Miha Dajčman
22.5.2020

(INTERVJU) Iza Mlakar: Odločitev o koncu kariere sem sprejela doma, na Koroškem

(INTERVJU) Iza Mlakar: Odločitev o koncu kariere sem sprejela doma, na Koroškem
OZS ”Jokala sem, ko sem bila prvič povabljena v člansko reprezentanco,” se ob koncu športne porti spominja Mlakarjeva.
Šport

Iza Mlakar pri 24. letih končuje športno pot, vitrine so polne: v letih 2017 in 2018 je bila najboljša slovenska odbojkarica, z Novo KBM Branik pa je osvojila 11 lovorik.

Korošica Iza Mlakar se je po letu dni igranja za italijanski odbojkarski klub Novaro odločila, da zaključi športno pot. Dolgoletna članica Nove KBM Branika, kjer je nosila številko 1 in jo z igrami upravičila na igrišču, je ena najboljši slovenskih odbojkaric zadnjega desetletja. V Maribor je kot 16-letnica prišla s Prevalj, pri 17. letih je debitirala za člansko reprezentanco Slovenije, z ekipo do 23 let je leta 2017 v Stožicah postala svetovna podprvakinja in najboljša korektorica turnirja, zdaj se bo posvetila zaključku študija medicine. V 48. nastopih za Slovenijo je zbrala 659 točk.

Športni javnosti ste sporočili svojo odločitev o koncu profesionalne kariere. Kako se počutite? Odločitev je prišla presenetljivo.

"V redu sem, super sem. Čustvena, emocionalna. Zame je bila ta odločitev težka, kar nekaj časa sem se odločala. Že od lani, od zadnje tekme z Mariborom v Gorici sem imela to v mislih. Potem sem dobila ponudbo iz Novare. Zdaj pa sem se odločila za medicino in študij."

Za vami je kratka športna kariera, vseeno ste v slovenskem športu pustili globok pečat.

"Morda je ta moja kariera res bila kratka, a sama sem imela jasne cilje. Želela sem osvojiti pokal Slovenije in državno prvenstvo. Z Mariborom mi je to večkrat uspelo. Počutim se izpolnjeno. Čeprav so bili ti cilji nekoliko skromnejši, smo jih dosegli. Želela sem si pustiti pečat tako, da bi pri enem klubu naredila čim več. V Mariboru sem se izoblikovala kot igralka, kot osebnost, to mi je uspelo in za mano so bila izjemna leta. To dodatno leto v Novari pa pomeni, da sem izpolnila svoje sanje."

image
Sašo Bizjak Več let je bila prva igralka mariborskegega kluba Nova KBM Branik.

Skoraj leto dni je od vaše napovedi o prestopu v Italijo. Takrat so to odločitev z zanimanjem pospremili italijanski novinarski kolegi, ki so bili navdušeni nad vašo statistiko. Kako je bilo igrati za enega največjih ženskih evropskih odbojkarskih klubov v Evropi?

"Presenetilo me je, ko so ljudje začeli govoriti o tem prestopu. Govorilo se je, da si želim s tem ustvariti kariero, nihče pa ni pomislil na to, da so to bile le moje športne želje, moje sanje. Imela sem veliko drugih ponudb, kjerkoli bi lahko nadaljevala, a to ni bi moj cilj. Novara je bila zame nagrada za leta, ki sem jih odigrala v Sloveniji. Rekla sem si, da grem v drugi svet in niti malo mi ni bilo žal. Spoprijateljila sem se s Stefano Veljković, skupaj sva si ogledali veliko moških tekem. Doživetje je spremljati najboljšo ligo na svetu, A1 ligo v Italiji. Biti del ekipe kot je Novara, je bil zame bil neverjeten dosežek."

Zadnje mesece ste preživeli v Italiji, tik ob žarišču pandemije novega koronavirusa v Evropi. Kako ste preživljali te dni?

"Ni bilo lahko, bila sem sama. Ampak vso to dogajanje ni imelo velikega vpliva na mojo zdajšnjo odločitev. Epidemija, obdobje brez odbojke, mi je dala samo še dodaten čas za razmislek o prihodnosti. Bilo je naporno, zelo naporno. Najprej sem bila tam sama v karanteni, potem sem prišla v Slovenijo, ni se dogajalo veliko. Kot športnica tega nisem bila navajena, saj bi se moral odvijati vrhunec sezone, doživljala pa sem rahel šok."

Verjetno ste po prestopu iz Maribora spoznali pravi športni profesionalizem.

"Zame je bil najprej šok, da sem morala sprejeti drugačno vlogo v ekipi. To pomeni, da sem se morala naučiti, da pridem na igrišče kasneje in moram oddelati nekaj akcij, ki pripomorejo k zmagi ali spremembi rezultata. Nisem bila tista, ki bi dosegala največ točk, kot se je to dogajalo do takrat. Ekipi sem morala pomagati. Treningi so bili na najvišjem nivoju, vsak trening je bil zame skoraj tekma. Ta nivo je nekaj drugačnega. Ta izkušnja, športni profesionalizem na tem nivoju, je zame ena velika kljukica v karieri. S tem mislim na vsakdanje življenje. To je služba, v dvorani si osem ur, spremljaš video predstavitve, statistike ekip, imaš fizioterapije, ostale tretmaje, pogovore in vse ostalo. V dvorani si dopoldne in popoldne, odbojka je življenje."

Koliko časa ste v tem slabem letu namenili nakupom v Milanu, ki je v neposredni okolici?

"Haha, mislim, da enkrat na mesec. Tudi za to je bil čas.. Ko smo imele prosto, smo si vzele čas za sprostitev. Novara je malo mesto, zato smo šle v Milano. Ne toliko po nakupih, bolj na kakšen krajši ogled, na sprehod. Tam smo bile na kavi, na srečanjih s prijatelji, nakupov pa ni bilo veliko."

image
EPA

Kot zelo mlada športnica končujete kariero na zavidljivo visoki ravni. Zakaj končujete športno pot, čeprav bi lahko vztrajali?

"Ko sem odšla v Maribor, sem si zadala cilje, ki sem jih želela osvojiti. Ko sem te cilje osvojila, nisem bila več motivirana. Ni bilo istega žara, znašla sem se v začaranem krogu, v življenju razdvojenem med športom in študijem medicine. Nisem navajena, da stvari počnem na 50 odstotkih. Vem, da ko sem se 100-odstotno posvetila odbojki ob koncu prvenstva, smo prvenstvo osvojile, ker sem bila z glavo pri stvari. Isto je pri medicini. Lahko bi se sedaj posvetila le odbojki, se odločila za profesionalizem. Druga stvar pa je nadaljevanje študija. Odločila sem se za slednje, odločitev je bila težka. Obstajajo osebni razlogi, ki morda nikoli ne bodo javno znani, ampak so vplivali na odločitev. Zdaj bom lahko spoznala tudi druge zgodbe mladosti, ki jih prej nisem spoznala."

V karieri težav s poškodbami niste imeli. Čemu to pripisati?

"K sreči težav ni bilo, to pripisujem svojim letom. Je pa res, da pri 24. letih nisem enako pripravljena kot pri 16. letih. Če bi morala zdaj odigrati dve tekmi na dan, bi imela težave. Telo z leti ni isto. Prvo resno poškodbo sem imela lani, ko sem že bila pri Novari. Za mano sta bila dva meseca terapij, potem pa se moraš prilagajati okolju in igri. Poškodbe so velik dejavnik. Je pa vsak športnik vedno podvržen tveganjem, o tem pač ne smeš razmišljati. Dobra fizična priprava je dobra preventiva."

V času vašega sodelovanja v ženski odbojkarski reprezentanci se je Slovenija prvič uvrstila na evropsko prvenstvo. Kaj vam je pomenilo zastopati Slovenijo?

"Reprezentanca ti odpre možnosti na mednarodnem nivoju. Tam se odbojkarice dokažemo, da lahko igramo tudi v tujini. Sodelovanje v reprezentanci je v največji meri čast. Ko sem bila otrok, sem gledala fotografije reprezentantk iz članske reprezentance. Vedno sem si želela biti zraven. Jokala sem, ko sem bila prvič povabljena v člansko reprezentanco. To je bila zame velika stvar. Nositi dres svoje države je velika čast, da navijajo zate rojaki, to je nekaj najlepšega. Igrati na evropskem in svetovnem prvenstvu je bilo zame nekaj najlepšega."

Na svetovnem prvenstvu do 23 let v Stožicah leta 2017 ste bile Slovenke druge. Takrat so vaš uspeh v istem vikendu zasenčili košarkarji z zmago na evropskem prvenstvu. Vseeno pa je to eden vrhuncev slovenskega ekipnega športa. Takrat ste bili najboljša korektorica turnirja, članice najboljše ekipe tekmovanja.

"Vedno razmišljam, zakaj so to nagrado dali meni. Nikoli se nisem čutila tako dobro, jaz sem samo igrala odbojko, ki jo imam tako rada. Igrati pred slovenski navijači, pa tudi pred navijači Maribora, je bila vedno dodatna spodbuda in priznanje. Ne vem, tažko je to opisati. Jaz sem vedno samo igrala odbojko."

"Nisem navajena, da stvari počnem na 50 odstotkih."

Kako dolgo ste se odločali o koncu kariere?

"Da bom končala, sem resno začela razmišljati v začetka marca. Milijonkrat sem pretehtala stvari, za mano so neprespane noči, velikokrat sem jokala. To ni bila odločitev čez noč, dobro sem jo premislila."

Odločitev ste sprejeli doma, na Koroškem?

"Odločitev sem sprejela doma. O tem sem začela razmišljati že v Italiji, potem sem odločitev povedala staršem, povedali so svoje mnenje in na koncu sem odločitev sprejela sama, saj bom sama nosila posledice za vse odločitve v življenju."

Ste se kaj posvetovali s kolegi iz odbojkarskega okolja? Znano je, da živite blizu Tineta Urnauta.

"Nisem se posvetovala z nikomer. V zadnjem času se nismo veliko slišali. To je vseeno bila moja odločitev. In mislim, da mi Tine nikoli ne bi pustil nehati igrati odbojke. Potem bi spet bila v precepu." (smeh)

Zdaj je pred vami zaključek študija medicine. Kakšni so vaši karierni cilji?

"Moji cilji so kot v odbojki podobni tudi v medicini. Velikokrat sem dala prednost odbojki in reprezentanci pred študijem, izgubila sem leto študija zaradi tujine. Študij medicine bi rada končala, potem se bom odločala naprej za specializacije. Najbolj zanimiva se mi zdaj zdi kirurgija, morda radiologija, veliko je možnosti v medicini. Podobno kot v odbojki, kjer je na voljo veliko klubov, je v medicini na voljo veliko smeri. Če si le priden in vztrajen."

To pomeni, da se vračate v Maribor, kjer ste preživeli zadnja leta svojega življenja, ko ste se izoblikovali v Novi KBM Branik?

"Maribor je name naredil velik vtis, zame je postal drugi dom in že pogrešam Poštno ulico. Tudi športni vtis je pozitiven, gre za športno mesto, ljudje so prijazni in prijetni. Tudi na fakulteti so bili do mene spoštljivi in prijazni, zato se vračam na fakulteto v Maribor, kjer bom odslej znova živela."

Se kdaj znova vidite v odbojki?

"Sem del odbojkarske družine, odbojka je del mene od malega. Očeta sem gledala, ko je igral odbojko in tudi zdaj bo odbojka del mojega življenja. Trenirala bom za sebe, poleti bom igrala odbojko na mivki. Če bo prišla odločitev o kakšnem drugem sodelovanju v odbojki, morda pride tudi do tega. Zdaj je prišlo do te odločitve in za njo stojim. Želim si končati študij, odbojka pa bo vedno del mojega življenja."