?

"Ime govori samo zase. Odprta, ker ni zaprta, število 9 pa simbolizira devet razredov. Koncept šole ni mišljen kot konkurenca ali kljubovanje javnemu šolstvu, prej si želim sodelovanja. Enkrat tedensko bi povabili učence šol, na katere so vpisani 'naši' učenci, k pouku. Javna šola je v redu za večino ljudi, ni vse slabo. A vendar mislim, da je čas za neko novo, korenito preoblikovanje šole, podobno reformi Marije Terezije. Čeprav se vsega skupaj nisem lotila analitično in strokovno, se je moj zapis izkazal kot odličen test. Izkazalo se je, da zanimanje za šolanje na domu obstaja in da v zadnjem času narašča število tovrstnih vpisov, kar nekaj pove o zaupanju v obstoječe šolstvo.

Učbenike bomo ob upoštevanju kurikuluma izdelovali sami. Obstoječi so polni pristranskih, celo rasističnih in homofobnih primerov. Empatija, zavedanje, poznavanje delovanja otrokovega asociativnega procesa so področja, ki bi jih Odprta šola 9 jačala in razvijala. Tedensko bi izvajali razlago snovi, ki bi jo nadgrajevali s premišljenimi ustvarjalnimi, umetniškimi povezavami. Tako bi kombinirali matematiko z glasbo, likovno umetnost z geografijo, veliko bi delali na razvoju komunikacijskih in socialnih veščin."

Kaj pa sin pravi o takšnem načinu šolanja? Se strinja?

"Načeloma je prilagodljiv. A otroci običajno nimajo radi sprememb. Poleg tega je že zamenjal dve šoli. Mislim, da se bo vključil, če se bodo tudi ostali."

Minuli petek ste si ogledali prostore, ki bi bili dopoldan lahko na voljo za vašo šolo. Kako je s tem? Je že odločeno, da šola, kot si jo zamišljate, bo?

"Zame je, a sama s sinom ne moreva biti. Potem bo še bolj izoliran. A da ne bo izpadlo, da iščem sinu družbo. Vsi starši, ki razmišljamo o šolanju na domu oziroma zunaj javne šole, imamo iste skrbi. Sprašujemo se, ali je takšna poteza v redu za našega otroka. Zato socializacija bo in je prav, da je. Sicer ne s 24 otroki, ampak denimo s petimi. Bo pač manj hrupa in dražljajev. Pomembni so usvajanje socialnih veščin, povezava predmetnika z ustvarjalnimi metodami in konec koncev tudi uspešno opravljeni izpit ob koncu šolskega leta. Prostori so zagotovljeni. Maja bo organiziran informativni dan."

Po akademiji ste imeli vloge v filmih, tudi v nacionalnih gledališčih, večjo prepoznavnost ste dobili z vlogo v Teatru Paradižnik, a ste se še nekaj let za tem pojavljali tudi pri kulturnih prireditvah, naredili ste monodramo ... Potem pa ste nekako izginili iz javnega življenja. Kaj se je zgodilo?

"Ne vem. Najbrž sem v določenem trenutku uvidela, prišla do grobega spoznanja, da ne morem vsega igrati, da ne morem na vse pristati, da ne morem več negovati podobe, ki jo v meni vidijo drugi. Izgubila sem se, padla v slabo družbo, saj zunaj gledališča in filma sploh nisem imela pravih znancev, ne prijateljev. Saj jih v igralskih krogih tudi nisem imela, a nas je kot osebe družil skupen interes - oder, gledališko ustvarjanje. Težko o tem govorim. Mlada sem bila, sicer polnoletna, a morda tudi nekoliko zavedena. Tako kot je zdaj moj najstnik.

Študirala sem dramsko igro in umetniško besedo, želela sem postati, kar mi je z diplomo na AGRFT tudi uspelo - prva akademsko izobražena temnopolta, profesionalna igralka. Moja želja ni bila prepoznavnost, slava, pozornost. Moj cilj je bil igrati klasične vloge, brez špekuliranja. Kakor zdaj Maša Kagao Knez, ki igra Jacinto v Pohujšanju v dolini šentflorjanski jasno, odločno in v kontekstu aktualnega družbenega dogajanja.

Že na akademiji so nekateri imeli pomisleke glede moje udeležbe na slovenskem igralskem področju v smislu, ja, kaj boš pa igrala, Othela? In se hahljali. Taki in podobni banalni igralski štosi so leteli iz ust uveljavljenih igralcev in igralk, ki so moji idoli, zdelo se mi je strašno nobel, da jih zdaj osebno poznam, se šalim z njimi, so moji profesorji, vodniki v čudežni svet gledališča. Mislila sem, oni že vedo, pa se bom še jaz hahljala. Človek, sploh če je igralec, se mora znati norčevati iz samega sebe. Toda sčasoma je postalo bolno.

K Teatru Paradižnik pa so me povabili, ko sem na RTV Slovenija snemala za študentski film. Lik snažilke Fani se je dobro prijel, a nisem si znala predstavljati, da me bo tako zelo zaznamoval. Težko sem prišla iz njega, vsi so hoteli Fani, jaz pa sem si želela postati resna igralka. Prepoznavnost mi je presedala, nisem znala ravnati s tem, izgubljala sem se.

Kasneje sem bila zaposlena v SNG Nova Gorica in nato v SNG Maribor. Tu mi je leta 2001 potekla pogodba in domov sem prejela obvestilo, da je vsega konec. Nobenega predhodnega obvestila, nobenega adijo. Zate pri nas ni več angažmaja. Češ, pokurila si jokerja."

Še iščete angažma?

"Niti ne. Zdaj sledim dinamiki sina. In pedagoško delo z mladimi, ki je blizu gledališča, mi je super. Jasno, kadar pogledam kakšno odlično predstavo, se mi stoži po odru. Toda bolj se vidim v pisanju kakšnega teksta. Napisala sem že slikanico, nekaj časa sem jo celo tržila, to je mala ustvarjalnost, ki je usmerjena k celemu svetu. Ne potrebujem velikega odra, čeprav me še vedno preplavi posebno občutenje, ko vstopim v gledališče. To je moja primarna najstniška ljubezen ne glede na vse. V SNG Maribor sem se potikala od 16. leta. Letos mineva 30 let, odkar sem prvič stala na odru Stare dvorane. Igrala sem šolarko Mišo v zabavnem dramskem tekstu Zveza diamantnega čuka.

Svojo pot bom nadaljevala v svojem gledališkem studiu, ki spaja gledališče in učni proces, ter jo nadgradila z ustanovitvijo Odprte šole. Trenutno sem mentorica gledaliških skupin na OŠ Martina Konšaka, na šoli v Spodnjem Dupleku in OŠ Tabor I. Z vsemi tremi skupinami smo naštudirali priredbo Solzic. Tudi Prežihov Voranc v njih govori o čustvih otrok. O njihovem izkoriščanju, stiskah. Poudariti moram, da so učenke in učenci izjemno nadarjeni, čudovite osebnosti. Volja in zagnanost, ki jo izkazujejo pri delu, sta naravnost ganljivi. Počaščena sem, da lahko ustvarjam z njimi in da je del te navdihujoče ekipe tudi moj sin."

Najbrž s tem finančno težko shajate?

"Manj je več."