Tomaž Ranc
21.10.2019

(INTERVJU) Kirurg in triatlonec Brane Breznikar: Havaji so kot Planica

(INTERVJU) Kirurg in triatlonec Brane Breznikar: Havaji so kot Planica
Igor Napast ”Iz Kotelj do bolnišnice potrebujem za tek okoli 50 minut do ene ure, za kolo pa kakih 16 minut.”
Šport

Devetinšestdesetletni kirurg je štirideset let tekel in kolesaril v službo. Za zdravje se je treba pravilno rekreirati, jesti manj dobro in opustiti razvade.

Veliko pozornosti je požela novica, da ste se znova uvrstili na kultni triatlon Ironman na Havajih. Gre za 3,8 kilometra plavanja, 180 kolesarstva in 42,2 teka, kjer ste zmagali v svoji kategoriji od 65 do 69 let. Kako težko je bilo zmagati v Barceloni?

"Letos je bilo kar težko, bil sem pod pritiskom dejstva, da sem zadnje leto v tej starostni kategoriji, zadaj so mlajši in vsako leto se zelo pozna pri teh letih. Mlajši so dosti močnejši. Da mi je uspelo, sem pravzaprav presenečen."

Dosegli ste tudi odličen čas, kot ste dejali, najboljši v zgodovini triatlona Ironman v tej kategoriji vseh časov, in sicer deset ur, petnajst minut in osem sekund. Kaj vam to pove?

"Ni mi še čisto jasno, kako sem lahko bil dober in tri četrt ure hitrejši kot dve leti nazaj na istem triatlonu, pa še lažji je bil takrat, z dvema klancema manj. Želel in pričakoval sem približno tak čas kot pred dvema letoma, ko sem tudi zmagal, okoli enajst ur, pa še ni bila tako močna konkurenca. Videl sem sicer, da sem boljše pripravljen, imel sem več časa za pripravo, ampak da sem tako dobro pripravljen, si pa nisem mislil."

Ko ste analizirali, kje ste najbolj pridobivali?

"Največ na koncu pri teku, ki je bil zelo zadovoljiv. Šel sem previdno, po treningu in analizi treningov sem vedel, da ne smem čez določen pulz. Začel sem malenkost hitreje, a mi je ostajalo moči, zato sem šel vseh 42 kilometrov konstantno, samo stopnjeval sem in na koncu imel že kar spodoben tempo, dosti hitrejši kot na začetku."

Vaš osebni rekord pa je iz leta 1993 - devet ur in trinajst minut ...

"Ampak tisti rezultat je glede na mojo takratno starost, 43 let, slabši od sedanjega."

Veliko je odvisno od pogojev. Kako vroče je bilo v Barceloni in kako na plavanje vpliva denimo slanost morja?

"Pogoji so bili idealni. Privoščil sem si dolge priprave, v Barceloni sem bil tri tedne. Prvi del sam, nato sta se pridružila žena in prijatelj s hčerko. Temeljito sem se pripravil, poznal sem vsak kamen, ovinek, novo kolesarsko progo, treniral po teh progah, kar je tudi psihično pomembno ..."

Da veš, kje si?

"Da v vsakem trenutku veš, kje si. Vse dni priprav je pihal močan veter, bili so visoki valovi, vročina blizu 30 stopinj, na dan tekme pa idealno - 24 stopinj, morje pa skoraj mirno, tudi vetra bistveno manj. Veliko rekordov je bilo letos. Tudi glede številčnosti udeležbe - 3800 tekmovalk in tekmovalcev, ampak rekordi se na ironmanu ne beležijo zaradi različnih pogojev."

Narava je torej pomagala vsem.

"Je, toda mislim, da bi tudi v slabih pogojih šel v redu. Narava rezultata ne more izboljšati za desetine minut, za par minut pa, in kot tekmovalec občutim vsako malenkost. V vodi se znajdem bolje, in če je morje bolj slano, smo hitrejši. Seveda pa plavanje ni faktor, ki bi vplival na čas, ampak vpliva predvsem kot faktor, ki izmuči nevajenega. Bolj kot si plavalec, bolj imaš prednost, da se ne utrudiš tisto uro, ko plavaš. Časovno se največ pridobi na teku ali kolesu, saj plavamo eno uro, kolesarimo pet ur, tečemo pa štiri."

image
Igor Napast Triatlonec Brane Breznikar ima pod zemljo ob domači hiši 25-metrski bazen.

Vendarle gre pri triatlonu do skrajnosti. Vi ste zdravnik. Koliko pa je v resnici to zdravo za človeško telo?

"Študije kažejo, da predolgi teki, vključno z maratonom, niso prav zdrava stvar. Kaj bo pokazal praksa - nekaj je že -, bomo še videli, zagotovo pa nobeno pretiravanje ni dobro."

Premagati moraš telo in duha. Kaj je težje?

"Bolj kot gre proti ultra obremenitvam, bolj pravijo, da je psihični moment kar 50 odstotkov, in s tem bi se kar strinjal. Ampak pri teh odstotkih je veliko v tem, da je treba biti trmast, priden skozi vse leto, nalagati je treba dan na dan, česar pa se naveličaš. Preprosto se ti več ne ljubi cele dneve teči, tega se preprosto ne da in tam je treba biti vztrajen. Mislim, da je pri tem, da se sproščajo endorfini, ki da nam pri trpljenju vseeno povzročajo veselje, znanost malo brcnila v prazno, to je bolj larifari. Če se hočem fajn počutiti, grem v družbo, na pivo, ampak tega se je seveda treba bolj izogibati."

Vaš slog življenja je znan, praktično vso delovno dobo, 40 let, ste na poti v službo v slovenjgraško bolnišnico kot zaščitni znak koroških cest tekli ali kolesarili. Kdaj ste se odločili tako?

"Zanimiva je zgodba s pretiravanjem. Če sem se v službo namesto z avtom peljal s kolesom, sem se pač s kolesom in tam nisem pretiraval, količina se pa nabere. In to je prvi pogoj, da lahko greš na daljšo preizkušnjo. Kot študent se nisem resno rekreiral, treba se je bilo fejst učiti, nato pa sem v službi videl, da moram pri svojem delu imeti tudi fizično kondicijo. Preprosto fizično sem bil šibek za to delo in sem rekel, da potrebujem kondicijo. Sam jo z lahkoto pridobim, ker sem bil že v otroštvu in mladosti v športu. Kar hitro sem začel kolesariti v službo, pridobil sem spodobno kondicijo in čvrste noge, če je bilo treba vso noč stati ob operacijah ali tekati po oddelkih."

Operacije trajajo tudi po več ur ...

"Operirali smo tudi vso noč ali pa sem tekal z enega konca bolnišnice na drugega in miselno preklapljal z enega problema na drugega. Če ti je dano, da imaš fizično kondicijo boljšo, je to samo plus, koncentracija je boljša in roka bolj mirna."

image
Igor Napast ”Nič ne pomeni, če nekdo naenkrat shujša, problem je držanje nove teže.”

Pred šestimi leti ste mi dejali, da pridete v službo prepojeni s kisikom, čistih misli in ne potrebujete kave ...

"Še drži. V bolnišnici pomagam še sedaj, dve leti po upokojitvi."

Še "Šnel Pepija", ki je pešačil po Koroški, danes ob cesti ne videvajo več, ker je v domu starejših na Prevaljah, vas pa še zmeraj ... Koliko ste potrebovali iz domačih Kotelj do bolnišnice?

"Haha, še zmeraj, če mi le čas dopušča. Tečem, ko se le da. Razen če moram hitreje v ambulanto. Iz Kotelj do bolnišnice potrebujem za tek okoli 50 minut do ene ure, za kolo pa kakih 16 minut. Pomembno je, da se v službi lahko oprhaš, to bi morali še kje uvesti, pa bi se ljudje bolj odločali za ta način."

Dodobra ste spoznali voznike. Kako kulturni so?

"Naše voznike bi pohvalil, da se je kultura bistveno izboljšala, še vedno pa je razlika čez mejo, kjer večinoma treniram, ker so tam boljše ceste in je manj prometa. Avstrijci so še malo bolj uvidevni, kolesaril pa sem tudi po deželah, kjer so še bolj uvidevni, presenetljivo - glede na temperament - Španci. Ko gre kaj narobe, si vozniki kar nekaj kažejo in krilijo, medtem ko so do kolesarjev zelo tolerantni. Tudi Italijani spoštujejo kolesarja."

image
Igor Napast Šestič bo tekmoval v finalu svetovnega prvenstva Ironman na Havajih.

V nekaterih mestih, kot je Amsterdam, pa se že pešci kdaj pritožujejo, da se ne čutijo varne, ker kolesarji tako drvijo ...

"Mi še nismo tako kolesarska dežela. V Portlandu v ZDA, kjer živi in dela moja mlajša hči, imajo veliko podrejenega kolesu. Tam je vožnja v službo tudi ob dežju nekaj vsakdanjega, celo semaforizirano je tako, da je diagonalno na križišču semafor za kolesarja, in vse se ustavi, da lahko gredo s kolesi čez križišče diagonalno. Ali pa na avtomobilski štiripasovnici je denimo v sredini kolesarska steza. Tam ni robnikov in stroge ločenosti. Tudi v Španiji je ob štiripasovnici vrisana samo polna bela črta, meter ali pa še manj je prostora za kolesarja, pri nas pa je tam odstavni pas za vozila."

Ni nevarno, da bi kolesarja zrinili s ceste?

"V Barcelono naj pogledajo. Kolesarski meter se včasih celo čisto zoži, kot pri mostu, kjer je na enem mestu ograja povsem pri beli črti. A tam je pred tem znak, pazi, daj kolesarju meter in pol prostora! In vozniki ustavijo, slišal sem jih za menoj, kako so upočasnili in ožino prepustili meni. Celo na štiripasovnici je urejeno tako. Pri nas bi naredil točno tako, s tem bi dvignil kulturo na špansko raven, in ko se bomo navadili, bo to čisto v redu."

Pa bi si upali peljati iz Kotelj do Raven po glavni cesti, če ne bi bilo kolesarske steze?

"Ni še take kulture, ampak je treba pohvaliti in spodbuditi, da se gradijo kolesarske steze. Morali se bomo navaditi tudi skirojev, rolk, vse to so praktične stvari. Neumno nekateri razpravljajo, da bi bilo treba to ukiniti, za vse je prostor."

Zaidiva še v vašo osnovno profesijo. Kako ocenjujete zdravstvo v Sloveniji - kje smo dobri, kaj bi morali nujno popraviti?

"Zdravstvo je poseben problem, bi potrebovala več časa. Ne bi se spuščal v zdravstveno politiko, čakalne dobe in premalo denarja, vem pa, da so kolektivi ponekod ravno toliko veliki, da se lahko fajn skregajo. Skreganost pa naredi veliko škode. Še več kot vse ostalo. Da je sistemsko treba nekaj bistveno spremeniti, je pa dejstvo, ampak za to so poklicani drugi, ki razmišljajo, kako bodo s tako malo denarja in iz take organizacije naredili nekaj boljšega."

Pa vseeno, kako ocenjuje zdravstvo na Koroškem? Bolnišnica ima nesporno težo v tem prostoru, je dobro pozicionirana. Spominjam se starih Plešivčnikovih časov, Pirkmajerja, Vodopija, znanih zdravniških imen iz urologije ali ukvarjanja z redkimi boleznimi ... Kje so nasledniki?

"Mi smo vedno imeli nove programe, nove metode, začeli dosti novitet, prodrli in bili vedno na dobrem glasu. Se pa poskuša danes to omejevati, da bi se samo določeni centri lahko ukvarjali z novitetami, v tem so vedno bolj striktni in tu vidim težavo in pripeljati kaj novega bo vedno težje."

Tega se ne financira?

"Poskuša se ne dovoliti."

Kar pa je slabo za napredek ...

"Da, ker je veliko stvari odvisnih od posameznikov, ki jih lahko najdeš tudi v kakšni majhni bolnišnici, in nekatere stvari, smo dokazali, smo začeli prvi v tem koncu Evrope, ne le v Sloveniji. Na primer laparoskopska kirurgija. Zakaj ne, če je nekdo dovolj podkovan in si upa, potem ko se zunaj izšola, to prenesti sem? Nove metode je treba prenesti noter. V večjih ustanovah potem postanejo med seboj tudi rivalski, v manjših kolektivih se morda lahko lažje dogovorimo."

Pa primarno zdravstvo? Zdravnik, ki ima dva ali tri tisoč pacientov, se težko posveti vsem, tudi če ima tako kondicijo, kot jo imate vi.

"Družinski zdravniki so podcenjeni, zato bežijo ali se ne prijavljajo za specializacijo, kar je škoda in bi bilo treba absolutno popraviti. Se dela, ampak so težave."

image
Igor Napast Triatlonec Brane Breznikar v domači telovadnici z goro copat. Tudi njihova kvaliteta je pomembna.

Kako družina sodeluje z vašim načinom življenja?
"Brez podpore družine, posebno žene Mojce, si tega ne bi mogel privoščiti. Tudi sama se rekreira, skupaj greva na kolo, ona vozi počasneje, jaz pa vozim naprej in nazaj do nje. Če pa greva na Klopinjsko jezero, se kopa, jaz pa teram razdalje. Tudi obe hčerki sta bili plavalki, pa nisem jaz rekel, naj to počneta. Zgled vleče. Eva, ki dela v Ljubljani različne stvari, se ukvarja tudi z oblikovanjem - letos sem enkrat tekel stotaka do nje iz Kotelj -, še zmeraj rekreativno plava. Lidija, ki je v ZDA zdravnica, raje teče in kolesari, plavanja se je malo najedla, je pa čez lužo odšla na študij zaradi plavanja."

V čem je čar finala SP v ironmanu na Havajih?
"Havaji so posebno doživetje, ker so nenormalni pogoji in je prelepo. Vsak triatlonec si zelo želi premagati tiste valove, tiste tokove, tisti veter na kolesu in tisto vročino na soncu, za to moraš biti še trdnejši. To je tako, kot bi vsak skakalec rad poletel na velikanki v Planici."

Kako ste se uvrščali v finalih?
Tisto leto, ko sem se uvrstil iz Frankfurta s časom 9.13, sem na Havajih šel 9.31. V glavnem sem v svoji kategoriji nekje okoli desetega mesta, enkrat pa sem bil četrti."

Imate vzornika?
"Moji vzorniki so vsi, ki marljivo in brez pomagal pridno delajo in dosegajo dobre rezultate, in vsi ljudje s pravim pristopom in zdravim pogledom na rekreacijo, ki ni obsedenost, ampak način življenja, ki je lep in tudi naporen toliko, kolikor napora zmoreš."

Do kdaj boste tekmovali v triatlonu?
"Težko je reči, zdaj sta bila dva tekmovalca nad 90 let. Najvažnejše je, kolikor se počutiš, prisluhnil pa bom tudi znanosti. Če bo rekla, da česa ne smem, potem tega tudi ne bom in bom našel kaj drugega."

Kako pomembna vrednota je za vas zdravje?

"Za zdravje je predvsem treba poskrbeti. To je naša dolžnost. Morda je najboljši primer umivanje zob, pri tem nihče ne uživa, ampak to je treba početi. Podobno bi se bilo treba rekreirati, nekatere stvari za zdravje je pač treba narediti. Podobno je s prehrano, treba bi bilo jesti take stvari, ki zagotovo niso tako dobre kot tiste, ki škodijo. Jesti je treba še kaj drugega, ne samo, kar je okusno, krasno in propagandirano po vseh medijih, od šol kuhanja in vsega, da si v bistvu že kvarimo okus. Vse je nenehno v tem tonusu, da je dobro, dobro ... Zakaj si ne bi privoščil, kdo reče. Ampak da bi vsak dan trikrat dnevno moral jesti meso, pa ni treba."

Kaj pa vi jeste, kaj je v resnici zdravo? Domača jabolka?

"Najbolj zdravo je tisto, kar je skromno. Poglejva tja, na moj kuhinjski pult, kar si bom potem naredil. Imam dve svoji koruzi, dva storža, ki ju preprosto skuham ali spečem. In to bo danes osnova ali nadomestek solate ob polnjeni papriki. Enostavna hrana. Storž bom ogulil, imel bom kot zrnje in kot ptica bom, haha. To bo eden glavnih obrokov, saj glavnega kosila danes ni več. Prehranjevanje je razbito na več manjših obrokov. Pest koruze in polnjena paprika sta kot neko kosilo."

Torej zraven ne boste jedli kruha ali pire krompirja?

"Morda, zakaj pa ne. Nenehno jem tudi svoje domače grozdje, ki raste ob hiši, mandarine ... Lahko krompir, koruzo, žgance, riž, ob tem pa malo nekaj zraven. Ne v veliki količini. Če že meso, pa naj ne bo težko meso, riba je eno najbolj priporočljivih hranil, kak piščanec, perutnina."

image
Igor Napast Brane Breznikar opozarja, da dandanes jemo predobro in da bi morali jesti skromnejše.

Kot zdravnik se posebej ukvarjate z debelostjo. Kdaj nastopi trenutek, ko se človek zave, šele ko zboli?

"Žal dosti pozno, ženske so sicer malo bolj samokritične, ker dajo več na estetiko, in prej pridejo po pomoč, moški pa v glavnem po tem, ko že imajo kak simptom - ali povišan krvni pritisk, holesterol, jim nagaja srce ali si ne morejo več zavezati čevljev. Naloga drugih služb je, da vse to prej zavrejo in se opredelijo, mi z operativo nastopimo šele, ko je tam zamujeno in ni nič drugega pomagalo pri določeni teži."

Koliko je tehtal vaš najtežji pacient?

"Čez 220 kilogramov. Težo je zmanjšal za več kot 100 kilogramov in zdaj to drži. Naredili smo mu obvod."

Kako gledate na kuharske oddaje ali oddaje o hujšanju?

"Statistično gledano je to neuspešno. Operirali smo tudi že ljudi, ki so bili v teh oddajah. Nič ne pomeni, če nekdo naenkrat shujša, problem je držanje nove teže. Ko uporabljajo konservativne metode hujšanja in delajo s strokovnjaki, shujšajo skoraj vsi, nato pa jih 96 odstotkov dobi težo nazaj. Ko je enkrat center za sitost v možganih, ki je v sprednjem režnju, že okvarjen, ni več signala iz želodca v možgane, da je želodec poln, in človek še kar je in je. In danes kaj drugega kot operacija ni učinkovito, žal. Pred tem, ko se mu pokvari center za sitost, torej pred indeksom teže 40, pa so možnosti z zdravili, dietetiki, vodenji, psihoterapijo bistveno večje."

Kako se spopadate z razvadami? Kadite, kaj popijete? Spomnim se, da ste kdaj rekli - zdaj, ko sem se odločil, pa bom kadil, in to na polno ...

"Haha, seveda sem človek in rad žuriram, ko kaj proslavljamo, sicer pa se držim pravega načina življenja."

Kaj bi svetovali tistim, ki imajo težave s cigaretami in alkoholom? Podpirate Rugljeve metode?

"Rugelj je imel izjemen uspeh, gledano v masi, ampak to ni bilo za vsakega. To je bil špartanski način, krut, strog, grob, ni šlo le za ukvarjanje s športom, voditi si moral dnevnik, partner je moral sodelovati v istem programu, sicer pa ga zelo odobravam, ker je dal rezultate. Treba je biti nepopustljiv, ko gre za tako nevarni razvadi, kot sta nikotin in alkohol, pa še kaj drugega. On je pozdravil veliko ljudi napram institucijam z veliko bolj finimi metodami. Tudi če imajo prav, ko ga kritizirajo, pa jim ni uspelo tako, kot je njemu."

Je on preokupiral človeka in možgane z drugimi dejavnostmi, da niso utegnili misliti na drugo?

"Ni enostavno. Govoril sem z njim pred leti. Naj povem primer. Velikokrat je tako, da ko ga moški začne piti, ga žena kritizira, in bolj kot moški pije, bolj ga žena kritizira, bolj je tečna, bolj je nemogoča. In on počasi postaja ničla in se tega zaveda, zato gre raje na špricer. Ko se začne zdraviti, začne teči, s tekom je pa človeško močnejši kot ženska in je prvič po dolgem času malo več vreden in je tudi to faktor, ki zdravi. Počuti se spet nekaj vrednega."

image
Igor Napast Brane Breznikar pod Uršljo goro: ”Vsak triatlonec si zelo želi premagati tiste valove na Havajih, tiste tokove, tisti veter na kolesu in tisto vročino na soncu - tam moraš biti še trdnejši.”

Kako pa vi spreminjate način prehranjevanja?

"V zadnjem letu še posebej. Sicer sem se že trudil pravilno in skromno jesti, hkrati pa sem bil včasih tudi velik jedec, a se ne bi hvalil s tem, ker je to slabo. Letos pa sem bil precej strog do sebe, izločil sem težke vrste mesa, govedino in svinjino, jem pa ribe in perutnino. Na pripravah v Španiji pred triatlonom, kjer sem bil s kombijem avtodomom, sem ves čas jedel samo ribe in morske sadeže, krasne, sveže, cenovno so ugodni, tudi pekel sem si jih sam. Mislim, da je tudi prehrana pripomogla k temu rezultatu in tudi drugače se počutim. Prej sem rad jedel dobro, kar ni v redu, zdaj pa občutim razliko tudi v treningu, lahkotnosti, prej se obnovim, ne porabim toliko energije za prebavljanje. Pri težkem mesu porabimo tretjino energije, da to prekurimo."

Je v družbi preveč hedonizma? Pod vplivom trgovin, medijev?

"Preveč radi imamo vse dobre stvari, mnoge pa niso zdrave, žal."

Tudi sladkor?

"Sladkor je strup, to je prazna kalorija kot alkohol. Gre kvečjemu na špeh oziroma izgori v trenutku. To ni prava kalorija, ampak prazna, in se mu je treba izogibati. Če že moram jesti nekaj sladkega, grem na grozdje, ki ga na svoji domači trti zobam do decembra."

Kaj menite o dopingu?

"Žal si danes mnogi pomagajo s takimi in drugačnimi sredstvi. Za večino se izve kasneje, ko zamenjajo substanco, žal pa tudi ogromno rekreativcev uživa kako sredstvo, kar je velik minus za šport. Lahko dosežejo neki rezultat, na dolgi rok pa to samo škodi, sem strogo proti temu. Danes jemljejo rastni hormon, testosteron, kup nekih stvari. Na ironmanu so stroge kontrole, tudi prej podpišeš, da dovoljuješ odvzem krvi, vode. Stestirajo vse zmagovalce, ki so na stopničkah, pa še druge po nekem ključu uvrščenosti."

Kolikšen pulz imate in se pri teh naporih kaj bojite za svoje zdravje?

"V mirovanju zjutraj pod 50. Hodim na redne preglede h kardiologinji in še drugam, kontroliram se med treningom, imam pulzmeter in tudi vem, koliko si lahko privoščim na tekmi. Za kolo imam vafmeter, imel sem tudi merilec, ki mi je pokazal, koliko zakisljeno kri imam, se kontroliram."