Nejc Strojnik
14.3.2019

Diagnoza zdravnikov: Hrom od vratu navzdol. Prevaljčan zdaj igra rugby, razvija aplikacije in piše knjige.

Diagnoza zdravnikov: Hrom od vratu navzdol. Prevaljčan zdaj igra rugby, razvija aplikacije in piše knjige.
Jaka Koren Neverjetna zgodba Aleša Kramolca bo kmalu predstavljena v knjigi.
Aktualno

Aleš Kramolc iz Šentanela je pred nekaj manj kot dvanajstimi leti doživel hudo prometno nesrečo. Vozil je pijan, zaradi česar ga je bilo dolgo sram. Ko si je oprostil, je postal boljši človek. Razočaran nad slovenskim zdravstvom je rehabilitacijo vzel v svoje roke. Še vedno je na vozičku, a ni hrom od vratu navzdol kot so sprva menili zdravniki. Voziček mu ne predstavlja ovire. Ima svoje podjetje, ki se ukvarja z razvojem mobilnih aplikacij. V zadnjem času ga je povsem zasvojil rugby, čez manj kot mesec dni pa bo v domači vasi predstavil knjigo, v kateri sta svoja pogleda razgalila tudi mama in oče. "Streslo me je, ko sem slišal, kaj sta doživljala."

Kako se spominjate noči, ki vam je obrnila življenje na glavo?

​Spomini na noč iz 15. na 16. avgust 2007 so precej slabi oziroma jih ni. V četrtek je bil državni praznik, zato sem si v petek v službi vzel prost dan. Popoldan smo bili pri bratrancu, ki je živel zelo blizu (v Šentanelu, op.a.). Nekako smo obsedeli in okoli dveh ali pol treh zjutraj sem se pijan odpravil spat. Spal sem pri bratrancu. To je tudi zadnja stvar, ki se je spomnim. Nato sem se čez devet dni prebudil iz kome.

Kako ste se sploh znašli v avtu?

Po dveh urah, ali dveh in pol spanca, sem se usedel v avto in se odpeljal proti Prevaljam. Ena izmed teorij je, da mi je zvonila budilka na telefonu, ki sem jo imel nastavljeno zaradi službe in je nisem izklopil. Nesreča se je zgodila v drugem ovinku od Marina proti Prevaljam. Vsega skupaj sem se peljal en kilometer. Naglo sem zavil desno, ne vem, mogoče sem zaspal. Potegnilo me je v bankino, nato sem izgubil nadzor nad vozilom. Pripasan nisem bil, vrglo me je v sovoznikova vrata. Takrat je verjetno prišlo do poškodb, saj sem v vrata priletel z glavo. Prevrnilo me je na bok, nato nazaj na vsa štiri kolesa, na koncu pa sem v prostem teku še čelno priletel v drevo.

image
Andraž Muljavec ”Ko misliš, da boš umrl, še ni tako hudo kot takrat, ko si želiš, da bi umrl.”

Poškodbe so bile takrat zelo hude.

Na treh mestih sem si razbil glavo, poškodoval sem si čeljust, levo ramo, dve rebri, desni kolk, utrgalo mi je stopalo, poškodovana sem imel tudi štiri vretenca. Ampak te poškodbe same po sebi niti ne bi bile tako hude. Če bi ostalo pri tem, bi se v nekaj mesecih spravil k sebi. Toda v nesreči sem si zlomil tudi 1., 4. in 5. vratno vretence in 3. ledveno.

Ampak v času nesreče ste bili stari 17 let. Saj sploh ne bi smeli samostojno voziti avta.

Imel sem izpit, ampak res ne bi smel biti sam v avtu. Celo neka luknja je bila v zakonu, bil je zapleten primer. Sodnica je na koncu rekla, da so poškodbe dovolj velika kazen, zato dodatnih sankcij nisem dobil. Tudi tretji osebi nisem povzročil nobene škode.

Dejali ste, da ste nato devet dni ležali v umetni komi. Zakaj tako dolgo?

​Ne vem, ni mi jasno. Razložili so mi, da sem bil v umetni komi, da se ne bi premikal. A pazite, takrat so zdravniki rekli, da bom hrom od vratu navzdol. Tista koma je napravila več slabega kot dobrega. Ko sem se zbudil, sem se zavedal, ampak nisem vedel zakaj gre. Celo telo me je izredno bolelo. Umetna koma je bila še eden izmed zdravniških biserov. ​

image
Osebni arhiv Rehabilitacija je pogojena s trdim delom.

Eden izmed zdravniških biserov? Jih je več?

Prva informacija je bila, da kar se bo popravilo v šestih mesecih se bo, kasneje ne bo šlo na bolje. No, potem so mnenje spremenili in rekli do dveh let. Pa sploh ni res. Rehabilitacija traja še vedno. Sam sem se po šestih letih lahko prvič samostojno oblekel. Sedaj že tri leta in pol živim sam, brez asistence.

Noge in roke čutite? 

Čutim vse, leva noga je sicer nekoliko boljša kot desna. Z opornico lahko vstanem in naredim nekaj korakov. Zelo se mi je popravil trup, ki je velika težava, saj se ti začnejo nabirati maščobe. Rediš se, zelo si nestabilen, moraš biti privezan, da ne padeš. Desna roka se je začela zbujati dober mesec po nesreči. Da sem se lahko dvignil je trajalo tri, štiri leta. Desna roka je do prstov popolnoma zdrava, prsti niso 100-odstotni. Leva roka je slabša, triceps je močno oslabljen, zapestje je 50-odstotno, najslabši pa so prsti.

image
Andraž Muljavec ”Seveda tudi sam popijem kakšno pivo, se pa strogo držim, da imam med vožnjo 0,0.”

Po nesreči se je začela, predvidevam, mučna rehabilitacija ... 

Nad katero sem zelo razočaran. Vsaj kar se tiče Soče, od koder sem po treh mesecih prišel popolnoma nepokreten. Takrat so dejali, da je plan zaključen. Tiste tri mesece sem imel 45 minut fizioterapije na dan s presedanjem vred. A sem samo za presedanje porabil 15 minut. Tam na žalost bolj nazaduješ kot napreduješ. Ko so rekli, da je plan zaključen sem želel domov. Čeprav mi je pripadalo še do osem mesecev rehabilitacije. Rekel sem, da televizijo lahko gledam tudi doma. Doma smo hitro začeli iskati fizioterapevte in izvajati terapije. Leta 2010 sem za šest mesecev odšel na rehabilitacijo v Sarajevo.

Zakaj tja?

Povsem iz finančnega vidika. V Laškem bi me polna mesečna rehabilitacija stala 7 ali 8 tisoč evrov, v Bosni sem plačal 3.000 evrov mesečno. In v to ceno je vključen spremljevalec, se pravi, da sva lahko šla dva. S slovenskim zdravstvom sem se boril, a zaman. In dokler niso izkoriščene vse možnosti za zdravljenje v Sloveniji, je tujina samoplačniška. A nisem še slišal za koga, ki bi izkoristil vse možnosti.

Kaj človek sploh razmišlja, ko nemočen leži v Soči in ve, da so poškodbe vse prej kot nedolžne?

Želel sem si samo spati. In da se ne bi nikoli več zbudil. Vsakemu, ki mi reče, da se je ustrašil, da bo umrl, mu odvrnem, da razumem, da je bilo hudo. A ko misliš, da boš umrl, še ni tako hudo kot takrat, ko si želiš, da bi umrl. Ne pravim, da je moja poškodba najhujša, a v tistem trenutku sem si resnično želel samo umreti. Spominjam se prve diagnoze, da bom od vratu navzdol hrom. Enostavno nisem mogel verjeti. Govoril sem si, star sem 17 let, ne morejo mi tega govoriti. Na srečo so se motili.

image
Andraž Muljavec ”Ko pogledam na svoje življenje, me poškodba niti ne ovira.”

Ste kdaj razmišljali o samomoru?

Kar se tiče samomora imam teorijo, da ga lahko narediš tudi jutri. Do jutri te pa tako ali tako mine. Ja, sem razmišljal, a nikoli nisem razmišljal o tem, da ga bom naredil, velikokrat pa je bil opcija. Tam nekje zadaj. Prepričan sem, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. In tudi to, da sem vedel, da je samomor opcija, me je gnalo naprej. Če ne bo šlo, lahko vse skupaj še vedno končam. Je pa to strahopeten izhod, ki naredi več škode bližnjim kot tebi.

Ampak iz te najnižje točke, ko ste si želeli umreti, ste se dvignili. 

Psihično se pobiraš in fizično napreduješ. Ko napreduješ fizično, se dviguješ psihično. Ni pa eureka trenutka, ko bi rekel, to se je zgodilo zdaj. Zdaj sem se pa pobral. Na nekaterih področjih se pobereš hitro, drugje počasneje. Sam se že dve leti po poškodbi odprl svoj prvi s.p. in začel delati. Hitro sem začel tudi voziti, čeprav so me na začetku morali dajati v avto.

Radi vozite?

Po poškodbi sem naredil že okoli 200.000 kilometrov. Največ sem jih v enem letu prevozil 60.000. 

Kako to, da ste se odločili, da boste o vsem tako odkrito in neposredno spregovorili?

Dolgo mi je bilo nerodno. Bilo me je sram, da sem vozil pijan. Nekaj časa je trajalo, da sem oprostil sebi. Klicali so me iz zavoda Vozim in me vprašali, če bi za njih predaval. Prvič sem javno spregovoril pred tremi leti. Predavam predvsem na srednjih šolah. Najbolj rizična skupina so mladi med 18. in 22. letom starosti.

Verjetno vam radi prisluhnejo?

Šokirani so. Čisto so tiho in poslušajo. Moj slog predavanja ni tak, da bi pametoval, ampak povem svojo zgodbo. Alkohola med mladimi ne podpiram, toda 17-letniku je brez veze reči, naj ne pije. Vedno pravim, da če eden od 120, ki so na predavanju nekaj odnese, sem zadovoljen. Naše predavanje sicer je zanimivo in jih pritegne, a ne zdrži dolgo. Mladi morajo večkrat slišati podobna predavanja z različnimi predavatelji.

image
Jaka Koren ”Veliko delam na sebi in res, ni mi hudega.”

Kakšen je po vsem tem vaš odnos do alkohola? Pivo ali dva s prijatelji?

Nekateri kolegi predavatelji so agresivno proti alkoholu. Takšen odnos se mi ne zdi pravilen. Seveda tudi sam popijem kakšno pivo, se pa strogo držim, da imam med vožnjo 0,0. Težava je, da ljudje pivo ali dva večkrat spijejo po službi, kar je bolj nevarno kot si mislimo, saj te pivo uspava in zelo zmanjša sposobnosti za vožnjo. Menim, da bi morali spremeniti zakon in med vožnjo vztrajati pri ničelni toleranci. Tudi za omejitev alkohola na določenih prireditvah sem. V Sloveniji je nasploh pretirana raba alkohola in vsak dogodek se asociira z alkoholom. To mi ni všeč, ne vidim pa težav z občasnim uživanjem alkohola.

Vaša zgodba, predavanja in skrb za druge so vas pripeljali do tega, da boste kmalu izdali knjigo. 

Knjiga je že nekaj let v ustvarjanju. Eno krajšo elektronsko knjigo sem že napisal, nato sem se z založbo začel dogovarjati še o daljši, tiskani knjigi. Zgodba je moja, zapisala in uredila pa jo je Petra Škarja. Začne se z dnem pred nesrečo. V njej so detajli, o katerih se navadno ne govori. Je v prvi osebi, v njo sem vključil tudi mamo in očeta. Poudariti moram, da se nesreča ni zgodila samo meni, ampak celotni okolici. Družini, prijateljem. Mladi večkrat rečejo, češ, če se bo kaj zgodilo, se bo tako ali tako meni. Pa ni res. Vsi bodo občutili. Zato sem vključil starša, da sta tudi ona dva povedala svojo zgodbo. Ravno oče, ki se je 10 minut za mano odpravljal v službo, me je namreč našel. Ko sem slišal njuno zgodbo, me je kar stisnilo. Streslo me je, ko sem slišal kaj sta doživljala. S knjigo želim tudi povedati, da se je zame nesreča iz negativne spremenila v pozitivno. Imam boljše življenje, kot bi ga, predvidevam, imel, če nesreče ne bi bilo.

image
Andraž Muljavec Naslovnica knjige Vozim skozi življenje.

Kakšen naslov ste izbrali?

Vozim skozi življenje.

Prva predstavitev bo v aprilu?

Tako je, v nedeljo, 7. aprila pri Marinu v Šentanelu bo prva uradna predstavitev. Želel sem si, da je prva predstavitev v domačem kraju. Nato bomo knjigo predstavljali tudi drugod po Sloveniji.

Poškodba je zdaj za vami, postali ste nov, boljši človek, pravite. Preselili ste se v Ljubljano. Zakaj?

Leta 2015 sem se v Ljubljano preselil zaradi službe v podjetju Outfit7 (podjetje je najbolj znano po aplikaciji Talking Tom, op.a.). Že prej sem se ukvarjal z razvojem aplikacij in na nek način sodeloval s podjetjem Outfit7. Čez nekaj časa sem se spomnil na človeka iz podjetja, ga poklical. Šla sva na kavo, nesel sem mu prošnjo za delo in rekel, da sem pripravljen pol leta delati brez da me plačajo. Dejal sem, da bi rad dobil znanje, izkušnje ... Zdelo se mu je smešno. Povedal mi je, da pri njih še nihče ni delal brezplačno. No, po dveh mesecih sem šel na prvi razgovor, nato na drugega, opravil sem teste in septembra 2015 začel delati. Po dobrem letu sem službo pustil in šel na svoje. Sedaj imam svoje podjetje. Veliko sodelujem z ameriškim podjetjem, nekaj delam tudi kot freelancer. 

Glavna okupacija so torej aplikacije za mobilne telefone?

Tako, za operacijska sistema Windows in Android. Gre za preproste igrice kot je denimo Candy crush saga. Naročnik naroči, mi izdelamo, on plača storitev. S temi Američani res veliko sodelujemo. Se mi zdi kot da sem zaposlen pri njih. Vseh, ki delamo je enajst, kar je načeloma zelo malo. V Outfitu nas je bilo 220.

Ste tudi športni navdušenec. 

V preteklosti sem treniral atletiko in ples, kjer sem bil med začetniki državni podprvak. Sedaj sem se resno lotil rugbyja. Lani julija sem začel igrati v Gradcu v Avstriji. Sem tudi član avstrijske reprezentance v rugbyju.

image
M Mesec Preizkusil se je tudi v plesu in bil državni podprvak med začetniki.

Noro. Rugby na vozičkih. Nevarno, predvidevam?

Šport ima veliko kontaktov. Pri igri uporabljamo posebne vozičke, rečemo jim oklepniki. Igramo na košarkarskem igrišču, štiri na štiri. Igralci vsake ekipe, ki so na igrišču, lahko imajo osem točk. Vsak igralec je namreč glede na stopnjo invalidnosti ovrednoten s točkami. Od pol točke pa do tri pa pol smo ovrednoteni. Manj točk imaš, bolj si poškodovan. Sam imam točko in pol. Sem nekje v sredini. Lahko igram zelo dobrega obrambnega igralca in slabšega napadalca. Položaj mi je všeč. Nekako igram obrambo z veliko vključevanja v napad. 

image
Osebni arhiv Rugby igra v Gradcu, je tudi član avstrijske reprezentance.

Kar ne morem se vas naposlušati. Tako pozitivni ste.

Ko pogledam na svoje življenje, me poškodba niti ne ovira. Veliko delam na sebi in res, ni mi hudega.

Tudi poslovno vam gre dobro ...

Zadnjič sem nekje poslušal mlajšo osebo, ne poznam je, ki je govorila, da je poslala več kot 100 prošenj za delo in je nikjer niso zaposlili, ker je na vozičku. Oprosti, ne. Službe zaradi vozička nisi dobila pri nekaj delodajalcih, ne boš pa rekla, da te je 100 delodajalcev zavrnilo zaradi vozička. Delovnih mest je dovolj, a invalidi se velikokrat postavijo v vlogo žrtve. Tudi sam ne bi zaposlil takšnega človeka, saj mi ne bo koristil. Invalid gor ali dol. Mi moramo pokazati voljo. Vedno lahko greš tudi na svoje in si narediš delovno okolje, ki ti bo odgovarjalo. S.p. je za invalide brezplačen. Prispevki so znižani, dobiš tudi nagrado za preseganje kvote zaposlovanja invalidov, ki je ravno v višini prispevkov. Imamo peskovnik, kjer se lahko igramo in poskušamo. Tisti, ki bi rad delal, bo delal. Tisti, ki mu ni, bo vedno našel izgovor.