Tomaž Ranc
30.6.2020

Glej naprej

Glej naprej
Igor Napast
Aktualno

V dneh velikih besed o slovenski državi, ki bi morali v narodu zbuditi zgolj ponos in srečo, se Slovenija zbuja nemirna, četudi je za zdaj s koronakrizo zelo dobro opravila. Zasluge za slednje nosijo sleherniki, voditelji pa so tu vselej le za to, da jim služijo, ker so jim državljani to večinsko zaupali, pri čemer naj svoje poslanstvo opravijo učinkovito. Če delajo napake ali bodo oblast zlorabili, bo pa ta tako ali tako zagotovo krajšega veka, kot si mislijo.

Po pretresu, kot je bil koronski in je zastrašujoče posegel v družbo, bi morala oblast ljudem začeti vlivati upanje, jih povezati in z njimi kreirati vizije in skupne odgovore na izzive časa in planeta. Ob padcu gospodarske rasti in negotovosti bi morala oblast predvsem široko povezovati in sodelovati, kot je Slovenija znala v času osamosvajanja, a vprašajmo se, koliko in kdo to res počne. Seveda bi bilo krivično vse vladne in nevladne politike blatiti in metati v isti koš, tako kot je krivično vse novinarje, zdravnike ali učitelje hvaliti ali grajati. Povsod imaš dobre in slabe, tiste, ki jim zaupaš, in tiste, ki bi se jim raje izognil. A na socialnih omrežjih in v družbeni klimi sovraštvo prekomerno kipi že predolgo in uhaja z vajeti.

Zrelost države se kaže tudi v tem, da spoštuje, ne pa ob številnih sodobnih izzivih slepo poveličuje svojo preteklost. Še 30 let ni, odkar so v obrambi odločitve, da bi Slovenci radi živeli na svojem, na mejah pod streli dali življenje naši miličniki in teritorialci. Na prelomu tisočletij, ko so bili spomini še zelo sveži, so osamosvojitelje poskusili blatiti, češ da so kradli in ropali. Fake news je bil v resnici rojen že takrat. A osamosvojiteljev takrat ni zanimalo, kako je kdo politično usmerjen, zanimala jih je Slovenija. Država je njihova večna dolžnica, ki mora v strpnosti njihove naslednike ambiciozno voditi naprej, najvišji voditelji pa morajo biti največje moralne avtoritete in zgled. Nenehno iskanje negativnega, slabega, samo zato, ker nekdo misli malo drugače, je zavržno, kot je zavržno zastrupljanje ozračja s sovražnimi oznakami. Ta nenehni pingpong, ki ga vselej igrajo skrajneži ali celo plačanci, je pripeljal do tega, da so očetje in matere padlih osamosvojiteljev začeli spraševati, zakaj so njihovi sinovi dali svoja življenja. Ali kot je o nenehnih sporih dejala mati enega od njih: Boli. To tako težko gledamo.

Slovenija je dežela uspešnih in dobrih ljudi in tudi v preproščini staršev padlega miličnika se skriva večina, ki pravi - dovolj je. Glejmo naprej, iščimo nove junake, sodelujmo in skupaj naredimo ozračje, vredno države.

Premalo postaja, da narod v krizi zna stopiti skupaj, če njene elite že naslednji dan z vsemi topovi udarijo druga po drugi. Nezaupanje je pognalo ljudi tudi na ulice. Tiha večina postaja glasna, kar je v demokratični družbi normalen pojav, pa je res vedno nekdo zadaj? Spredaj natančno vemo, kdo je. Politične elite, ki ne zadovoljujejo, zato pa Slovenija vselej tako hlasta po novih in novih obrazih.