Tomaž Ranc
21.1.2019

(INTERVJU) Je Avstrija res obljubljena dežela? 

(INTERVJU) Je Avstrija res obljubljena dežela? 
Tomaž Ranc Dr. Jože Marketz, ravnatelj organizacije Karitas Celovec 
Aktualno

Dr. Jože Marketz - Pepi, Slovenec na čelu organizacije Karitas Celovec pravkar v Ugandi odpira pekarno. Projekte imajo v Keniji, Jordaniji in na Kosovu. Kako se Avstrija sooča z revščino in integracijo priseljencev?

Za Slovenijo je Avstrija še vedno obljubljena dežela - pa je res v vseh pogledih takšna?

"Na Koroškem je res revnih 20- do 25 tisoč ljudi od skupaj 550 tisoč ljudi, ki živijo v deželi - in to ni malo. V Avstriji pa je revnih 430 tisoč ljudi, kar je precejšnja številka od skupaj devetih milijonov, od dvanajst do petnajst odstotkov ljudi pa živi na meji revščine."

Koliko ljudem pomagate in kako?

"Karitas deluje zelo razvejano, nudimo socialne storitve za občine, vrtce, za deželo in državo - in za to nas tudi plačajo. Pri nas dela kar 1250 ljudi, večinoma ženske. Imamo devet domov za ostarele, osem ustanov za ljudi s posebnimi potrebami, 90 vrtcev, šole ... Letno imamo 42 milijonov evrov prihodkov, od tega je le pet odstotkov denarja iz darov, ostalo moramo zaslužiti, da lahko potem delamo svoje programe naprej - od svetovanja, oskrbe do delovnega urada ... Lani smo izplačali 200.000 evrov pomoči, prošenj je bilo 3200, predvsem pa tem ljudem skušamo svetovati, kako shajati z denarjem. Nekaj ima pri nas vsak, dohodke od države dobi vsak, a mnogi s tem ne znajo ravnati. Mi jim nočemo kar takoj izplačati denarja, ampak se z ljudmi pogovarjamo, pogledamo, kako živijo, jim svetujemo in jih potem tudi spremljamo - žal nam uspe le pri manjšini."

image
Tomaž Ranc Dr. Jože Marketz, ravnatelj organizacije Karitas Celovec, v Karitasovem lokalu Magdas v Celovcu.

Koliko ljudem pomagate vsakodnevno in koliko ljudem pomagate na področju azila in integracije?

"Ljudi, ki smo jim lani pomagali na področju azila, integracij in migracij, je bilo 6000. Drugo pa je naša dnevna ustanova, kamor pride vsak dan okrog 70 pomoči potrebnih ljudi. Skupaj imamo kakih tisoč naslovov ljudi, ki prihajajo sem, pri čemer je 150 ljudi takih, ki niti nimajo drugega naslova, vsa pošta, tudi socialna pomoč zanje, pride k nam. Če soglašajo, jim potem vsak tretji dan nekaj tega denarja damo, da ne bi porabili kar vsega. Pozimi imamo telefonsko številko, če kdo kje koga vidi zunaj - da ne bi zmrznil, nas pokliče in ga rešimo."

Je to zimo že prišlo do najhujšega?

"Ne, ker tudi kontroliramo, vemo, kje so, in ljudje tudi javljajo drug za drugega, saj se poznajo. Ponoči gremo tja, s seboj vzamemo spalne vreče, da jih tam oskrbimo. Enostavno nekateri nočejo iti, da bi jih nastanili kje pod streho, hočejo ostati zunaj."

Koliko znaša minimalna finančna podpora v Avstriji in kdo je do nje upravičen?

"Lani je bila 838 evrov, letos je 850. Do podpore je upravičen vsak, ki nima drugih dohodkov. Toliko dobi človek, če stanuje sam, če pa je v stanovanju še kdo drug, dobi manj. Tisti, ki ima nižjo pokojnino, pa dobi razliko do te vsote. Ali pa če človek izgubi delo in nima več dohodkov, dobi nekaj mesecev to nadomestilo."

image
Tomaž Ranc Karitasov Magdas lokal, Celovec, januar 2019.

Deželno politiko ste s pismom opozorili na težave s trgom dela, revščino, integracijo, nego, stanovanji. Zakaj ste to storili in ali so že vidni rezultati? Se je od tedaj kaj spremenilo?

"Oni bodo rekli, da ja, mi pa drugače. Revščina je skrita. Tisti, ki res živi v revščini, je ne prizna, celo sosedje zanjo ne vedo. Najprej nekdo izgubi delo, potem se skrega z družino, ker začne piti, pride do ločitve, ostane sam in nato ga je sram. Nato zapusti vas, v kateri je živel, in gre v mesto, ker je tu več možnosti za preživetje. In naenkrat imaš v mestu ljudi, ki so sami in imajo zelo malo denarja in zelo težko pridejo iz te situacije.

V mestu je več organizacij, ki delijo hrano zastonj, tudi mi trikrat tedensko. Imamo tudi trgovino z oblačili v Celovcu in Beljaku, kjer so hlače po dva evra - ali pa jih podarimo. Za razliko od Slovenije mi nismo tako tesno navezani na cerkev, smo javno-pravno društvo, ki ima potem podjetje. Cerkev me sicer imenuje, ampak se potem veliko ne vmešava. Je pa seveda Karitas znan kot cerkvena ustanova, imamo župnije in skušamo s tem omrežjem pomagati ljudem."

S tem obvladujete teren še bolj?

"V Sloveniji je bolje kot pri nas. V Avstriji je Karitas osredotočen bolj na socialne storitve in je malo zanemarjal karitativno delo na podeželju, ki izhaja iz župnij. Sam skušam to po slovenskem zgledu oživiti. Revščina pomeni, da si socialno na robu, izključen, nimaš komunikacije - in to je treba iskati. Ko ima človek komunikacijsko mrežo, mu ne gre tako slabo."

Za psihološko pomoč porabite celo največ denarja?

"Drži, iz naših darov za to na Koroškem porabimo 650.000 evrov letno. Z ljudmi dela 50 psihologov in svetovalcev, ki delujejo po vsej Koroški - od Špitala do Volšperka."

Za ORF ste govorili tudi o pregorevanju, uporabili ste izraz "burn out", preobremenjenost ljudi, ki so pod velikim stresom, izkoriščani. Je to neka nova, sodobna revščina?

"Gotovo. Začenja se s tem, da je človek preobremenjen, pritisk je brutalen. Če je predolgo bolan, izgubi delo in se znajde na cesti ali v breznu. To morate poznati tudi vi, novinarji, saj je velik pritisk na informacije, ti moraš biti tako agilen, poln energije, da zmoreš to delo. Tudi po sebi vidim, danes se moraš znati tako organizirati, da to spraviš v nek red - in vsak tega ne zmore več."

Vaš pomemben delokrog je usposabljanje za delo, v Celovcu imate gastronomski lokal Magdas, v katerem kuhajo, strežejo in se integrirajo priseljeni. Kako ljudem še iščete delo?

"V Magdasu smo odprti za svet, je zelo obiskan lokal, v Beljaku imamo trgovino Spar, ki jo upravljamo, in za delo usposobimo 50 do 100 žensk, starih 50 let ali več, ki nimajo dela in na trgu dela nimajo možnosti. Mnoge so imele otroke in so enostavno izgubile občutek, kaj pomeni delati v službi, ne znajo več. In ko ob današnjih pritiskih pridejo v službo, se po enem mesecu spet umaknejo, ker ne zmorejo. Take mi spet uvajamo v delo, pri nas lahko delajo od pol leta do enega leta, kot v Magdasu, se naučijo delati in mnoge potem spet zaživijo. Polovica žensk, ki pridejo k nam, uspe potem najti delo drugje."

Koliko je migrantov, ki trkajo na vaša vrata?

"Precej, ampak vedno manj, saj novi ne prihajajo več v taki meri. Če dobijo pravico, da lahko ostanejo v Avstriji za nekaj let, navadno odidejo na Dunaj. Pred dvema letoma je bilo na Koroškem okoli 5000 ljudi v temeljni oskrbi. Naš Karitas jih je imel nekaj sto, zdaj jih je le še okoli 80. A še prihajajo, saj ste jih videli v sprejemnici."

Ste poslušali njihove zgodbe?

"Mnogokrat jim tisti, ki jih spremlja, pove, kaj morajo govoriti. Vedno pridejo s pomočjo nekoga, sicer nimajo možnosti. Danes nas to več ne obremenjuje toliko, je pa to še vedno velioblem v Avstriji. V avstrijskih svobodnjaški in ljudski stranki, ki sta v vladni koaliciji, to uporabljajo za politične namene, kot da bi cel svet prišel k nam. Ampak jasno je pa tudi, da mladi v afriških državah enostavno ne vidijo perspektive, želijo si nekam iti in najti perspektivo zase, za družino.

Vidijo pa s pomočjo mobilnih naprav, da je drugje bolje?

"Sam sem bil večkrat v Afriki. Otroci imajo pri štirinajstih letih iniciacijo, obred, ki pomeni sprejem otroka v svet odraslih. Fant postane mož in član družine, pri čemer nato najstarejši član družine postane poglavar in daje povelja, ostali morajo delati. Danes pa imajo tudi tam mobilne telefone in vidijo, kaj vse je mogoče, kaj vse bi se lahko naučili, če bi šli v šolo, kaj bi lahko postali. Nočejo več čakati petdeset let, da bi prišli na poglavarski položaj družine."

image
Tomaž Ranc Karitasova trgovina z oblačili v Celovcu.

Ste to videli na lastne oči?

"Pogovarjal sem se z njimi, telefone imajo povsod in enostavno gredo s podeželja, ker tam težko živijo. Najprej gredo v svoja mesta, ki so vedno večja. Mi in drugi jim tam financiramo šole, a še vedno je to premalo. Ko se dobro izšolajo, to vedo še bolj. Evropa je zdaj spoznala, da ne pomaga, če enostavno tja pošlje denar kot pomoč, ker to nič ne spremeni. Mi bomo zato prihodnji teden v Ugandi, kamor odpotujem, odprli pekarno, našli smo firmo - in verjetno jih bomo še več -, ta pa daje ljudem delo in kruh, vedno bolj gre v to smer. Hkrati pa poznamo tudi kapitalizem. Ko so podjetja enkrat tam, želijo dobiček - in denar ne ostane tam, ampak se vrne spet v Evropo."

So tudi nove tehnologije spodbudile migracije?

"Mislim, da. Oni so bili navajeni nekega življenja, niso poznali drugega načina in so v glavnem tudi preživeli. Zdaj pa vidijo boljši svet. In kdo bi rekel, da je to napačno? Kaj bi pa mi naredili?"

Kaj je rešitev?

"Da vidiš svet kot enega in skušaš industrijo dobro razporediti. Evropi je sicer zelo dobro uspelo, da se je Evropska unija dobro 

Koliko je teh ekstremov?

"To je vprašanje stopnje, na kateri se lotiš vprašanja. Če samo zapiraš meje in ljudi, ki pridejo, zapreš in jim ne daš možnosti, da se razvijejo, naučijo jezika in pridejo do nekega poklica, nastanejo paralelne družbe. To je že nevarno. Koliko je ekstremov, je težko reči. Je pa zanimivo, da so Turki pri nas že dolgo močno zastopani na Dunaju. V 70. letih smo imeli pisarne v Turčiji, da so se lahko javili, in še kako smo jih vabili! A očitno potem integracija ni uspela, zdaj pa jih naše vlade nočejo več in ostanejo v svojih krogih. Ženske, recimo, sploh ne znajo nemško, otroci se prebudijo, iščejo svojo identiteto in jo najdejo bolj tam kot tu, ker je zdaj proti njim, tudi v Sloveniji, sovražna atmosfera. Kdo pa bo rad Avstrijec, če te ne marajo, tudi če imaš državljanstvo. In so raje Turki, ker imajo tam večjo veljavo."

image
Tomaž Ranc Dr. Jože Marketz, ravnatelj Karitasa Celovec

Hkrati Avstrijci ne želijo opravljati slabo plačanih del in jih potrebujejo. Koliko pa je v Avstriji nižjih, umazanih del, ki domačinov ne mikajo?

"Samo v gostinstvu je 80, 90 odstotkov ljudi priseljencev. Mi bi lahko vse zaprli, če jih ne bi bilo. Povsod je premalo strokovnega osebja. Najhuje je v negi, ponekod zapirajo cela nadstropja v domovih za ostarele, ker nimajo osebja. Tudi pri zdravnikih, gradbeništvu, turizmu je tako."

Po drugi strani pa avstrijski birokratski predpisi blokirajo naše firme, da bi delale v Avstriji. Če ni plačilnih list v slovenskem jeziku na gradbišču, te močno oglobijo ...

"To je nacionalizem, ki postaja brutalen."

Kako bi torej ta svet postavili na nove osnove?

"Ja, kje pa so avtoritete, ki bi producirala neke vrednote? Včasih so bila verstva. V Celovcu je mogoče še polovica kristjanov, v Beljaku manj kot 50 odstotkov, na Dunaju manj kot 40. Mnogi tudi niso verni. Saj ne rečem, da mora biti religija, lahko tudi kdo drug producira nove vrednote, ampak koga danes upoštevati? Kje pa imaš ZDA, kdo pa jih še resno jemlje? Država vrednot ne producira, ampak jih potem koristi. Podjetja veliko govorijo o vrednotah, jih zapišejo, na koncu pa vidiš, da so koristna predvsem za tistega, ki delo daje."

Kako naj politika s pravimi ukrepi obvladuje populacijske tokove, če je to potrebno?

"Politika se boji, da z dobrimi ukrepi vedno znova vabi nove. Oni skušajo pokazati državo, ki ne potrebuje ljudi iz tujine - naši pravijo, da bodo skušali državo narediti povsem neatraktivno, kar pa ne gre. S propagandno vojno ne gre, s tako držo pa ne moreš nič pametnega narediti. Da se bojijo, je pa jasno. Zdaj sem veliko bral o Afriki, nekako se ocenjuje, da bi do leta 2050 lahko vsaj dve milijardi ljudi iskalo pot iz Afrike. Evropa je seveda blizu in toliko ljudi Evropa tudi ne more sprejeti, to je jasno. Uganda ima največ azilantov v celi Afriki, to je milijon in pol. Veliko iz južnega Sudana, kjer je vojna. Imajo veliko puščave in vsakemu podarijo nekaj zemlje. Zdaj prihaja pomoč z vsega sveta, da bi se ljudje tam znašli. Od projektov, ki prihajajo tja, gre 20 do 30 odstotkov denarja za domačine, na tak način domačini dobijo neko perspektivo."

Človek mora imeti srce, razum - katere vrednote?

"Poglejte Microsoft, ki ima take dobičke. Kakšne vrednote pa so to, da imaš dobiček, ki ga ne moreš sešteti, si ga niti predstavljati in niti porabiti? Lahko živiš še tako razkošno. Mi se razumemo kot ustanova, ki gleda okoli sebe, ker želimo spreminjati zavest pri naših ljudeh. Ko prosimo za darove, povemo, da so v Ugadni ljudje, ki nas potrebujejo, da jim mi delimo. Naše pravilo je, da vidimo revščino okoli nas in ukrepamo. V politiko se ne spuščamo, smo premalo močni, da bi spremenili svet, ga pa z majhnimi koraki spreminjamo."

Koliko namenjate za projekte v teh deželah?

"Sami namenimo 500.000 evrov na leto, enako vsoto dobimo še od države, dežele in drugih ustanov. Mi vlagamo v Ugando, Kenijo, Jordanijo in na Kosovo, kjer smo začeli projekte za zaposlitev mladih ljudi. Bili smo tudi v Albaniji, a smo delo tam za zdaj opustili, ker potrebujejo neko duhovno podporo, da jih Evropa ni pozabila. Na podeželju imajo vtis, da so pozabljeni. Na Kosovu začenjamo. Zaposlili smo eno osebo."

Kdo pa so največji donatorji?

"Ljudje so solidarni, donacij imamo za 2,5 milijona evrov. Imamo na primer človeka, ki nam je dve leti zapored nakazal 250.000 evrov za določen projekt. On je zelo bogat, z njim se dobro razumem, to potegne iz žepa in to je seveda lepo, zanj pa je to žepnina. Štirikrat letno za naše projekte pobirajo tudi v cerkvah, skupaj je okoli 8000 ljudi takih, ki darove pošljejo po pošti. Za okoli 500.000 evrov vrednosti pa nam podarijo tudi v materialni obliki."

Kaj je za vas sreča?

"Zanimivo vprašanje, pravzaprav sem srečen, ker lahko živim svoje poslanstvo. Začel sem tako, da sem bil pol leta v Indiji kar tako, pa sem porabil manj kot tisoč evrov. Večkrat sem srečal tudi mater Terezijo, ki me je spravila na to pot. Leto dni sem bil tudi v Južni Ameriki. To, da sem postal duhovnik, je pravzaprav izraz nekega socialnega poslanstva in ob koncu svoje duhovniške kariere imam možnost, da to res živim. Ogromno ljudi poznam, ki živijo na cesti - všeč mi je, da sem odprt in da imam priložnost spoznati in živeti ves svet, malega in velikega.

To mi daje energijo, ne le nek košček. Mnogi živijo z nekimi koščki. Meni gre dobro, imam lepo stanovanje, avto, dovolj denarja za življenje, ampak k temu svetu spada tudi revščina. Treba se je zavedati, da je revščina del našega sveta - in zame je sreča, da to celoto vidim. Tudi bolezni, starost, ljudi s posebnimi potrebami, to je življenje. Življenje je pisano in ga polno živim, kar jemljem kot srečo."